Jedro

Ker je bila podlaga za gradnjo počitniške hišice v predhodno sklenjeni ustni pogodbi, v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev določbe ZTLR o pridobitvi lastninske pravice po samem zakonu, z zgraditvijo na tujem zemljišču (21. člen ZTLR).

Dogovorjena pravica rabe kot osebna služnost ne more biti predmet dedovanja in s tem tudi ne prenešena na tožnika in njegovega brata kot dediča po očetu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sodi v zapuščino po pokojnem P. Ž., umrlem 9.12.2002, tudi počitniška hišica, stoječa na parc. št. 901/3. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencem pravdne stroške v znesku 1.897,55 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je njegov oče gradil počitniško hišico na parc. št. 901/3 od leta 1992 do leta 1994. Pogodba z dne 11.12.1994 je bila sklenjena že po končani gradnji. Priča K. M.A.Ž. je pojasnila, da je bil že pred gradnjo hišice sklenjen ustni dogovor, tožnikov oče pa je po končani gradnji želel, da se ta dogovor tudi zapiše. Zato pomenijo pravno podlago za pridobitev lastninske pravice v konkretnem primeru določbe ZTLR. Po 21. členu tega zakona se lastninska pravica pridobi po samem zakonu tudi z zgraditvijo na tujem zemljišču. Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, kar pomeni, da se lastninska pravica pridobi po samem zakonu v trenutku, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon. Lastninska pravica se pridobi na podlagi zakona neodvisno od volje udeleženih subjektov. Pogodba formalno ne more pomeniti podlage za nastanek lastninske pravice na nepremičnini, saj se lastninska pravica na podlagi pravnega posla lahko pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Iz same pogodbe izhaja dejstvo, da S.Ž. priznava svojemu bratu in njegovi ženi lastništvo. Pri razlagi pogodbenih določil je potrebno uporabiti 1. odst. 99. člena tedaj veljavnega ZOR. Pogodba je dodaten dokaz, da je pokojni tožnikov oče dejansko pridobil lastninsko pravico na hišici in pripadajočem zemljišču že v času gradnje, saj so bili izpolnjeni tako pogoji dobrovernosti kot tudi ostale zakonske zahteve. Dejstvo, da je želel tožnikov oče tudi pisno urediti zadeve, kaže na to, da se je zavedal pomena pogodbe in da je želel zadevo urediti tudi za svoje pravne naslednike. Nelogično je, da bi se stranke dogovarjale zgolj za pravico uporabe, ki je bila nesporna. Veliko bolj logično je, da je bil namen strank potrditi ustni dogovor, da S. Ž. odstopa del zemljišča v last P. Ž., ki si je na tem zemljišču zgradil počitniško hišico, na kateri je pridobil lastništvo. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Da je bila volja pogodbenih strank prenesti lastništvo, pa potrjuje tudi izvedba parcelacije te nepremičnine. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem zemljišču se zahteva dobra vera graditelja, da gradi na lastnem zemljišču. Navedena parcelacija potrjuje prepričanje, da je bil tožnikov oče v dobri veri, da je navedeni del zemljišča s počitniško hišico njegov. To je izpovedal tožnik, sodišče pa se v svoji sodbi ni opredelilo do njegove izpovedi, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče se opira na izpoved priče K. M. A. Ž. , ki pa je ob svojem zaslišanju jasno izkazala, da je negativno naravnana do tožnika, zato ni mogla izpovedati objektivno in verodostojno. Priča je želela sama uporabljati sporno počitniško hišico po smrti svojega moža, ker pa sta skladno z Zakonom o dedovanju kot dediča po pokojnem očetu vstopila v vsa njegova razmerja, pravice in obveznosti tudi tožnik in njegov brat, je priča izpovedala zoper njiju. Dopis z dne 5.5.2004, naslovljen na pokojnega S. Ž. s strani odvetnikov priče K. M. A. Ž., jasno kaže, da je priča negativno naravnana do tožnika, zato je logično, da je njena izpoved usmerjena v to, da tožnik ne bi uspel z zahtevkom.