Jedro

Izjemnosti subsidiarne zaščite ne gre razlagati in uporabiti tako, da to avtomatično vedno pomeni, da prosilec samo izjemoma lahko izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, ker bi bilo treba vse elemente znotraj tega določila razlagati izrazito restriktivno, ampak je bistveno, da pristojni organ na podlagi skrbne, celovite in natančne analize dejstev ugotovi, ali prosilec dejansko potrebuje zaščito zaradi grožnje zoper življenje ali njegovo osebnost zaradi nediskriminatornega nasilja na določenem območju.

Kvantitativni kriteriji so nujno potrebni za začetno analizo stanja, temu pa je potrebno pridružiti še kvalitativne kriterije in v okvir tega spada tudi splošna varnostna situacija, vpliv razseljenosti na humanitarne pogoje za življenje. Kajti tudi humanitarna kriza, ki je neposredna posledica oboroženega spopada lahko ogroža življenje in telesno integriteto vrnjenega prosilca.

Tožena stranka bo morala na podlagi njenega dela dokaznega bremena ugotoviti zadosti konkretizirana dejstva, ki bodo odgovorila na vprašanje, ali je razumno ali ni razumno pričakovati od tožnic, da se nastanita v določenem delu Ukrajine, tako da ne bo utemeljenih razlogov za tveganje, da jima ne bi bilo zagotovljena vsaj osnovna prehrana in higienski pogoji, bivališče, varnost in možnost za izboljšanje teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-232/2014/22 (1312-14) z dne 13. 11. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po predhodni združitvi postopkov odločila, da se prošnji za mednarodno zaščito prosilke za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.B., roj. ... 1972 v kraju Yagodne, Ruska federacija, in mladoletne prosilke za mednarodno zaščito, ki trdi, da je S.B., roj. ... 2004 v kraju Doneck, Ukrajina, zavrneta. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prosilka dne 11. 2. 2015 vložila drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Je državljanka Ukrajine in neporočena. Kot naslov zadnjega prebivališča je navedla: Ukrajina, ... Nadalje je prosilka navedla, da je ruske narodnosti, protestantske veroizpovedi, njen materni jezik je ruski, pod druge jezike pa je navedla ukrajinskega. Kot dokument za ugotavljanje istovetnosti je predložila notranji potni list Ukrajine št. ..., izdan 20. 12. 1997 na MNZ Doneck, s trajno veljavnostjo. V zvezi z izobrazbo in poklicem je navedla, da je v Donecku obiskovala 11 let osnovne šole in nato v istem kraju še dve leti srednje ekonomske šole, po poklicu je ekonomistka. V 90-tih letih je bila pet do sedem let pri različnih podjetjih zaposlena kot poslovna sekretarka, zadnjih 12 let pa je kot samozaposlena delala v trgovini. V Republiki Sloveniji je že zaprosila za mednarodno zaščito, kakor tudi v Nemčiji, vendar je bila po Dublinski uredbi vrnjena v Slovenijo. V zvezi z bližnjimi družinskimi člani, ki živijo v izvorni državi, je navedla, da tam živita njena sestra E.S., rojena leta 1964, po poklicu gospodinja, in njena mati L.B., rojena 1941, ki je upokojenka.

2. Na poti je šele kasneje izvedela in sicer od takratnega izven-zakonskega partnerja K.R., da je bila ciljna država Nemčija. Izvedela je, da je bil problem z organizacijo potovanja, saj njen takratni izven-zakonski partner ni plačal dovolj denarja in zato jih je tihotapec pustil v Sloveniji. Konec avgusta 2014 so samovoljno zapustili azilni dom in odšli v Nemčijo. Takoj, 3. 9.2014, so zaprosili za azil. Živeli so v nekem kampu, otrok je hodil v šolo, kasneje pa so dobili stanovanje. S partnerjem sta imela konflikte, tepel jo je in napisala je prijavo na socialno službo, da jih ločeno nastanijo. K.R. so preselili v drugo mesto, sama pa je živela skupaj s hčerko v istem stanovanju. Potem je dobila dopis, da se mora v skladu z dublinskim postopkom skupaj s hčerko vrniti v Slovenijo. Glede tega, zakaj ni počakala na odločitev o prvi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je dejala, da je njen takratni partner odločal o vsem in tudi o tem, da mora oditi iz Slovenije in zaradi tega je zapustila Slovenijo.

