Jedro

Tožnik, ki je sorazmerni del invalidske pokojnine uveljavil v Republiki Srbiji in je državljan Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ima pravico do dodatka k pokojnini po ZZSV, čeprav je pravico do pokojnine v Republiki Srbiji uveljavil na podlagi določb sporazuma o socialnem zavarovanju med SFRJ in ZR Nemčijo in ne po splošnih predpisih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 29. 9. 2009 in št. ... z dne 22. 6. 2009 in tožniku priznalo pravico do dodatka k pokojnini od 7. 6. 2001 dalje in obenem odločilo, da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izdati nov upravni akt o odmeri in izplačevanju tega dodatka (1. točka). Zavrnilo pa je tožnikov tožbeni zahtevek, da sodišče spozna toženo stranko za krivo za vsa dogajanja z upokojitvijo tožnika in za neizplačano pravnomočno pokojnino ter da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe tožeči stranki izplača vso pravnomočno določeno pokojnino s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in jo naprej mesečno izplačuje po odločbi „Republičkega fonda za penzijsko i invalidsko osiguranje zaposlenih, Služba direkcije ...“ z dne 2. 9. 1994, ki jo je s svojim samovoljnim in neizpodbitno nezakonitim ravnanjem izposlovala v Srbiji (2. točka).

Zoper 1. točko izreka je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zoper 2. točko pa tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Tožnik navaja, da sodba neustrezno obravnava dodatek k pokojnini. Tudi po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 215/2005 z dne 7. 9. 2006 je bil toženec dolžan z njim razčistiti, kaj je v tem postopku njegova zahteva. V sodbi je protipravno prezrto in neupoštevano, da gre za pokojnino, ki je pravnomočno določena in je zaradi nezakonitih početij toženca ob njo. Leta 1989 mu je toženec naložil, naj mu prinese pokojninske akte. S tem je bil pri tožencu sprožen postopek za upokojitev nasploh in ne le za delo v SFRJ. Na toženca se je obrnil, ker se je tedaj vrnil v domovino iz začasnega dela v Nemčiji, kjer je sicer upokojitveni postopek sprožil že 18. 4. 1986. Akt št. ... z dne 6. 12. 1990 dokazuje, da je toženec njegov postopek upokojitve sprejel v obravnavo in ga izvajal. Med tem pa akt št.... z dne 1. 2. 1991 dokazuje, da je toženec nepotrebno in nezakonito njegove pokojninske akte poslal v Srbijo le v oceno njegove delovne zmožnosti in ga o ničemer ni obvestil, da s pošiljanjem njegovih pokojninskih aktov v Srbiji prekinja, zaključuje izvajanje postopka njegove upokojitve, nakar bi se takrat nedvomno in uspešno pritožil. Ko je leta 1994 prepričan, da gre za rezultat postopka, ki ga vodi toženec, tožencu prinesel še nepravnomočno novosadsko upokojitveno odločbo in zahteval izplačilo pokojnine, saj je bil plačilni promet med Srbijo in Slovenijo blokiran, je bil zavrnjen, ker ni bil državljan in ne prebivalec Slovenije. Ko je bil 16. maja 2001 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, je 28. maja 2001 o tem osebno obvestil toženca in zahteval izplačilo pokojnine po pravnomočni novosadski odločbi. Toženec se je 28. 5. 2001, ko mu je osebno prinesel in oddal v novosadske akte in odločbo o sprejemu v slovensko državljanstvo, imel za pristojnega za vodenje postopka njegove upokojitve. Takrat mu prav tako kot v svojem aktu št. ... z dne 1. 2. 1991 ni povedal, da zanj ni več pristojen in seveda tudi to, da je njegove novosadske akte sprejel in jih obdržal ter od njega zahteval navedeno pisno izjavo z dne 4. 6. 2001. Na njegovo pisno zahtevo z dne 4. 6. 