Jedro

V obravnavani zadevi je od škodnega dogodka do sodbe prve stopnje preteklo nekaj več kot tri leta, kar je v okvirih razumnega trajanja postopka, zlasti, ker so bili potrebni dokazi z izvedencem in pričami, ki sta jih stranki predlagali naknadno, šele v teku postopka. Takšna doba od nastanka škode do sodbe ni razlog, ki bi ga sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita, tako da se zviša odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.800.000 SIT in se poslej izrek v celoti glasi: Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku S. M. 3.328.594 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od zneska 28.594 SIT od 19.6.1997 do plačila in od zneska 3.300.000 SIT od 15.12.1999 dalje do plačila, ter mu povrniti prvostopenjske pravdne stroške v znesku 368.964 SIT z zamudnimi obrestmi od 83.800 SIT od 29.7.1999 do plačila in od zneska 285.164 SIT od 15.12.1999 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

V presežku za 2.000.000 SIT s pripadki se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 67.703 SIT pritožbenih in 84.145 SIT revizijskih stroškov z zamudnimi obrestmi od 6.6.2002 dalje, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2.728.594 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval, ko je dne 24.8.1996 padel z motorjem. Motorno kolo je bilo zavarovano pri toženi stranki z zavarovanjem AO plus. Na podlagi tega zavarovanja mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Pri padcu je tožnik utrpel prelom čolničaste kosti levega zapestja in zlom skočne kosti na levem skočnem sklepu. V bolnici se je zdravil 11 dni, tri mesece je nosil mavec na roki in nogi, prav toliko časa je moral hoditi z berglami, potrebno je bilo fizikalno terapevtsko zdravljenje, klinični pregledi, scintografska preiskava in rentgensko slikanje. Trpel je bolečine: tri dni hude, en mesec srednje, dva meseca lažje pogostejše in nato tri mesece lažje občasne. Te se še pojavljajo ob spremembah vremena in pri obremenitvah. Kot trajna posledica je tožniku ostala omejena gibljivost levega zapestja in levega skočnega sklepa. Manj je zmožen za daljšo hojo, tekanje in skakanje, zaradi česar je moral opustiti športne dejavnosti in hojo po gorah. Izvedenec je ugotovil 10 odstotno zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine mu je prisodilo 1.500.000 SIT, višji zahtevek za to odškodnino v znesku 1.700.000 pa je zavrnilo. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je določilo odškodnino v znesku 1.200.000 SIT, presežek 900.000 SIT pa je zavrnilo. Ugodilo je tudi zahtevku za povračilo potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo druge stopnje. Izpodbija jo v zavrnilnem delu za znesek 2.600.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Povzema ugotovitve izvedenca o bolečinah, poteku zdravljenja in posledicah. Opisuje, katere dejavnosti je moral tožnik opustiti, kar se odraža pri opravljanju dela v njegovem poklicu in pri športu. Poudarja, da je bil pred nesrečo uspešen in marljiv, zdaj pa lahko opravlja le še administrativna dela. V zvezi s prikrajšanostjo pri športnih dejavnostih posebej poudarja svoje veselje do motorizma. Zdaj motorja ne more več voziti. Tudi sicer je zmanjšana njegova mobilnost, ker tudi avtomobil vozi le s težavo. Pred nesrečo se je ukvarjal s številnimi športi; tega zdaj ne more več. Zato vztraja pri celotnem zahtevku za obe obliki nepremoženjske škode. Uveljavlja še, da mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati čas od nastanka škode do sodbe, ne pa samo čas od vložene tožbe dalje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta natančno in popolno ugotovili obseg poškodb, bolečinska obdobja, nevšečnosti med zdravljenjem in posledice poškodb. Tožnik v reviziji te ugotovitve povzema in jih ne osporava. Bistveni podatki, pomembni za določitev odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so: tožnik je pri padcu z motorjem utrpel prelom čolničaste kosti levega zapestja in zlom skočne kosti na levem skočnem sklepu. Enajst dni je ostal v bolnici, tri mesece je nosil mavec na roki in nogi, tri mesece ni smel stopiti na nogo in je hodil z berglami, tridesetkrat je moral na fizikalno terapijo, po šestkrat na klinični pregled in na rentgensko slikanje, opravljena je bila scintigrafska preiskava. Trpel je dolgotrajne bolečine, od tega tri dni hude in en mesec srednje. Lažje občasne bolečine se bodo pojavljale kot trajna posledica ob spremembi vremena in obremenitvah ter forsiranih gibih. Trajno je ostala omejena gibljivost levega zapestja in levega skočnega sklepa. Zato je manj sposoben za hojo, tekanje in skakanje ter je moral opustiti športe, s katerimi se je ukvarjal do nesreče. Po ugotovitvi izvedenca se mu je za 10 odstotkov zmanjšala splošna življenjska aktivnost. Vse to je tožniku povzročilo znatne telesne in duševne bolečine. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine mu je priznana odškodnina v znesku 1.500.000 SIT. Takšna odškodnina je skladna z merili po 200. členu ZOR in je ustrezna pretrpljenim in bodočim telesnim bolečinam, upoštevaje tudi ostale nevšečnosti med zdravljenjem, kot so hospitalizacija, mavec, bergle, pregledi in preiskave.