3. Ko je bila prosilka pozvana, da pojasni razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, je navedla, da so njeni razlogi isti kot v prvi prošnji, dejansko stanje v Ukrajini in v mestu Doneck pa se je še poslabšalo. V Donecku je vojna. Vsak dan streljajo s težkimi topovi, v mestu je nemogoče dobiti službo in ni nobenih zaslužkov. Trenutne oblasti so banditi. Celotna regija je z vidika ukrajinskih oblasti nezakonita. Sedaj je tudi nemogoče oziroma skoraj nemogoče priti v regijo, ker moraš imeti neko prepustnico. Nadalje je prosilka navedla, da je imela v Donecku različne konflikte, ker je odkrito podpirala ukrajinsko oblast in ko se je junija ustanovila vojaška oblast, je imela konflikt z lastnico sosednje trgovine. Sama je podpirala prejšnjo oblast, večina ljudi pa je podpirala referendum o odcepitvi. Brat lastnice sosednje trgovine, s katero je imela konflikt, je dobil položaj v organizaciji DNR (Ljudska republika Doneck). On in še dva človeka sta prišla k njej v trgovino konec junija 2014 in zelo grobo so ji povedali, da mora molčati in ne sme izražati podpore prejšnjim oblastem, ali pa naj zapusti regijo Doneck. Poudari, da so ji takrat grozili. Ime sosede, s katero je imela konflikt, je E.P., njen brat pa je S.P. Čez nekaj časa so bombardirali letališče, ki je v bližini njenega doma. Prvič so zadeli njihov blok 19. julija, spopadi pa so se začeli že prej, tako da niso nekaj noči nič spali. Ko so zadeli njihov blok, so že imeli vse spakirano in so odšli. Dva oziroma tri dni so bili še v Donecku v treh različnih stanovanjih pri prijateljih.

4. Nadalje je prosilka navedla, da nikjer v Ukrajini ne bi mogla živeti normalno. V zvezi s tem, kako je že poskušala živeti izven Donecka, je prosilka navedla, da so iz Donecka odšli v mesto Berdjansk. Tam so bili kakšna dva dni, ker je K. imel tam prijatelje. Zanimali so se za nastanitev in zaposlitev, vendar možnosti za njih ni bilo. Njihov osnovni cilj je bil najti službo, ker lahko samo tako preživiš. Nastanitve niso mogli dobiti, ker so se že drugi stanovalci v večini preselili na to območje, stanovanja so zelo zasedena, ali pa so bila zelo draga. Potovali so v mesta, kjer so imeli prijatelje, da bi lahko začasno živeli pri njih. Odšli so v mesto Harkov, kjer so bili približno en teden. Prijatelji, ki so takrat odšli na dopust, so jim pustili stanovanje. Poskušali so najeti stanovanje, vendar so bila zelo draga oziroma za v najem za zelo kratek čas. Večinoma pa jim lastniki niso želeli oddati stanovanja v najem, ko so izvedeli, da so iz Donecka. Večina ljudi misli, da so vsi ljudje iz Donecka separatisti in da so prinesli vojno v državo. Tudi prej je povedala, da je njena hči imela težave v Harkovu, užalili so jo otroci na otroškem igrišču. Rekli so ji, naj gre, od koder je prišla. Iz Harkova so se preselili v Dnepropetrovsk, kjer so bili maksimalno tri ali štiri dni. Njihovi prijatelji, ki so tam živeli, so jim že prej iskali stanovanje v tem mestu. Takoj, ko so stanodajalci izvedeli, kdo prihaja v njihovo stanovanje, so odjavili najem. Možnost za nastanitev je bila samo v stanovanjih, ki so se oddajala za tuje študente, dokler so bile počitnice, pa tudi cena takih stanovanj je bila zelo visoka. Odselili so se v mesto Sumi. Tam so bili, dokler niso zapustili države, to pomeni približno mesec dni. Živeli so pri prijateljih, spali so na tleh na napihljivih blazinah. Prijatelji so našli neko stanovanje, vendar jim je lastnica odjavila pogodbo, ko je izvedela, da so iz Donecka. Stanovanja niso mogli najti. Imeli so stari avto znamke lada, ki je imel registracijo Doneck. Avto so imeli parkiran pred blokom, kjer so živeli pri prijateljih in nekega večera so prišli neki ljudje, na videz so bili kot člani organizacije Desni sektor (Pravy Sektor), zažgali so avto in kričali, naj se poberejo od tam, ker so videli njihovo registracijo avtomobila. To so prijavili na policijo, tam pa so jim dejali, da so lahko hvaležni, da jih niso zažgali. Po tem dogodku je K. rekel, da morajo zapustiti državo in sama se je popolnoma strinjala.