2001 za izplačilo SFRJ pokojnine, ga je hotel toženec zavrniti z novo nastalo slovensko pokojninsko zakonodajo. Navaja, da je sprenevedanje toženca, da je v Srbiji uveljavljal upokojitvene pravice na podlagi sporazuma med SFRJ in Nemčijo in ne na podlagi splošnih predpisov ter da zato v Sloveniji nima pokojninskih pravic. Sam ni uveljavljal nobene podlage, ker ga o tem nihče ni vprašal, ker je v Srbiji njegove pokojninske akte enostransko in proti njegovi volji in brez vednosti poslal toženec. Sporazum med SFRJ in Nemčijo je uporabljen le zaradi seštetja delovne dobe in ne za izplačilo sorazmernega deleža pokojnine. Če bi ga upokojil toženec, bi ga prav tako kot v Srbiji, moral upokojiti po tedaj v Sloveniji veljavni pokojninski zakonodaji na podlagi I. kategorije invalidnosti. Od aprila 2008 ima pravico do redne starostne pokojnine, o čemer ga je tri mesece vnaprej pisno obvestila Nemčija. Predlaga, da pritožbeno sodišče zaščiti njegove z Ustavo Republike Slovenije zagotovljene pokojninske pravice in naloži tožencu, da poravna svoje obveznosti kot kazen zaradi krivic, ki mu jih je popolnoma zavestno storila s protizakonitim ravnanjem z njegovo upokojitvijo, za kar je izvedel šele 19. 6. 2007. Toženec v pritožbi navaja, da stališče sodišča, ki ga je zavzelo v zvezi s 1. točko izreka sodbe, ni pravilno. Citira 1. člen Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZSV). Tožnik je sicer državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, vendar je že od 28. 9. 1990 dalje uveljavil pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi določb sporazuma o socialnem zavarovanju med SFRJ in ZR Nemčijo. Zato po mnenju toženca tožnik ni upravičenec iz 1. člena ZZSV, saj ni uveljavil pravice do pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji na podlagi splošnih predpisov. Razen tega se odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče, nanaša na nekdanjega vojaškega zavarovanca, kar pa tožnik ni bil, ZZSV pa ne ureja takih primerov, kot je tožnikov, torej primerov tistih slovenskih državljanov, ki so imeli pokojnine uveljavljene v sorazmernem delu s tujimi nosilci zavarovanja, ki niso bili nosilci zavarovanja v kateri od republik nekdanje SFRJ, niti ne kasneje univerzalni nasledniki nosilcev zavarovanja v Republikah nekdanje SFRJ. Za tak primer, kot je tožnikov, ZZSV tudi ne določa načina odmere dodatka, torej brez ali z upoštevanjem nemške pokojninske dobe oziroma v sorazmernem delu. Tudi sicer je namen pravice do dodatka po ZZSV zagotoviti socialno varnost določenih kategorij oseb, ki so socialno ogrožene, ker stalno prebivajo v Republiki Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav republik nekdanje SFRJ. Tožnik pa takšne socialne varnosti ni potreboval, saj je bil prejemnik dela pokojnine v ZR Nemčiji, na podlagi pretežnega dela pokojninske dobe, ki jo je dopolnil v ZR Nemčiji, kjer je bil tudi nazadnje zavarovan. Že Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. Up-487/02-15 z dne 15. 4. 2004 navajalo, da je dodatek, ki gre upravičencem, pravica, ki je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam socialnega varstva (socialne pomoči), čeprav ni pogojena z dohodkovnim cenzusom. S tem, ko je prvostopno sodišče tožnika štelo za upravičenca po ZZSV, ga je postavilo tudi v ugodnejši položaj od drugih upravičencev, saj ZZSV ne določa dohodkovnega cenzusa, ki bi postavil merila za pridobitev tega dodatka. Edino merilo se namreč izraža v socialni ogroženosti, ki pa v primeru tožnika ob že povedanem ne obstaja. V času vložitve zahteve za priznanje dodatka, to je dne 6. 6. 2001, je bil namreč tožnik že uživalec nemške pokojnine, katero mu je nemški nosilec zavarovanja tudi nakazoval. Ker torej tožnik ni bil brez materialne varnosti, mu ni mogoče priznati pravice do dodatka niti glede na namen pravice do dodatka, ki izhaja iz ZZSV.

