Jedro

Pri toženi stranki je šlo za večje število presežnih delavcev v smislu določbe 96. člena ZDR, ker je v obdobju treh mesecev od trenutka, ko je tožena stranka izvedela, da ne bo več opravljala čiščenja prostorov v določenem objektu, do podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, prenehala potreba po delu več kot dvajset delavcev. V to številko je treba šteti tako delavce, ki so prejeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot delavce, ki so sami podali odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker so se zaposlili v družbi, ki je s strani tožene stranke prevzela čiščenje prostorov v tem objektu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 19. 8. 2008 (1. točka izreka). Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je razveljavilo in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, na njeno delovno mesto ali na drugo ustrezno delovno mesto, ji vpiše manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača vse pripadajoče in izplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo ter ji prizna, obračuna in izplača vse ostale pravice iz dela in po delu (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 483,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršite določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih stranke v postopku nikoli niso zatrjevale. Preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) ne izključuje pravila o trditvenem bremenu in eventualni maksimi. Tožnica je nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z navedbami, da poslovni razlog za odpoved ni resničen, saj naj bi bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi njenega zdravstvenega stanja, tožena stranka pa bi jo tudi lahko razporedila na drugo delovno mesto. Drugih trditev glede razlogov za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnica ni navajala. Neodvisno od teh navedb pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožena stranka morala pripraviti program razreševanja presežnih delavcev, češ da je v obdobju treh mesecev prenehala potreba po delu več kot 20 delavk, čeprav tega dejstva ni zatrjevala nobena od strank. Zaradi navedenega tožena stranka v postopku tudi ni mogla podati ustreznih navedb glede tega vprašanja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožena stranka najkasneje 22. 5. 2008, ko je državna revizijska komisija zavrnila njen zahtevek za revizijo postopka javnega naročanja, izvedela, da bo pri toženi stranki v naslednjih treh mesecih iz poslovnega razloga postalo nepotrebno delo vsaj 20 delavk na delovišču U. ... Sodišče prve stopnje v nadaljevanju sicer ugotavlja, da je tožena stranka po 31. 7. 2008, ko je dejansko prenehala opravljati dela na delovišču U. ..., podala odpoved le 10 delavcem. V skladu s sodno prakso in namenom ureditve kolektivnih odpustov, se v zvezi z ugotavljanjem kriterijev iz 96. člena ZDR upoštevajo tako delavci, ki jim je bila izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in jim je prenehalo delovno razmerje, kot tudi delavci, ki jim je bila izdana odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe in jim delovno razmerje ni prenehalo, vendar v vsakem primeru le delavci, ki jim je delodajalec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V tej zadevi pa je sodišče prve stopnje med relevantne delavce štelo tudi tiste, ki jim je delovno razmerja prenehalo po njihovi volji zaradi zaposlitve pri konkurenčni družbi. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pri toženi stranki v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali večih delavcev. Pri tem ni pomembno, da je priča P.N. izpovedala, da odpoved desetim delavkam zanjo pomeni večje število, zlasti, če se upošteva še nepodaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ter da so pri reševanju te problematike upoštevali kriterije, kot da bi šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Tožena stranka se je sicer zavedala možnosti prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, vendar do tega dejansko ni prišlo. Delavke, ki so opravljale delo za toženo stranko na delovišču U. ... in so dale odpoved ter se zaposlile pri konkurenci, so to storile pred 31. 7. 2009, kar vsaj posredno izhaja iz izpovedbe priče P.N. Te delavke so tako dale odpoved, še preden je tožena stranka prenehala z izvajanjem dejavnosti čiščenja na enoti U. ... To so storile na lastno iniciativo, brez posredovanja tožene stranke, torej še pred nastopom poslovnega razloga, zaradi česar jih je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo pri številu delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno iz poslovnega razloga. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi se tožena stranka vsaj 22. 5. 2008 morala zavedati, da bo od 31. 7. 2008 postalo nepotrebno delo vsaj 20 delavk na delovišču U. ... Dejstvo, da je tožena stranka izgubila naročilo za opravljanje, čiščenje na enoti U. ..., samo po sebi še ne pomeni, da je delo delavk iz enote postalo nepotrebno. V okviru pogojev iz pogodb o zaposlitvi so te delavke razporedili na druga delovišča, zgolj 10 delavcev pa je imelo takšne pogoje v obstoječih pogodbah o zaposlitvi, da njihova prerazporeditev na druga delovišča ni bila možna. Vse navedbe tožnice v zvezi z neobstojem poslovnega razloga in odpovedjo zaradi zdravstvenih težav, so se med postopkom pokazale za neutemeljene. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje, očitno po uradni dolžnosti preverjalo, ali so v tej zadevi podani pogoji za izdelavo programa razreševanja presežnih delavcev, ne da bi pri tem v okviru materialno procesnega vodstva, stranki pozvalo, da naj podajo ustrezne navedbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Ta kršitev je podana, če je sodišče kot podlago sodbe upoštevalo dejstva, ki jih stranke niso navajale ali dokaze, ki jih stranke niso predlagale. V tem sporu naj bi takšno dejstvo bilo vprašanje, ali je pri toženi stranki prenehala potreba po delu več kot 20 delavk. Res je, da tožnica v tožbi ni uveljavljala, da je odpoved nezakonita, ker bi šlo za prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev, temveč je zatrjevala, da ni bil podan poslovni razlog in da je bila pogodba odpovedana zaradi njenega zdravstvenega stanja. Vendar pa je dejanske navedbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi tožena stranka morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo. Tako je navedla, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi to, da tožena stranka ni bila uspešna na javnem razpisu za opravljanje storitev čiščenja na U. ... (te storitve je do takrat opravljala tožena stranka s 110 delavkami, od tega jih je bilo 85 zaposlenih za nedoločen čas, med njimi tudi tožnica), temveč je bil izbran drug ponudnik, zato tožena stranka ni mogla zagotoviti dela delavkam, ki so opravljale delo na tej enoti. Tožena stranka je navedla, da se je kar 43 delavk prezaposlilo pri novem izvajalcu čiščenja, nekaj delavkam, med njimi tudi tožnici, pa je pogodba prenehala zaradi odpovedi iz poslovnih razlogov. Ob takih dejanskih navedbah je sodišče prve stopnje lahko uporabilo določbe ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, saj glede uporabe prava velja pravilo iura novit curia in sodišče ni vezano na pravna naziranja strank. Res pa je, da bi sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ravnalo bolj pravilno, če bi stranki opozorilo na pravno podlago, na katero očitno nista računali. Vendar pa zaradi navedene opustitve izpodbijana sodba ni nezakonita.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri ugotavljanju, ali gre za večje število presežnih delavcev, glede na konkretne okoliščine te zadeve, potrebno upoštevati tudi delavce, ki so ravno zaradi poslovnega razloga, ki je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, sami dali odpoved in se zaposlili pri delodajalcu, ki je na podlagi razpisa prevzel delo, ki so ga dotlej opravljali delavci tožene stranke. Načeloma je sicer res, da se običajno pri ugotavljanju, ali je prenehala potreba po delu večjega števila delavcev, to ugotavlja glede na število delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Vendar je v tej zadevi očitno, da je pri toženi stranki prenehala tudi potreba po delu delavcev, ki so se zaposlili pri drugem delodajalcu, ki je prevzel njihovo dotedanje delo.