5. Glede tega, ali je grožnje, ki jih je v Donecku prejela od S., prijavila policiji, je prosilka navedla, da je bil S. predstavnik oblasti, tam ni nobene policije oziroma ukrajinskih oblasti, da bi ga lahko prijavila.

6. O stikih z domačimi in o tem, kaj ji povedo, je prosilka dejala, da je vedno v kontaktu s prijatelji preko interneta in tudi govorila je s svojo mamo po telefonu. Povedali so ji, da se je situacija precej poslabšala. Situacija v Ukrajini je zelo slaba. V mestu stalno streljajo in bombe padajo povsod. Ni nobene možnosti za zaposlitev, banke ne delajo, njena mati že pol leta ne dobiva pokojnine. Tri dni so streljali tako močno, da mati ni mogla niti v trgovino po kruh. Mati ne stanuje več v njihovem stanovanju, ker je to stanovanje v območju najhujših spopadov in ne vedo, če še sploh obstaja.

7. Separatisti se uradno borijo proti kijevskemu režimu, dejansko pa so ustanovili neko vrsto oblasti, ki jemlje ljudem premoženje in dražje stvari, kot so avti, posli. Prisilijo te, da moraš pustiti stvari oziroma posel, odvzamejo ti premoženje pod prisilo. Z orožjem te prisilijo, da podpišeš dokument, da je tvoja lastnina sedaj njihova. V zvezi s tem, ali so v bombardiranju njihovega bloka bili v bližini kakšni ljudje mrtvi, je prosilka navedla, da so bili štirje ljudje mrtvi, zrušil se je sosednji blok, kosi od rakete pa so zadeli njihov blok. Prosilka je skozi vprašanja pooblaščenca le navedla, da tudi če bi se lahko našla kakšna služba zunaj Donecka, so zelo slabo plačane in niso dovolj za najem stanovanja, dobre službe ni mogoče najti. V zvezi s tem, ali bi ji prijatelji lahko še naprej pomagali, je prosilka navedla, da so jim takrat lahko pomagali samo tako, da so jim dali prostor za spanje na napihljivih blazinah. Drugače pa je tudi pri njih ekonomska situacija zelo slaba. Pravijo, da tudi pri njih ne gre za življenje, ampak za preživetje.

8. V zvezi z mladoletno prosilko je navedla, da je njeno ime S., priimek B., da je rojena ... 2004 v kraju Doneck, Ukrajina, je državljanka Ukrajine. Nadalje je prosilka za mladoletno prosilko navedla, da je ruske narodnosti, glede etnične ali plemenske skupine, veroizpovedi, jezika, datuma odhoda iz izvorne države, držav, v katerih je bivala po tem, pa se je sklicevala na lastno izjavo.

9. Po pooblaščencu je prosilka 8. 4. 2015 pristojnemu organu posredovala informacije o izvorni državi na dvanajstih straneh.

10. Na osebnem razgovoru je prosilka povedala, da je v Rusiji živela do šestega leta. Njen oče, za katerega ne ve, če je še živ, je ruski državljan. Mama se je ločila in odšla iz Rusije. Sama ruskega državljanstva nima. Razen notranjega potnega lista Ukrajine in rojstnega lista za hčer, pri sebi nima drugih osebnih dokumentov. Ko so bili prosilki pokazane kopije treh dokumentov v cirilici, ki jih je predložila ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, je prosilka dejala, da je dokument, označen s številko 1 rojstni list otroka, dokument, označen s številko 2, je dovoljenje, da vzame otroka v tujino, kar je izdala upravna enota, kjer izdajajo tudi rojstni list. V zvezi s tem, zakaj si je maja 2014 uredila dokument, da lahko hčer odpelje v tujino, je povedala, da zato, ker je Krim že bil tujina, oni pa na počitnice hodijo na morje na Krim. Ko so se peljali na Krim, so že zahtevali te dokumente in ljudje brez teh dokumentov na vlaku niso smeli nadaljevati poti.

