Jedro

Revizija je pravno sredstvo, s katerim toženka stališču iz sodbe, zoper katero vlaga revizijo, nasprotuje, ne more pa stališču nasprotovati v postopku ponovnega odločanja z novo enako odločitvijo, ki temelji na enakih pravnih podlagah in dejanskih okoliščinah, in terjati od sodišča, da se ob istih dejanskih okoliščinah postavi na drugačno materialno pravno stališče kot v prvem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo št. 213-27/2018-09/464 z dne 20. 12. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 2563/2018 z dne 11. 7. 2019 na podlagi šestega odstavka 255. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) odločila, da presežek omrežnine iz dejavnosti sistemskega operaterja, ki jo izvaja družba A., d.o.o. (v nadaljevanju tožnica) v poslovnem letu 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 znaša 1.879.420,25 EUR.

2. Toženka je ugotovila, da se njeni in tožničini izračuni razlikujejo v postavki „nenadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja“ (v nadaljevanju NNSDV) zaradi različnega tolmačenja drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (Uradni list RS, št. 28/2015 in 22/2016 in 21/2018; v nadaljevanju Akt o metodologiji 2015), torej zaradi različne interpretacije „novih nalog znotraj nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja operaterja distribucijskega sistema“.

3. Tožnica je kot nove naloge navedla: a) zagotovitev vseh aktivnosti in procesov, vezanih na pripravo in izvajanje naložbenega načrta ter s tem povezanim poročanjem, b) pripravo sistemskih obratovalnih navodil zaradi sprejetja nove zakonodaje (v nadaljevanju SON), c) zagotovitev vseh aktivnosti in procesov, v zvezi s pripravo podatkov, poročanjem in komunikacijo z uporabniki zaradi nove sprejete zakonodaje, d) izmenjavo podatkov, e) spremembo SEPA sistema prejemanja nakazil od odjemalcev, f) prispevke za študentsko delo, g) neposredne storitve, vezane na novo sprejeto zakonodajo h) neposredne storitve, vezane na novo sprejeto zakonodajo in i) prehod na kWH.

4. V zvezi z zgoraj navedenimi nalogami so ji nastali naslednji stroški: - 47.270,00 EUR za zagotovitev vseh aktivnosti in procesov, vezanih na pripravo in izvajanje naložbenega načrta ter s tem povezanim poročanjem (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 2a), - 25.400,00 EUR za pripravo SON (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 2b), - 23.119,00 EUR za zagotovitev vseh aktivnosti in procesov, vezanih na novo sprejeto zakonodajo (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 4), - 33.314,56 EUR za izmenjavo podatkov (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 5), - 4.088,23 EUR za zagotovitev storitev, vezanih na SEPA plačilni sistem (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 6), - 6.366,95 EUR za zagotovitev storitev, vezanih na prispevke za študentsko delo (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 7), - 156.040,01 EUR za zagotovitev storitev, vezanih na novo sprejeto zakonodajo (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 9), - 172.255,13 EUR za zagotovitev dela in storitev, vezanih na novo sprejeto zakonodajo (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 10) in 15.348,67 EUR za zagotovitev storitev, vezanih na prehod kWh (kar je tožnica navedla v Tabeli 20.1 pod zap. št. 11).

5. V izpodbijani odločbi, ki jo je toženka izdala v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 2563/2018 z dne 11. 7. 2019, s katero je bila odpravljena njena odločba št. 213-27/2018-04/464 z dne 30. 11. 20181, je sicer navedla, da mora toženka upoštevati stališča sodišča glede uporabe materialnega prava oziroma razlage pojma „nove naloge“ iz drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji 2015, vendar, ker se je Upravno sodišče postavilo na drugačno stališče glede novih nalog tožnice, in sicer, da so te naloge tiste, ki povzročajo nove, še ne predvidene stroške, zaradi predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti in ker z navedenim stališčem sodišča toženka ne soglaša, saj sama meni, da se za nove naloge štejejo le naloge, ki jih morajo operaterji začeti izvajati znotraj regulativnega obdobja na podlagi zakona ali drugega predpisa, posledično tožnici ponovno ne priznava dejanskih zgoraj opredeljenih nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja, ki jih je za leto 2017 izkazala v poslovnih knjigah in za katere zatrjuje, da so jih povzročile nove naloge po drugem odstavku 50. člena Akta o metodologiji dela 2015. Toženka zagovarja stališče, da gre za že obstoječe naloge, ki so se s sprejetjem novih predpisov nadgradile in niso nove naloge, stroški za izvajanje teh nalog pa so operaterjem distribucijskega sistema že priznani v okviru zamejenih nadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja.

