Jedro

Kljub temu, da je pri tožnici invalidnost I. kategorije nastala šele po izdaji prvostopne odločbe toženca, sodišče prve stopnje ni ravnalo nezakonito s tem, ko je to odločbo odpravilo, saj s prvostopno odločbo toženca ni bilo odločeno o pravicah tožnice iz invalidskega zavarovanja, ampak je bila njena zahteva zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 28. 2. 2008 in št. ... z dne 12. 10. 2007. Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se tožnici izplačuje od 14. 11. 2007 dalje. Tožencu je naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil s posebno odločbo v 30 dneh od dneva pravnomočnosti sodbe. Nadalje je tudi odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 459,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodna izvedenka psihiatrične stroke podala oceno o I. kategoriji invalidnosti in o času nastanka takšne kategorije na podlagi izvida z dne 14. 11. 2007. Gre torej za dejstvo, ki je nastalo po izdaji prvostopenjske odločbe, ki je bila izdana dne 12. 10. 2007. Predmet presoje v socialnem sporu je pravilnost in zakonitost prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožene stranke, kar pomeni, da se odloča, ali je bilo dejansko stanje v okviru predsodnega postopka pravilno in popolno ugotovljeno, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in ali je bil postopek izveden pravilno. Že po sami naravi upravnega postopka (določbe predpisov upravnega postopka za sodišče pomenijo materialno pravo) se o pravicah odloča v postopku uveljavljanja pravic na prvi stopnji, na drugi stopnji pa ne gre za izvirni postopek sam po sebi, temveč gre za postopek varstva pravic, v katerem se odloča o pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe oziroma o utemeljenosti pritožbe, vložene zoper odločbo prvostopenjskega organa. Ker gre za oceno prvostopenjske odločbe, je možno upoštevati zgolj dejansko stanje v časovnih mejah izdaje te prvostopenjske odločbe. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje o možnosti ugotavljanja delovne zmožnosti za čas po izdaji prvostopenjske odločbe toženca torej od 12. 10. 2007 dalje, je bilo po mnenju toženca zmotno, saj tudi toženec sam tega ne bi mogel storiti. Tožencu torej ni moč očitati napačne odločitve in odpraviti odločb v primeru, če je sledil pravilom upravnega postopka, ki ga zavezujejo in odločil v okviru dejanskega stanja, ki je obstajalo v času postopka, vodenega pri prvostopenjskem organu. V kolikor pa bi sodišče odločilo o časovnem obdobju po izdani prvostopenjski odločbi toženca, pa gre za poseg v pristojnost toženca. Potrebno je tudi dosledno upoštevati določbo 3. odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel oziroma predlagal že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlog le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. To določilo, ki velja za sodišče v socialnem sporu kot materialno pravo, pa povsem jasno določa, da dejstev, ki so iz obdobja po izdaji prvostopenjske odločbe (oziroma, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji), pri odločanju na drugi stopnji ni možno upoštevati. S tem, ko je sodišče odpravilo izpodbijani odločbi, pa je v bistvu smiselno prekvalificiralo fazo postopka na drugi stopnji toženca v nov postopek in tako spremenilo pomen in pravno naravo postopka na drugi stopnji, kar pa je materialnopravno zmotno. Toženec še opozarja na 57. člen Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 in nasl., v nadaljnjem besedilu: pravilnik), po katerem invalidska komisija II. stopnje v pritožbenem postopku poda izvedensko mnenje na podlagi dokumentacije, zbrane v postopku uveljavljanja pravic ter nove dokumentacije, ki je obstajala v času odločanja na prvi stopnje, pa je zavarovanec upravičeno ni mogel predložiti na obravnavi invalidske komisije I. stopnje. Sodišče je pri odločanju nujno vezano na iste meje glede upoštevanja medicinske dokumentacije kot toženec, saj je, če gre za presojo zakonitosti oziroma pravilnosti odločb toženca, to nujno potrebno po samem pojmu instituta presoje pravilnosti in zakonitosti odločb. Nadalje toženec še navaja, da je tudi sicer nepravilno, da je sodišče odpravilo prvostopenjsko odločbo toženca, ki je bila izdana dne 12. 10. 2007, torej pred dnem, ko je sodišče ugotovilo obstoj I. kategorije invalidnosti (14. 11. 2007). Glede na kasneje ugotovljen datum I. kategorije invalidnosti izhaja, da je bila odločba organa I. stopnje pravilna in zakonita in je kot takšno sodišče ne bi smelo odpraviti. Ker pa je bila odločba organa I. stopnje pravilna, je posledično pravilna tudi drugostopenjska odločba. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni v ničemer kršilo materialnega prava, niti ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka. Pravno naziranje, kakršnega podaja toženec v svoji pritožbi, je po prepričanju tožnice preveč formalistično in ga logično tolmačenje relevantnih pravnih norm ne podpira. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 28. 2. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 10. 2007, s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti, razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v .... Članica omenjene komisije, sodna izvedenka psihiatrične stroke je podala mnenje, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti od 14. 11. 2007 dalje, torej od psihiatričnega pregleda, ko je bilo ugotovljeno duševno stanje, ki ga ni bilo več mogoče izboljšati z zdravljenjem in z ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče je sodno izvedenko tudi zaslišalo na glavni obravnavi, kjer je sodna izvedenka še dodatno pojasnila razloge, zakaj je podala mnenje, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti podana od 14. 11. 2007 dalje.

