Jedro

Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle v tožbi naštete stvari, ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. S tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni. Tako ravnanje je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti in reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje o pritožbi.

II. Odločitev o stroških postopka z izrednima pravnima sredstvoma se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve**

1. Slovenijo so v nedeljo, 4. 11. 2012, zajele padavine, ki so se v noči na ponedeljek, 5. 11. 2012, okrepile ter zajele celotno državo ter povzročile močan porast rek in razlivanje vodotokov. Reka Drava je začela zelo hitro naraščati v jutranjih urah 5. 12. 2012 - šlo je za največji poplavni val te reke v opazovanem obdobju.

2. Tožnik je rancarsko društvo,1 čigar prostori se nahajajo neposredno ob Dravi - oddaljeni so 5 do 6 metrov. Kritičnega dne se je rečna vodna gladina dvignila za 8 metrov ter je segala do 1,8 metra skladišča, zaradi česar je voda odtrgala steno skladišča ter odnesla vse stvari, ki so bile v njem: tri rance, en čoln A. in motor B. zanj, les za izdelavo ranc, vesla za rance, štiri mize, štiri klopi in omaro. Za odstranjevanje mulja je tožnik, tako trdi, porabil 120 delovnih ur.

3. Do poplavnega dogodka je prišlo najprej v Avstriji, nato pa je rečna voda, ki se je med potjo (o)krepila, nadaljevala pot v Slovenijo in nato proti Hrvaški. Tožnik je v tožbi trdil, da je bilo hitro naraščanje Drave posledica toženkinega upravljanja hidroenergetskih objektov, in je toženki očital, da ves čas dogajanja, tj. od 4. do 6. 11. 2012, ni sodelovala s hidrološko službo v Celovcu, prav tako pa je zavračala neposredno izmenjavo podatkov. Toženka je bila tudi obveščena, da je pretok (v višini 2.000 m3/s) za Slovenijo prevelik in bo povzročil poprave, a se na to ni ozirala. Toženka je z manevriranjem na svojih hidroelektrarnah, ki je vključevalo spuščanje velike količine vode proti Sloveniji, spremenila obliko in konico hidrograma odtoka, zato med njenim delovanjem in škodo, ki je nastala tožniku, obstaja vzročna zveza. Tožnik je trdil, da je za škodo, ki mu je nastala, tako objektivno kot subjektivno, odgovorna toženka.

4. Toženka se je sklicevala na višjo silo, ugovarjala obstoju vzročne zveze (tožnikov objekt je zunaj območja njenih elektrarn; škoda bi nastala tudi pri naravnem pretoku) ter tožniku očitala, da škode ni mogoče preveriti, češ da ni pojasnjena.

**Dosedanji potek postopka**

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana toženkina objektivna odgovornost za škodo, zato je izdalo vmesno sodbo. Obrazložilo je, da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede obsega škode in kraja škodnega dogodka; toženka je priznavala, da je Drava 5. 11. 2012 v Sloveniji poplavljala, med drugim tudi v ..., a je trdila, da bi do škode pri tožniku prišlo tudi v primeru naravnega poplavnega vala - sodišče je zato kot med strankama nesporno štelo, da so poplave povzročile škodo tudi na kraju škodnega dogodka. Sodišče se je nadalje na podlagi fotografij v spisu, ki kažejo, kako visoko je segala voda v času poplav in koliko je tožnikovo skladišče oddaljeno od Drave, ter na podlagi ugotovitev izvedenca hidrološke stroke, da je kritičnega dne voda segala celo do 2,2 m visoko na tožnikovem skladišču, prepričalo, da je tožniku določena škoda zaradi poplav nedvomno nastala in da je k nastanku te škode poleg naravnih vzrokov (npr. padavin) s svojimi izpusti v obsegu 750 m3/s prispevala toženka; s tem je štelo, da je škoda, ki mu je nastala, v zvezi z nevarno dejavnostjo, ki jo opravlja toženka. Zavrnilo je toženkine očitke o pomanjkljivih trditvah glede obsega škode in je zapisalo, da jih šteje za zadostne glede na to, katere premičnine je poplava tožniku odnesla.

6. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi ter prvostopenjsko odločitev spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da v konkretnem primeru pri ugotavljanju višine (obsega) škode ne gre za ugotavljanje kompleksnih dejstev in da materialno procesno vodstvo ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Tožnik ni ugovarjal toženkini trditvi, da je šlo za rabljen čoln (predložil je račun za novega), zato je podlaga za določitev denarne odškodnine cena, ki jo ima na trgu takšna rabljena stvar; tožnik dejstev v zvezi s starostjo lesenih čolnov, čolna A., motorja, lesa, potrebnega za izdelavo ranc, vesla, mize, klopi, omare in 120 ur čiščenja mulja, razen zneska posamezne premičnine oziroma opravljane storitve, ni navedel. Prav tako s predlaganimi dokazi (predračun za nov motor, fotografije izdelovanja novih ranc in zaslišanje predstavnika tožnika) niti z verjetnostjo ni mogoče ugotoviti, v kakšni višini je nastala pravno priznana škoda - gre le za subjektivno oceno, ki ni objektivno preverljiva. Tudi zaslišanje stranke v obravnavani zadevi ne more nadomestiti sodnega izvedenca/cenilca premičnin, ki ga tožnik ni predlagal; ta ob odsotnosti trditev o lastnosti uničenih predmetov (kot npr. popisa sredstev, računa z datumom nakupa uničenega čolna in motorja, pogodbe o izvajanju storitev odvoza mulja, vrednosti lesa na trgu itd.) njihove vrednosti niti ne bi mogel izračunati, še manj pa lahko to ugotavlja sodišče samo. Ne gre za vprašanje, ali se bo v nadaljevanju postopka višina škode lahko ugotovila vsaj v minimalen obsegu, pač pa za procesno situacijo, ko škoda sploh ni dokazljiva, saj za njeno ugotovitev niso predlagani pravno relevantni dokazi. Za dejstvo, ki ga želi dokazati tožnik, je odločilen oziroma praktično edini primeren dokaz z izvedencem, ki "ni na razpolago".

7. Proti odločitvi sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo 8. 9. 2023 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izpostavlja, da odločitev višjega sodišča odpira naslednja pomembna vprašanja:

1. Ali so bili v okoliščinah konkretnega primera pred sodiščem druge stopnje izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe?

2. Ali je bilo v zadevi odločeno na podlagi sklepčne tožbe?

3. Ali je bila kršena pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov zaradi vnaprejšnje nedovoljene dokazne ocene?

8. Pravdni stranki sta na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorili - toženka predlaga njeno zavrnitev, tožnik pa, naj ji Vrhovno sodišče sledi. Stranski intervenient na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril. 9. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 326/2023 z dne 6. 12. 2023 na tožnikov predlog dopustilo revizijo glede vprašanj:

1. Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je brez pritožbene obravnave spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen po temelju, in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, kršilo določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku in zagrešilo bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku?

2. Ali je sodišče druge stopnje tožeči stranki odreklo možnost sodelovanja in jo prikrajšalo v pravici do izjave ter pravici do pravnega sredstva?

3. Ali je v predmetni zadevi dokazna ponudba tožeče stranke ostala neizčrpana in je dokazna ocena višjega sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku?

4. Ali je v predmetni pravdni zadevi odločitev višjega sodišča, da trditvena podlaga in dokazna ponudba tožeče stranke ne zadostuje za ugotavljanje obstoja škode, v skladu z razrahljano teorijo substanciranja, ki je uveljavljena v slovenskem pravnem redu?

10. Tožnik je 13. 1. 2024 pravočasno vložil revizijo, ki je bila vročena toženki in stranskemu intervenientu. Toženka je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, stranski intervenient pa na revizijo ni odgovoril. 11. Vrhovno sodišče o obeh izrednih pravnih sredstvih na podlagi 389. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odloča z eno odločbo.