11. Ko se je utrdila oblast Narodne republike Doneck, se je brat kolegice znašel v Svetu narodne republike Doneck. Brat kolegice S.P. in njegovi sodelavci so jo obiskali v službi, jo odpeljali na razgovor in jo zelo trdno opozorili, naj neha in ji grozili, da če bo z njene strani samo ena beseda, je ne bo več. Imela je trgovino v trgovskem centru in zraven je bila trgovina te kolegice. Torej so jo opozorili, da če ne bo molčala, je ne bo več in naj še pove drugim, naj molčijo. To se je zgodilo junija lani. V zvezi s tem, ali je glede tega dogodka kaj ukrepala, je prosilka navedla, da uradno tam že dalj časa nič ne funkcionira. Kakšne izjave na policijo ni naslovila, zato ker je njihova policija samo stala in nič ukrepala takrat, ko so ljudje uničevali ukrajinske zastave. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedla, da je S.P. prišel še z enim človekom in da so ji grozili, nič pa ni dejala, da bi jo kam odpeljali. Ko je bila prosilka pozvana, da navedeno pojasni, je dejala, da so bile v pisarni tri osebe, o tem je povedala zelo površno in na kratko. Enkrat so prišli k njej v trgovino oboroženi vojaki in so odnesli zelo drago kopalno obleko. Najprej se je eden izmed njih delal, kot da bi to rad kupil, nato pa je rekel, da bo plačal kasneje, saj nima (prosilka) nič proti. Vzel je drago kopalno obleko zase in za svojo ženo, sama pa torej ni dobila denarja.

12. Prosilka je nato z razburjenim glasom in v joku dejala, da lahko pove, da je v Donecku vse v redu, da vojne ni, ampak ko se sprehajaš z otrokom na ulici, vidiš oborožene ljudi z ročnimi bombami, kar je zelo grozljivo. Vsak trenutek lahko s tabo naredijo, kar želijo in nihče ti ne more pomagati. Uradna oseba je prosilki dejala, da ji ni nihče rekel, da mora govoriti nekaj, kar ni res, pričakuje pa se, da dogodke, ki so se zgodili njej osebno, navede natančno in tako kot vsi prosilci je bila tudi ona naprošena, da pojasni razkorake v svojih izjavah. Prosilka je dejala, da je v stanju, v kakršnem je sedaj, zelo stresno to, kar je doživela v Nemčiji in Sloveniji, ko je potovala. Zelo ji je težko in ko se razburi, včasih pozabi tudi kakšne besede. V Nemčiji je dobivala celo zdravila za sprostitev, ker je imela strašne glavobole in edino, kar ji še daje upanje, je njen otrok. Sedaj ne jemlje tablet, včasih, ko kaj rabi, jemlje samo baldrijanove tablete, obiskala je tudi medicinsko sestro, ki ji je dala Persen.

13. Meseca maja so začela leteti vojaška letala, otroci niso zaključili šolskega leta, niso dobili spričeval, od aprila lani hči ni mogla obiskovati različnih krožkov, saj je postalo zelo nevarna, ni je mogla več nikamor peljati. Šola je bila v bližini njihovega bloka, tako da je hodila v šolo dokler niso uradno zaprli šole, tako da ni končala šolskega leta. Še danes ne funkcionirajo šole v njihovem okraju.

