Jedro

Le na podlagi tožnikove izjave ni mogoče z gotovostjo ugotoviti njene istovetnosti. Tožnik je namreč leta 2010 in leta 2011, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, navajal popolnoma drugačne podatke o svoji istovetnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 16. 6. 2011 od 15.00 ure do 16. 9. 2011 do 15 ure. V obrazložitvi navaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, niti kasneje, ni pridobil dokumenta za izkazovanje istovetnosti, prav tako pa ne tudi kakšne druge dokumentacije, na podlagi kateri bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, niti ni svoje istovetnosti utemeljil na drug verodostojen način. Zato njegove identitete ni bilo mogoče ugotoviti v skladu s 75. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1). Povedal je, da ob odhodu iz Alžirije sicer imel potni list, vendar ga je zaradi strahu uničil in vrgel stran. Na podlagi dokumentacije pa je tožena stranka ugotovila, da je tožnik že bil v Republiki Sloveniji dne 14. 12. 2010, vendar ob podaji prošnje, na izrecno vprašanje, „ali ste za mednarodno zaščito že zaprosili v kateri izmed držav evropske unije „ tega ni povedal. Ob podaji prve prošnje se je predstavil z imenom A.A., rojen ... 3. 1984, kraj rojstva Gaza, Palestina, državljan Palestine. Ker pa se je predhodno že nahajal v Republiki Sloveniji je bil izročen hrvaškim varnostnim organom. Na podlagi navedenega je tožena stranka ocenila, da je tožnik v svojih izjavah neverodostojen. Zato dvomi tudi v verodostojnost tožnikove izjave o njegovi istovetnosti. Na podlagi 129. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) pa ne more sama pridobiti podatkov o istovetnosti prosilca, saj ta določba zavezuje, da vse zaupne podatke, ki jih prosilec v Republiki Sloveniji poda v postopku po tem zakonu, varuje pred organi njegove izvorne države. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da je izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Tožena stranka je tudi odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti zlorabo postopka. Tožnik je v postopku namerno prikrival svoje osebne podatke in namerno lažno odgovarjal na zastavljena vprašanja. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po odhodu iz izvorne države nahajal v Tuniziji, Turčiji, Italiji in v Republiki Hrvaški, z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav prosilec po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost, zato je omejitev na Center za tujce nujna tudi iz tega razloga.

Tožnik v tožbi navaja, da je res decembra 2010 podal nepravilne osebne podatke, vendar je to tekom postopka obrazložil. Navedel je, da je brez dokumentov, tako kot večina prosilcev in da je zaradi strahu ob prvem zaslišanju podal napačne podatke. Tekom postopka je tožnik podal prave podatke, tožena stranka pa jih je dolžna v skladu z 22. členom ZMZ preveriti. Odločitev tožene stranke ni pravilna, ni zakonita in je protiustavna. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 jasno izhaja, da je kriterij za omejitev pravice do osebne svobode, ki jih določa Ustava RS strožji od tistih, ki jih določa EKČP, to pomeni, da je omejitev prostosti izjema in ne pravilo. Tožnik je tudi v postopku obljubil, da bo v roku 30 dni priskrbel iz matične domovine osebno izkaznico. Poudarja tudi, da ima zaradi strahu in situacije v kateri se je znašel hude težave z zdravjem. Vsak dan ga obišče zdravnik psihiater, poje pa tudi veliko zdravil. Tudi to je eden od razlogov za strah in posledično za podajo nepravilnih podatkov v decembru 2010. Zato naj sodišče preveri, ali tožnik zaradi zdravstvene situacije v kateri je, sme bivati na zaprtem oddelku in ali zaprti oddelek ne vpliva kvarno na njegovo življenje. Predlaga, da sodišče zasliši tožnika, opravi poizvedbe pri lečečem zdravniku, zasliši lečečega zdravnika ter predlaga postavitev izvedenca medicinske stroke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanemu sklepu in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v spisu, na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ je tožnika tudi zaslišalo. Tožnik je pritrdil ugotovitvi tožene stranke, da res nima nobenega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo identiteto, povedal pa je, da je v postopku obljubil, da bo osebno izkaznico lahko pridobil. Zakaj je navajal različne osebne podatke pri prvi in drugi prošnji, ter zakaj je pri podaji druge prošnje zamolčal, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že vložil, je pojasnil, da ga je bilo pri podaji druge prošnje strah, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško. Drugačne osebne podatke v prvi prošnji leta 2010 pa je podal zato, ker so mu prijatelji povedali, da mora osebne podatke spremeniti, ker bi ga sicer Republika Slovenija vrnila Republiki Hrvaški. Glede zdravstvenih težav, ki jih navaja v tožbi, je pojasnil, da ima zdravstvene težave kakršne je imel že v domovini, vendar splošnega zdravnika in psihiatra ne potrebuje, prav tako ne želi jemati zdravil. Zdravilo je vzel samo enkrat, vendar se po tem ni počutil dobro. Želel pa bi, da ga obišče Imam. Pri tem je pojasnil, da je v Centru za tujce prostor, kjer lahko opravlja svoje verske obrede. Povedal je tudi, da ga večkrat obišče „duh“, še posebno kadar je sam v zaprtem prostoru. To se mu je dogajalo tudi v domovini, ko je bil star 16 let je bil namreč priča pokolu, ko so teroristi „zaklali“ nekaj ljudi pred njegovo hišo. Zanikal je tudi, da bi imel v Centru za tujce dostop do interneta, z računalnikom pa zna ravnati. Povedal je tudi, da je s pomočjo računalnika izkazati svojo identiteto, vendar mu to ni bilo omogočeno.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ tožena stranka lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Iz te določbe izhaja, da tožena stranka o omejitvi gibanja prosilcu za mednarodno zaščito odloča po prostem preudarku. Obseg sodne kontrole v upravnem sporu je v tem primeru opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06). Na podlagi te določbe sodišče preveri le to ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi ni prekoračila meje prostega preudarka, niti ni diskrecijskega pooblastila iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ uporabila na način, ki naj ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen.