Utemeljeno pa revizija uveljavlja višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je zaradi omejene gibljivosti levega skočnega sklepa in levega zapestja in zato, ker mu skrajne gibe tudi v okviru omejene gibljivosti onemogočajo bolečine, močno omejen v svojih delovnih in športnih dejavnostih. Tožnik je bil ob nesreči star 31 let. Bil je športno aktiven na več področjih, posebej poudarja tudi ukvarjanje z motorizmom. Prikrajšanost za te dejavnosti je v starosti, ko je tožnika doletela nesreča, razlog za hude in dolgotrajne duševne bolečine. Dodatno jih povečuje še zmanjšana sposobnost za opravljanje svojega poklica. Sodišči prve in druge stopnje sta pri določitvi odškodnine za to obliko nepremoženjske škode premalo upoštevali tožnikovo mladost in prizadetost na več področjih udejstvovanja. Zato je po presoji revizijskega sodišča ob pravilni uporabi kriterijev po 200. členu ZOR in ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih primerna odškodnina za to škodo 1.800.000 SIT in ne le 1.200.000 SIT, kolikor je bilo tožniku priznano z izpodbijano sodbo. Revizijsko sodišče je v tem obsegu ugodilo reviziji in zvišalo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode za 600.000 SIT.

Revizija sicer pravilno opozarja, da se pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva trajanje postopka od nastanka škode do sodbe. Vendar je pri tem pomembno tudi ravnanje oškodovanca. Če je neutemeljeno odlašal s postavitvijo zahtevka ali če je neutemeljeno zavlačeval postopek, to ne more iti v breme tožene stranke. Zato je v posameznih primerih pomebno tudi to, kdaj je bila tožba vložena. V obravnavani zadevi je od škodnega dogodka do sodbe prve stopnje preteklo nekaj več kot tri leta, kar je v okvirih razumnega trajanja postopka, zlasti, ker so bili potrebni dokazi z izvedencem in pričami, ki sta jih stranki predlagali naknadno, šele v teku postopka. Takšna doba od nastanka škode do sodbe ni razlog, ki bi ga sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP.

Po revizijski spremembi je tožeča stranka uspela z 62,5 odstotki svojega zahtevka. V tem sorazmerju so priznani prvostopenjski stroški, sicer pravilno odmerjeni s sodbo prve stopnje, zmanjšani za 37,5 stroškov tožene stranke.

Pritožbeni in revizijski stroški so utemeljeni v zahtevani višini in jih je zato revizijsko sodišče priznalo v celoti.

Izrek o stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.