6. Toženka se sklicuje na prakso sodišča (sodbe I U 987/2012, X Ips 402/2007, I U 1559/2014), iz katere izhaja, da upravnemu organu ni treba slediti razlogom sodišča, če za to navede utemeljene razloge. Navaja štiri razloge, s katerimi utemeljuje svojo enako odločitev kot v prvem postopku, ki se razlikuje od stališča tega sodišča, ki ga je to podalo v sodbi I U 2563/2018. Prvič – sodišče se je oprlo na razlago, da so „upravičeni stroški“ tisti, ki jih operater izkazuje v poslovnih knjigah, vendar pa upravičenih stroškov, ugotovljenih na podlagi metodologije, ni mogoče enačiti s stroški, izkazanimi v poslovnih knjigah operaterja. Drugič – pri obrazložitvi pojma „nova naloga“ se je sodišče oprlo na mnenje Inštituta za Javno upravo in posledično nepravilno interpretiralo določbe EZ-1 le s pomočjo jezikovne razlage EZ-1. Kot novo nalogo je tako zmotno štelo tudi vsako opravilo, ki se mu operater ne more izogniti, pri čemer ni pomembno, ali gre bolj za kompleksne naloge ali pa ožje, kot sestavni del širših. Po stališču toženke bi sodišče moralo uporabiti tudi druge metode razlage in upoštevati namen regulacije. Tretjič – ne drži ugotovitev sodišča, da je toženka z novo metodologijo za določitev regulativnega okvira spremenila del besedila metodologije, ki se nanaša na nove naloge tako, da se sedaj nove naloge ne nanašajo več na nadgradnjo. Toženka vztraja, da pojem „novih nalog“ vseskozi razlaga enako. Prvi odstavek 27. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje (Uradni list RS, št. 66/15, 105/2015, 61/16 in 48/2018, v nadaljevanju Akt o metodologiji za elektrooperaterje) je za regulativno obdobje 2016-2018 že določal, da med nove naloge elektrooperaterja v posameznem letu regulativnega obdobja ne spadata nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječe naloge na podlagi zakonodaje. Res je, da zapis na področju zemeljskega plina v zvezi s tem ni bil popolnoma enak, kar pa še ne pomeni, da se mora razlagati drugače. Na področju zemeljskega plina je toženka sicer res dopolnila termin »nove naloge« z dodatnim pojasnilom, vendar s tem vsebine ni spreminjala, temveč je ta zapis le poenotila s tistim na področju električne energije. Četrtič – naloge, ki jih je tožnica opredelila kot „nove“, so njene obstoječe pristojnosti in odgovornosti iz sedaj in prej veljavne zakonodaje ter predstavljajo njene osnovne naloge. Nekatere od teh se nadgrajujejo in razširjajo, druge pa opuščajo. Z načinom regulacije kot ga v 25. točki navedene sodbe razume sodišče, bi v kratkem prišli do stanja, ko bi bili celotni stroški priznani v višini, izkazani v poslovnih knjigah, regulacija pa od operaterja ne bi več terjala učinkovitosti pri izvajanju nalog.

7. V nadaljevanju je toženka ponovno podrobno obrazložila svojo odločitev o tem, zakaj tožnici ni priznala stroškov za naloge, navedene v 3. točki obrazložitve te sodbe.

