Jedro

Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk: Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. V konkretnem primeru pa, glede ugotavljanja višine (obsega) škode, ne gre za ugotavljanje kompleksnih dejstev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Za odločanje je odločilna trditvena podlaga strank, ki sta jo ponudili do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). V predmetni zadevi, po mnenju sodišča druge stopnje, ne gre za ugotavljanje kompleksne škode, s tem pa, ob odsotnosti temeljne predpostavke za odločitev o odškodnini, ob s strani tožeče stranke predloženem pavšalnem in nepreverljivem popisu uničenih premičnin, obsega škode ni mogoče ugotoviti. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, a le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno sprejemljivi razlogi; med drugim to lahko stori, če je predlagani dokaz popolnoma neprimeren za ugotovitev pravno pomembnega dejstva. Sam poseg v premoženjsko sfero tožeče stranke ni dovolj, da bi sodišče slednji prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo. Pojem pravno priznane škode, ki tožeči stranki daje pravico do denarne odškodnine za nastalo škodo, zaradi uničenih oz. poškodovanih stvari, je opredeljen v OZ. V okviru ugotavljanja škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, je bistveno ali je tožeča stranka s svojimi trditvami in predlaganimi dokazi uspela z veliko verjetnostjo izkazati nastanek škode, za izračun katere sodišča nima ustreznega znanja (preveriti subjektivno oceno tožeče stranke, glede poškodovanih oz. uničenih premičnin). V obravnavani zadevi tudi ne gre za vprašanje, ali se bo v nadaljevanju postopka višina škode lahko ugotovila vsaj v minimalnem obsegu, pač pa za procesno situacijo, ko predmetna škoda sploh ni dokazljiva, saj za njeno ugotovitev niso predlagani pravnorelevantni dokazi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 12.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila", zavrne.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 3. 11. 2021 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 4. 11. 2021 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 12. 9. 2022, se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. in III. točki izreka znesek 9.479,09 EUR nadomesti z zneskom 8.145,24 EUR. V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka nastale pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 105.343,66 EUR, v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

**K odločitvi o vmesni sodbi (I. točka izreka):**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. V obsežni pritožbi izpodbija vmesno sodbo iz sledečih razlogov: - sodišče nima podlage za uporabo določb o objektivni odgovornosti, kar predstavlja kršitev razpravnega načela, sodba pa je v razlogih za uporabo objektivne odgovornosti neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), - sodišče ni izvedlo ustreznega dokaza z izvedencem hidrološke stroke in je svojo odločitev oprlo na nestrokovno, neobrazloženo in nekonsistentno izvedensko mnenje, ki temelji na dejstvih, ki se v spisu ne nahajajo in ki onemogočajo zaključke, na katere odločitev opira sodišče, - sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede dosega poplavnega vala zaradi napačnega razumevanja hidrološke tematike in pravno neustreznih zaključkov glede upoštevanja okoliščin, ki pomenijo pretrganje vzročne zveze, - sodišče je prekršilo določbe pravdnega postopka v zvezi z uporabo listin, ki se v spisu ne nahajajo in ki so relevantna za ugotavljanje obstoja vzročne zveze, kar predstavlja kršitev 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,- sodišče je odločitev utemeljilo na podlagi dokazov, ki niso bili predlagani niti izvedeni, - sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo pri presoji okoliščin višje sile in kršitev določb pravnega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov z upoštevanjem INCA metode,- v konkretnem primeru ne obstoji podlaga za izdajo vmesne sodbe, - odločitev o mednarodni pristojnosti je nepravilna.

Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podredno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, vse s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je dne 4. 11. 2015 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru vložila tožbo, s katero od tožene stranke zahteva plačilo 12.690,00 EUR s pripadki. Okrožno sodišče v Mariboru se je s sklepom P 965/2015 z dne 27. 1. 2016 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v odločanje Okrajnemu sodišču v Mariboru. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da so Slovenijo v nedeljo 4. 11 2012 zajele padavine, ki so se v noči na ponedeljek 5. 11. 2012 okrepile ter zajele celotno Slovenijo ter povzročile močan porast rek in razlivanje vodotokov povsod po Sloveniji. Reka Drava je začela zelo hitro naraščati v jutranjih urah 5. 11. 2012, zaradi povečanega dotoka iz Avstrije, kar je bilo posledica upravljanja hidroenergetskih objektov v upravljanju tožene stranke. Šlo je za največji poplavni val reke Drave v opazovanem obdobju. Tožena stranka ves čas dogajanja 4., 5. in 6. 11. 2012 ni sodelovala niti s hidrološko službo v Celovcu, prav tako pa je zavračala neposredno izmenjavo podatkov med njimi in hidrološko službo, prav tako niso bili dostopni vsi podatki, niti skupni Komisiji za Dravo. Z manevriranjem na hidroelektrarnah tožene stranke na Dravi je bila spremenjena oblika in konica hidrograma odtoka, med delovanjem tožene stranke in škodo, ki je nastala tožeči stranki pa obstaja vzročna zveza. Najprej se je poplavni dogodek zgodil v Avstriji, nadaljeval pot proti Sloveniji in se med potjo še okrepil ter nadaljeval pot najprej proti Hrvaški. Tožena stranka se je zavedala izjemno povečanih pretokov in je v tem času z manevriranjem izpuščala velike količine vode naprej proti Sloveniji. Prav tako je bila tožena stranka s strani predstavnikov ARSO (A. A.) obveščena, da je pretok v višini 2.000 m3/s in več za Slovenijo prevelik in bo povzročil poplave, vendar se na to ni ozirala. Vsled navedenega je tožeča stranka utrpela škodo na svojih premičninah v skupnem znesku 12.690,00 EUR. Kot dokaz je predlagala popis škode, ponudbo B. B. z dne 3.12.2013, fotografije in zaslišanje strank (priloga A7). Tekom postopka je še navedla, da so bile v škodnem dogodku poškodovane oziroma uničene stvari, ki jih je tožeča stranka popisala ob poplavah ter priložila račun za motor in se nahajajo v prilogi spisa pod A7. Vse te stvari je reka Drava odnesla kritičnega dne iz skladišča tožeče stranke, ki se nahaja neposredno ob reki Dravi. Tožeča stranka je zatrjevala, da je za škodo podana tako subjektivna kot objektivna odgovornost tožene stranke, zato zahteva njeno povrnitev.