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti dejanskih ugotovitev in materialnopravnih zaključkov izpodbijane sodbe. Njeni razlogi so jasni, skladni in prepričljivi ter jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je skrbno analiziralo izvedene dokaze, na podlagi svoje dokazne ocene, ki je napravljena v skladu z 8. členom ZPP, pa je v zadevi pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, v katerih je že zajeta tudi večina odgovorov na pritožbene trditve, ob tem pa dodaja še to, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med pokojnima bratoma P. Ž. in S. Ž. ter K. M. A. Ž. pred začetkom gradnje sklenjen ustni dogovor (ki je pogodba) o postavitvi počitniške hišice na zemljišču S. Ž., po končani gradnji pa je bil ta dogovor tudi zapisan v obliki pogodbe z dne 11.12.1994 (glede datuma sklenitve te pogodbe je na strani 4 izpodbijane sodbe očitna pomota v letnici). Zato ne gre za situacijo, kakršno neutemeljeno zatrjuje pritožnik, in sicer, da je bila pogodba sklenjena šele po končani gradnji. Ker je bila podlaga za gradnjo počitniške hišice v predhodno sklenjeni ustni pogodbi, v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev določbe ZTLR o pridobitvi lastninske pravice po samem zakonu, z zgraditvijo na tujem zemljišču (21. člen ZTLR). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pokojni S. Ž. dovolil tožnikovemu očetu, da postavi brunarico na njegovem zemljišču, pa je tudi sicer neutemeljena oziroma neupoštevna pritožbena trditev, da je bil tožnikov oče pred gradnjo v dobri veri, da je ta del zemljišča njegov, s tem v zvezi pa je neutemeljen tudi očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, „ker se sodišče ni opredelilo do tožnikove izpovedi“. Sodišče je v razlogih svoje sodbe pri dokazni oceni upoštevalo tudi izpoved tožnika, ki pa o dejstvih, odločilnih za to pravdo, ni vedel ničesar (pri gradnji in ustnem dogovoru ni sodeloval, za omenjeno pogodbo je izvedel šele po očetovi smrti) oziroma je tudi sam izpovedal, da je pokojni S. Ž. njegovemu očetu (zgolj) „dovolil, da zgradi vikend“ (pritožba tudi protispisno povzema tožnikovo izpoved, saj ob zaslišanju ni izrekel zatrjevanih očetovih besed „tamal, to bo vse tvoje“). Ob bratovem dovoljenju, da se na njegovem zemljišču postavi počitniška hišica, in ob obstoju omenjenega ustnega dogovora in pogodbe tožnikov oče torej ni mogel pridobiti lastninske pravice po pravilih ZTLR o gradnji na tujem svetu.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da iz pogodbe izhaja, da S. Ž. priznava svojemu bratu in njegovi ženi lastništvo na počitniški hišici. Kot že rečeno, so razlogi sodbe sodišča prve stopnje prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi glede ugotovitve, da je bila z navedenim ustnim dogovorom oziroma pogodbo dogovorjena le pravica rabe vikenda v korist P. Ž. in K. M.A. Ž., njegov lastnik pa je bil S. Ž. (med drugim kaže to tudi izpoved R. Ž., da je bilo „dogovorjeno, da lahko P.Ž. v vikendu biva do svoje smrti, potem pa vikend pripade kmetiji“). Glede na vse ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje do takšne ugotovitve prišlo na podlagi pravilne uporabe določbe 2. odst. 99. člena ZOR (določba 1. odstavka tega člena, na katero se sklicuje tožnik, za obravnavani primer ni aktualna), saj „dosmrtno lastništvo“ (3. točka pogodbe) kot pravni institut ne obstaja. Pogodba zato ne dokazuje, da bi tožnikov oče pridobil lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini. Pri tem predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto trditev, da je bil namen s pogodbo potrditi ustni dogovor, „da S. P. odstopa del zemlje v last“, saj tožnik slednjega v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval (1. odst. 337. člena ZPP), ne glede na to pa je tudi K. M.A. Ž. izpovedala, da ni bilo nikoli govora o tem, da bi z možem postala lastnika zemljišča. Parcelacija zemljišča, kjer je bil postavljen vikend, pa je bila izvedena zaradi spremembe namembnosti zemljišča in pridobitve upravnega dovoljenja za gradnjo (ugotovitev sodišča prve stopnje na podlagi izpovedi priče Ka. M. A. Ž.), ne pa zaradi prenosa lastninske pravice.

Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi verodostojnost izpovedbe K. M. A. Ž. Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom v verodostojnost njene izpovedbe, saj se le-ta ujema oziroma logično prepleta in dopolnjuje z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Izpoved priče o tem, kaj se je dogajalo z vikendom po moževi smrti, ne kaže na pristranskost njenega pričanja, saj je priča z omenjanjem lastništva vikenda in nedelitvijo tega po moževi smrti očitno mislila na dogovorjeno pravico rabe, ta pa kot osebna služnost ne more biti predmet dedovanja in s tem tudi ne prenešena na tožnika in njegovega brata kot dediča po očetu P. Ž.. Za dopis z dne 5.5.2004 pritožba ne pojasni, v čem naj bi kazal pričino negativno naravnanost do tožnika, sicer pa kaj takega iz dopisa tudi ne izhaja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (2. odst. 350. člena in 353. člen ZPP). Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).