**Navedbe strank v postopku z izrednima pravnim sredstvoma**

12. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti kot bistveno navaja, da prišlo do kršitev procesnega prava, ki so prerasle v kvalificirano obliko in bi lahko pomenile resno motnjo v strukturi sodne prakse ter spodbujale sodniško samovoljo. Višje sodišče je poseglo v tožnikovo pravico do poštenega sojenja - poseglo je v njegovo pravico do izjave ter mu z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno dokazov odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. V Sloveniji pred sodišči poteka še približno 80 sporov, ki izvirajo iz istega historičnega dogodka, prav tako pa se vodijo pred sodiščem v Celovcu.

Tožnik je podal trditveno podlago o tem, katere premičnine mu je poplava odnesla in kje so se te nahajale v času škodnega dogodka, ter tudi predlagal dokaze. Višje sodišče je kljub temu ocenilo, da so njegove navedbe glede vrste, obsega in višine škode tako nepopolne, da zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen; da je torej tožba nesklepčna, obenem pa je presodilo, da so vsi tožnikovi dokazi neprimerni ter da brez cenilca denarne odškodnine ni mogoče odmeriti. S tem stališčem sodišča se je tožnik seznanil šele po prejemu sodbe, zato bi moralo višje sodišče opraviti materialno pravdno vodstvo. Toliko bolj zato, ker je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno gradivo štelo za zadostno, kar je tudi jasno zapisalo. Osemletni postopek, obsežen, drag in zapleten dokazni postopek je pri strankah vzbudil zaupanje, da je tožnik svojemu bremenu zadostil. Pritožbeno sodišče bi zato moralo pred odločitvijo opraviti pritožbeno obravnavo, k čemur jo zavezuje drugi odstavek 347. člena ZPP (II Ips 47/2013).

Stališče sodišča, da je edini primeren dokaz cenilec in da je tožnikov popis uničenih premičnin takšen, da obsega škode ni mogoče ugotoviti s predlaganimi dokazi, je prestrogo. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pomeni kršitev v postopku - tehtanje prepričljivosti dokaznih sredstev je mogoče šele po njihovi izvedbi (VIII Ips 118/2017). To velja toliko bolj, ker je poplavni val tožniku vse odnesel, zato so tožnikove možnosti za dokazovanje škode omejene; voda je odnesla tudi vso dokumentacijo, ranc pa društva ne kupujejo, temveč jih izdelujejo sami, kar je tožnik dokazoval s fotografijami. Nerazumljiva je ocena sodišča, da zakoniti zastopnik društva, ki ima določena strokovna znanja s področja rancarstva, tudi glede vrednosti ranc, ni sposoben podati njihove ocene. Prav tako ni razumljivo, zakaj je za ceno odstranjevanja mulja potreben izvedenec, kot tudi, zakaj cene starega motorja ne bi bilo mogoče določiti po prostem preudarku. Sodišče je tožniku odvzelo možnost obravnavanja.

Zmotno je tudi stališče o nesklepčnosti tožbe, saj je tožnik po opozorilu toženke na prvem naroku za glavno obravnavo trditve ustrezno specificiral, pojasnil, kako je do škode prišlo, ter se skliceval na priloženi zapisnik. Toženka je prerekala le račun za nov motor, njena vloga z dne 11. 8. 2020 pa je glede vprašanja sklepčnosti brezpredmetna, upoštevaje 286. člen ZPP pa tudi prepozna.

13. Tožnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da ji pritrjuje.

14. Toženka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti kot bistveno navaja, da mora zahteva izpolnjevati pogoje, ki jih ZPP zahteva za vložitev predloga za dopustitev revizije. Tega Vrhovno državno tožilstvo glede vprašanj, ki jih navaja, ni zmoglo. Sodišče druge stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je bil tožba nesklepčna, izvedba dokazov pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti, zato tu ni res, da je sodišče napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Nadalje navaja, da so sodišča več deset tožb že zavrnila zaradi nesklepčnosti, zato ni resnična trditev, koliko postopkov še teče. Tudi sicer dejstvo obstoja več različnih odškodninskih postopkov ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala pomembnost pravnega vprašanja. Tega ne morejo utemeljevati niti visoki stroški postopka, ki so posledica napake sodišča prve stopnje. Slednje se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je izdaja vmesne sodbe smotrna niti ni opravilo preizkusa, ali bo glede na podane trditve sploh mogoče ugotavljati obseg pravno priznane škode. Brez te ugotovitve, ki predstavlja predpostavko, vmesne sodbe ni. Presoja sodišča prve stopnje, ki je tožnikove trditve štelo za zadostne, ne pomenijo, da je tožba sklepčna. Poleg tega tožniku škoda ni nastala na sedežu društva, temveč v skladišču ob Dravi.

