Jedro

Zmotno je stališče, za katerega se smiselno zavzema pritožnica, da bi moral organizator maratona zagotoviti udeležencem le-tega absolutno varnost, t.j. da na maratonu ne glede na pravilnost ravnanja udeležencev ne bi prihajalo do poškodb. Takšna zahteva bi bila pretirana. Iz navedenega pa izhaja nadaljnje stališče, da za škodo, ki jo kolesarju povzroči drug kolesar, organizator maratona odgovarja zgolj v primeru, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov oziroma neizpolnitve zahtev, ki jih organizatorju nalagajo pravila in predpisi stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim tožnica zahteva plačilo odškodnine v znesku 10.020,86 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožnici je naložilo plačati prvotoženki pravdne stroške v znesku 50,10 EUR in drugotoženki v znesku 629,42 EUR, obema s pripadajočimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče samo s seboj prihaja v nasprotje, ko uvodoma zaključuje, da vzroka padca tožnice ni ugotavljalo v delu, ali ta padec izhaja iz sfere njenega ravnanja ali iz sfere drugega udeleženca maratona, nazadnje pa zaključuje, da je nevarno situacijo povzročila tožnica. Posledično sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica nadalje meni, da razlogi sodišča o nepomembnosti vzroka padca tožnice predstavljajo zmotno uporabo materialnega prava in sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pritožnica izpostavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, ne soglaša s stališčem sodišča, da je policist izpovedal verodostojno, kot to ocenjuje sodišče, zato so tudi zaključki sodišča zmotni. Pritožba še naprej vztraja pri stališču, da je prvotoženka objektivno odgovorna za škodni dogodek in pri tem izpostavlja pravno mnenje obče seje Vrhovnega sodišča RS z dne 27. 6. 1990. Glede krivdne odgovornosti pa je tožnica mnenja, da je prvotožena stranka krivdno odgovorna, saj je kolesarje razvrstila le v dve skupini in starta ni izvajala iz več manjših prostorov, ki bi bili namenjeni različno zmogljivim udeležencem. Tožnica se je prvič udeležila tovrstnega maratona in je pričakovala, da bo organizator prireditve preprečil nekontrolirano in agresivno vožnjo posameznim udeležencem v tem maratonu, kar tožnica ocenjuje kot izredni dogodek v tej množični organizirani prireditvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje ni storilo takih hudih pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Tudi skopa in celo slaba, površna in pomanjkljiva obrazložitev, je še vedno obrazložitev - in v predmetni zadevi omogoča preizkus, zato kršitev iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Se pa tožničine navedbe o procesnih kršitvah postopka nanašajo na razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v zadevi nima za posledico nerazumljivosti, nejasnosti ali dvoumnosti razlogov.