14. Njena mati se je izselila, saj tam, kjer je živela, ni elektrike in vode. V njeno stanovanje je padel del streliva. Tudi v času premirja, tam ni bilo tišine. Mati zdaj živi v mestu Doneck in sicer v drugem okrožju s prosilkino sestro in njeno družino. Nadalje je prosilka navedla, da seveda ima stike s sorodniki in prijatelji v Ukrajini, stalno si dopisujejo, stanje je še slabše. Po možnosti se celo kličejo. Dopisujejo si preko interneta in socialnih mrež, pogovarjajo se po skypu. Ukrajina je naredila tako, da je mesto Doneck popolnoma blokirano in brez posebnega dovoljenja ne smeš v ali izven Donecka. Ta pravila veljajo samo za tiste, ki imajo prijavljeno prebivališče v Donecku, za ostale prebivalce Ukrajine pa to ne velja, za pridobitev dovoljenja potrebuješ prijavo v Kijevu in cel kup dokumentov. Ta postopek traja dlje časa, dva ali tri mesece. Zaradi blokade tega območja je prisotna humanitarna katastrofa na tem območju. Kar se tiče humanitarne pomoči, ki jo pošilja Rusija, nihče od njenih sorodnikov in znancev ni nič dobil. Humanitarna pomoč vključuje orožje in hrano za ruske vojake ali vojake Narodne republike Doneck, torej za tiste, ki se bojujejo. Edina oseba, ki pomaga prebivalcem Donecka, je oligarh R.A. Njena mama je recimo res dobila pomoč v obliki živil, ki je bila namenjena upokojencem. Od Rusije ni bilo pomoči, nihče je ni videl. 15. Eno strelivo je padlo v pet nadstropni blok in ga popolnoma uničilo. Od njih je ta blok bil oddaljen 300 metrov. Steklo oziroma okna so bila uničena, črepinje in ostanki od streliva so uničili stene. Takrat, ko se je to zgodilo, je bila hčera doma z njeno (prosilkino) mamo in je bila priča temu, kako se je vse treslo. To se je zgodilo 19. 7. 2014 in ta dogodek je bil zanjo zadnja kapljica, ko so se odločili, da odidejo. Njen blok se nahaja v bližini letališča v Donecku in blizu naselja Peski - z avtom samo 15 minut vožnje. V tem naselju je tako imenovana meja - bojna črta, je strateška točka, kjer so ves čas spopadi. Prej je bila tam ukrajinska vojska, zdaj pa je tam vojska Narodne republike Doneck.

16. Njeni prijatelji, ki so v Lyvovu, Vinici, so nehali kontaktirati z njo samo zaradi tega, ker je doma iz Donecka. Nimajo jih za ljudi in jim želijo samo smrt. Celo v tujini, in sicer v Nemčiji, je ugotovila. da se s svojimi rojaki ne sme pogovarjati o političnih temah. Veliko jih je bilo proukrajinsko usmerjenih, nekaj tudi prorusko. Niso se dotikali politične teme. V zvezi s tem, kaj bi se ji zgodilo v Donecku, če bi govorila proukrajinsko, je dejala. da bi jo že zdavnaj ubili, ali pa bi jo poslali, da bi na fronti kopala rove.

17. Pooblaščenec je nato prosilko pozval, da pojasni, zakaj ni mogla ostati v drugih krajih v Ukrajini, v katerih je tudi živela. V zvezi s tem, kako ukrajinska država skrbi za begunce iz Donecka, je prosilka povedala, da če nekdo dobi status begunca na območju Ukrajine, mu pripada 10 evrov na osebo na mesec. To so uvedli letos, lani tega ni bilo. Lani niso priznali, da gre za okupirano območje in imenovali so jih antiteroristična organizacija, uradniki so govorili, da ni vojaških spopadov, ampak so samo teroristi. Beguncem pomagajo samo organizacije prostovoljcev. Ta pomoč navadno velja za družine z več otroki ali za invalide, za tiste, ki niso socialno zaščiteni.

18. Pooblaščenec prosilke je na koncu dejal, da bi želel izpostaviti, da se je prosilki zgodilo marsikaj, živela je tudi na vojnem območju, zato je marsikateri dogodek zanjo postal del normalnega življenja in to je potrebno pri njenih intervjujih upoštevati. Občutek ima, da bi prosilka lahko o svojih težavah govorila tudi več ur. Prosilka je na osebnem razgovoru nekajkrat zajokala.