6. V postopek je na predlog tožene stranke pristopila na strani tožeče stranke, kot stranski intervenient, D. d.o.o. 7. Tožena stranka se je poskušala svoje odgovornosti razbremeniti s sklicevanjem na višjo silo. Nadalje je ugovarjala obstoju vzročne zveze med njenimi ravnanji in škodo nastalo tožeči stranki, saj se objekt nahaja zunaj vplivnega območja elektrarn tožene stranke, škoda na objektu oziroma premičninah tožeče stranke bi nastala tudi pri naravnem pretoku reke Drave, meni, da za škodo ne more biti odgovorna niti objektivno niti subjektivno. Glede zatrjevane škode je navedla, da nima možnosti preveriti s strani tožeče stranke zatrjevane škode, saj slednja ni pojasnjena.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so podani vsi elementi objektivne odgovornosti tožene stranke, prav tako pa se tožena stranka ni uspela ekskulpirati, v skladu s prvim in drugim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj dogodek 4. in 5. 11. 2012 ni bil nepričakovan niti nepredvidljiv.

9. Na 1. naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) razkrilo svoje pravno naziranje, da so pripombe tožene stranke, glede nezadostne trditvene podlage glede (obsega) škode utemeljene in tožečo stranko pozvalo naj specificira, kakšna škoda ji je nastala, kje je nastala in kakšen je bil obseg škode. Tožeča stranka je po razkritju sodnikovega naziranja v okviru odprtega sojenja (da je utemeljen ugovor tožene stranke, da tožba ni sklepčna, ker tožnik ni podal trditev o obsegu škode), na istem naroku dopolnila svojo trditveno podlago tako, da je še navajala: „... so bile v škodnem dogodku poškodovane oz. uničene stvari, ki so razvidne iz priloge A7 v spisu (popis škode ob poplavah in račun za motor in čoln). Vse te stvari je reka odnesla kritičnega dne 5.11. 2012 iz skladišča C. C., ki se nahaja neposredno ob reki Dravi. Skladišče se nahaja ob nogometnem igrišču v D., od struge reke Drave je oddaljeno 5 do 6 m. Skladišče je na isti višini kot nogometno igrišče, kritičnega dne se je gladina vode dvignila za 8 m in segala do 1,8 m višine našega skladišča, vsled česar je narasla voda odtrgala steno skladišča in odnesla stvari, ki so bile v njem.“ S tem je po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, pri ugotavljanju predpostavk objektivne odgovornosti, tudi glede obsega škode in je ocenilo kot neutemeljena naziranja tožene stranke iz njegove vloge z dne 11. 8. 2020, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede obsega škode, pomanjkljiva (201. in 233. točka obrazložitve izpodbijanega sodbe).

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodišče prve stopnje glede pristojnosti slovenskega sodišča v predmetni zadevi ustrezne razloge v 39. točki obrazložitve, saj iz tožbenih navedb, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, nesporno izhaja, da je škoda nastala na sedežu tožeče stranke, ki ima slednjega v D., kot izhaja že iz samega imena društva. S tem je škoda tožeči stranki nastala v Sloveniji ter je podana pristojnost slovenskega sodišča v skladu s 7. členom Uredbe EU, št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 1215/2012), ki določa pristojnost sodišča tudi po kraju nastanka škodnega dogodka. Ker je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, slednje pa izhaja iz samih trditev tožeče stranke, je do škodnega dogodka prišlo v kraju D. in je zato podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje v sklepu III P 180/2016 z dne 20. 5. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 823/2016 z dne 4. 10. 2016. 11. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je v postopku izdalo vmesno sodbo ter ji s tem očita relativno bistveno kršitev določb postopka, saj se lahko vmesna sodba izda le, če je to smotrno. Meni, da sodišče prve stopnje ni izkazalo razlogov smotrnosti za izdajo vmesne sodbe, ker ni utemeljilo ali je to iz razloga ekonomičnosti sploh smotrno in se je na ta način izognilo izvajanju dokazov glede višine škode, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Tožeča stranka pa za izkazovanje nastanka škode ni predlagala potrebnega dokaza z izvedencem za premičnine, temveč je v spis vložila samo popis domnevno poškodovanih oziroma uničenih predmetov, z laično oceno vrednosti le-teh, ter predlagala zaslišanje tožeče stranke. Tako nastalo škodo pa je tožena stranka prerekala, saj bi škodo tožeča stranka bila dolžna izkazati bodisi z dokazi, ki izkazujejo uničenje premičnin, ki so bile predhodno dejansko nameščene v objektu, bodisi da je bilo prejšnje stanje vzpostavljeno, to je, da so bile pridobljene nove istovrstne premičnine. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno z utemeljitvijo izdaje vmesne sodbe ugotoviti, ali je glede na podane dokazne predloge sploh mogoče ugotoviti, v kakšni višini je tožeči stranki nastala pravno priznana oblika škode. Če slednjega ne more ugotoviti, niso izpolnjeni pogoji za izdajo vmesne sodbe, saj je predpostavka za izdajo vmesne sodbe tudi ta, da bo v morebitnem nadaljnjem postopku sploh mogoče izvajati kakršne koli dokaze v zvezi z višino škode.