Ni bistveno, da so delavke, ki so se zaposlile pri drugem delodajalcu, odpoved pri toženi stranki dale pred 31. 7. 2009, ko je tožena stranka prenehala s čiščenjem prostorov na enoti U. ... Bistveno je, da je v obdobju treh mesecev, to je v obdobju od 22. 5. 2008, ko je tožena stranka dokončno izvedela, da ne bo več opravljala čiščenja prostorov U. ..., pa do 19. 8. 2008, ko je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, prenehala potreba po delu več kot 20 delavcev, pri čemer je v to številko potrebno šteti tako delavce, ki jim je tožena stranka dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kot tudi delavce, ki so iz istega razloga sami poiskali službo pri družbi, ki je prevzela čiščenje prostorov U. ...

Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki zaradi poslovnega razloga prenehala potreba po delu ne le 10 delavcev, ki so dobili odpoved iz poslovnega razloga, temveč tudi potreba po delu 40 do 50 delavcev (o takšnem številu je izpovedovala priča P.N.) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi tožena stranka morala sprejeti program razreševanje presežnih delavcev. Drugi odstavek 96. člena ZDR namreč določa, da je program razreševanja presežnih delavcev dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnega razloga v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Ta pogoj je bil izpolnjen, kakor je to razloženo zgoraj, zato bi tožena stranka morala pripraviti program razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka tega ni storila, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.