19. Pristojni organ je z dopisom prosilki posredoval odlomke informacij o izvorni državi, upoštevane v tej odločbi, z možnostjo, da v roku osmih dni poda svoje komentarje. Odgovor prosilke, ki vsebuje tudi odlomke različnih poročil in člankov, je pristojni organ prejel 30. 10. 2015. 20. V nadaljevanju odločbe tožena stranka preide na uporabo 21. člena ZMZ. Pravi, da je prosilka na vprašanja sicer večinoma odgovarjala korektno in precej podrobno, vprašanjem se ni izogibala, nekoliko bolj splošni in občasno tudi nenatančni pa so bili ravno tisti odgovori, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih je skupaj z mladoletno prosilko zapustila izvorno državo. Vendar pristojni organ zaradi tega ne ocenjuje, da se prosilka ni potrudila za utemeljitev svoje prošnje. V konkretnem primeru glede na prosilkine navedbe ni bilo pričakovati, da bi predložila kakšne konkretne dokaze v podporo svojim izjavam, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito zase in za mladoletno prosilko, zaradi česar je presoja te alineje v konkretnem primeru precej nebistvena. Izjave prosilke v postopku so večinoma skladne, skladne tudi v primerjavi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložila 27. 8. 2014. Je pa v izjavah prosilke mogoče zaslediti eno nekoliko večjo in tudi pomembnejšo neskladnost, saj se nanaša na razloge, s katerimi utemeljuje potrebo po mednarodni zaščiti. Ta neskladnost se nanaša na dogodek, ko bi ji naj zaradi podpiranja ukrajinske oblasti grozil brat lastnice sosedje trgovine, ki ima položaj v Ljudski republiki Doneck. Prosilka tega dogodka ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito ni omenila. Ob podaji prošnje je namreč prosilka navedla, da je brat lastnice sosednje trgovine s še dvema človekoma prišel k njej konec junija 2014 in zelo grobo so ji povedali, da mora molčati in ne sme izražati podpore prejšnjim oblastem, ali pa naj zapusti regijo Doneck. Za razliko od tega je na osebnem razgovoru prosilka navedla, da so jo ta moški (S.P., brat lastnice sosednje trgovine) in njegovi sodelavci obiskali v službi, jo odpeljali na razgovor, jo zelo trdno opozorili, naj neha in če bo z njene strani vsaj ena beseda, je ne bo več. Ko je bila soočena s kontradiktornostmi, je prosilka dejala, da so bile v pisarni tri osebe, o tem je povedala zelo površno in na kratko, dodala še je, da ne govori natančno in da lahko veliko pove.

21. Glede na to, da so razen omenjenega prosilkine izjave, njene izjave skladne, pristojni organ tega, da prosilka ob podaji prošnje ni navedla, da so jo na razgovor odpeljali drugam, prosilki ne šteje v škodo, saj je tudi sama navedla, da je zaradi vseh teh dogodkov tudi po zapustitvi izvorne države rabila pomoč v obliki pomirjevalnih tablet in jo spominjanje na te dogodke še vedno razburi. Pristojni organ tudi nima nobene trdne osnove za trditev, da prosilkine izjave niso verjetne. Pristojni organ na tem mestu izjav prosilke ni preverjal z informacijami o izvorni državi, saj je splošno znano, da je bila v času, ko je prosilka zapustila izvorno državo, v dveh regijah Ukrajine, in sicer Lugansk in Doneck, pereča varnostna situacija. V grobem je tako že zaradi splošno znanih dejstev mogoče oceniti, da izjave prosilke na splošno ne nasprotujejo dejanskemu dogajanju v Ukrajini v času, na katerega se njene izjave nanašajo.

22. Do prihoda v Republiko Slovenijo je bila v rokah tihotapca, ki je določal njihovo ravnanje in gibanje, po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito pa je o nadaljnjih korakih odločal njen takratni izven-zakonski partner. Pristojni organ tako ugotavlja, da so na strani prosilke obstajali utemeljeni razlogi, da za zaščito ni zaprosila v najkrajšem možnem času. Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov tožena stranka ocenila, da je v konkretnem primeru ugotovljena splošna verodostojnost prosilke.