Navaja še, da materialnopravnega vodstva sodišču ni treba opraviti, če na nesklepčnost opozori nasprotna stranka (VS RS III Ips 34/2013). Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo k odpravi nesklepčnosti (3. stran zapisnika, iz katerega je razvidna tudi procesna graja toženke). Poleg tega neizvedba pritožbene obravnave ni v zvezi z razlogi, ki so sodišče druge stopnje vodili k pravilni iz zakoniti odločitvi. Neutemeljene so navedbe tožilstva, da gre za sodbo presenečenja, saj glede na določbe ZPP višje sodišče ni dolžno razpisati obravnave v primeru, ko je ugotovljena nesklepčnost. Zato je tudi sklicevanje na zadevo VSRS III Ips 47/2013 neutemeljeno. Nestrinjanje tožilstva z izidom sojenja sam po sebi tudi še ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja. Tožilstvo ob tem niti ne trdi, da bi bila uporabljena sporna podlaga. Glede primernosti predlaganih dokazov za ugotavljanje obsega škode navaja, da to zaradi pomanjkanja trditev sploh ni relevantno vprašanje. Manjkajočih trditev kakršna koli izvedba dokaza ne more nadomestiti. Pri tem se je že sodišče druge stopnje opredelilo do zadeve VSRS VIII Ips 118/2017, ki z obravnavanim primerom ni primerljiva. Če ni ustrezno zatrjevano stanje poškodovanih dobrin pred dogodkom in po njem, sploh ni znano, kakšno obliko pravno priznane premoženjske škode tožnik vtožuje. Tožnik bi moral dokazati vsaj 0,01 EUR škode, zatrjevana škoda v obliki stroškov čiščenja pa ni izkazana. Laičnega popisa škode ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožilstva na zadevo VSRS III Ips 5/2012. S tem ko tožniku ni bila dana možnost podati izpovedbo, ni bila kršena njegova pravica do izjave, saj so bili predlagani dokazi popolnoma neprimerni.

15. Tožnik v reviziji kot bistveno navaja, da odločitev višjega sodišča odstopa od smernic, ki izhajajo iz judikatov VSRS, in sicer II Ips 26/2022, II Ips 74/2021 in II Ips 14/2018. Če bi enako odločitev, kot je izpodbijana, sprejelo sodišče prve stopnje, bi lahko vložil pritožbo zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja - ker je višje sodišče brez pritožbene obravnave spreminjalo dejansko stanje, je kršilo 355. člen ZPP ter 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje o višini ni odločalo, zato se je višje sodišče s tem, ko je odločalo o dokaznih predlogih tožnika v zvezi z višino škode, postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča, zato bi moralo postopati enako. Ker ni, je tožniku odvzelo možnost, da vsebinsko graja njegovo odločitev o dokaznih predlogih. Navaja, da je bila njegova trditvena podlaga v skladu z razrahljano teorijo substanciranja. Višje sodišče je kršilo 286. člen ZPP, saj je preuranjeno, ne da bi izvedlo predlagane dokaze, odločilo, da obseg zatrjevane škode ni izkazan. Sploh pa tega ne bi smelo storiti kabinetno, zato je kršilo tožnikovo pravico do poštenega sojenja (22. člen Ustave ter 6. člen EKČP).

S stališčem pritožbenega sodišča, da njegova škoda sploh ni dokazljiva, se je seznanil šele po prejemu sodbe višjega sodišča, čeprav bi moralo to na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP opraviti pritožbeno obravnavo. Ker je ni, je poseglo v tožnikovo pravico do izjave, ravnanje sodišča pa je preraslo v kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Izpodbija tudi stališče o nesklepčnosti tožbe. Višje sodišče bi moralo opraviti pritožbeno obravnavo in na njej opraviti materialno pravdno vodstvo ter v skladu z načeli ustnosti, neposrednosti in kontradiktornosti omogočiti obravnavo svojih novih, od sodišča prve stopnje diametralno nasprotnih stališč.