_Bistvene tožbene navedbe_

8. Tožnica uvodoma ugovarja, da je toženka izdala izpodbijano odločbo v nasprotju z napotilom iz sodbe I U 2563/2018 z dne 11. 7. 2019, pri tem pa ni upoštevala navajanj tožnice in je zato zgrešila bistveno kršitev določb postopka, poleg ostalih kršitev, ki jih določa 27. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka nepravilno navaja, da se je sodišče pri obrazložitvi in razlagi pojma "upravičeni stroški" oprlo na razlago, da so "upravičeni stroški stroški, ki jih operater distribucijskega sistema izkazuje v poslovnih knjigah", saj take trditve ni zaslediti nikjer v sodbi. Nadalje toženka napačno zatrjuje, da je sodišče, ki se je oprlo na mnenje Inštituta za javno upravo, uporabilo zgolj jezikovno razlago pri razlagi drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji 2015, saj to ne drži. Kot izhaja iz 20. točke in nadaljnjih sodbe, je sodišče uporabilo tudi namensko in sistematično razlago. Tožnica zavrača tudi argumentacijo toženke češ, da sodišče nima prav, ko kot razlog za svojo razlago uporabi dejstvo, da je toženka šele leta 2018 spremenila Akt o metodologiji 2015. Tožnica soglaša s sodiščem, da se drugače zapisana določila morajo tudi razlagati različno in ne enotno, kot meni toženka. Če gre za dodatno nalogo, se stroški nujno povečajo, kolikšno pa je povečanje, pa je ocena regulatorja, ki mora strošek oceniti na način, da spoštuje namen predpisov, ne pa tako, da takšnih stroškov enostavno ne priznava. Tožnica na podlagi povedanega meni, da toženka ni utemeljila, zakaj ni upoštevala navodil tega sodišča glede uporabe drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji 2015, saj se sklicuje na iste navedbe, ki jih je navedla že v upravnem sporu I U 2563/2018, ali pa so navedbe nerelevantne. V nadaljevanju predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in utemeljuje stroške, ki jih je imela za izvedbo nalog, naštetih v 3. točki obrazložitve te sodbe. Podaja tudi svojo razlago 50. člena Akta o metodologiji 2015, ki podpira razlago, ki jo je sodišče navedlo v sodbi I U 2563/2018. Predlaga, da sodišče odloči, da je presežek omrežnine v poslovnem letu od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 znašal 1.879.420,25 EUR, oziroma podredno odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

_Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo_

9. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih iz izpodbijane odločbe, meni, da ni zgrešila bistvene kršitve določb postopka, in se sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Meni, da so razlogi, kot jih je obrazložila v izpodbijani odločbi, zaradi katerih ni upoštevala napotil sodišča, ključni za pravilno razumevanje namena in cilja regulacij, kot jih določa EZ-1. Na 9. strani poudarja, da je tožnici pri ugotavljanju odstopanj od regulativnega okvira za leto 2017 na podlagi drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji 2015 v sklopu novih nalog priznala 143.300,00 EUR dodatnih NNSDV. Stroški v višini 483.202,55 EUR se nanašajo na nove nepredvidene stroške v zvezi z novimi nalogami v letu 2017, ki jih po njenem mnenju tožnica na podlagi zakona izvaja že dlje časa in za katere so ji stroški že priznani. Glede interpretacije 50. člena Akta o metodologiji 2015 se toženka v celoti sklicuje na svoje razlage, podane v prvi odločbi, v izpodbijani odločbi ter v tem odgovoru na tožbo. Predlaga zavrnitev tožbe, če se sodišče ne strinja z njenimi stališči pa naj odloči v sporu polne jurisdikcije.

10. Stranki v več pripravljalnih vlogah vztrajata pri svojih stališčih in argumentirata svoje razloge.

**K I. točki izreka**

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet presoje je akt toženke, ki ga je ta izdala na podlagi šestega odstavka 255. člena EZ-1, ki določa, da če agencija v postopku ugotavljanja odstopanj ugotovi drugačne presežke oziroma primanjkljaje omrežnin, kot jih je ugotovil operater sistema, o tem izda posebno odločbo, s katero v skladu s četrtim in petim odstavkom tega člena ugotovi višino presežka oziroma primanjkljaja.

