Jedro

Nesporno je, da gre pri tožniku za poklicno bolezen po definiciji iz 65. člena ZPIZ-1 in Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. Gre za bolezni, povzročene z daljšim, neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti. Zavarovanje pa je krilo le nesreče oz. nenadne in presenetljive dogodke. Zaradi tega okužba tožnikom s hepatitisom C, ki je bila opredeljena za poklicno bolezen, ne sodi med zavarovane primere po zavarovalni polici za zavarovanje odgovornosti po splošnih zavarovalnih pogojih PG odg/99-12, sklenjeni med prvo toženo in drugo toženo stranko.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje se delno spremeni tako, da se pritožbi drugo tožene stranke ugodi in se v prvi alineji I. točke izreka glasi: „Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v znesku 16.484,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko pa se zavrne.“ Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v višini 2.015,93 EUR v 15 dneh, sicer za naprej tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe ter ustavilo postopek za umaknjeni del tožbe. S sodbo je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno izplačati odškodnino za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 74.674,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.030,01 EUR od 1. 10. 2004 dalje do plačila in od zneska 38.151,89 EUR od 3. 3. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek v višini 5.726,79 EUR je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno izplačati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v znesku 16.484,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2004 dalje do plačila, tako da je drugo tožena stranka zavezana k plačilu odškodnine do višine zavarovalne vsote, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločitev o stroških postopka in o višini premoženjske škode je razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Drugo tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje in predlagala dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:

1. Ali je v konkretni zadevi delo zdravstvenega tehnika – negovalca šteti za nevarno delo oz. za nevarno dejavnost in je zato podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca?

2. Ali je po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti (PG-odg/99-12) podano zavarovalno kritje za poklicno bolezen, čeprav ne gre za nenaden in presenetljiv dogodek (nesreča)?

3. Ali je zavarovalnica zavezana za plačilo odškodnine od dogovorjene zavarovalne vsote ob upoštevanju dogovorjene odbitne franšize in ali je potrebno višino oziroma znesek zavarovalne vsote, do katere je zavarovalnica zavezana za plačilo, navesti v izreku sodbe? Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 49/2012-6 predlogu za revizijo drugo tožene stranke ugodilo in revizijo dopustilo glede zgoraj navedenih vprašanj.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga drugo tožena stranka dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s prvim vprašanjem navaja, da je tožnik pri svojem delu zdravstvenega tehnika – negovalca prihajal v stik z različnimi pacienti in njihovimi telesnimi izločki, pri čemer krvi ni odvzemal, ker so to delo opravljale višje medicinske sestre, vendar pa tožnikovo delo ne predstavlja nevarnega dela oz. dejavnosti. Tožnik naj bi opravljal dela, ki jih običajno opravlja povprečen človek vsak dan v vsakdanjem življenju oziroma jih opravljajo starši pri negi otrok. Medicinsko tehnični posegi naj ne bi predstavljali nevarnega dela, saj je moral tožnik pri svojem delu uporabljati zaščitne rokavice, si umivati roke, v nujnih primerih pa nositi tudi masko in zaščitno haljo. Tudi pri zdravstvenih delavcih, kar pa tožnik naj ne bi bil, ki imajo visoko stopnjo izpostavljenosti krvi in poškodbi z ostrimi predmeti, je pojavnost okužbe s hepatitisom C podobna kot pri zdravi populaciji krvodajalcev. V konkretnem primeru naj tudi ne bi bilo vzročne zveze med tožnikovim delom in nastankom škode. Sklicuje se na drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 758/2006. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče druge stopnje svoje odločitve ni v ničemer obrazložilo in se ni opredelilo do pritožbenih navedb toženih strank. V zvezi z drugim vprašanjem navaja, da v konkretnem primeru ni sporno, da gre pri tožniku za poklicno bolezen. Tožnik naj bi to zatrjeval v tožbi, to dejstvo pa izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije, predvsem iz zdravniškega spričevala z dne 3. 11. 2003 ter odločbe ZPIZ z dne 29. 8. 2005. Sodišče druge stopnje naj bi napačno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, da tožnikov primer sodi med zavarovane primere po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti (PG odg/99-12), ker naj bi bil z odločbo ZPIZ uvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni (50%) in bolezni (50%). Svoje odločitve v zvezi s tem sodišče druge stopnje ni v ničemer obrazložilo in se opredelilo do pritožbenih navedb drugo tožene stranke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po dogovorjenih splošnih pogojih PG odg/99-12 zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreča), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici in ima za posledico poškodovanje oseb ali stvari. Navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za nenaden in presenetljiv dogodek, ki izvira iz dejavnosti. Tožnik naj bi zatrjeval, da gre pri njem za poklicno bolezen, kar je bolezen, ki je posledica dalj časa trajajočega škodljivega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa ne predstavlja nenadnega in presenetljivega, od tožnika neodvisnega dogodka. V zvezi s tretjim vprašanjem drugo tožena stranka navaja, da je sklep sodišča nerazumljiv in neizvršljiv, saj iz izreka sodbe ne izhaja, do kakšne višine je drugo tožena stranka zavezana k plačilu odškodnine.

5. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da gre v konkretnem primeru za dejavnost, iz katere kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi, zaradi česar gre za objektivno odgovornost. Ne drži, da obravnavani dogodek ne sodi med zavarovane primere po dogovorjenih splošnih pogojih PG odg/99-12, saj do okužbe s hepatitisom C pride ob enkratnem dogodku (npr. vbodu z iglo in stiku z okuženo krvjo), tak dogodek pa je nenaden in presenetljiv ter izvira iz dejavnosti. Do nevarnosti nastanka takšnega dogodka pa pride zaradi dalj časa trajajočega škodljivega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. Iz izreka naj bi bilo tudi jasno, do katerega zneska je zavezana k plačilu odškodnine drugo tožena stranka. Ugovor, da se zavarovalno kritje zmanjša za odbitno franšizo, pa naj bi drugo tožena stranka podala prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo).

6. Odgovor na revizijo je podala tudi prvo tožena stranka, vendar ga sodišče ni upoštevalo, saj glede na 375. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) odgovor na revizijo lahko vloži le nasprotna stranka, kar pa prvo tožena stranka ni. Prvo in drugo tožena stranka sta namreč sospornika na podlagi 191. člena ZPP.

7. Revizija je utemeljena.

Glede vprašanja: Ali je po dogovorjenih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti (Pg odg/99-12) podano zavarovalno kritje za poklicno bolezen, čeprav ne gre za nenaden in presenetljiv dogodek (nesreča)?

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta prvo tožena in drugo tožena stranka sklenili zavarovanje za odgovornost, ki izvira iz dejavnosti po Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti PG odg/99-12. Ti pogoji v 1. členu določajo, da zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici in ki ima za posledico: 1) telesne poškodbe, obolenje ali smrt osebe (poškodovanje oseb) ali 2) uničenje, poškodbo ali izginitev stvari (poškodovanje stvari). Nadalje je bilo ugotovljeno, da iz odločbe ZPIZ z dne 29. 8. 2005 izhaja, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni 50% (zaradi posledic okužbe s hepatitisom C) in bolezni 50% (zaradi okvare hrbtenice).

9. Nesporno je, da gre pri tožniku za poklicno bolezen po definiciji iz 65. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) in Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003 in nadaljnji). Gre za bolezni, povzročene z daljšim, neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti. Zavarovanje pa je krilo le nesreče oz. nenadne in presenetljive dogodke. Zaradi tega okužba tožnikom s hepatitisom C, ki je bila opredeljena za poklicno bolezen, ne sodi med zavarovane primere po zavarovalni polici za zavarovanje odgovornosti po splošnih zavarovalnih pogojih PG odg/99-12, sklenjeni med prvo toženo in drugo toženo stranko. Drugo tožena stranka tako ni odgovorna za izplačilo odškodnine tožniku.

Glede vprašanj: „Ali je zavarovalnica zavezana za plačilo odškodnine do dogovorjene zavarovalne vsote ob upoštevanju dogovorjene odbitne franšize in ali je potrebno višino oziroma znesek zavarovalne vsote, do katere je zavarovalnica zavezana za plačilo, navesti v izreku sodbe?“ in "Ali je v konkretni zadevi delo zdravstvenega tehnika - negovalca šteti za nevarno delo oz. nevarno dejavnost in je zato podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca?"

10. Glede na odgovor o drugem dopuščenem vprašanju, revizijskemu sodišču na ti vprašanji ni treba odgovoriti. Prvo tožena stranka revizije ne vlaga, za odgovornost druge tožene stranke pa odgovor na ti vprašanji ni več bistven.

11. Razveljavitveni sklep glede materialne škode in stroškov postopka ni predmet revizijske presoje in v tem delu revizija tudi ni vložena. O tem bo odločilo sodišče prve stopnje v novem sojenju.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. Sodišče je pri odmeri upoštevalo stroške za sestavo predloga za dopustitev revizije (1800 točk) in dopuščene revizije (1800 točk), skupaj z materialnimi stroški v višini 2% in 20% DDV. Drugi stroški postopka niso predmet revizijske presoje, zato sodišče o njih ni odločalo. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znašajo revizijski stroški 2.015,93 EUR.