23. Prosilka je bila ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izrecno vprašanja, ali je bila v Ukrajini kdaj preganjana tudi zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, na kar je odgovorila pritrdilno in dodala, da je bila preganjana kot prebivalka Donecka. Ta njen odgovor je torej povezan z varnostno situacijo v mestu Doneck in ga je potrebno presojati v okviru subsidiarne oblike zaščite, in sicer tretje alineje 28. člena ZMZ, saj se dejansko ne nanaša na razloge, ki se presojajo v okviru statusa begunca. Prosilka pa je v postopku navedla en dogodek, s katerim uveljavlja strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja. Gre za dogodek, ko ji je brat lastnice sosednje trgovine, ki ima tudi položaj v Ljudski republiki Doneck, grozil zaradi izražanja proukrajinskega političnega prepričanja. Prosilka je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedla, da je imela v Donecku različne konflikte, ker je odkrito podpirala ukrajinsko oblast. Vendar je prosilka v zvezi s tem navedla le omenjeni dogodek in tudi na osebnem razgovoru ni navedla kakšnih drugih dogodkov, ki bi bili posledica njenega političnega prepričanja. Prosilka je bila na osebnem razgovoru pozvana, da pojasni, kako je odkrito podpirala ukrajinsko oblast, torej, kako se je to kazalo v njenem življenju in na kak način je to podporo izražala. Kakor izhaja iz odgovora prosilke, je to svojo politično prepričanje izražala izključno v svojih privatnih pogovorih s kolegi.

24. Pristojni organ ugotavlja, da prosilkin strah pred preganjanjem zaradi njenega političnega prepričanja ni utemeljen. Kot izhaja iz izjav prosilke, ni bila politično aktivna, ni javno manifestirala svojih političnih prepričanj, ampak je svoje politično mnenje prepričanje izražala zgolj v krogu znancev in prijateljev. En sam dogodek, ki se je sicer zgodil zaradi njenega političnega prepričanja, ni takšne narave, da bi lahko utemeljeval strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja v prihodnosti.

25. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da prosilka niti izrecno in niti po smislu svojih navedb ne ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in tudi na osebnem razgovoru ni navedla, da je v preteklosti imela kakršnekoli težave zaradi svoje protestantske veroizpovedi. Pristojni organ poudarja, da nekaj incidentov nikakor ne more predstavljati ogroženosti večine ali vseh pripadnikov verskih manjšin. Na podlagi navedenega pristojni organ zaključuje, da prosilka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

26. Prosilka z istimi razlogi, kot jih je navedla sama, utemeljuje tudi prošnjo za mednarodno zaščito mladoletne prosilke. Pristojni organ zato ugotavlja, da tudi mladoletna prosilka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

27. Nadalje je pristojni organ presojal, ali prosilka in mladoletna prosilka izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarno oblike zaščite. Prosilka svojo prošnjo za mednarodno zaščito in prošnjo za mednarodno zaščito mladoletne hčere prvenstveno utemeljuje z vojnim stanjem v regiji Doneck in slabo humanitarno situacijo v tej regiji. Pristojni organ je najprej presojal, ali bi prosilki in mladoletni prosilki ob vrnitvi v Ukrajino grozila resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V ta namen je organ preučil odlomke poročil in člankov, ki so navedeni na strani 14 odločbe in sicer: „Poročilo o položaju človekovih pravic v Ukrajini od 16. maja do 15. avgusta 2015“; „Obravnavanje mednarodne zaščitite glede na dogodke v Ukrajini Poročilo III.“ (september 2015); „Glavni znaki popuščanja, ukrajinski uporniki preložili volitve do leta 2016“; „Eden mrtev v vzhodni Ukrajini kljub nezanesljivemu premirju“ (10. 10. 2015).