V odgovoru na pritožbo toženca tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in navaja, da toženec opira svoje pritožbene navedbe na njegovo socialno neogroženost, hkrati pa povsem nasprotno ignorira njegovo absolutno ogroženost v času, ko je bil brez vsakršnih prejemkov in brez vseh človekovih pravic. Predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe.

Pritožbi tožnika in toženca sta neutemeljeni.

Po določbi 1. člena ZZSV ima državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu.

Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v R Sloveniji, sporno pa je, ali ima pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu.

Iz listinske dokumentacije je namreč razvidno, da je tožnik pri Republiškem fondu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ... na podlagi odločbe z dne 2. 9. 1994 uveljavil pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Takšnega primera, kot je tožnikov, da bi slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji uveljavil pravico do sorazmernega dela pokojnine oziroma da bi slovenski državljani imeli pokojnine, uveljavljene v sorazmernem delu s tujimi nosilci zavarovanja, ki niso bili nosilci zavarovanja, v kateri od republik nekdanje SFRJ, ZZSV res posebej ne ureja. Drži pa tudi, da tožnik ni bil vojaški zavarovanec, da bi šlo za takšen primer, kot je naveden v ustavni odločbi št. Up-487/02-15 z dne 15. 4. 2004, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje tega, da bi bil tožnik vojaški zavarovanec, niti ni ugotovilo, pač pa, da je v konkretnem primeru mogoče uporabiti stališče, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo v citirani odločbi.

Tožnik nedvomno pravice do pokojnine ni uveljavil pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Srbiji na podlagi splošnih predpisov. Takšnega pogoja, torej, da bi slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji moral uveljaviti pokojnino na podlagi splošnih predpisov, ZZSV niti ne določa, pač pa pogoj, da je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ. Ta pogoj pa tožnik izpolnjuje, ker je sorazmerni del invalidske pokojnine uveljavil v Republiki Srbiji, torej v eni od republik nekdanje SFRJ. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, drugih pogojev za priznanje dodatka k pokojnini, ZZSV ne določa, torej ne dohodkovnega cenzusa, materialne oziroma socialne ogroženosti. Stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, se v zvezi s priznanjem pravice do dodatka k pokojnini in glede izpolnjevanja pogojev, v celoti pritožuje tudi pritožbeno sodišče. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo pravico do dodatka k pokojnini po ZZSV od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve, to je od 7. 6. 2001 dalje ter izpodbijani odločbi toženca z dne 29. 9. 2009 in z dne 22. 6. 2009 na podlagi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo in mu naložilo izdajo novega upravnega akta o odmeri in izplačevanju tega dodatka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in potrdilo 1. točko izpodbijane sodbe.

Neutemeljena pa je tudi tožnikova pritožba. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim 2. odstavkom sodbe odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku, ki ga je postavil na zadnji obravnavi. Na podlagi tožnikove zahteve, vložene 6. 6. 2001 za izplačilo vse pokojnine, priznane s pravnomočno odločbo Republiškega fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v ... z dne 2. 9. 1994, tudi po stališču pritožbenega sodišča, ni nobene podlage. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnikove zahteve za izplačilo pokojnine, priznane s citirano odločbo tujega nosilca zavarovanja, ponavljajo v vseh postopkih pri tožencu in sodišču, pa takšnega tožbenega zahtevka ni zavrglo, ker ne gre za istoveten zahtevek kot v postopku, opr. št. Ps 1285/2007. Štelo je, da tožnik tokrat zahteva odškodnino, ker očita tožencu nezakonito postopanje njegovih delavcev v letu 1989 in 1990 z domnevno nepravilnim odstopom njegove zadeve v Srbijo. Takšen odškodninski zahtevek je sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo, da je prišlo do absolutnega zastaranja, pravilno zavrnilo. Po 352. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala.

Dne 5. 10. 2009, ko je tožnik s tožbo zahteval od toženca odškodnino, je nedvomno preteklo več kot 5 let, odkar je nastala škoda, saj je bila takšna tožba vložena po več kot 18 letih po domnevnem dogodku.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v 2. točki izreka.