13. O višini presežka omrežnine iz dejavnosti tožnice kot operaterja distribucijskega sistema je toženka odločala v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 2563/2018 z dne 11. 7. 2019, ki je njeno prejšnjo odločitev, odločbo št. 213-27/2018-04/464 z dne 30. 11. 2018, odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. V navedeni zadevi se je sodišče glede sporne višine presežka omrežnine, ki ga toženka v okviru NNSDV tožnici ni priznala, postavilo na stališče, da iz drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji 2015 izhaja, da je pri presoji "nove naloge", ki je bila operaterju naložena z zakonom ali drugim predpisom in jo je moral operater začeti izvajati znotraj zadevnega regulativnega obdobja, bistveno, da gre za nove, še ne predvidene stroške, ki so nastali operaterju zaradi predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti. Svoje pravno stališče je sodišče oprlo na jezikovno, logično in namensko razlago Akta o metodologiji 2015. 14. Pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi I U 2563/2018, se razlikuje od stališča toženke, pri katerem vztraja tudi v ponovljenem postopku. Po njenem mnenju so nove naloge, ki rezultirajo v priznanju toženke pri odmeri presežka omrežnine (drugi odstavek 255. člena EZ-1), po drugem odstavku 50. člena Akta o metodologiji 2015 le naloge, ki jih morajo operaterji začeti izvajati znotraj regulativnega obdobja, na podlagi zakona ali drugega predpisa, pri čemer operater te naloge prej ni izvajal. Torej, v okvir nove naloge, po mnenju toženke, ne spada nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječe naloge na podlagi zakonodaje.

15. Uvodoma sodišče ugotavlja, da toženka, kljub jasno izraženemu stališču sodišča v sodbi I U 2563/2018 glede uporabe materialnega prava, pri svojem stališču vztraja tudi v ponovljenem postopku. S tem pa je toženka ravnala v nasprotju s pravnim mnenjem in stališčem sodišča glede uporabe materialnega prava, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, po katerem je upravni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Odstopanj od tega pravila v zakonu ni. Iz starejše sodne prakse (na katero se sicer sklicuje toženka z navedbo, da skladno z ustaljeno sodno prakso navaja utemeljene razloge, zakaj ni sledila stališčem Upravnega sodišča, in navaja npr. sodbe I U 987/2012, X Ips 402/2007, I U 1559/2014) sicer izhaja stališče, po katerem ta vezanost upravnega organa ni absolutna, novejša sodna praksa pa je od tega stališča odstopila. Vrhovno sodišče RS je tako v sodbi I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016 (ponovilo pa ga je tudi v več drugih zadevah, npr. sodbi X Ips 27/2020) pojasnilo, da se lahko od vezanosti na stališče sodišča odstopi, in sicer tedaj, ko se pojavijo utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč (npr. če je v trenutku ponovnega odločanja upravnega organa treba uporabiti kasneje spremenjen materialni zakon; če je zakon razveljavilo Ustavno sodišče; če je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s kasnejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga je sprejelo v bistveno enakem primeru). V teh primerih namreč ne gre za dopusten odstop od vezanosti na pravno mnenje in stališče sodišča, temveč za pravni položaj, v katerem teh mnenj in stališč v ponovljenem postopku ni mogoče uporabiti, ker so se spremenile bodisi dejanske, bodisi pravne okoliščine v zadevi, v kateri je treba ponovno odločiti. Zato je tudi vezanost upravnega organa mogoče zahtevati le ob nespremenjenih podlagah za ponovno odločanje.

16. V obravnavanem primeru pa ne gre za tako situacijo, saj so pravne podlage, na katerih je sodišče izoblikovalo svoje stališče, enake, enake pa so tudi dejanske okoliščine. Razlogi, ki jih toženka navaja na str. 6 – 8 izpodbijane odločbe, niso nove ali druge pravne podlage. Gre za razloge, s katerimi utemeljuje svoje nestrinjanje z razlogi Upravnega sodišča v sodbi I U 2563/2018, ki se vsi nanašajo na razlago pojma "nova naloga", kot ga razume toženka, in pomenijo kritiko metode razlage sodišča pri podaji pravnega stališča (prvi razlog - povzetek povedi, ki jo toženka v zvezi s svojo razlago problematizira iz sodbe I U 2563/2018 sploh ne izhaja; drugi razlog - sodišče pri jezikovni razlagi "nove naloge" ni upoštevalo pomena regulacije, ki jo opravlja toženka; tretji razlog - neupoštevanje spremembe Akta o metodologiji 2015 v letu 2018 in prvega odstavka 27. člena Akta o metodologiji za elektrooperaterje, ki je že ob izdaji njene odločbe št. 213-27/2018-04/464 z dne 30. 11. 2018 vseboval besedilo, kot ga je nato toženka kasneje vnesla tudi v spremembo Akta o metodologiji 2015 v letu 2018; četrti razlog - pomeni presojo nalog, ki so ovrednotene v dejanskih nenadzorovanih upravičenih stroških delovanja in vzdrževanja kot novih nalog v smislu razlage, ki jo toženka zasleduje. Navedeni razlogi pa tudi niso nova dejstva, nastala po prvem odločanju toženke, ki bi jih toženka pri odločanju morala upoštevati zaradi narave stvari.