12. V skladu s 315. členom ZPP sodišče izda vmesno sodbo, kadar tožena stranka izpodbija tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za razsojo. Takrat lahko sodišče, če je to smotrno, najprej izda sodbo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). Izdaja vmesne sodbe je praktična predvsem v primeru, kadar je zadeva po mnenju samega sodišča glede temelja problematična in zato sodišče ne more povsem zanesljivo vedeti, ali bo njegovo stališče o temelju zahtevka na instanci potrjeno. V takem primeru je smotrno, da sodišče izda vmesno sodbo in da se tudi v postopku s pravnimi sredstvi (pritožba, revizija) najprej neizpodbitno odloči o temelju zahtevka, saj je šele tedaj gotovo, da odločanje o višini zahtevka ne bo „odveč“.1 V izreku vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji se nanaša na celotno podlago tožbenega zahtevka.

13. Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk: nedopustno dejstvo, vzročno zvezo, odškodninsko odgovornost in škodo. Ker gre pri ugotavljanju višine škode pogosto za kompleksno vprašanje, zadostuje, da je nastanek škode ugotovljen z veliko verjetnostjo, upoštevaje vse ugovore tožene stranke, ki utemeljenost tožbenega zahtevka izpodbijajo. Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode in lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, so večkrat kompleksna. Če bi jih moralo sodišče z gotovostjo ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, to ne bi bilo v skladu s temeljnim namenom tega instituta (poenostavitev in pocenitev postopka), ki zato dopušča, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku. Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala2. V konkretnem primeru pa, glede ugotavljanja višine (obsega) škode, ne gre za ugotavljanje kompleksnih dejstev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

14. Aktivna dolžnost sodišča pri usmerjanju pravde je opredeljena v 285. členu ZPP in zagotavlja, da se stranke opredelijo do vseh pravno pomembnih dejstev za odločitev v sporu. Na ta način je strankam zagotovljena pravica do izjave iz 22. člena Ustave. V tem delu je obveznost zagotavljanja materialnega procesnega vodstva sodišča povezana tudi s vprašanjem učinkovanja prekluzije iz 286. člena ZPP3. 15. Sodišče prve stopnje je do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo s strankama razjasnjevalo, katera so odločilna dejstva, na podlagi katerih bo sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem je potrebno upoštevati tudi že zavzeto stališče v sodni praksi, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno in da ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank, kakor tudi, da ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.4 Za odločanje je odločilna trditvena podlaga strank, ki sta jo ponudili do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

16. Tožena stranka je tekom celotnega postopka ugovarjala, da tožeča stranka glede obsega škode ni podala ustreznih trditev, z dokazi, ki jih je predlagala pa višine škode ni mogoče ugotoviti. Tako je na naroku dne 6. 7. 2017, ko je sodišče tožečo stranko pozvalo (285. člen ZPP), naj specificira obseg škode, ki ji je nastal in je tožeča stranka navedla, da so poškodovane oz. uničene stvari razvidne iz priloge A7 v spisu, kar je reka kritičnega dne 5. 11. 2012 odnesla iz skladišča tožeče stranke, ko je odtrgalo steno skladišča, tožena stranka obsegu škode ugovarjala, s trditvijo, da je tožeča stranka predložila predračun za novo vrednost motorja Tohatsu, pri čemer je tožeča stranka navedla, da je odplavilo rabljen motor, njihova vrednost pa hitro pada, prav tako je nepreverljivo dejstvo, kaj se je dejansko nahajalo v lasti tožeče stranke, prav tako je v vlogi z dne 11. 8. 2020 tožena stranka ugovarjala, da za odločanje o nastanku škode ni podanih ustreznih trditev ter tožeča stranka ni zadostila oz. dostavila procesnega gradiva, ki bi omogočal ugotovitev o domnevnem nastanku škode, ki ni substancirana.

