Jedro

Tožnica je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljala delo, za opravljeno delo prejemala plačilo, kakršno je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi ter uresničevala ostale pravice iz delovnega razmerja. Gre za zlorabo pravice, ki ji sodišče ne sme dati varstva, če delodajalec potem, ko se je pogodba o zaposlitvi štiri leta dejansko uresničevala, šele po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, začne uveljavljati, da ga pogodba sploh ne zavezuje, ker oseba, ki jo je sklenila v njegovem imenu ni imela njegovega pooblastila, pri čemer pa normativno ni povsem jasno, da ta oseba pogodbe ne bi smela skleniti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: – delno spremeni v prvem odstavku točke I. izreka tako, da se zavrne zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008, - delno razveljavi v tistem delu točke II. izreka, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo zneska 9.901,68 EUR bruto, obračun in odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznega neto zneska tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.518,94 EUR od 6. 1. 2013 dalje do plačila in od zneska 551,25 EUR od 6. 1. 2014 dalje do plačila ter v točki III. izreka (stroški postopka), in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne (glede zavrnitve zahtevka za plačilo 40.762,84 EUR bruto, obračun in odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska, in sicer od zneska 1.185,84 EUR od 6. 1. 2013 dalje, od zneska 4.293,75 EUR od 6. 2. 2013 dalje, od zneska 4.518,94 EUR od 6. 3. 2013 dalje, od zneska 4.518,94 EUR od 6. 4. 2013 dalje in od zneska 3.458,23 EUR od 6. 5.2013 dalje).

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi nasprotne tožbe ugotovilo neveljavnost pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008, ki jo je v imenu tožene stranke kot delodajalca podpisala A. A., podpredsednica zbornice. Zavrnilo je zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe za plačilo 12.379,86 EUR bruto. Zavrnilo je tožničin zahtevek za plačilo zneska 50.664,52 EUR, obračun in plačilo pripadajočih prispevkov in davkov od tega zneska ter izplačilo ustreznih netto zneskov tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov zapadlosti. Delna ugoditev nasprotni tožbi in zavrnitev denarnega zahtevka tožnice temelji na ugotovitvi, da je pogodbo o zaposlitvi v imenu delodajalca podpisala podpredsednica tožene stranke, ki za to ni bila pristojna. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico je bila pristojna skupščina tožene stranke, ki pogodbe niti naknadno ni odobrila. Denarni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo ob sklicevanju na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) o tem, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če plača, da bi se izognil sili.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnice in tožene stranke. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da pogodbe o zaposlitvi ni možno označiti za nično oziroma neveljavno zgolj zato, ker je ni podpisal predsednik skupščine tožene stranke. Pogodbo o zaposlitvi je pripravila tožena stranka na podlagi internih aktov tožene stranke, z njo so bili seznanjeni vsi organi tožene stranke in jo je tožena stranka več kot štiri leta izvrševala. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do naziranja tožnice, da je bistveno, iz čigave sfere izvira formalna napaka. Razumevanje, da bi se kršitelj pri uveljavljanju neveljavnosti pogodbe lahko skliceval na lastno nepravilno ravnanje v škodo pogodbi zveste stranke, krši načelo vestnosti in poštenja ter predstavlja zlorabo prava. Tudi če bi bila pogodba o zaposlitvi neveljavna, bi sodišče moralo ugotavljati vsebino delovnega razmerja, to je vsebino ustne pogodbe o zaposlitvi. Na tej podlagi bi sodišče moralo ugoditi zahtevku za izplačilo nagrade ob zaključku leta, odpravnine in prikrajšanja pri plačah. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je zahtevku tožnice možno ugoditi le v primeru, če se potrdi veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008, in zato ni presojalo vsebine pogodbenega razmerja, čeprav zahtevek temelji na pravicah iz delovnega razmerja. Protispisna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da gre pri sklicevanju tožnice na interne akte tožene stranke za pritožbeno novoto. Obveznost plačila nadomestila po preteku mandata in prenehanju delovnega razmerja v višini največ šestih mesečnih plač ne izhaja le iz pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi iz veljavnih aktov tožene stranke, to je sklepa o načinu in višini določanja plač oziroma plačil za opravljanje funkcije funkcionarjev. Pravica do izplačila trinajste plače izhaja tudi iz konkludentnih dejanj, saj je tožnica v preteklih letih to nagrado prejela tako kot drugi funkcionarji tožene stranke. Tožnici po preteku mandata delovno razmerje ni bilo prekinjeno, ampak se je nadaljevalo in je bilo zaključeno z enostranskim dejanjem tožene stranke dne 31. 1. 2013. Tožnici je zato delovno razmerje na podlagi zakona prešlo iz pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Tožnica je tožbo vložila že po zaključku delovnega razmerja, zato ob dajatvenem zahtevku za izplačilo dolgovanih pravic ni bil potreben še ugotovitveni zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za obdobje od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013. O tem bi sodišče lahko odločilo kot o predhodnem vprašanju.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija je delno utemeljena, delno pa je neutemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožena stranka se v odgovoru na revizijo neutemeljeno zavzema za zavrženje revizije v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo dodatne nagrade ob koncu koledarskega leta v višini enomesečne plače, češ da vtoževani znesek ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Upoštevati je namreč treba tudi določbo petega odstavka 367. člena ZPP o tem, da se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP, ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Odločitev o vseh še spornih zahtevkih, to je o zahtevku po nasprotni tožbi za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi kot tudi o tožničinih zahtevkih za plačilo dodatne nagrade ob koncu koledarskega leta in za plačilo plač za obdobje šestih mesecev po preteku mandata, je odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ki je skupno za vse tri zahtevke, to je od vprašanja, ali pogodba o zaposlitvi velja oziroma ali zavezuje toženo stranko. Navedeno pomeni, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe predstavlja seštevek vrednosti posameznih zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi. Tožena stranka sama je vrednost zahtevka po nasprotni tožbi v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi opredelila v višini 50.000,00 EUR, kar pomeni, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega revizijski prag.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišči nista opredelili do naziranja tožnice, da je bistveno, iz čigave sfere izvira napaka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve navedlo jasno stališče, da na drugačen zaključek o neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne more vplivati okoliščina, da je do neveljavnosti prišlo zaradi morebitnega neskrbnega ravnanja zborničnih strokovnih organov oziroma generalnega sekretarja zbornice. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je soglašalo tudi z zgoraj navedeno presojo.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče tožnice v okviru materialnopravnega vodstva ni opozorilo na svoje pravno naziranje o neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je tožena stranka vložila nasprotno tožbo z zahtevkom, da se ugotovi neveljavnost tožničine pogodbe o zaposlitvi, ker tožene stranke pri njenem sklepanju ni zastopal pooblaščeni organ, kar je bil tudi razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ugodilo temu zahtevku ter ob dejstvu, da je tožnica v odgovoru na nasprotno tožbo in v pripravljalni vlogi podala svoja dejanska in pravna naziranja glede takšnega zahtevka, sodišču ni možno očitati neustreznega materialnopravnega vodstva, ker tožnice ni še posebej opozarjalo, da bo na tej podlagi lahko ugodilo nasprotni tožbi in da naj tožnica zato dopolni svoje navedbe. Sodba sodišča prve stopnje (isto pa velja glede sodbe sodišča druge stopnje) za tožnico ne more biti sodba presenečenja, saj ne temelji na pravnih naziranjih in dejanskih ugotovitvah, glede katerih tožnica ne bi imela možnosti, da se o njih izjavi.

10. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker sodba ne vsebuje razlogov o tem, da se je pogodba ves čas izvrševala. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve zavzelo jasno stališče, da tožnica zgolj zato, ker je v preteklih letih prejemala nagrade ob koncu leta (6. člen pogodbe o zaposlitvi) ne more biti upravičena do takšnega izplačila za zadnje leto zaposlitve pri toženi stranki. V 27. točki obrazložitve pa je tudi pojasnilo, da predhodno izplačevanje drugih prejemkov za delo ne pomeni, da je tožnica upravičena do denarnega povračila za čas šestih mesecev po prenehanju mandata (9. člen pogodbe o zaposlitvi). Navedena stališča so sicer materialnopravno zmotna, kot bo to razloženo v nadaljevanju, vendar pa to ne pomeni, da ima zaradi teh stališč izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

11. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča druge in prve stopnje: – tožnica je bila 19. 5. 2008 izvoljena za predsednico tožene stranke za mandatno obdobje štirih let; - izvršilni odbor tožene stranke je 21. 8. 2008 pod točko razno – nedokončani projekti sprejel sklep o načinu in višini določanja plač oziroma plačil za opravljanje funkcije, funkcionarjem; - iz zapisnika sej izvršilnega odbora je razvidno, da je tožnica pri pojasnjevanju navedenega sklepa pojasnila, da predsedniku zbornice, ki funkcijo opravlja kot pretežni ali celotni del svoje zaposlitve, pripada po prenehanju opravljanja funkcije, v kolikor se ne zaposli v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu za celoten delovni čas, izplačilo v višini mesečne plače za vsak mesec, vendar največ do šest mesecev; - s tožnico je bila 26. 8. 2008 sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas za obdobje štirih let od 26. 8. 2008 dalje za 80 % delovnega časa, to je za povprečno 32 ur na teden; - pogodbo o zaposlitvi je za toženo stranko podpisala podpredsednica tožene stranke A. A.; - tožnici je mandat predsednice tožene stranke prenehal 23. 10. 2012 in po tem datumu pri toženi stranki ni več opravljala dela; - tožena stranka je tožnico 31. 1. 2013 odjavila iz zdravstvenega zavarovanja; - tožena stranka je tožnici od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 izplačala nadomestilo plače v višini 80 % zneska, ki bi ga sicer prejemala.

12. Sodišče je odločitev o nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi oprlo na določbo prvega odstavka 73. člena OZ o tem, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Sodišče šteje, da bi pogodbo o zaposlitvi s tožnico v imenu tožene stranke lahko sklenila le skupščina tožene stranke oziroma v njenem imenu predsednik skupščine.

13. Zmotno je revizijsko stališče, da se tožena stranka ne bi smela sklicevati na nepravilno zastopanje, češ da napake izvirajo iz njene sfere. Nepravilno zastopanemu ni možno odrekati pravice, da uveljavlja navedeno pomanjkljivost. Pravne posledice, ki nastanejo zaradi tega, ker je pogodbo sklenila neupravičena oseba, lahko uveljavljata tako nepravilno zastopani kot nasprotna stranka.

14. Splošni akti tožene stranke nimajo povsem jasnih in nedvoumnih določb o tem, kdo je v imenu tožene stranke pristojen za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s predsednikom zbornice. Ta v skladu s prvim odstavkom 46. člena Statuta zastopa in predstavlja zbornico doma in v tujini, kar pomeni, da ima kot zakoniti zastopnik tožene stranke položaj, ki je primerljiv s položajem poslovodne osebe. Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le-tega ni pa lastnik (tretji odstavek 18. člena ZDR). Praviloma gre za organ, ki je z navedenimi akti določen, da imenuje in razreši poslovodno osebo in tudi sicer zastopa pravno osebo v razmerju do poslovodje. V skladu s 43. členom Statuta tožene stranke predsednika zbornice volijo člani zbornice (članstvo je obveza in čast za vse, ki na območju Republike Slovenije opravljajo zdravniško službo oziroma so v postopku pridobitve licence na podlagi prijave – 9. člen Statuta) na neposrednih in tajnih volitvah. Predsednik zbornice za svoje delo odgovarja skupščini zbornice, ki ocenjuje njegovo delo in ga lahko tudi predčasno razreši dolžnosti (47. člen Statuta). Pristojnosti skupščine zbornice so sicer določene v 20. členu Statuta; v zvezi s predsednikom zbornice je v njem določeno zgolj to, da skupščina obravnava in sprejema njegovo poročilo.

15. Glede na normativno ureditev organov zbornice v Statutu bi bila torej sistemsko najbolj ustrezna rešitev, da je za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s predsednikom zbornice pristojna skupščina oziroma njen predsednik, vendar je dejstvo, da to ni nikjer izrecno določeno. Ob takšni pomanjkljivi normativni ureditvi je očitno nesorazmerna sankcija, da se šteje, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je v imenu tožene stranke sklenila njena podpredsednica, sploh ni bila sklenjena, ker je v imenu tožene stranke ni sklenil pristojni organ, kljub temu, da se je štiri leta izvrševala, pri čemer v njeno izvrševanje nista bila vpletena le podpisnika pogodbe, temveč tudi tožena stranka v celoti. Tožnica je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljala delo, za opravljeno delo prejemala plačilo, kakršno je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi ter uresničevala ostale pravice iz delovnega razmerja. Gre za zlorabo pravice, ki ji sodišče ne sme dati varstva, če delodajalec potem, ko se je pogodba o zaposlitvi štiri leta dejansko uresničevala, šele po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, začne uveljavljati, da ga pogodba sploh ne zavezuje, ker oseba, ki jo je sklenila v njegovem imenu ni imela njegovega pooblastila, pri čemer pa normativno ni povsem jasno, da ta oseba pogodbe ne bi smela skleniti.

16. Navedeno pomeni, da je revizija utemeljena v delu, ki se nanaša na tisti del zahtevka po nasprotni tožbi, ki mu je sodišče ugodilo, to je glede zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 26. 8. 2008. Ob pravilni uporabi materialnega prava je ta del zahtevka po nasprotni tožbi treba zavrniti, saj zgolj zaradi tega, ker pogodbe o zaposlitvi v imenu tožene stranke ni podpisal predsednik skupščine tožene stranke, ni možno šteti, da je neveljavna pogodba, ki se je štiri leta izvrševala.

17. Celo v primeru, če bi bilo pravilno stališče, da pogodba o zaposlitvi ne zavezuje tožene stranke, ker jo je v njenem imenu sklenila oseba, ki za to ni imela pooblastila, to ne bi vplivalo na pravico tožnice, da izplačilo šestih mesečnih plač po preteku mandata zahteva na drugi pravni podlagi, to je na podlagi splošnega akta tožene stranke. Navedena pravica namreč ni bila določena le v 9. členu pogodbe o zaposlitvi, za katero se po sicer zmotnem stališču sodišča šteje, da ni bila sklenjena, temveč tudi v sklepu o načinu in višini določanja plač oziroma plačil za opravljanje funkcije funkcionarjem, ki ga je izvršilni odbor tožene stranke sprejel na 3. seji dne 21. 8. 2008, to je še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Iz zapisnika navedene seje je razvidno, da predsednik zbornice, ki opravlja svojo funkcijo kot pretežni ali celotni del svoje zaposlitve (delovnega razmerja) pripada po prenehanju opravljanja funkcije, če se ne zaposli v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu za celoten delovni čas, izplačilo v višini mesečne plače za vsak mesec, vendar največ za šest mesecev. V skladu s 5. točko 53. člena statuta tožene stranke je bil izvršilni odbor tožene stranke pristojen za sprejem navedenega sklepa, ki je po svoji vsebini splošni akt. V skladu s to določbo izvršilni odbor sprejema pravilnike, ki urejajo finančno poslovanje zbornice, upravljanje skrbstvenega sklada, ravnanje z zbirkami podatkov, druge pravilnike in sklepe, ki jih ne sprejema skupščina zbornice in se nanašajo na področje urejanja zadev za člane zbornice ter sprejema pravilnik o organizaciji strokovne službe zbornice in o delovnih razmerjih delavcev zbornice. Tožnica se je pravočasno sklicevala na navedeni sklep in dejstvo, da ga je v okviru svojih pooblastil pripravil generalni sekretar tožene stranke. Zato je utemeljenost zahtevka za plačilo šestih plač za čas po prenehanju mandata treba presojati tudi glede na navedeno podlago.

18. Sodišče prve stopnje je takšno presojo dejansko tudi naredilo, ko je v 29. točki obrazložitve preizkusilo, ali bi bila tožnica do vtoževanega nadomestila plač upravičena, če bi bila določba 9. člena pogodbe o zaposlitvi veljavna, saj sta vsebini te določbe in sklepa izvršilnega odbora tožene stranke v tem delu identični. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, tako tudi na ugotovitev sodišča prve stopnje, vsebovano v 29. točki obrazložitve, da sta obe stranki določbo 9. člena pogodbe o zaposlitvi razumeli tako, da je predsednica tožene stranke do plačila po tej določbi upravičena le v primeru, da se po prenehanju mandata ne more zaposliti. Prav tako je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev, da je v spornem obdobju1 bilo veliko povpraševanje po zaposlitvah zdravnikov specialistov družinske in urgentne medicine, kar je tožnica tudi bila. Tožnica je tem zaključkom v pritožbi sicer nasprotovala, višje sodišče pa na ta del pritožbe ni eksplicitno odgovorilo, temveč je v 6. točki obrazložitve navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Revizija v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne zmotne uporabe materialnega prava. Glede na takšno dejansko podlago revizijsko sodišče soglaša s presojo, da bi bila tožnica ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic do vtoževanega zneska iz naslova plačila za čas šestih mesecev po prenehanju mandata upravičena le v primeru, če se po prenehanju mandata ne bi mogla zaposliti. Revizijsko sodišče tudi soglaša s stališčem, da zgolj povpraševanje pri zdravstvenem domu P., kjer je bila tožnica sicer že od prej zaposlena za 20 % delovnega časa, ne izkazuje potrebne skrbnosti. Navedeno pomeni, da je zahtevek iz naslova šestih plač za čas po prenehanju mandata (dejansko gre za zahtevek za plačilo razlike med prejetim zmanjšanim nadomestilom plače za december 2012 in januar 2013 ter celotno pripadajočo plačo za februar, marec in april 2013) treba zavrniti že na tej podlagi, in sicer ne glede na to, ali se pravica presoja na podlagi pogodbene določbe ali pa sklepa izvršilnega odbora tožene stranke z dne 21. 8. 2008. 19. Glede na to, da tožničina pogodba o zaposlitvi ni neveljavna, je določba 6. člena te pogodbe lahko pravna podlaga za tožničin zahtevek za plačilo dodatne nagrade ob koncu leta 2012 oziroma 2013 v višini enomesečne plače tožnice. Pri tem tudi ni nepomembna tožničina navedba, ki je tožena stranka niti ni prerekala, da so to nagrado (trinajsto plačo) ves čas prejemali vsi zaposleni pri toženi stranki, po letu 2009 pa tudi vsi ostali funkcionarji. Zaradi zmotnega stališča, da tožnica do navedenih zneskov ni upravičena že zato, ker pogodba o zaposlitvi ni veljavna, sodišče ni preverjalo, ali je zahtevek utemeljen po višini, kot tudi ne, ali je tožnica, glede na to da delo ni opravljala celo leto 2012 upravičena le do sorazmernega dela navedene nagrade in ali je sploh upravičena do sorazmernega dela te nagrade za leto 2013, glede na to, da je bila v tem letu sicer zaposlena do 31. 1. 2013, vendar dela dejansko ni opravljala, temveč ji je tožena stranka delovno razmerje priznavala zaradi delne realizacije obveznosti iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi.