17. V izpodbijani odločbi se toženka ni postavila na stališče, da je sporno stališče iz sodbe I U 2563/2018 razlaga pravil stroke oziroma strokovnih vprašanj glede ekonomske regulacije, kot to izpostavlja v pripravljalnih vlogah, s sklicevanjem na sodbo I U 1207/2020 z dne 12. 7. 2022. V primeru, da pa bi stališče v sodbi I U 2563/2018 lahko pomenilo razlago strokovnih pravil in bi to posledično lahko pomenilo, da toženka na tako razlago ne bi bila vezana (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), je sodišče presodilo tudi ta ugovor.

18. Po pravni teoriji so pravila stroke različna pravila, usmeritve, standardi, smernice in podobni dokumenti, ki sama po sebi niso pravno obvezna. Ko pa pristojni državni organ odloči, da je uporaba določenih pravil stroke obvezna in ta pravila stroke vključi v pravni predpis, taka pravila postanejo del prava, ker vplivajo na pravice in obveznosti pravnih subjektov. Akt o metodologiji 2015 je splošen pravni akt in pomeni materialno pravo, pri čemer sodišče meni, da pri vsebini drugega odstavka 50. člena niti ne gre za transformacijo strokovnega pravila v smislu prej podane razlage v pravni predpis. Akt o metodologiji 2015 je pravni akt, na podlagi katerega toženka izvršuje svoja pooblastila. Kot splošen pravni akt je del materialnega prava in podvržen sodnemu nadzoru in razlagi. Sodišče glede na navedeno razlogu toženke, da ni bila dolžna slediti pravnemu mnenju sodišča, kot ga je to podalo v sodbi I U 2563/2018, ne more slediti, zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu (23. člen Ustave RS) in učinkovitega neodvisnega in nepristranskega sodnega nadzora nad delom uprave (3. in 120. člen Ustave RS). Določbi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, na podlagi katerih je to sodišče s sodbo I U 2563/2018 vrnilo toženki zadevo v nov postopek, omejujeta samostojnost organa, in na podlagi teh določb je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.

19. Če toženka ni soglašala s stališči Upravnega sodišča iz sodbe I U 2563/2018 z dne 11. 7. 2019, bi morala zoper to (Upravno sodišče je njeno odločitev odpravilo) vložiti revizijo, pa je ni. Neutemeljen in v nasprotju s sodno prakso je ugovor, da je ni mogla vložiti. S 122. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/2017) je bil spremenjen prvi odstavek 22. člena ZUS-1 tako, da se po spremembi v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi teh sprememb je bil način vlaganja revizij in odločanja o njihovi dopustnosti v upravnem sporu v bistvenih rešitvah poenoten z ureditvijo v ZPP, Vrhovno sodišče pa je na tej podlagi dopustilo revizijo tožeče stranke. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj toženke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru, torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt pa je odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek (kot je bilo v obravnavanem primeru na podlagi sodbe I U 2563/2018), je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 120. člena Ustave). Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim toženka stališču iz sodbe, zoper katero vlaga revizijo, nasprotuje, ne more pa stališču nasprotovati v postopku ponovnega odločanja z novo enako odločitvijo, ki temelji na enakih pravnih podlagah in dejanskih okoliščinah, in terjati od sodišča, da se ob istih dejanskih okoliščinah postavi na drugačno materialno pravno stališče kot v prvem postopku.

20. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 in napačno uporabila materialno pravo, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka ponovno presoditi sporno višino 483.202,55 EUR preostalih dejanskih nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja, na podlagi stališča iz sodbe I U 2563/2018. 21. V zadevi sta obe stranki predlagali odločanje v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče meni, da narava stvari takega odločanja ne dopušča, ker podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Odločanje o spornih stroških bo mogoče šele po oceni stroškov, ki jo bo toženka izvedla na podlagi drugega odstavka 50. člena Akta o metodologiji 2015 (po razlagi sodišča), in nato presodila tudi njihovo višino.

22. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ima namreč sodišče izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

23. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Z navedeno odločbo je toženka odločila enako kot z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu.