Jedro

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka po nasprotni tožbi na povračilo tistega, kar je plačala tožnici v času po izteku pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008. Tožnica je na podlagi te pogodbe na toženo stranko naslovila zahtevke (ki so kasneje postali predmet obravnavane tožbe), tožena stranka pa ji je v zvezi s tem ponudila sklenitev poravnave, do katere pa ni prišlo. Tožena stranka je tožnici ponudila, da se jo, kljub prenehanju mandata, obdrži v delovnem razmerju do 31. 1. 2013 in se ji za ta čas izplačuje del plače (v višini 80 % predhodne plače), tožena stranka pa je prosta vseh obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Četudi poravnava med strankama ni bila sklenjena, je tožena stranka tožnici v času od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 priznala delovno razmerje in tožnici izplačevala plačo, kar terja v povračilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. To, da je imela tožena stranka pričakovanje, da bo s tožnico sklenjena poravnava, na podlagi katere bi tožnica odstopila od zahtev, ki so kasneje postale predmet tožbe v obravnavni zadevi, ni relevantna podlaga za ugoditev zahtevku na povračilo prejemkov iz delovnega razmerja. Izplačila v obdobju od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 so bila namreč izvedena na podlagi obstoječega delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo delno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 26. 8. 2008 neveljavna, zavrnilo pa je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 12.379,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve nasprotne tožbe do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek po tožbi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 50.664,52 EUR bruto, od tega zneska obračunati/odvesti in plačati prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače dalje do plačila, in sicer, od 1.185,84 EUR od 6. 1. 2013 dalje do plačila, od 4.293,75 EUR od 6. 2. 2013 dalje do plačila, od 4.518,94 EUR od 6. 3. 2013 dalje do plačila, od 4.518,94 EUR od 6. 4. 2013 dalje do plačila, od 3.458,23 EUR od 6. 5. 2013 dalje do plačila, od zneska 4.518,94 EUR od 6. 1. 2013 dalje do plačila, od 551,25 EUR od 6. 1. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.164,28 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila, v ostalem je stroškovne zahtevke strank zavrnilo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper zavrnilno odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi in zavrnilno odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je skupščinski organ tožene stranke sprejel sklep z dne 19. 12. 2012, da se s tožnico sklene poravnava z vsebino, da se jo kljub prenehanju mandata obdrži v delovnem razmerju do 31. 1. 2013 in se ji za ta čas izplačuje del plače, tožena stranka pa je prosta vseh obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Kavza take poravnave bi torej bila dokončna rešitev medsebojnih razmerij. Plačila, ki jih tožena stranka terja nazaj, so bila izvedena v pričakovanju, da bo poravnava sklenjena, pa ni bila. Pričakovanje tožene stranke se je izkazalo za zmotno. Sodišče je napačno razlagalo 190. in 191. člen OZ. Ključna je pravilna uporaba tretjega odstavka 190. člena OZ, ker se pričakovana podlaga ni uresničila. Gre za situacijo, ko nekdo prejme nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila. V sodni praksi je sicer ta vrsta kondikcije (causa data causa non secuta) manj pogosta, jo pa sodna praksa vseeno priznava v primerih izjalovljenih pričakovanj, kar je primerljivo z obravnavano situacijo. Šlo je za izpolnitve v pričakovanju sklenitve pogodbe (poravnave). Že zgolj zmotna zavest prikrajšanca, da se bo s plačilom izognil kakšnim negativnim posledicam, izključuje uporabo 191. člena OZ, saj je treba pojem sile razlagati široko. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu zahtevku po nasprotni tožbi in stroškovnemu zahtevku ugodi.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnitev njenega zahtevka, zoper ugoditev delu zahtevka po nasprotni tožbi in naloženo plačilo stroškov postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodba nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Ni jasno, zakaj je sodišče zahtevek tožnice zavrnilo. Poudarja, da se je pogodba z dne 26. 8. 2008 izvrševala, šele naknadno se je izpostavila njena neveljavnost, ničnost oziroma neobstoj. Sodišče je v izreku sodbe ugotovilo neveljavnost pogodbe, v obrazložitvi sodbe pa neobstoj. Ničnosti ni preverjalo v smislu OZ. Neustrezno se je sklicevalo na primer II Ips 117/2010. Pri tem je spregledalo lastno ugotovitev, da je med strankama obstajalo faktično delovno razmerje. Tožnica ne razume, kakšni zaključki izhajajo iz te besedne zveze. Če delovno razmerje dejansko obstoji, je podana tudi volja za sklenitev pogodbe. Sodišče bi moralo presojati, kakšno vsebino je imelo razmerje. Sodišče navaja razloge, zakaj je bila podpisnica pogodbe na strani tožene stranke napačna, pri tem opozarja na nadrejenosti organov. Nenavadno bi bilo, če bi pogodbo podpisalo več sto ali tisoč članov skupščine, četudi je mogoče slediti sodišču, da takšno ravnanje ne bi bilo nezakonito oziroma napačno. Ne more pa biti relevantno zgolj to, da skupščina ni potrdila pogodbe na svoji seji. Stališče sodišča bi pomenilo, da je skupščina štiri leta menila, da tožnica dela brezplačno, ter da skupščina ni vedela, kaj potrjuje v letnih poročilih glede izplačil. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da pogodba ni bila veljavna, ne da bi ugotavljalo dejansko vsebino razmerja, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tožnici je odvzelo pravno varstvo in storilo bistveno kršitev postopka. Ker je opustilo materialno- procesno vodstvo, je tožnici kršilo temeljne pravice iz delovnega razmerja, določene s prisilnimi določbami. Tudi, če bi bila pogodba neobstoječa, bi izhajala obveznost tožene stranke za plačilo odpravnine iz sklepov o načinu in višini določanja plač oziroma plačil za opravljanje funkcije funkcionarjev. Če bi sodišče strankam odprto pojasnilo svoje naziranje o neobstoju pogodbe, potem bi tožnica opozorila na interne akte, ki ji prav tako priznavajo pravico do odpravnine. Funkcija povračila iz 9. člena pogodbe je dejansko funkcija odpravnine po ZDR. Tožnici bi v vsakem primeru pripadala najmanj odpravnina po ZDR, katere ji sodišče iz nepojasnjenih razlogov ni priznalo. Gre za sodbo presenečenja. Sodišče bi moralo tožnici priznati vsaj minimalne pravice po ZDR. Zmotna so stališča sodišča, da tudi, če bi veljal 9. člen pogodbe, tožnica ne bi bila upravičena do odpravnine, ker da se ni dovolj trudila pri iskanju zaposlitve. Sploh pa slednje ne drži. Nejasna je zavrnitev zahtevka za plačilo nagrade po 6. členu pogodbe, saj je tožnica nagrado prejela v letih 2008 do 2011. Nagrada ni bila odvisna od ekonomskega uspeha. Tožnica ne razume, zakaj ne zadostuje, da je skupščina potrdila skupen znesek nagrad. Ne drži, da bi morala postaviti zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Po 54. členu ZDR-1 se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je bila torej od 24. 10. 2012 dalje zaposlena celo za nedoločen čas. Ker ji je delovno razmerje prenehalo šele 31. 1. 2013, je do tega datuma upravičena do polnega izplačila plač, za kasnejši čas pa po 9. členu pogodbe. Sklicuje se na sodbo Pdp 148/2011. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni izvedlo vseh dokazov, tako ni postavilo izvedenca za točen izračun vtoževanih zneskov, kar pomeni bistveno kršitev postopka, v posledici pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi)

7. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka po nasprotni tožbi na povračilo tistega, kar je plačala tožnici v času po izteku pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008, na podlagi katere je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za čas štiriletnega mandata (kot predsednica tožene stranke), kar se je izteklo 23. 10. 2012. Tožnica je na podlagi navedene pogodbe na toženo stranko naslovila zahtevke (ki so kasneje postali predmet obravnavane tožbe), tožena stranka pa ji je v zvezi s tem ponudila sklenitev poravnave, do katere ni prišlo. Tožena stranka je tožnici ponudila, da se jo kljub prenehanju mandata obdrži v delovnem razmerju do 31. 1. 2013 in se ji za ta čas izplačuje del plače (v višini 80 % predhodne plače), tožena stranka pa je prosta vseh obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Četudi poravnava med strankama ni bila sklenjena, je tožena stranka tožnici v času od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 priznala delovno razmerje in tožnici izplačevala plačo v navedeni višini, kar terja v povračilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi.

8. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri zavrnilni odločitvi zmotno uporabilo določila 190 in 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Člen 190 OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek). Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (drugi odstavek). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek). Člen 191 OZ pa določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

9. Tožena stranka neutemeljeno poudarja, da jasna podlaga za ugoditev njenemu zahtevku izhaja iz tretjega odstavka 190. člena OZ ter da se je v smislu 191. člena OZ z izplačili v času od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 izognila sili. To, da je imela tožena stranka pričakovanje, da bo s tožnico sklenjena poravnava, na podlagi katere bi tožnica odstopila od zahtev, ki so kasneje postale predmet tožbe v obravnavni zadevi, ni relevantna podlaga za ugoditev zahtevku na povračilo prejemkov iz delovnega razmerja. Izplačila v obdobju od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 so bila namreč izvedena na podlagi obstoječega delovnega razmerja. To je ključna podlaga izplačil, ne pa izjalovljeno pričakovanje sklenitve poravnave. Ni pravno upravičenega razloga za to, da je tožena stranka še pred sklenitvijo poravnave začela z izvrševanjem poravnalne ponudbe. Prav tako ni možno slediti njenemu razlogovanju, da je bila izplačila prisiljena izvršiti, ker je pričakovala sklenitev poravnave. To ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z izplačili na podlagi priznanega delovnega razmerja. Odločilna podlaga izplačil je delovno razmerje. Tožnica ni bila brez pravnega temelja obogatena na račun tožene stranke, prav tako navedena podlaga ni odpadla. Le to je bistveno glede vprašanja utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi za vračilo prejetega od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013. Ker je odločitev o tem pravilna, posledično ni relevanten pritožbeni predlog o zvišanju priznanih stroškov prvostopenjskega postopka.

K pritožbi tožnice (toženke po nasprotni tožbi)

10. Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da je sodba nejasna, da je ni mogoče preizkusiti, ter da je njen izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, kar bo natančneje razvidno iz nadaljevanja, ko pritožbeno sodišče izraža strinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

11. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila materialno-procesnega vodstva (285. člen ZPP). V okviru navedb strank je raziskalo vse relevantne okoliščine primera za sprejem odločitve. V sodbi ni oblikovalo zaključkov mimo navedb strank, zato ne drži, da je izdalo sodbo presenečenja. Neutemeljen je tudi očitek o izostanku odprtega sojenja glede vprašanja neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje se je tako glasil zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, tako da ni bilo dvoma o tem, katere navedbe oziroma ugovori utegnejo biti relevantni. V vodenju postopka na prvi stopnji torej ni najti razlogov, zaradi katerih tožnica ne bi mogla pravočasno navajati, da podlaga njenih terjatev izhaja že iz internih aktov tožene stranke. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

12. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ker ni postavilo izvedenca za točen izračun višine vtoževanih zneskov. Izvedba dokazov je namenjena raziskovanju relevantnih dejstev in v končni posledici presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, ne pa postavitvi tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek že po temelju pravilno zavrnilo, navedeni dokazni predlog ni mogel priti v poštev niti za presojo višine zahtevka.

13. Tožnica neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje o neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008 (ker je za toženo stranko ni podpisala pristojna oseba), na podlagi katere vztraja pri svoji terjatvi v skupni višini 50.664,52 EUR bruto. Ker seštevek posameznih zneskov iz zahtevka ne dosega te višine, ampak znaša seštevek le 23.045,89 EUR bruto, je tožba že iz tega razloga v več kot polovičnem deležu nesklepčna (oziroma tožbeni zahtevek neutemeljen), sicer pa se tožnica zavzema za nagrado za leto 2012, sorazmerni del nagrade za leto 2013 ter za plačila za čas od 24. 10. 2012 do 1. 5. 2013. 14. Ne drži tožničin pritožbeni očitek, da naj bi zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišča prve stopnje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se strinja s ključnimi dejanskimi ugotovitvami in odločilnimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

15. Po 6. členu navedene pogodbe pripada tožnici kot predsednici tožene stranke ob koncu koledarskega leta nagrada v višini enomesečne plače iz 5. člena te pogodbe (to je bilo 8.000,00 EUR bruto za 80 % delovni čas). Po 9. členu pogodbe tožnica po poteku mandata, do sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, vendar največ za dobo 6 mesecev, prejme ob prenehanju mandata povračilo v višini ene plače iz 5. člena te pogodbe za vsak mesec pred zaposlitvijo pri drugem delodajalcu. Izplačilo se izvrši v enkratnem znesku ob prenehanju mandata, v kolikor tožnica napove, do kdaj koristi to pravico, v kolikor pa ne, se izplačuje mesečno.

16. Ključni razlog za zavrnitev tožničinega zahtevka je v tem, da podpredsednica tožene stranke ni bila pristojna oseba, ki bi lahko toženo stranko veljavno zavezala k izpolnitvi dogovorjenega iz 6. in 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Pritožba pravilno navaja, da za plačilo nagrade ni relevanten ekonomski dobiček tožene stranke, ki niti ni bil vprašljiv, za plačilo povračila pa ni relevantno tožničino prizadevanje pri iskanju zaposlitve. Glavni razlog za neutemeljenost tožničinega zahtevka je v sklepanju pogodbe, ki je po naravi pogodba o zaposlitvi po 72. členu ZDR, po nepristojni osebi, ki je bila tožnici celo podrejena, zato navedeni pogodbeni določili nista zavezujoči. 17. To, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena po pristojni osebi tožene stranke, je ključni razlog tudi za ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008. Po 11. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Po 17. členu ZDR sta stranki pogodbe delavec in delodajalec. Podpredsednica tožene stranke v razmerju do tožnice (kot predsednice tožene stranke) ni mogla nastopati v vlogi delodajalca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pogodbe o zaposlitvi naknadno ni odobrila. Če pa neupravičeno zastopani ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena (73. člen Obligacijskega razmerja; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

18. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, kdo vse ni bil pristojen za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico kot predsednico tožene stranke. Ne obstoji namreč jasna pravna podlaga, kdo na strani tožene stranke sklepa tovrstno pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi to morala biti skupščina tožene stranke. Tožnica temu v pritožbi načeloma niti ne nasprotuje, neutemeljeno pa opozarja, da bi bilo to v praksi težko izvedljivo, ker ima skupščina tudi do 1000 članov, saj ima skupščina predsednika, glede katerega 30. člen statut tožene stranke določa, da podpisuje sklepe in druge dokumente, ki jih sprejme skupščina. To, da je izplačilo nagrad funkcionarjem potrjevala skupščina (pri čemer niso bili razvidni zneski za posameznika, predvsem pa ne pogodbe, na katerih so temeljila izplačila), ne pomeni, da je tožena stranka s tem potrdila veljavnost sporne pogodbe. Zaradi teh ravnanj skupščine ni mogoče šteti, da je prišlo do naknadne potrditve vsebine pogodbe s strani tožene stranke.

19. Ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni, da tožnica od 26. 8. 2008 do 23. 10. 2012 ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki ali da se ji z izpodbijano sodbo delovno razmerje jemlje. Gre za podobnost z zadevo Pdp 148/2011, ki jo omenja pritožba, ko ugotovljena ničnost pogodbe o zaposlitvi ni imela za posledico neobstoj delovnega razmerja. Sploh pa se tožničine terjatve ne nanašajo na čas od 26. 8. 2008 do 23. 10. 2012, ampak na čas po 23. 10. 2012. Prav tako ne drži, da se tožnici z izpodbijano sodbo odrekajo temeljne, minimalne pravice iz delovnega razmerja, saj tožnica ne zahteva prejemkov na podlagi kogentnih določb, ampak na podlagi (neveljavno sklenjenih) pogodbenih določil. 20. Pritožba neutemeljeno navaja, da je v tožničinem primeru s 24. 10. 2012 prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Do tega ne pride avtomatično, že zgolj na podlagi delavčeve ocene, da so podani pogoji za transformacijo iz 54. člena ZDR. Takšna ugotovitev je možna le na podlagi zahtevka, ki pa ga tožnica ni postavila, niti ni tožena stranka s tem dejstvom (da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas) soglašala. Podaljšanje delovnega razmerja na podlagi pričakovane sklenitve poravnave ni pomenilo podaljšanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008. Za presojo utemeljenosti zahtevka, ki se nanaša na čas od 31. 1. 2013 do 1. 5. 2013 ni relevantno vprašanje obstoja delovnega razmerja, ampak le vprašanje upoštevnosti podlage iz 9. člena pogodbe pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008. 21. Pritožba tožnice utemeljeno opozarja na nejasno pojasnilo sodišča prve stopnje, da je kljub neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama obstajalo faktično delovno razmerje. Faktično delovno razmerje je pojem, ki se uporablja v primerih, ko formalno sploh ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, pa tožnik v sodnem sporu zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, sklicujoč se na dejanski obstoj elementov delovnega razmerja. Tožnica je bila v delovnem razmerju (najprej od 28. 6. 2008 do 23. 10. 2012 ter še od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013), kar v postopku niti ni bilo sporno. Sporne so njene pravice za čas po 23. 10. 2012, dogovorjene v 6. in 9. členu pogodbe o zaposlitvi.

22. Na podlagi 6. člena pogodbe tožnica zahteva plačilo nagrade za leto 2012 in 2013. Zgolj dejstvo, da je po tej določbi prejela nagrade za leto 2008, 2009, 2010 in 2011, ne more biti razlog za priznanje nagrad za leti 2012 in 2013. Tožnica do nagrade za leto 2013 ne more biti upravičena že iz tega razloga, ker v januarju 2013 pri toženi stranki sploh ni bila več zaposlena po sporni pogodbi, zato posledično ni upravičena do nagrade po tej pogodbi. Do nagrade za leto 2012 pa ni upravičena, ker je bila pogodbena zaveza tožene stranke dogovorjena po neupravičeni osebi. Kot že nakazano, nagrada ni temeljna pravica iz delovnega razmerja, do katere bi bila tožnica upravičena po kogentnih predpisih, da bi ti lahko predstavljali relevantno podlago za priznanje nagrad.

23. Slednje velja tudi glede zahteve za plačilo povračila po 9. členu pogodbe, ki ga tožnica sama neustrezno imenuje odpravnina in se ob tem neutemeljeno sklicuje na podobnost z institutom odpravnine po ZDR, ki pripada delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Ne drži tožničina pritožbena navedba, da ji pripada najmanj odpravnina po ZDR, katere da ji sodišče prve stopnje iz nepojasnjenih razlogov ni priznalo. Poleg tega, da tožnica odpravnine po ZDR niti ni zahtevala, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je šele Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki je začel veljati 13. 4. 2013, v 79. členu uzakonil odpravnino po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar pa za tožničin primer ni relevantno, saj ji je že pred uveljavitvijo ZDR-1 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

24. Tožnica se je 1. 5. 2013 zaposlila pri drugem delodajalcu oziroma se pri istem delodajalcu, pri katerem je bila že v času zaposlitve pri toženi stranki zaposlena za 20 % delovnega časa, s 1. 5. 2013 zaposlila še za 80 % delovnega časa. Glede na gornjo obrazložitev tožnica za čas od 24. 10. 2012 do 31. 1. 2013 neutemeljeno zahteva razliko v plači do 8.000,00 EUR, prav tako pa za čas od 24. 10. 2012 do 1. 5. 2013 ni podlage za priznanje povračila po 9. členu sporne pogodbe.

25. Ni relevantno sklicevanje pritožbe na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 117/2010, v katerem je bilo zavzeto stališče, da pogodba zaradi nesoglasja volj ni mogla biti realizirana. To ni bil primer s področja delovnega prava in se torej ni mogel nanašati na posebnosti, kot so bile obrazložene zgoraj - da neveljavnost oziroma ničnost pogodbe o zaposlitvi nima za posledico tudi neobstoj sicer izvrševanega. V predmetni zadevi ni sporno, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008 vse do 23. 10. 2012 izvajala. Teorija o realizaciji bi bila relevantna, če bi npr. tožnica vtoževala prejemke iz delovnega razmerja iz časa pred 23. 10. 2012. Ker pa so predmet spora zahtevki, ki se nanašajo na kasnejše obdobje, je v tej zvezi lahko relevantno le vprašanje, ali so že zgolj v posledici predhodnega izvrševanja pogodbe utemeljeni tudi zahtevki, ki se nanašajo na čas po končanem izvrševanju pogodbe. Takšno zavzemanje ni utemeljeno, sploh ob upoštevanju ključne okoliščine primera, da je bila pogodba sklenjena po neupravičeni osebi.

26. Ker predmet tožničinega zahtevka ne sega v čas pred 23. 10. 2012, ni utemeljen tožničin očitek v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v posledici ugotovitve o neveljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi natančneje raziskati dejansko vsebino delovnega razmerja. Ker ta dejstva niso relevantna za odločitev o tožničinem zahtevku, tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje tudi glede tega neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev postopka ter še kršitev pravice do pravnega oziroma sodnega varstva.

27. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Nobena stranka s pritožbo ni uspela, vloženi odgovori na pritožbo za odločitev pritožbenega sodišča niso bili potrebni, zato krije vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. 165. člen ZPP).