V obravnavani zadevi tožena stranka v postopku mednarodne zaščite ni ugotovila tožnikove istovetnosti, saj tožnik v času odločanja tožene stranke ni imel nikakršnega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče njegovo istovetnost zanesljivo ugotoviti. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito pa je po presoji sodišča za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. V skladu s 75. členom ZTuj-1 tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, za osebno izkaznico za tujca ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotokopija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik take listine ni predložil, saj ni imel nikakršnega dokumenta. Zato je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je to v obravnavanem primeru, treba pravilno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi.

V obravnavanem primeru je tožnik sam izjavil, da bo osebno izkaznico lahko pridobil, dodeljen mu je bil rok 30 dni. Za pridobitev dokumenta bo tožnik torej potreboval določen čas, zato je v zakonu predvideno začasno omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožena stranka pravilno uporabila. Le na podlagi tožnikove izjave po presoji sodišča v tem primeru ni mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove istovetnosti. Tožnik je leta 2010 in leta 2011, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji navajal popolnoma drugačne podatke o svoji istovetnosti. Leta 2010 je navedel, da je državljan Palestine, da je njegovo ime A.A., rojen ... 3. 1984, ob ponovni prošnji (15. 6. 2011) pa, da je državljan Alžirije, njegovo ime pa A.B., rojen ... 5. 1984. Tožnik je to pojasnjeval s tem, da je ob prvi prošnji navajal nepravilne podatke po nasvetu prijateljev, naj osebne podatke spremeni, sicer bo vrnjen v Republiko Hrvaško. Sodišče temu more slediti, tožnik je bil ob podaji prošnje opozorjen, da mora odgovarjati natančno in po resnici, neprepričljivo pa je pojasnil, zakaj se vrnitve v Republiko Hrvaško bal. Izjava, da so ga policaji tepli in mu ob tem razbili očala ne more izkazati utemeljenega strahu, še posebej, ker je v Republiki Hrvaški bival ilegalno in za mednarodno zaščito niti ni zaprosil. Iz enakega razloga sodišče ne more sprejeti tožnikove razlage, da je v sedanjem postopku zamolčal podatek, da je v Republiki Sloveniji že zaprosil za mednarodno zaščito, iz strahu, da ne bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško. Tudi po presoji sodišča vse te okoliščine kažejo, da tožnik v postopku ni verodostojen, zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da ta lahko dvomi v tožnikovo istovetnost. Tožnik v tožbi navaja, da ima zaradi strahu in situacije v kateri se je znašel hude težave z zdravjem, da ga vsak dan obišče zdravnik psihiater ter da poje veliko zdravil. Tožnik je na zaslišanju izjavil drugače, da ne potrebuje ne zdravnika ne psihiatra, prav tako pa odklanja jemanje zdravil. Zatrjeval je, da se v zaprtem prostoru ne počuti dobro in občuti tesnobo, kar po mnenju sodišča pomeni, da tesnobo občuti v kateremkoli prostoru je zaprt in bi bilo njegovo počutje enako, tudi v kolikor ne bi bival v Centru za tujce, kjer mu je omejeno le gibanje na prostore centra. Sam pa je tudi povedal, da je imel enake in še mnogo hujše zdravstvene težave že v domovini. Zato sodišče ne more slediti tožbi, da bivanje tožnika v Centru za tujce kvarno vpliva na njegovo zdravje. Kot rečeno pa je tožniku zagotovljena zdravstvena oskrba in je presoja zdravnika ali bi bilo tožnika treba premestiti drugam. Enako je tudi stališče sodišča glede tožnikovih zatrjevanj, da ga večkrat obišče „duh“ od katerega se počuti ogroženega. Tožnik je poudaril, da potrebuje le to, da ga obišče Imam, pritrdil pa je, da verske obrede v centru lahko opravlja.

Sodišče je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca psihiatra zavrnilo, ker mora sodišče o tožbi zaradi omejitve gibanja odločiti v roku treh dni, postavitev izvedenca pa bi terjala daljši čas. V kolikor tožnik meni, da potrebuje zdravniško pomoč, mu je le ta zagotovljena. Sodišče tudi ni sledilo predlogu z zaslišanjem lečečega zdravnika in ni opravlilo poizvedb pri lečečem zdravniku, saj iz dokaznega predloga niti ne izhaja, kdo je lečeči zdravnik tožnika, v dokaznem predlogu tudi ni pojasnjeno, katere poizvedbe naj sodišče pri lečečem zdravniku opravi, niti katera dejstva naj bi lečeči zdravnik na sodišču potrdil. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/2009-22 z dne 3. 3. 2011. V tej odločbi je ustavno sodišče zavzelo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite (na podlagi 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ) sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razloga za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru tožniku omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po citiranih določbah, ampak v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe in nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožena stranka je tudi pravilno obrazložila, zakaj je omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce. Pravilno je ocenila okoliščino, da se je prosilec po svojih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal v Tuniziji, Turčiji in Italiji, sama je ugotovila tudi, da se je zadrževal tudi na Hrvaškem. Zato je pravilno sklepala, da z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav kaže na begosumnost, zaradi česar je omejitev gibanja na Center za tujce nujna.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1.