17. V skladu s prvim odstavkom 168. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). Če je bila stvar uničena in gre za rabljeno stvar (tej trditvi tožene stranke tožeča stranka ni ugovarjala), je podlaga za odločitev denarne odškodnine cena, ki jo ima na trgu takšna rabljena stvar.5

18. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka dejstev v zvezi starostjo lesenih čolnov, ELAN čolna, motorja Tohatsu, lesa potrebnega za izdelavo ranc, vesla, mize, klopi, omare in 120 ur čiščenja mulja, razen zneska posamezne premičnine oz. opravljene storitve, ni navedla, prav tako s predlaganimi dokazi (predračun za novi motor, fotografije izdelovanja novih ranc in zaslišanje predstavnika tožeče stranke) niti z verjetnostjo ni mogoče ugotoviti, v kakšni višini je tožeči stranki nastala pravno priznana škoda (kot je bilo pojasnjeno je za obseg škode pri izdaji vmesne sodbe potrebno, da je slednja izkazana z veliko verjetnostjo). V nadaljevanju postopka, po mnenju sodišča druge stopnje, namreč na podlagi podanih trditev in predlaganih dokazov tožeče stranke, ob odsotnosti trditev in dokazov, s katerimi bi bilo objektivno mogoče preveriti dejstva glede obstoja kakršnekoli škode, ni mogoče ugotoviti.

19. Tožeča stranka namreč za izkazovanje škode ni predlagala potrebnega dokaza z izvedencem premičnin, ki ob odsotnosti trditev o lastnostih uničenih predmetov, (tožeča stranka bi morala podati ustrezne trditve glede uničenih predmetov, kot npr. popis sredstev, račun z datumom nakupa uničenega čolna in motorja, pogodba o izvajanju storitev odvoza mulja, vrednost lesa na trgu itd.), vrednosti rabljenih predmetov niti ne bi mogel izračunati, še manj lahko vrednost uničenih premičnin ugotavlja sodišče samo.

20. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede na podane trditve in predložene dokaze ni mogoče niti z veliko verjetnostjo ugotoviti, v kakšni višini je tožeči stranki nastala pravno priznana škoda, zato pogojev za izdajo vmesne sodbe ni, saj v nadaljevanju postopka ni mogoče izvajati dokazov v zvezi z ugotavljanjem utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu (168. člen OZ).

21. Sodišče sicer lahko kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se kasneje izkaže, da škoda ni nastala (II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015), ampak šele v kolikor gre za tako kompleksno zadevo, ko iz podanih trditev po materialnem pravu (168. člen OZ) višino škode, kot jo zatrjuje tožeča stranka, ni mogoče prizkusiti. K takšnemu zaključku lahko vodi tudi morebitna trditvena neopredeljenost škode, kar je neposredno povezano z njeno višino oz. nemožnost izračuna škode. Nastanek škode - tudi višina morata biti ugotovljena z veliko verjetnostjo (torej morata biti podana tako, da se ju lahko preveri, upoštevaje podane ugovore tožene stranke). V predmetni zadevi, po mnenju sodišča druge stopnje, ne gre za ugotavljanje kompleksne škode, s tem pa, ob odsotnosti temeljne predpostavke za odločitev o odškodnini, ob s strani tožeče stranke predloženem pavšalnem in nepreverljivem popisu uničenih premičnin, obsega škode ni mogoče ugotoviti.

22. Ker sodišče s potrebnim strokovnim znanjem, za ugotovitev pravnorelevantnega dejstva glede obsega (višine) škode, ne razpolaga, si mora pomagati z znanjem ustreznih strokovnjakov – z cenilcem oz. izvedencem, ki je usposobljen opraviti potrebne izračune6. Res je, da ZPP dokaznih sredstev ne omejuje. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da ni dokaznih pravil, dokazna sredstva pa so načeloma enakovredna. V skladu z določbo 8. čl. ZPP je sodišče dolžno oceniti vsak dokaz posebej, nato pa vse skupaj in glede na dokazno breme zaključiti, ali je zatrjevano dejstvo dokazano z zadostno stopnjo verjetnosti. Temeljno načelo, ki sodišče zavezuje glede delovne metode, ki jo mora uporabiti v spoznavnem procesu ugotavljanja dejanskega stanja, je načelo proste presoje.7 Po 8. členu ZPP sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta presoja dokazov se nanaša na odločitev, katere dokaze bo izvedlo, na metodo njihove izvedbe in oceno njihove dokazne vrednosti. Čeprav o tem, katere dokaze bo izvedlo, odloča sodišče (213. člen ZPP), prosta presoja dokazov ni sinonim za diskrecijo sodišča pri izboru dokaznih sredstev, ampak ima, prav nasprotno, za sodišče zavezujočo vsebino. Stranka ima ob hkratnem upoštevanju zahtev po učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in v odvisnosti od okoliščin primera načelno pravico do izvedbe dokazov. Če stranka te pravice v dokaznem postopku v opisanem in omejenem obsegu ne bi imela, bi bila njena pravica, da predlaga dokaze, le mrtva črka na papirju, od katere ne bi imela nobene koristi. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, a le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno sprejemljivi razlogi; med drugim to lahko stori, če je predlagani dokaz popolnoma neprimeren za ugotovitev pravno pomembnega dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov kot neprimernih se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ko sodišče negativno oceni kakovost določenega dokaznega sredstva, ne da bi ta dokaz predhodno sploh izvedlo.8

23. Sam poseg v premoženjsko sfero tožeče stranke ni dovolj, da bi sodišče slednji prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo. Pojem pravno priznane škode, ki tožeči stranki daje pravico do denarne odškodnine za nastalo škodo, zaradi uničenih oz. poškodovanih stvari, je opredeljen v OZ. V okviru ugotavljanja škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, je bistveno ali je tožeča stranka s svojimi trditvami in predlaganimi dokazi uspela z veliko verjetnostjo izkazati nastanek škode, za izračun katere sodišča nima ustreznega znanja (preveriti subjektivno oceno tožeče stranke, glede poškodovanih oz. uničenih premičnin).