Glede na pritožbene navedbe med strankama očitno niti ni sporno, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti podana od 14. 11. 2007 dalje. Sporno je zgolj vprašanje, ali je sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za poseg v izpodbijani odločbi toženca, kajti prvostopenjska odločba je bila izdana 12. 10. 2007, medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je I. kategorija invalidnosti pri tožnici podana od 14. 11. 2007, torej že po izdaji prvostopenjske odločbe toženca.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1) v 1. odstavku 63. člena določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih je vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopku priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. V socialnem sporu se torej presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta, kar pomeni, da je za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje omenjene dokončne odločbe. V socialnih sporih pa ne gre za presojo dokončnega upravnega akta v smislu določb Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), kjer je v 2. členu določeno, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V socialnih sporih ne gre zgolj za presojo zakonitosti, temveč tudi pravilnosti izdane odločbe (spor polne jurisdikcije). Za rešitev zadeve je odločilno načelo materialne resnice, kajti sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (61. člena ZDSS-1). Pri ugotavljanju dejanskega stanja je pomembno tudi preiskovalno načelo. Tako sodišče v primeru, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (62. člena). Skladno z navedenimi določbami torej sodišče za ugotovitev dejanskega stanja samo izvede dokazni postopek, pri čemer je za razsojo bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Je pa pritožbeno sodišče že v več svojih zadevah zavzelo stališče, da je dejansko stanje, kakršno je nastalo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca, lahko le predmet novega postopka pri tožencu in v tem primeru sodišče prve stopnje nima nobene pravne podlage, da bi priznavalo pravice na podlagi novih dejstev, ki so nastala po koncu predsodnega postopka. Tudi Vrhovno sodišče RS je v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 57/2007 z dne 13. 5. 2008 potrdilo stališče pritožbenega sodišča, kot ga je zavzelo v sodbi Psp 389/2005 in sicer, da je dejstvo, ki je bilo ugotovljeno po izdaji dokončne odločbe novo dejstvo, ki pomeni tudi novo dejansko stanje, ki ni predmet izpodbijane odločbe toženca. Tudi v zadevi, opr. št. VIII Ips 356/2007 z dne 7. 4. 2009 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je predmet spora zakonitost odločb toženca, ki pa sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji, dostopni oziroma znani v času izdaje teh odločb. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost odločb toženca ne more vplivati. V sporni zadevi je bil psihiatrični izvid, na katerega se sklicuje sodna izvedenka, izdan že v času vodenja postopka pri tožencu, torej dne 14. 11. 2007. S tem izvidom je bil toženec seznanjen pred podajo mnenja Invalidske komisije II. stopnje in pred izdajo dokončne odločbe, kajti iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da ga je toženec prejel dne 23. 11. 2007. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji pravilno izhajalo iz dejanskega stanja, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede nastanka invalidnosti po izdaji prvostopenjske odločbe pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sicer sodišče prve stopnje odpravilo omenjeno odločbo kljub temu, da tedaj še ni bila ugotovljena I. kategorija invalidnosti, vendar omenjeno na samo odločitev nima nobenega vpliva, saj s prvostopenjsko odločbo ni bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja, temveč je bil zahtevek zavrnjen. Le v primeru, če bi bile s prvostopenjsko odločbo priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali in od kdaj dalje je prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in torej odločiti, do kdaj velja prvostopenjska odločba, s katero so priznane pravice iz invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.