16. Toženka v odgovoru na revizijo kot bistveno navaja, da zaradi nesklepčnosti tožbe ugotavljanje dejanskega stanja ni bilo potrebno, zato ne drži, da je bila tožniku kršena pravica do izjave oziroma da mu je višje sodišče odreklo možnost sodelovanja v postopku ter poseglo v njegovo pravico do pritožbe. Pri tem ne gre spregledati, da tožnik odgovora na njeno pritožbo sploh ni podal. Šlo je izključno za pravno vprašanje (ne)obstoja zadostnih navedb za zaključek, ali je tožba sklepčna ali ne, kar ni povezano z vprašanjem (ne)potrebnosti oziroma (ne)dopustnosti izvajanja predlaganih dokazov. Nasprotuje tudi navedbi, da bi moralo sodišče druge stopnje izvesti glavno obravnavo, saj ta ni namenjena poučevanju pravdnih strank o pravnih stališčih pritožbenega sodišča. V nadaljevanju navaja, da navedene odločbe VSRS z obravnavano zadevo niso primerljive, kar tudi utemeljuje. Vztraja, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati svoje premoženjsko stanje pred dogodkom, tj. stanje poškodovanih/uničenih stvari, česar ni storil. Ker je tako, ne ona ne sodišče ne moreta vedeti, ali je laičen spisek domnevno nastale škode utemeljen ali ne.

17. Zahteva za varstvo zakonitosti in revizija sta utemeljeni.

**O trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) v povezavi s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave)**

18. Trditveno in dokazno breme sta v pravdnem postopku najpomembnejši procesni bremeni, ki imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.2

19. Ustavnopravno izhodišče je naslednje: da "bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bil v svoji pravici do obrambe prizadet toženec - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago".3

20. Vlagatelja izrednih pravnih sredstev trdita, da je višje sodišče tožniku s svojimi stališči lestvico trditvenega in dokaznega postavilo previsoko in s tem poseglo v (njegovo) pravico do sodnega varstva. Vrhovno sodišče se s podobnim vprašanjem o rigoroznosti trditvenega bremena neredko sreča.4 To je zato, ker o njem ni mogoče podati stališča, uporabljivega za vse primere. "Stopnja strogosti je namreč odvisna od tega, za kakšno pravno razmerje gre oziroma na kakšno vrsto dejstev se nanaša; pravotvorna dejstva življenjskega primera so lahko bolj ali manj koncentrirana, življenjsko zaokrožena ter jih je mogoče zatrjevati enkrat bolj opisno in abstrahirano, drugič z večjo mero pozitivistične konkretnosti".5 Merila, ki nam pomagajo umestiti obravnavani primer v paleto drugih iz sodne prakse, je Vrhovno sodišče ponudilo v zadevi II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, kot sledi.

21. Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije,6 ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. 7 Naslednji korak zapoveduje teorija substanciranja, ki od tožnika zahteva, da navede tudi dejstva, na katerih temelji uporaba prava. Ta teorija temelji predvsem na interesu toženca, ki mora vedeti, na čem naj gradi svojo obrambo,8 zato raven nerazčlenjenosti trditvene podlage ne sme biti tako ohlapna, da bi mu onemogočala učinkovito obrambo. Odločilni test o ustreznosti trditev pa je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili zato izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno zamudno sodbo po 318. členu ZPP.9 Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Toda Vrhovno sodišče je ob tem opozorilo, da ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji.

22. Vmesni položaji med obema skrajnostma so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva.10

23. Sodišče mora zadostnost podanih trditev oziroma presojo njihove ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov, pri čemer je konkretna presoja seveda odvisna od pravne podlage zahtevka. Ta je v tokratnem primeru odškodninska.