24. V obravnavani zadevi tudi ne gre za vprašanje, ali se bo v nadaljevanju postopka višina škode lahko ugotovila vsaj v minimalnem obsegu, pač pa za procesno situacijo, ko predmetna škoda sploh ni dokazljiva, saj za njeno ugotovitev niso predlagani pravnorelevantni dokazi.

25. Za dejstvo, ki ga želi dokazati tožeča stranka, je po oceni sodišča druge stopnje odločilen oz. praktično edini primeren dokaz, dokaz z izvedencem, ki pa ni na razpolago. Na drugi način, torej z drugimi dokazi (z lastno izpovedbo, predloženimi fotografijami izdelovanja novih ranc in predračunom za novi motor), dejstev o obsegu škode ni mogoče ugotoviti. Predložena listina (popis škode s predračunom -A7 priloga) je zgolj subjektivna ocena tožeče stranke, ki objektivno ni preverljiva, prav tako zaslišanje tožeče stranke v obravnavani zadevi ne more nadomestiti sodnega izvedenca (cenilca).

26. Vsled navedenega je pritrditi pritožbi tožene stranke, da zaradi nedokazljivosti škode izdaja vmesne sodbe ni smotrna, zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v zavrnilno (355. člen ZPP).

**K sklepu z dne 3. 11. 2021 (II. točka izreka):**

27. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o priznani nagradi za stroške izvedencu hidrološke stroke dr. E. E., odmerilo še delno nagrado za delo (stroški) v znesku 519,00 EUR (I. točka izreka). V presežku je zahtevek za povrnitev do 11. 9. 2020 nastalih mu stroškov, po računu z dne 11. 9. 2020 v višini 103,70 EUR, zavrnilo.

28. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. Navaja, da delo izvedenca še ni končano oziroma ni dosežen končni interes naročnika. Dejstvo, da je izvedenec predložil pisno izvedensko mnenje namreč še ne pomeni, da je njegovo delo, v smislu sklenjene podjemne pogodbe, opravljeno in da je doseženi rezultat, v zvezi s katerim je bila sklenjena podjemna pogodba. Tožena stranka je zahtevala dopolnitev in naknadno zaslišanje izvedenca, kot je to predvideno v ZPP, dokler slednje ni opravljeno pa ni mogoče šteti, da je izpolnjen končni interes naročnika. Nadalje graja višino priznanih stroškov, saj dogovor o povračilu stroškov, ki jih je izvedenec priglasil in v zvezi s katerimi je bil izdan izpodbijan sklep ne obstoji, zato ni razlogov za izdajo sklepa. Sodišče je povsem pavšalno izvedencu priznalo stroške bivanja ene osebe, pri tem pa sklepalo, da račun glasi na bivanje ene odrasle osebe in ene mladoletne osebe, pri tem pa ni pojasnilo, kako je do teh zaključkov prišlo. Prav tako ni mogoče izvedencu priznati stroškov nočitev za 5 dni, saj ni izkazana njihova potrebnost. Nadalje niso izkazani stroški za račun knjigarne iz Dunaja ter potni stroški v znesku 31,90 EUR. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

29. Pritožba ni utemeljena.

30. Sodišče prve stopnje je izvedencu hidrološke stroške dr. E. E. priznalo še stroške za delno plačilu v znesku 519,00 EUR. Med sodiščem in izvedencem je namreč obstajal dogovor o možnosti delnega plačila nagrade in povrnitve stroškov, v zvezi z opravljenim delom z dne 11. 8. 2020, ko je izvedenec sodišču posredoval stroškovnik z dne 11. 9. 2020, s katerim je zahteval plačilo nagrade za do tedaj opravljeno delo in povrnitev do tedaj nastalih mu stroškov, v skupnem znesku 20.412,59 EUR. Sodišče prve stopnje je izvedencu priznalo stroške v višini 19.798,89 EUR, sklep je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 724/2021 z dne 21. 10. 2021. Ostalo pa je še odprto odločanje o stroških za cestnino, zemljevid ter poštnino ter stroške nočitev v znesku 475,00 EUR.

31. V skladu z 249. členom ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za delo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 2. 2020 določilo sodnega izvedenca za hidrologijo, da v predmetni zadevi izdela izvedensko mnenje. Izvedenec je sodišču ponudil izdelavo mnenja po urni postavki 95,00 EUR bruto in predlagal povračilo stroškov. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku za izdelavo izvedenskega mnenja angažiralo izvedenca iz tujine, zato za odmero nagrade in stroškov ni mogoče upoštevati določb Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, saj slednji velja le za v Sloveniji imenovane zaprisežene sodne izvedence. Zato se slednji plačuje po vnaprejšnjem dogovoru, enako kot strokovne institucije, torej po pogodbi med sodiščem kot naročnikom ter izvedencem kot izvajalcem.