6. Bistvo spora v zadevi je vprašanje objektivne in pa krivdne odgovornosti prvotoženke, kot organizatorke kolesarskega maratona. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da objektivne odgovornosti ni. Kolesarjenje je športna dejavnost, ki je kot mnoge druge dejavnosti povezana z določeno nevarnostjo, saj je njeno bistvo gibanje oziroma vožnja po različnih terenih in z večjo hitrostjo od običajne hoje. Vendar taka običajna nevarnost ne utemeljuje objektivne odgovornosti organizatorja, saj rekreativni kolesarski maraton ni nevarna stvar v pomenu 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), organizacija takšnega maratona pa tudi ne nevarna dejavnost v pomenu te zakonske določbe. Poudariti je potrebno, da je kolesarjenje športna dejavnost, ki je (tako kot mnoge druge) po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji, saj se odvija v naravnem okolju s sebi lastnimi značilnostmi, njeno bistvo pa je gibanje po različni in lahko tudi spremenljivi podlagi, (lahko) tudi precej velikimi hitrostmi in pri organiziranih maratonih z večjim številom udeležencev, kar vse povzroča večjo verjetnost nepredvidljivih situacij, v katerih se lahko znajdejo njeni udeleženci. Te nevarnosti, tveganja, ki so za kolesarsko dejavnost normalni, mora zato nase prevzeti tisti, ki se z njo ukvarja t.j. kolesar, organizator maratona pa je dolžan poskrbeti za opozarjanje in zaščito pred posebnimi neobičajnimi nevarnostmi. Na maratonu je obseg običajnih nevarnosti, ki jih mora prevzeti rekreacijski kolesar, zamejen z dolžnostmi, ki jih organizatorju v zvezi s pripravo maratona narekujejo predpisi, pravila stroke in običaji. Zmotno je zato stališče, za katerega se smiselno zavzema pritožnica, da bi moral organizator maratona zagotoviti udeležencem tega absolutno varnost, t.j. da na maratonu ne glede na pravilnost ravnanja udeležencev ne bi prihajalo do poškodb. Takšna zahteva bi bila seveda pretirana. Iz navedenega pa izhaja nadaljnje stališče, da za škodo, ki jo kolesarju povzroči drug kolesar, organizator maratona odgovarja zgolj v primeru, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov oziroma neizpolnitve zahtev, ki jih organizatorju nalagajo pravila in predpisi stroke. Seveda pa organizator kolesarskega maratona ne more preprečiti vsakega padca oziroma vsakega trčenja dveh (ali več) kolesarjev, prav tako pa ne more odgovarjati za posamično nepravilno (neskrbno) ravnanje udeležencev. Sklicevanje pritožnice na podoben primer, ki izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, da organizator prireditve (povorke) odgovarja po načelih objektivne odgovornosti, ne more biti podlaga za odločanje v predmetni zadevi, saj sta nevarna dejavnost in nevarna stvar pravna standarda, ki jima da vsebino sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.

7. Tako ostane še vprašanje, ali je prvotoženki mogoče očitati nedopustno ravnanje pri organizaciji kolesarskega maratona. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sta trditveno in dokazno breme glede protipravnosti ravnanja na oškodovancu. Tožnica je pravočasno v tožbi zatrjevala le, da je prvotoženka pomanjkljivo poskrbela za varnost udeležencev maratona ter v prvi pripravljalni vlogi, da slednja s primernim načinom izvedbe te prireditve in potrebno kontrolo nad gibanjem udeležencev prireditve po celotni trasi maratona ni poskrbela za ustrezno varnost udeležencev maratona. Navajala je še, da bi prvotoženka lahko organizirala maraton tako, da bi s časovnimi zamiki spuščala manjše število kolesarjev ali pa bi kolesarje razvrstila v kategorije enakovrednih kolesarjev.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in na pritožbeni stopnji ni sporno, da je prvotoženka razvrstila kolesarje v dve kategoriji in poskrbela za časovni zamik starta (20 min) posameznih kategorij kolesarjev. Bistvo pa je, da časovni zamik starta v konkretnem primeru sploh ne more biti relevanten, saj je ugotovljeno, da je tožnica vozila v skupini 50 kolesarjev (udeležencev maratona je bilo 6000) in tako tudi v kolikor bi prvotoženka startni prireditveni prostor razdelila v več majhnih prostorov, ki so namenjeni različno zmogljivim udeležencem, to ne bi vplivalo na škodni dogodek.

9. Glede na to, da je prvotoženka organizirala maraton in opozorila udeležence, katero progo naj izberejo (priloga A4), so se le ti potem po lastni presoji razvrstili v njim primerno skupino. Prvotoženka je opozorila udeležence na dolžino proge in zahtevnost le te, opisala traso in višinske razlike, s tem pa je omogočila udeležencem že ob sami prijavi, da se odločijo za (ne)sodelovanje in nato izberejo primerno skupino, pri čemer je potrebno dodati, da organizator objektivno ne more preverjati usposobljenosti vsakega posameznega udeleženca kolesarskega maratona in se to od njega niti ne zahteva. Prvotoženki tako v okviru pravočasnih trditev ni mogoče očitati nobene zatrjevane relevantne opustitve dolžne skrbnosti ravnanja. Na njeni strani, torej v konkretnem primeru, niso podani ne protipravnost ravnanja ne krivda za škodni dogodek in za tožnici nastalo škodo.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).