24. Pogoj za utemeljitev katere koli vrste odškodninske odgovornosti so t. i. splošne predpostavke, ki tvorijo generalno klavzulo civilnega delikta: 1. nedopustno ravnanje/škodljivo dejstvo, 2. obstoj (nedopustne/pravno priznane) škode, 3. vzročna zveza med njima ter 4. odgovornost (krivdna ali objektivna). Pri krivdni odgovornosti oškodovanec nosi trditveno in dokazno breme glede prvih treh predpostavk (običajno v sodni praksi najdemo zapis, da "mora trditi in dokazati obstoj protipravnosti, škode in vzročne zveze"), medtem ko glede krivde velja obrnjeno dokazno breme - krivda se domneva, oškodovalec pa mora dokazati, da ni kriv (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Pri objektivni odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ) je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari/ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu, a ta predpostavka ima dve plati, ki se najbolje izrišeta ravno pri izdaji vmesne sodbe.

**O vmesni sodbi pri odškodninskih zahtevkih**

25. Vrhovno sodišče se je s problematiko vmesne sodbe oziroma procesnimi situacijami, ki nastajajo ob uporabi tega instituta, srečalo nemalokrat, največkrat prav v odškodninskih zadevah. Vmesna sodba je namreč sodba o kvalitativnem delu ali podlagi/temelju tožbenega zahtevka v tistih pravdah, v katerih sta sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP).

26. Stališča, ki jih v zvezi z (ne)pravilno uporabo instituta vmesne sodbe v obravnavanem primeru (ne)posredno načenjata izredni pravni sredstvi oziroma odgovori nanju, je Vrhovno sodišče v svoji dosedanji praksi že oblikovalo, zato njihovo bistvo v naslednjih dveh točkah le povzema,11 v nadaljevanju pa jih bo povezalo z obravnavanim primerom.

27. Smoter vmesne sodbe je poenostavitev in pocenitev pravde - ekonomičnost. Prav ta zagotavlja njen prekluzivni učinek: po postopku, ki sledi njeni pravnomočnosti (tj. v postopku odločanja o znesku/višini, ki se zaključi z izdajo t. i. končne sodbe), je sodišče nanjo vezano, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago zahtevka, prav tako je s pravnomočnostjo vmesne sodbe sanirana morebitna nesklepčnost tožbe v tem delu. V izreku vmesne sodbe vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstaja/da je utemeljen, zajema torej celotno podlago zahtevka. Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 972/2007 z dne 31. 3. 2011 opozorilo, da pri ugotavljanju temelja odškodninske odgovornosti obstajata dva sklopa vzročnih zvez: vzročna zveza med dejanjem/opustitvijo in škodnim dogodkom ter vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. Prva izmed njiju se nanaša na utemeljitev odškodninske predpostavke "vzročna zveza", druga pa na "škodo" in utemeljuje ugotovitev njenega pravno relevantnega obsega, tj. obsega, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku, ne pa tudi njene vrednosti. Posebnost predpostavke "škoda" je namreč ta, da se nanaša na oba dela odškodninskih zahtevkov (na temelj in na višino) ter onemogoča popolno uresničitev normativno predvidene cepitve.12 Izrek pravnomočne vmesne sodbe glede škode torej zajema ugotovitev, da zatrjevana škoda izvira iz nedopustnega ravnanja/škodljivega dejstva, za katerega toženka odgovarja, in nič več.

**Presoja sklepčnosti tožbene podlage za izdajo vmesne sodbe v obravnavanem primeru**

28. Med pravdnima strankama ves čas trajanja postopka ni bilo sporno, da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, z izjemo škode. Vrhovno sodišče se zato osredotoča le na trditve ter odločitvi sodišče prve in druge stopnje v zvezi s to predpostavko.

29. Tožnik je po očitku toženke o pomanjkljivih trditvah glede obsega škode in opravljenem materialnem pravdnem vodenju prvostopenjskega sodišča navedel13: da je zaradi poplav utrpel premoženjsko škodo na svojih premičninah, ki so bile poškodovane/uničene ter so razvidne iz priloge (skupno vrednost je ocenil na 12.690 EUR); da je kritičnega dne voda segala do 1,8 metra njegovega skladišča; da je Drava odtrgala steno skladišča in odnesla stvari, ki so bile v njem in so popisane na tožbi priloženem seznamu (popis škode ob poplavah - priloga A 714).