32. Sodišče prve stopnje je izvedencu odmerilo nagrado in stroške, upoštevaje ponudbo izvedenca, urno postavko izdelavo izvedenskega mnenja in predlagano povračilo stroškov kilometrine ter tako za delno plačilo izvedencu že priznalo 19.798,89 EUR po tem, ko je izvedenec sodišču predložil izvedensko mnenje. Izvedencu pripada nagrada takoj, ko je s strani sodišča postavljena naloga opravljena, torej ko izdela izvedensko mnenje. Vsebinske pripombe oziroma nestrinjanje z mnenjem ne predstavljajo ovire za priznanje pravice do nagrade in stroškov za opravljeno delo9. V predmetnem postopku je nesporno, da je bilo izdelano mnenje predloženo sodišču in strankam tudi vročeno. Sodišče prve stopnje pa je tako odločalo o delnem plačilu za opravljeno delo do 11. 9. 2020, glede na dogovor med sodiščem in izvedencem.

33. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku10 (v nadaljevanju Pravilnik) med drugim določa, da imajo priče, izvedenci, tolmači pravico do povrnitve potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče ter nadomestilo plače oziroma izgubljenega zaslužka. Poleg stroškov iz prejšnjega odstavka se izvedencem in tolmačem odmeri nagrada za izvedensko delo oziroma tolmačenje in povrnejo stroški v zvezi z opravljenim delom. Prav tako so upravičeni do stroškov za prehrano in prenočišče, ki obsegajo potrebne izdatke za prehrano in prenočišče v času zunaj svojega stalnega ali začasnega prebivališča. Ti stroški pa se odmerjajo na podlagi predloženih računov ali na drugi primeren način (4., 10. in 11. člen Pravilnika). S tem nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške izvedencu mimo sklenjenega dogovora.

34. Nadalje pritožba graja posamezno odmerjene stroške izvedencu. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo izvedencu zgolj stroške bivanja za eno osebo, na podlagi predloženega računa F. d.d., glede na dejstvo, da je izvedenec moral opraviti v Sloveniji še poizvedbe v zvezi z izdelavo mnenja, kot izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Prav tako je izvedenec upravičen do stroškov cestnine, za kar je predložil račun za plačilo vinjete, v skupnem znesku 73,90 EUR ter ostale stroške po predloženih računih, kot jih je sodišče prve stopnje odmerilo (5. in 6. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih računov tudi pravilno odmerilo stroške nabavljenih zemljevidov ter poštnih stroškov, po predloženih računih izvedenca.

35. Glede na obrazloženo, ker je pritožba zoper sklep z dne 3. 11. 2021 neutemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

36. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

**K sklepu z dne 4. 11. 2021 (III. točka izreka):**

37. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu za hidrologijo dr. E. E., odmerilo delno plačilo za delo v znesku 23.560,00 EUR, in sicer za opravljanje izvedenskega dela v predmetni pravdni zadevi od 10. 9. 2020 do 12. 5. 2021. 38. Odločitev izpodbija tožeča stranka iz razloga, da v postopku še niso podani pogoji za odločanje o stroških izvedenca, saj njegovo delo v predmetnem postopku še ni zaključeno in vse dokler izvedenec svojega dela ne bo dokončal ter s tem v celoti izpolnil svoje naloge, za povračilo stroškov ni pogojev. Na mnenje so namreč podane obsežne pripombe, ki so že vložene v spis. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške postopka.

39. Pritožba ni utemeljena.

40. Kot je sodišče druge stopnje do sedaj že pojasnilo, je izvedenec v predmetnem postopku upravičen, glede na sklenjen dogovor s sodiščem, tudi do delnega povračila stroškov. S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi sklenjenega dogovora o možnosti delnega plačila, priznalo stroške za do tedaj opravljeno delo, s specifikacijo opravljenih ur in povrnitev do tedaj nastalih mu stroškov od 10. 9. 2020 do 12. 5. 2021. Glede na predloženo specifikacijo opravljenih ur, ki jih je predložil izvedenec za obdobje od 10. 9. 2020 do 12. 5. 2021, s specifikacijo v nemškem jeziku in sodno overjenem prevodu (list. št. 1096 do 1101 v spisu), je sodišče prve stopnje izvedencu pravilno odmerilo nagrado, katere višina pritožbeno ni sporna in tako izvedencu pravilno priznalo priglašeno nagrado in stroške v znesku 23.560,00 EUR.

41. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 4. 11. 2021 zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

**K sklepu z dne 12. 9. 2021 (IV. točka izreka):**

42. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu dr. E. E. odmerilo nagrado, v zvezi z ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja, na naroku 11. 4. 2022 v znesku 9.479,09 EUR. Nesporno je izvedenec mnenje 11. 4. 2022 ustno dopolnil, v zvezi s tem pa tudi predložil račun z dne 14. 4. 2022, s katerim je zahteval povračilo nagrade in stroškov.

