Jedro

Izhajajoč iz namena ZZSV, kot izhaja iz njegove vsebine in razlag Ustavnega sodišča, je dodatek namenjen zagotavljanju socialne varnosti tistim upravičencem, ki jim je oziroma bi jim bila pokojnina, uveljavljena v kateri od republik nekdanje SFRJ, edini vir preživljanja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 466826 z dne 29. 9. 2009 in št. 12 0466826 z dne 22. 6. 2009 zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravice do dodatka k sorazmernemu delu invalidske pokojnine, ki bi jo tožnik moral prejemati na podlagi odločbe Republiškega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Novi Sad z dne 2. 9. 1994. Tako je odločilo, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev po 1. členu Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 in 18/2001 – ZZSV). Tožnik je sicer slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, vendar pravice do pokojnine ni uveljavil že od 28. 9. 1990 dalje pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji na podlagi splošnih predpisov, pač pa po sporazumu o socialnem zavarovanju med tedanjo SFRJ in ZR Nemčijo.

2. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožniku izda nov upravni akt o odmeri in izplačevanju dodatka. Presodilo je, da ZZSV ne določa drugih pogojev kot državljanstvo in stalno prebivališče ter uveljavitev pravice do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ. Tožnik je pridobil pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine pri srbskem nosilcu zavarovanja v Novem Sadu, vendar se mu ta pokojnina nikoli ni izplačevala. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up-487/02. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. ZZSV res ne ureja posebej primerov, ko bi slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji uveljavil pravico do sorazmernega dela pokojnine oziroma, da bi slovenski državljan imel pokojnine, uveljavljene v sorazmernem delu s tujimi nosilci zavarovanja, ki niso nosilci v kateri od republik nekdanje SFRJ. Vendar ZZVS tudi ne določa pogoja, da bi slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji moral uveljaviti pravico do pokojnine na podlagi splošnih predpisov. Določa le pogoj, da je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, ta pogoj pa tožnik izpolnjuje. ZZSV kot pogoja ne določa ne dohodkovnega cenzusa ne materialne oziroma socialne ogroženosti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik ni upravičenec iz 1. člena ZZSV, saj ima pokojnino uveljavljeno v sorazmernem delu s tujim nosilcem zavarovanja, ki ni nosilec zavarovanja v kateri od republik nekdanje SFRJ. Za tak primer ZZSV tudi ne določa načina odmere dodatka, torej brez ali z upoštevanjem nemške pokojninske dobe oziroma v sorazmernem delu. Namen pravice do dodatka po ZZSV je zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene, ker stalno prebivajo v Republiki Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav nekdanje SFRJ. Tožnik take socialne varnosti ni potreboval, saj je prejemnik dela pokojnine v ZR Nemčiji na podlagi pretežnega dela pokojninske dobe, ki jo je tam pridobil. 5. Vloge tožnika z dne 5. 4. 2011, ki bi jo bilo smiselno mogoče razumeti kot odgovor na revizijo ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 86. člena ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-147/94 z dne 30. 11. 1995 (Uradni list RS, št. 3/1996) sprejelo stališče, ki ga je kasneje ponovilo tudi v drugih odločitvah: „18. ZZSV zagotavlja socialno varnost slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so uveljavili pravico iz pokojninskega zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ. Dodatek, ki gre upravičencem po tem zakonu, je pravica posebne vrste. Ne gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ker so le-to dolžni zagotavljati le posamezni nosilci pokojninskega zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ. Gre za pravico, ki je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam socialnega varstva (socialne pomoči), čeprav ni pogojena z dohodkovnim cenzusom. Socialnovarstvene pravice pa praviloma zagotavlja država in ne nosilci socialnih zavarovanj. Pri teh pravicah pogoj stalnega prebivališča v državi ni diskriminatoren, saj je stopnja socialne ogroženosti posameznika odvisna zlasti od ekonomskih okoliščin, ki se razlikujejo od države do države. 19. Namen pravice do dodatka iz ZZSV je zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav - republik nekdanje SFRJ. ...“