30. Vrhovno sodišče glede na zgoraj izpostavljena materialnopravna/ustavnopravna stališča pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik s tem zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede škode.15 Povzete trditve namreč prestanejo vse teste sklepčnosti - so dovolj individualizirane ter dovolj substancirane. Odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo ugodilno zamudno sodbo, je pritrdilen. In kakšen znesek bi sodišče v takem primeru tožniku prisodilo? Ta, ki ga uveljavlja, in to v celoti. Očitno je namreč, da je tožnik svojo škodo ocenil na 12.690 EUR, zato bi mu ob posebnem procesnem položaju, v katerem sodišče izda zamudno sodbo (tj. ob vezanosti na tožnikove trditve), sodišče lahko prisodilo celotno zahtevano odškodnino. Toda v obravnavanem primeru položaj ni tak, saj je toženka na tožbo odgovorila in tožbeni zahtevek je glede škode tudi prerekala. Zato je treba na tem mestu preveriti še, kakšen ugovor glede škode je toženka podala ter o čem je pravzaprav odločilo sodišče prve stopnje, da je bilo lahko predmet pritožbenega preizkusa.

31. Toženka je prerekala temelj in višino "škodnega dela" tožbenega zahtevka s pavšalnim očitkom, da je trditvena podlaga glede obsega škode pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je ob trditvah, povzetih v 29. točki te obrazložitve, v dokaznem postopku s pomočjo izvedenca ugotovilo, da so bile poplave (za katere je odgovornost pripisalo toženki) tisti vzrok, zaradi katerega je voda odtrgala steno tožnikovega skladišča ter odnesla stvari, ki so bile v njem, ter je določena škoda tožniku nedvomno nastala.16 Do te ugotovitve je prišlo s potrebnim dokaznim standardom - prepričanjem, zato je nerazumljiv zapis sodišča druge stopnje, da mora biti obseg škode pri vmesni sodbi izkazan z veliko verjetnostjo.

32. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča izhaja tudi, da višje sodišče ne ločuje med sklepčnostjo in utemeljenostjo tožbenega zahtevka niti med tem, kaj pomeni, obseg škode kot predpostavka, ki tvori temelj civilnega delikta, in kaj višina škode. Še več: s tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni.

33. Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, namreč sploh ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle rance, čoln, motor ... ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. Pri tem višje sodišče ob reševanju toženkine pritožbe ni naletelo na situacijo, ko tožnik sploh ne bi navedel nikakršne vrednosti svoje škode/ne bi podal svoje lastne ocene o njeni vrednosti17 (nasprotno, iz priloge A 7 izhaja, da je za vsako od stvari navedel ceno/vrednost) ali ko bi bilo očitno, da je vrednost uničenih oziroma odplavljenih stvari enaka nič. V teh primerih bi bil že odgovor na predhodni test, ali bi bilo v posebnem procesnem položaju mogoče izdati zavrnilno zamudno sodbo, pozitiven ter bi se višje sodišče zato smelo vprašati, kako v takem primeru naprej pravilno ravnati. Toda da bi šlo za tako situacijo, iz spisovnega gradiva ne izhaja niti česa takega ne zapiše višje sodišče. To se ukvarja s tem, ali je tožnik navedel trditve ter podal dokaze, na podlagi katerih bo mogoče presojati utemeljenost njegovega zahtevka po višini, spregleda pa, da se je treba, ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva.18 Povedano drugače: če prognoza predlaganih dokazov kaže, da bo zahtevek po višini le delno utemeljen (pa čeprav le v minimalnem znesku), to v ničemer ne vpliva na obstoj sklepčnosti (sploh pa ne po temelju),19 zato tožbenega zahtevka iz tega razloga ni (bilo) mogoče zavrniti.