20. Povsem zgrešeno je revizijsko naziranje, da bi bila tožnica do vtoževanih zneskov lahko upravičena zaradi tega, ker je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ker naj bi tožnica ostala na delu po izteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas. V skladu s 54. členom takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Vendar pa dejanskega stanja v tej zadevi ni možno subsumirati pod navedeno zakonsko določbo. Tožnica po 23. 10. 2012, ko ji je prenehal mandat predsednice tožene stranke, s čimer je potekel tudi čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, pri toženi stranki ni več opravljala dela. Tožena stranka je tožnico sicer obdržala v delovnem razmerju do 31. 1. 2013, vendar le zaradi (delne) realizacije obveznosti iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem tožnica po preteku mandata, do sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, vendar največ za dobo šestih mesecev, prejme povračilo v višini ene plače za vsak mesec pred zaposlitvijo pri drugem delodajalcu. Gre za posebno ureditev pravic poslovodne osebe, kakršno omogoča 72. člen ZDR. Zakonska domneva iz 54. člena ZDR nastopi v primeru, če delavec ostane na delu po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. V takšnem primeru iz konkludentnega ravnanja strank, to je iz tega, da delavec delo opravlja še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, izhaja volja strank po nadaljevanju delovnega razmerja tudi še po izteku prvotno dogovorjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V konkretnem primeru takšnega konkludentnega ravnanja ni bilo, tožnica dela ni opravljala in tožena stranka opravljenega dela ni sprejemala, temveč je tožnici le izplačala del pogodbeno dogovorjene obveznosti za čas po prenehanju mandata.

21. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje delno razveljavilo v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba v zvezi z zahtevkom za plačilo neizplačane nagrade ob zaključku koledarskega leta 2012 in 2013 v znesku 9.901,68 EUR bruto (9.126,55 EUR bruto za leto 2012 in 775,13 EUR bruto za leto 2013), obračun in odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznega neto zneska v višini 4.518,94 EUR neto za leto 2012 oziroma 551,25 EUR za leto 2013. V tem delu je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje odločilo, ali je tožnica ob dejstvu, da pogodba o zaposlitvi ni neveljavna, upravičena do vtoževanih zneskov iz naslova dodatne nagrade ob koncu koledarskega leta.

22. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008 spremenilo tako, da se pritožbi ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne ta del zahtevka po nasprotni tožbi.

23. Na podlagi 378. člena ZPP je Vrhovno sodišče v preostalem delu revizijo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje - to je v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek tožnice za plačilo zneska 40.762,84 EUR bruto2 za obračun in odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznih neto zneskov tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih vtoževanih mesečnih zneskov.

24. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

1 To je v času šestih mesecev po prenehanju mandata tožnice. 2 Pri navedbi bruto zneska 50.664,52 EUR v zahtevku in posledično v sodbi gre za očitno pomoto, saj seštevek vseh vtoževanih bruto zneskov znaša 40.823,73 EUR (1.825,31 EUR bruto iz naslova razlike v plači za december 2012, 4.206,15 EUR bruto iz naslova razlike v plači za januar 2013, dvakrat 9.126,55 EUR iz naslova plače za februar in marec 2013 in 6.637,49 EUR iz naslova plače za april 2013 – skupaj 30.922,05 EUR bruto ter neizplačana nagrada ob zaključku 2012 v višini 9.126,55 EUR bruto in sorazmerni del nagrade ob zaključku leta 2013 v višini 775,13 EUR bruto), vendar je glede na to, da je novo sojenje vrnjeno v odločanje o zahtevku za plačilo zneska 9.901,68 EUR bruto, treba zavrniti revizijo glede celotne razlike do vtoževanega zneska 50.664,52 EUR bruto, to je 40.762,84 EUR bruto.