8. V zadevi U-I-101/97 z dne 20. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 45/99) pa je Ustavno sodišče ob presoji ustavnosti ZZSV tudi navedlo: „15. Pravico do dodatka k pokojnini po ZZSV imajo slovenski državljani s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo pokojnine iz drugih republik nekdanje SFRJ - ne glede na to, kdaj so se upokojili. Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se jim dodatek odmeri na enak način oziroma po enakih kriterijih. ZZSV je v tem delu pomanjkljiv, saj način odmere določa le za tiste, ki so se upokojili pred septembrom 1991 in to na način, ki ne omogoča neposredne uporabe predpisanega kriterija (znesek pokojnine za september 1991) tudi za tiste upravičence, ki so se upokojili kasneje. Pravne praznine je sicer mogoče zapolnjevati s pravili o interpretaciji, vendar mora interpretacija (razlaga) zakonske norme ostati v okviru namena zakona in ne sme prerasti v njegovo dopolnjevanje.16. Namen ZZSV je res zagotavljanje socialne varnosti določeni kategoriji državljanov. Vendar gre pri tem za to, da se jim zagotavlja prejemke, ki bi ustrezali prejemkom iz naslova slovenskega pokojninskega zavarovanja. Izhodišče za odmero dodatka je njihova pripadajoča pokojnina in ne najnižja pokojnina, ki jo zagotavlja slovenska zakonodaja. Praktična izvedba obračuna za tiste upravičence, ki so se upokojili v drugi republiki po septembru 1991 zato postavlja te upravičence v neenakopraven položaj, saj jim določa osnovo, ki jo ZZSV ne pozna, niti je ni mogoče določiti z njegovo razlago. Če je bil namen zakonodajalca, da gre dodatek k pokojnini tudi tem upravičencem, bi moral določiti tudi način obračuna. „

9. Ob pravilni ugotovitvi, da ZZSV takega primera kot je tožnikov, posebej ne ureja, gre razlaga sodišča preko okvirov namena zakona in dejansko pomeni njegovo dopolnjevanje. ZZSV je eden od predpisov, sprejetih zaradi posledic, ki so nastale z osamosvojitvijo Republike Slovenije.

10. V zadevi, ki jo navaja tudi revizija (Up-487/02 z dne 15. 4. 2004), kjer je sicer šlo za bivšega vojaškega zavarovanca, je Ustavno sodišče navedlo: „Nekdanji vojaški zavarovanci s stalnim prebivališčem v Sloveniji bi se preživljali s pokojnino, če bi jim jo pristojna inštitucija nakazovala. Stiska, v kateri so se znašli (če ne prejemajo pokojnine na podlagi ZPIZVZ), izhaja iz dejstva razpada nekdanje SFRJ. Ta okoliščina pa vodi v bistveno podobnost njihovega položaja s položajem državljanov, ki zaradi razpada nekdanje SFRJ in nastanka novih držav na tem območju prejemajo (ali naj bi prejemali) pokojnine iz novih držav, pa te zaradi kasneje nastalih razlik v višinah ne zadoščajo za socialno varnost v Sloveniji.“

11. Izhajajoč iz namena ZZSV, kot izhaja iz njegove vsebine in razlag Ustavnega sodišča, je dodatek namenjen zagotavljanju socialne varnosti tistim upravičencem, ki jim je oziroma bi jim bila pokojnina, uveljavljena v kateri od republik nekdanje SFRJ, edini vir preživljanja. Čeprav v zakonu ni izrecno določen kot pogoj „materialna oziroma socialna ogroženost“, pa iz zakona jasno izhaja, da je njegov namen zagotavljati upravičencem socialno varnost, primerljivo s tistimi, ki so pokojnino uveljavili v Republiki Sloveniji. V primeru pa, ko je upravičenec poleg uveljavljenega sorazmernega dela pokojnine v eni od republik nekdanje SFRJ, tudi še upravičenec do dela pokojnine v eni od drugih tujih držav (konkretno Nemčije), tak sorazmerni del pokojnine ni edini vir, s katerim mu je zagotovljena socialna varnost. 13. Da se ZZSV ne uporablja v primerih, kot je tožnikov, nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, na katerega tožena stranka prav tako utemeljeno opozarja, da zakon ne določa načina odmere dodatka v takem primeru. Sodišče je toženi stranki naložilo, da izda nov upravni akt o odmeri dodatka, za kar pa v ZZSV ni podlage.

Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).