34. Vrhovno sodišče še enkrat poudarja, da je vprašanje, kako natančno in konkretno mora stranka opredeliti dejstva, odvisno predvsem od okoliščin posameznega primera, npr., ali gre za negativna ali pozitivna dejstva, ali in v kakšnem obsegu jih je nasprotna stranka prerekala in v čigavo spoznavno sfero spadajo,20 ter tudi, v kakšni spoznavni možnosti je tisti, ki nosi trditveno breme. V obravnavani zadevi sta taki upoštevni okoliščini dejstvo, da je tožniku voda vse stvari odnesla ter da je toženka trditve o nastanku škode prerekala zgolj pavšalno.21 **Sklepno**

35. Revident ima prav, da je bil v sojenju pred pritožbenim sodiščem s presojo sklepčnosti tožbe ob odločanju o pritožbi zoper vmesno sodbo stisnjen v procesni položaj, ki je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče je zato izrednima pravdnima sredstvoma ugodilo (ne da bi se opredeljevalo do ostalih zatrjevanih kršitev), izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču druge stopnje, da v skladu z zgoraj zavzetimi stališči znova odloči o toženkini pritožbi (prvi odstavek 379. člena ZPP).

**Stroški revizijskega postopka**

36. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

**Sestava senata in glasovanje**

37. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Ranca je dolg ploščat splavarski čoln, ki se uporablja za plovbo po Dravi. 2 Sodba VS RS II Ips 10/2012 z dne 16. 10. 2014, 7. točka obrazložitve. 3 Sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 12. točka obrazložitve. 4 Nazadnje v primerih odškodninskih zahtevkov oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (sodba in sklep II Ips 80/2021 z dne 15. 9. 2021), in zahtevkov za izločitev zapustnikovega premoženja v korist potomcev (sklep II Ips 35/2022 z dne 15. 6. 2022). 5 Sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 16. točka obrazložitve. 6 Primerjaj Dolenc, M., O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467 in nasl. 7 Če ta minimum ni dosežen, tožba ni le nesklepčna, marveč celo nepopolna. Zobec, J., Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik 11-12(2006), str. 907. 8 Primerjaj Dolenc, M., zgoraj navedeno delo. 9 Sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 18. in 20. točka obrazložitve. 10 Sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, 13. točka obrazložitve. 11 Glej npr. odločbe VS RS II Ips 136/2017 z dne 8. 11. 2018, II Ips 185/2018 z dne 14. 2. 2019, II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015 in druge. 12 Posebna narava predpostavke "škoda" lahko v postopku o višini privede celo do navidez paradoksalne ugotovitve sodišča, da škoda ni nastala. Na prvi pogled se zdi, da bi takšna vsebina končne sodbe nasprotovala pravnomočni vmesni sodbi, ki zajema tudi ugotovitev nastanka določene škode, in bi zato morala v nadaljevanju postopka zagotavljati uspeh tožnika vsaj v minimalnem znesku. Toda takšno stališče pri elementu škode ni sprejemljivo. Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode in lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, so večkrat kompleksna. Če bi jih moralo sodišče ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, to ne bi bilo v skladu s temeljnim namenom tega instituta, zato se lahko vprašanje, ali je škoda po višini sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku. Primerjaj sodbo VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015. 13 Glej povzetek tožbenih navedb v prvostopenjski sodbi, točka 9. 14 Ta vključuje tudi točno število stvari in vrednost, npr. "rance 3 kom à 600 = 1.800", itd. 15 Stališče je zapisano v 201. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter v nadaljevanju še večkrat ponovljeno oziroma obrazloženo z drugih vidikov, glej 233. in 255. točko. 16 Glej npr. 204 točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pa 122. točko - izrecno glede čolna, ki ga ob nižjem nivoju vode ne bi odneslo ter ta škoda ne bi nastala. 17 Ali ko zanjo ne bi predlagal nobenega dokaza sploh, kar spada v polje tožbene popolnosti. 18 V zadevi II Ips 325/2007 z dne 20. 5. 2010 je Vrhovno sodišče npr. presodilo, da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu, saj navedba o popolnem propadu vozila po svoji vsebini vključuje tudi delen propad, torej škodo bodisi zaradi popolne bodisi zaradi delne manjvrednosti vozila. 19 Primerjaj Betetto, N., Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik, št. 3 (61) / 2013, str. 13. 20 Sklep VS RS II Ips 82/2021 z dne 20. 10. 2021 in sodba II Ips 815/2009 z dne 21. 3. 2013. 21 Le za motor B. je, npr., posebej očitala, da je šlo za rabljeno stvar.