43. Pritožba izpodbija odločitev o priznani nagradi izvedencu iz razloga, ker zanj niso izpolnjeni zakonski pogoji in je izpodbijani sklep preuranjeni. Navaja, da je sodišče 18. 5. 2022 zaključilo narok za glavno obravnavo, s tem pa ni mogoče zaključiti, da je z ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja naročniku omogočeno, da bi posel uporabil za uresničitev interesa, zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo, s tem pa izvedenec še ni pridobil pravice do plačila. Sicer pa ponudba, po kateri je bila sklenjena pogodba med sodiščem in izvedencem, ne predvideva povračila ostalih stroškov. Dogovorjeni so bili kvečjemu stroški za pot v znesku 702,00 EUR kot pavšalnem znesku. Sodišče prve stopnje pa tudi ni presojalo utemeljenosti priglašenih stroškov, saj niso bili predvideni stroški za domnevno pot iz Gruzije, ki presegajo siceršnjo vsoto odmerjenih stroškov. Ponudba je namreč predvidevala 72 ur dela, sodišče pa je s sklepom izvedencu priznalo 85,5 ur. Tako ure, ki presegajo presežek ponudbe, niso izkazane. Izvedenec tudi ni upravičen do stroškov kilometrine za potovanje od neznanega kraja bivanja v Gruziji do letališča in do povrnitve stroškov nočitev, niti dogovor ne vsebuje plačila stroškov prevoza s taksijem.

44. Pritožba je delno utemeljena.

45. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja na naroku dne 11. 4. 2022, odmerilo nagrado in stroške v višini 9.479,09 EUR. Sodišče prve stopnje je pridobilo ponudbo izvedenca, glede višine nagrade in stroškov (elektronsko sporočilo izvedenca z dne 4. 1. 2022, list. št. 1273 ter ponudbo list. št. 1275). V slednji je izvedenec predlagal, da ves porabljen čas v zvezi z ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja zaračuna po urni postavki 95,00 EUR in je skupaj ocenil, da bo v zvezi z ustno dopolnitvijo porabil 72 ur, vključno s porabljenim časom za potovanje in da bodo tako nastali stroški iz tega naslova znašali 6.840,00 EUR (72 x 95,00 EUR). Prav tako je predlagal povračilo stroškov kilometrine v višini 0,65 EUR za prihod iz Nemčije ter povračilo ostalih stroškov v dejansko nastali višini, kot izhaja iz ponudbe (na list. št. 1275) in tako ocenil, da bodo stroški znašali 9.381,90 EUR. Izvedenec je fazi podajanja ponudbe predvideval, da se bo pripeljal s stalnega prebivališča v Nemčiji, v elektronskem sporočilu z dne 13. 4. 2022 pa je sodišču sporočil, da se trenutno nahaja na delu v Gruziji, od koder je pripotoval na sodišče in zato predlaga povrnitev stroškov iz te lokacije.

46. Sodišče prve stopnje je na ponudbo s strani izvedenca za ustno dopolnitev pristalo, in sicer glede urne postavke 95,00 EUR za ves porabljen čas, vključno s porabljenim časom za potovanje v zvezi za ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja in predlagano povračilo stroškov kilometrine v višini 0,65 EUR, kakor tudi povračilo ostalih dejansko nastalih stroškov ter slednje odmerilo glede na dogovor med sodiščem in izvedencem, vključno z naknadnim dogovorom glede povračila dejansko nastalih stroškov prihoda na narok dne 11. 4. 2022 iz Gruzije (list. št. 1272).

47. Sodišče druge stopnje glede potrebnih ur, kot jih je naknadno priglasil izvedenec, torej 85,55 ur potrebnih, zaradi ustne dopolnitve izvedenskega mnenja, po tem, ko je izvedenec predlagal, da bo za slednje potreboval 72 ur, ocenjuje, da je potrebno izvedencu priznati za porabljen čas zgolj 72 ur. Glede na dejstvo, da je sodišče izvedencu priznalo tudi dejanske stroške za prihod iz Gruzije, tako sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu pripada nagrada za 72 ur opravljenega dela. Kar upoštevaje dogovorjeno postavko 95,00 EUR/uro znaša 6.840,00 EUR. Izvedenec je nadalje upravičen do povračila stroškov letalske vozovnice, kot jo je izkazal in kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, saj je nesporno, da je prišel na sodišče iz Gruzije. Prav tako je upravičen do dejanskih stroškov za prihod na sodišče iz Letališča Zagreba in nazaj v višini 226,12 EUR (predložen račun za taksi) in stroškov za opravljanje PCR testov.

48. Sodišče druge stopnje pa zaključuje, da izvedenec ni upravičen do stroškov nočitve v Tbilisiju, to je na letališču, v znesku 51,35 EUR, mu pa pripadajo stroški kilometrine v znesku 625,30 EUR za prevoženih 962 km za potovanje od kraja bivanja izvedenca v Gruziji do letališča, v znesku 625,30 EUR.

49. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 9. 2022 spremenilo tako, da je znesek 9.479,09 EUR nadomestilo z zneskom 8.145,24 EUR, kar predstavlja nagrado in stroške izvedenca za opravljeno delo dne 11. 4. 2022. 50. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar gre za neznaten uspeh, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

**K stroškom celotnega postopka (V. točka izreka):**

51. Glede na odločitev sodišča druge stopnje, ki je izpodbijano vmesno sodbo spremenilo in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, je tožena stranka upravičena do povračila stroškov postopka, o katerih je sodišče druge stopnje odločalo v skladu s 165. členom, v zvezi s 154., 155. členom ZPP.

52. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo sledečo nagrado in stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje: za odgovor na tožbo 500 točk (tar. št. 19/1 odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), za vlog 7. 2. 2017 50 točk (tar. št. 19/4), za prvo pripravljalno vlogo 500 točk (tar. št. 19/1), za vlog z dne 4. 5. 2017 po tar. št. 19/3 250 točk , za vlog 30. 6. 2017 po tar. št. 19/2 375 točk, za pristop na prvi narok 6. 7. 2017 (tar. št. 20/1) 500 točk, 300 točk urnine in 120 točk za odsotnost iz pisarne (6. člen OT), 95,61 EUR kilometrine, za pripravljalne vloge z dne 25. 7. 2017, 21. 8. 2017, 15. 2. 2018 in 26. 3. 2018 4 x 250 točk, za vlogo z dne 15. 2. 2018 50 točk, prevod listin 493,25 EUR, za vlogo 8. 5. 2018 50 točk, za vloge z dne 21. 5. 2018, 16. 7. 2018 2x 250 točk, prevod 14. 6. 2018 1.234,29 EUR, za prevod 19. 7. 2018 182,07 EUR, za narok 25. 10. 2018 250 točk, 400 točk urnine in 120 točk za odsotnost iz pisarne ter 95,61 EUR kilometrine, za vlogo z dne 9. 11. 2018 250 točk, za prevod 475,80 EUR, za pripravljalno vlogo z dne 8. 5. 2019, 23. 1. 2019 2 x 250 točk, za prevode 1.155,10 EUR, za narok 28. 6. 2019 250 točk 100 točk urnine in 120 točk za odsotnost iz pisarne ter 95, 61 EUR kilometrine, za vlogo z dne 5. 12. 2019 250 točk in vlogo z dne 8. 1. 2020 50 točk, za vloge z dne 3. 8. 2020 250 točk, za narok 17. 8. 2020 250 točk, 300 točk urnine in 120 točk za odsotnost iz pisarne ter 96,94 EUR kilometrine, za vlogo z dne 20. 8. 2020 250 točk in ogled 21. 8. 2020 250 točk, 120 točk za odsotnost iz pisarne in 94,00 EUR kilometrine, vlogo z dne 1. 9. 2020 250 točk, prevod 317,69 EUR in 1.165,72 EUR, za vlogo z dne 29. 10. 2021 250 točk, prevod 3.074,40 EUR, 1.129,23 EUR, 651,30 EUR narok 11. 4. 2022 250 točk, urnina 300 točk, odsotnost iz pisarne 120 točk, in 95,61 kilometrine, narok 18. 5. 2022 250 točk, 50 točk urnine in 120 točk za odsotnost iz pisarne, ter 95,61 EUR kilometrine, 2% materialni stroški (nad 1000 točk 1%) ka skupaj znaša 9.721,15 točk oz. glede na vrednost odvetniške točke 5.832,69 EUR iz naslova nagrade po OT in 668,97 EUR kilometrine, kar skupaj z 22% DDV (1.430,36 EUR), znaša 7.932,03 EUR. Upoštevaje še stroške prevodov v znesku 8.723,75 EUR, znašajo skupni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje (brez stroškov za izvedenca in tolmača) 16.655,78 EUR.

53. Preostalih stroškov sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo, saj ali niso bili potrebni ali tožena stranka s posameznimi pravnimi sredstvi ni uspela (165. člen v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP).

54. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer 625 točk za pritožbo 2% pavšal za materialne stroške in 22% DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR.

55. Tožena stranka je za izvedence in tolmače založila predujem v skupnem znesku 101.248,00 EUR in tožeča stranka 800,00 EUR, skupaj 102.048,74 EUR. Stroški in nagrada izvedenca G. G. so znašali 2.598,88 EUR, nagrada za tolmačenje H. H. 33.608,22 EUR in stroški ter nagrada izvedenca E. E. 52.014,13 (izplačano mu je že bilo 19.789,89 EUR po sklepu z dne 19. 5. 2021 in 24.079,00 EUR po sklepu z dne 4. 11. 2021 ter 3. 11. 2021, tako, da mu je potrebno še izplačati po sklepu z dne 12. 9. 2022 znesek 8.145,24 EUR), skupaj so tako stroški in nagrade izvedencev ter tolmačev znašali 88.221,23 EUR, kar je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki (razlika v predujmu 13.827,51 EUR bo vrnjena toženi stranki iz naslova založenega predujma).

56. Skupaj je tako tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške in nagrado v znesku 105.343,66 EUR, kot izhaja iz izreka odločbe sodišča druge stopnje (V. točka izreka).

1 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba 2009, str. 62. 2 VSRS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015, D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis letnik 2012, št.1, 10. 12. 2012 str 29-44. 3 VSRS sodba in sklep III Ips 42/2016 z dne 28. 11. 2017, 4 VSRS sodba III Ips 32/2016 z dne 9. 12. 2016, VSRS sodba in sklep III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013. 5 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba 2003 str. 946. 6 VSL sodba II Cp 288/2010 15. 4. 2010. 7 VSRS Sklep II Ips 70/2021 z dne 17. 11. 2021. 8 VSRS VIII Ips 118/2017. 9 VSL sklep II Cp 1654/2014 z dne 12. 6. 2014. 10 Ur. l. RS, št. 15/2003, 32/13.