Jedro

Sodišče mora ugotoviti oba pogoja za izgubo kritnih pravic: odškodninska odgovornost zavarovanca in izguba kritnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 894/2009 z dne 12. 4. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81345/2009 z dne 16. 6. 2009 ostane v veljavi v tistem delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 22.608,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter za plačilo izvršilnih stroškov. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo po izvedenem dokaznem postopku v katerem je ugotovilo, da je regresni zahtevek tožeče stranke kot zavarovalnice utemeljen. Ugotovilo je, da sta izpolnjena oba pogoja za regresni zahtevek. Prvi pogoj je odgovornost voznika zavarovanega vozila za nastanek škode, ki jo je zavarovalnica izplačala kot odškodnino oškodovancem oziroma zavarovalnino svojemu zavarovancu, saj je tožeča stranka le v primeru, da je obstajala odškodninska odgovornost njenega zavarovanca oziroma sozavarovane osebe (toženca) upravičeno izplačala odškodnino iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti oziroma zavarovalnino iz zavarovanja avtomobilskega kaska in samo v tem primeru lahko obstaja tudi povračilna zaveza toženca za izplačane zneske odškodnin in zavarovalnine, drugi pogoj pa je obstoj okoliščin, zaradi katerih je zavarovalnica oziroma sozavarovana oseba (toženec) izgubila svoje pravice iz zavarovanja, kar ima za posledico povračilne zahtevke zavarovalnice (tožeče stranke). Sodišče je glede prvega pogoja ugotovilo, da je do škodnega dogodka, ki ga dejansko sestavljata dve zaporedni prometni nesreči, prišlo na način in v okoliščinah, kot jih je v tožbi opisala tožeča stranka. Toženec je najprej povzročil prvo prometno nesrečo, pri kateri je trčil v odbojno ograjo, nato pa je po prevrnitvi svojega osebnega vozila znamke Volkswagen Golf Plus, reg. št. ... le-tega zapustil, nakar je v njegovo osebno vozilo nekaj trenutkov za tem naletelo (druga prometna nesreča) vozilo znamke Volkswagen Golf Variant, reg. št. ..., ki ga je upravljal voznik G. K. Zaključilo je, da toženec ni z ničemer dokazal svojih navedb, da je k nezgodi z dne 14. 4. 2007 prispeval tudi voznik G. K. oziroma ker toženec, na katerem je dokazno breme, ni dokazal, da vsa škoda ni nastala po njegovi krivdi, da ni izključno kriv za nastali prometni nesreči, v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ in zato v celotni krivdno odgovarja za vso, v škodnem dogodku z dne 14. 4. 2007 nastalo škodo in ki ga sestavljata obe prometni nesreči in gre za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ravnanje G. K. pa namreč, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni pretrgalo vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo v drugi prometni nesreči in temu vozniku tudi ni mogoče očitati kakršnegakoli soprispevka. Prvo nesrečo je povzročil pod vplivom alkohola, pri drugi nesreči pa je vozilo toženca, ki se je nahajalo na prehitevalnem pasu avtoceste ravno v posledici prve nesreče, in kot je pokazal dokazni postopek ob naletu voznika G. K., ni bilo ustrezno osvetljeno oziroma označeno, tako, da bi ga bilo mogoče opaziti na daljšo razdaljo, kar je predstavljajo nepričakovano oviro za voznika G. K., kar je imelo za posledico drugo nesrečo. Na podlagi izvedenih dokazov pa je ugotovilo, da je toženec obe nesreči povzročil pod vplivom alkohola, saj je bila ugotovljena vrednost alkoholiziranosti 0,71 mg/l alkohola v izdihanem zraku. Strokovni pregled, ki je bil odrejen tožencu, pa je nato pokazal vrednost alkohola v krvi 1,50 g/kg. Sodišče je glede na izvedeni dokazni postopek in ob upoštevanju dokaznega bremena zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi zunanjega samostojnega vzroka, torej takšnega, da njegova alkoholiziranost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode. Posledica izgube zavarovalnih pravic, če ima voznik vozila v organizmu več alkohola kot to dovoljuje veljavni ZVCP je v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev AO, 1. točko tretjega odstavka 11. člena Splošnih pogoje AK in drugim odstavkom 7. člena ZOZP, pravica zavarovalnice (tožeče stranke), da od zavarovanca in odgovornih oseb (toženca), ki so izgubile svoje pravice iz zavarovanja, uveljavlja povračilo izplačil, skupaj z obrestmi in stroški. Nato je odločilo o zahtevku še po višini. Višino premoženjske škode je ocenilo na podlagi dokaznih listin ter mnenja izvedenca, ki je škodo na osebnem vozili znamke Volkswagen Golf Plus, ki ga je vozil toženec, ocenil na 14.263,00 EUR, zato je višji tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Višino škode na osebnem vozilu Volkswagen Golf Variant pa je sodišče prve stopnje določilo na podlagi dokaznih listin, ki jih je predložila tožeča stranka in je v tej zvezi v celoti sledilo njenim navedbam. Po zaključku sodišča je zavarovalnica tudi izplačala pravično denarno odškodnino vozniku G. K. Skupno tako tožeča stranka utemeljeno vtožuje od toženca povračilo denarnega zneska 22.608,85 EUR, v presežku za nadaljnjih 240,42 EUR pa je sodišče njen tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Zato je delno vzdržalo v veljavi prej omenjeni sklep izvršilnega sodišča. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper odločitev v ugodilnem delu se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Toženec najprej v pritožbi izpostavlja, da njegova alkoholiziranost ni v ničemer prispevala k nastanku druge prometne nesreče. V času druge prometne nesreče je toženec stal izven cestišča, za ograjo, zato njegova alkoholiziranost ni mogla prispevati k nastanku druge prometne nesreče, v kateri je bil udeležen G. K. Ali je toženčeva alkoholiziranost vplivala na drugo prometno nesrečo in na kakšen način, ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je osebno vozilo, prevrnjeno po prvi prometni nesreči, toženec zapustil, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Tožnica od toženca ne more izterjati škode, ki jo je plačala iz naslova druge prometne nesreče, na kar je toženec opozarjal že ves čas predmetnega postopka. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica v okviru svojih trditev ni podala nobenih drugih navedb, razen teh, da je toženec zaradi alkoholiziranosti povzročil prvo prometno nesrečo in s tem je povzročil verigo dogodkov, zaradi česar je toženec izgubil zavarovalne pravice. Sodišče prve stopnje je zato mimo trditvene podlage tožnice zaključilo, da bi moral toženec po povzročitvi prve prometne nesreče oviro na cesti ustrezno označiti. Tožnica tako nikoli ni zatrjevala, da toženec zaradi svoje alkoholiziranosti kraja prve prometne nesreče ni ustrezno zavaroval. Opustitev te dolžne skrbnosti se lahko zavarovancu pripeti tudi v treznem stanju, zaradi šoka, teme, strahu pred hojo po avtocesti ponoči. Toženec teh trditev v postopku na prvi stopnji sicer res ni zatrjeval. V zvezi z zavarovanjem kraja prometne nesreče je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki glede na odsotno trditveno podlago tožnice niso mogle biti pravno relevantna za konkretni postopek. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožnika izvedenec medicinske stroke za konkreten postopek ni bil potreben, saj je obstajala vzročna zveza med toženčevo alkoholiziranostjo in prvo prometno nesrečo in toženec najverjetneje ne bi mogel izpodbiti in postavitev izvedenca medicinske stroke tudi ekonomsko ne bi bila upravičena. Vzročnost med toženčevo alkoholiziranostjo in nastankom druge prometne nesreče pa tožnica ni konkretno zatrjevala. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje obe prometni nesreči nepravilno označilo kot enoten škodni dogodek. Takšna ugotovitev je nepravilna, saj je toženec izrecno oporekal vzročni zvezi med svojo alkoholiziranostjo in nastankom druge prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče zaključkov izvedenca V. glede razmejitve škode po prvi in drugi prometni nesreči ni povzelo v obrazložitvi, razen glede ugotovljene višine celotne škode na obeh avtomobilih. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu bi sodišče moralo izdati drugačno sodbo, saj tožeča stranka ni ne zatrjevala, še manj pa dokazala vse štiri predpostavke za vsako prometno nesrečo posebej. Ni pojasnilo v čem je protipravnost ravnanja toženca v drugi prometni nesreči. Podan je tudi soprispevek voznika G. K., saj je z neprilagojeno hitrostjo vozil po avtocesti. Po mnenju pritožbe zaključki sodišča glede poteka dogodkov in okoliščin prometne nesreče niso prepričljivi. Zlasti ni prepričljivo sklicevanje na izpovedbe policistov. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti in upoštevati izjavo toženca z dne 21. 1. 2011 iz katere izhaja, v kakšnem stanju je bilo vozilo po prvi prometni nesreči, prav tako tudi zaključke izvedenca J. V. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo ali je toženec opustil dolžnost zavarovanja kraja prometne nesreče zaradi vpliva alkoholiziranosti. Sodišče se tudi ni opredelilo prepričljivo do okoliščine, da je vzrok za prvo prometno nesrečo nenadno prehitevanje tovornjaka tuje registracije, v posledici česar je tožena stranka zavila v levo. Glede na to, da sodišče izključno krivdo gradi na okoliščine osvetljenosti in neosvetljenosti toženčevega vozila je tako zaključiti, da le-ta ne more biti izkazana, poleg tega tudi s temi zaključki sodišče prve stopnje ne obrazloži ničesar v zvezi z vzročno zvezo med toženčevo alkoholiziranostjo, zavarovanjem prve prometne nesreče in drugo prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, saj je bilo na tožeči stranki dokazno breme izključne krivde, saj je celo v odškodninskih pravdah to dokazno breme tožnikov, v primerih uveljavljanja odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Sodišče prve stopnje ob vsem povedanem ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo denarnih zneskov iz naslova škode, še posebej ne tiste, ki je nastala v drugi prometni nesreči, vključno z zneskom, ki ga je tožnica plačala G. K. zaradi nepremoženjske škode in izplačane škode na vozilu Volkswagen Golf Variant. Sodišče prve stopnje tudi ni podalo razlogov in pravne podlage za zaključek, da povračilni zahtevek tožnice iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska ni limitiran. Predlaga razveljavitev sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podan pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Tožeča stranka je med drugim navajala, da je obe prometni nesreči povzročil toženec s tem, ko je po prevrnitvi svojega osebnega vozila znamke Volkswagen Golf Plus, reg. št. ... le-tega zapustil, nakar je v njegovo vozilo nekaj trenutkov za tem naletelo vozilo znamke Volkswagen Golf Variant, reg. št. ..., ki ga je upravljal G. K. Toženec je osebno vozilo Volkswagen Golf Plus upravljal pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljenem po opravljenem strokovnem pregledu, ki je pokazal prisotnost 1,50 g/kg alkohola v krvi. Toženec je bil glede na takšno koncentracijo alkohola absolutno nesposoben za varno vožnjo, s povzročitvijo prve prometne nezgode pa je sprožil verigo dogodkov, na katere drugi udeleženci, kljub potrebni skrbnosti v prometu, niso mogli vplivati. Te tožbene trditve so se na podlagi izvedenih dokazov izkazale za pravilno zatrjevane, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec pa je bil tisti, ki je v odgovoru na tožbo navajal, da je po prvem trčenju prižgal vse štiri smerokaze, ki so v trenutku po trčenju normalno delovali, postavljen naj bil tudi varnostni trikotnik. Teh trditev pa toženec nato v nadaljevanju pravdnega postopka ni uspel dokazati, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, saj iz izvedeniškega mnenja ter iz izjave zaslišanih policistov ne izhaja dokazanost teh trditev. S tem ko je sodišče prve stopnje presojalo dokazanost trditev tožene stranke, ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke in s tem ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako ta pritožbeni razlog ni podan.

6. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje pravilno, obe prometni nesreči označilo kot enoten škodni dogodek. Toženec ni uspel dokazati, da je zapeljal bolj na levo prehitevalnega voznega pasu zaradi nepravilne vožnje tovornjaka, kar vse je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov. Zaradi zadetja v ograjo pod vplivom alkohola, kar je po zaključku sodišča prve stopnje tudi bil vzrok za zadetje v ograjo, je vozilo ostalo na cesti in v to vozilo je nato nekaj trenutkov za tem zadel voznik G. K. Tako je vožnja pod vplivom alkohola v prvi prometni nezgodi v neposredni vzročni zvezi s tem, da je vozilo ostalo na prehitevalnem voznem pasu in voznik G. K. tega trčenja ni mogel preprečiti, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki je zaključil, da je G. K. le neznatno prekoračil dovoljeno hitrost na avtocesti. Ker pa je bilo vozilo neosvetljeno, bi tega lahko opazil le pri znatno nižji hitrosti vožnje do 59 km/h; pri hitrosti s kakršno je G. K. vozil, le-ta ni imel nobene možnosti, da bi preprečil nezgodo. Toženčevo vozilo pa ni bilo osvetljeno, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in je sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi pravilno opravilo dokazno oceno vsakega dokaza posebej in nato vseh skupaj (8. člen ZPP). Tako se za pravilna izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vožnja toženca pod vplivom alkohola, v kateri je povzročil prvo prometno nezgodo, v neposredni vzročni zvezi z drugo prometno nesrečo, saj je toženec zaradi trka v ograjo pod vplivom alkohola pustil vozilo na levem prehitevalnem voznem pasu in s tem povzročil situacijo, da je v to ustavljeno vozilo zadel voznik G. K. Sodišče prve stopnje je tako v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer da je toženec kriv za povzročitev obeh prometnih nesreč in da na drugi strani vozniku G. K. ni mogoče očitati nobenega soprispevka k nastali nezgodi, da bi s tem bil regresni zahtevek tožeče stranke utemeljen v manjši meri. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženec izključno kriv za nastali prometni nesreči v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ in da v celoti krivdno odgovarja za vso, v škodnem dogodku dne 14. 4. 2007 nastalo škodo, ki ga sestavljata obe nastali prometni nesreči in odgovarja tako za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Toženec je ravnal protipravno, ker je pod vplivom alkohola upravljal vozilo in je s tem povzročil prvo in tudi drugo prometno nesrečo, ko je pustil vozilo na cestišču v posledici prve nezgode, ki je bila povzročena pod vplivom alkohola. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da G. K. ni mogoče očitati nobene krivde v smislu drugega odstavka 154. člena oziroma soprispevka v smislu prvega odstavka 171. člena OZ k nastanku te druge prometne nesreče oziroma škode, ki je v njej nastala, saj je neosvetljeno in nezavarovano vozilo toženca na avtocesti zanj predstavljalo nepričakovano oviro, ki se ji tudi ob ugotovljeni hitrosti ni mogel izogniti in je tudi ni mogel pričakovati, pri čemer za 5 km/h prekoračena dovoljenja hitrost voznika G. K. pred škodnim dogodkom ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, saj tudi v primeru, da bi voznik G. K. vozil s še dovoljeno hitrostjo 130 km/h, škodnega dogodka ne bi mogel preprečiti, saj bi ga lahko preprečil le v primeru, če bi vozil le s hitrostjo do 59 km/h. Sodišče prve stopnje tako v zvezi s temeljem regresnega zahtevka ni storilo nobene očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot jo očita pritožnik v pritožbi in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo pravila o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Sodišče prve stopnje je pravilno, v točki 21. obrazložitve zaključilo, da gre tožencu očitati protipravno ravnanje, glede prve nesreče, ko je vozil pod vplivom alkohola, kar je prekršek po drugem odstavku 130. člena ZVCP-1, ki je veljal v času škodnega dogodka, pri drugi nesreči pa je vozilo toženca, ki se je nahajalo na prehitevalnem pasu avtoceste ravno v posledici prve nesreče, ki je bila povzročena pod vplivom alkohola in kot je pokazal dokazni postopek ob naletu voznika G. K. ni bilo ustrezno osvetljeno oziroma označeno, tako da bi ga bilo mogoče opaziti tudi na daljšo razdaljo (vklopljeni vsi štirje smerokazi, postavljen varnostni trikotnik na razdalji 150 metrov), predstavljalo nepričakovano oviro za voznika G. K., ki je z vozilom pripeljal po prehitevalnem pasu, kar je imelo za posledico drugo nesrečo. Obveznost označitve ovire na cesti je določena v četrtem odstavku 123. člena ZVCP-1. Ker je toženec povzročil prvo prometno nezgodo pod vplivom alkohola in le-ta je v neposredni vzročni z drugo prometno nesrečo, je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je mogoče obe prometni nezgodi obravnavati kot enoten škodni dogodek. Tako je tudi podana vzročna zveza med prvim in drugim škodnim dogodkom, ki je pogojena z alkoholiziranostjo toženca. Sodišče prve stopnje je tako dokazalo prvi in drugi pogoj za obstoj okoliščin izgube kritnih pravic in s tem do regresnega upravičenja tožeče stranke. Imenovanje izvedenca medicinske stroke ne bi pripomoglo k drugačni razjasnitvi zadeve. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vse relevantne okoliščine za odločitev v tem primeru, se ni bilo dolžno posebej opredeljevati do izjave toženca z dne 21. 1. 2011. 7. Zato je v nadaljevanju sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec izgubil kritne pravice in je pri tem pravilno uporabilo materialno pravo za odločitev o izgubi kritnih pravic, kar je pravilno navedlo v točki 28 obrazložitve. Posledica izgube zavarovalnih pravic, če ima voznik vozila v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje veljavni ZVCP, je v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Splošnih pogojev AO, 1. točko tretjega odstavka 11. člena Splošnih pogojev AK in drugim odstavkom 7. člena ZOZP, pravica zavarovalnici tožeče stranke, da od zavarovanca in odgovornih oseb (toženca), ki so izgubile svoje pravice iz zavarovanja uveljavlja povračilo izplačil skupaj z obresti in stroški. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo višino povzročene škode oziroma višino regresnega zahtevka tožeče stranke. Le-tega je ugotovilo na podlagi tako mnenja cenilca kakor tudi vseh dokazno vpogledanih izvedenih dokazov in tako pritožba v tem delu ni utemeljena. Limitiranja višine povračila iz AK, toženec v postopku na prvi stopnji, ni substancirano uveljavljal. 8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere v pritožbi opozarja toženec in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).