28. Iz preučenih informacij o Ukrajini izhaja, da spopadi med proruskimi uporniki in ukrajinsko vojsko, ki so se začeli sredi aprila 2014, še vedno trajajo, vendar od srede februarja 2015 večjih ofenziv več ni. V informacijah se kot regiji, kjer potekajo spopadi, navajala Doneck in Lugansk oziroma določena območja v teh regijah. Čeprav od srede februarja večjih ofenziv več ni, se pojavljajo lokalni boji v različnih krajih - v času od 16. maja do 15. avgusta so ti boji potekali zlasti v mestu Mariinka, blizu vasi Starohnativka, v vasi Novolaspa (vse v regiji Doneck). Spopadi in streljanje vzdolž stične črte med oboroženimi skupinami in ukrajinskimi oboroženimi silami potekajo glede na poročila vsak dan. Umik težkega orožja iz bojne črte po sporazumih iz Minska je ostal delen, pri čemer oborožene skupine in ukrajinska vojska še naprej uporabljajo minomete, topove, havbice, tanke in večcevne metalce raket. Ne spoštujejo načel mednarodnega humanitarnega prava o razlikovanju, sorazmernosti in previdnostnih ukrepih. Številni so bili incidenti samovoljnega obstreljevanja poseljenih območij, zaradi česar je prišlo do ugotovljenih civilnih žrtev tako na območjih pod nadzorom vlade kot na območjih pod nadzorom oboroženih skupin. Naslednja prekinitev ognja je začela veljati 1. septembra 2015 in je imela za posledico viden upad bojev, čeprav so varnostne razmere napete. Prvi viden incident po tej prekinitvi ognja se je zgodil v začetku oktobra v Donecku. Moskvi naklonjeni uporniki so izjavili, da je bil v streljanju ukrajinske vojske ubit en borec, dva pa sta bila ranjena blizu letališča, medtem ko je ukrajinska vojska zanikala odgovornost za žrtve, o katerih so govorili uporniki in njih krivila za sovražnosti, v katerih je bil baje ranjen en vojak. Po prekinitvi ognja 1. septembra 2015 je bilo sicer nasilje skrajno redko. V skladu s tekočimi mirovnimi procesi vojskujoči se strani trdita, da sta umaknili vso orožje kalibra nad 100 mm s frontne črte, toda OVSE trdi, da nobena stran ni docela umaknila svojega orožja. V trimesečnem obdobju, in sicer od 16. maja do 15. avgusta, so na konfliktnem območju Ukrajine zabeležili 413 civilnih žrtev, od tega 105 mrtvih (30 žensk in dve dekleti, 52 moških in 3 dečki) ter 308 ranjenih (99 žensk in 8 deklet, 141 moških in 9 dečkov). Večino od teh civilnih žrtev je povzročilo obstreljevanje in v primerjavi z obdobjem od 16.2. do 15. 5.2015 se je število mrtvih zaradi obstreljevanja več kot podvojilo. V šestih mesecih po prekinitvi ognja, torej od 16. februarja do 15. avgusta je bilo zabeleženih 575 civilnih žrtev v konfliktni coni na vzhodu države, od tega 165 mrtvih in 410 ranjenih. V tem obdobju je bilo na območju pod nadzorom vlade 261 civilnih žrtev, na ozemlju pod nadzorom Ljudske republike Doneck in Ljudske republike Lugansk pa 286 civilnih žrtev, od tega v mestu Doneck 22 mrtvih in 84 ranjenih. Skupno je bilo v obdobju od srede aprila 2014 do 15. avgusta 2015 zabeleženih najmanj 25.493 žrtev. V to številko so vštete tako ukrajinske oborožene sile, civilisti in pripadniki oboroženih skupin. Še vedno so bili zabeleženi primeri umorov, ugrabitev, mučenja, maltretiranja, spolnega nasilja, prisilnega dela, zahtev po odkupninah in izsiljevanja denarja, beležili so primere samovoljnega pridržanja in pripora v samici, kar je pogosto spremljalo mučenje in maltretiranje ter kršitve postopkovnih pravil. Na dan 15. 8. 2015 je bilo na območju regij Lugansk in Doneck okoli 5 milijonov ljudi, kar vključuje tako ozemlja pod nadzorom vlade kot ozemlja pod nadzorom oboroženih skupin, v državi pa več kot 1,4 milijona notranje razseljenih oseb. Točnih številk o notranje razseljenih osebah, ki se vračajo na izvorna območja, ni, ker sistem registracije ne zagotavlja podatkov o vračanju ali sekundarnih selitvah znotraj države. Glede na poročila nadzornikov in razgovore se ljudje vračajo, če to omogočajo varnostne razmere, da bi preprečili plenjenje premoženja, razselitev in da bi obiskali sorodnike, ki se ne morejo ali nočejo preseliti. Notranje razseljene osebe so se tudi vrnile pomladi in poleti zaradi opravljanja kmetijskih del. Nekatere notranje razseljene osebe se vračajo tudi na območja, ki niso pod nadzorom vlade, ker na območjih pod nadzorom vlade ni finančnih sredstev. Kljub temu se večina notranje razseljenih oseb ne želi vrniti na domove, ker so politične in varnostne razmere negotove. Iz ankete, katere rezultati so bili objavljeni avgusta 2015, izhaja, da je okoli ena četrtina (25%) vprašanih odgovorila, da se je kak član gospodinjstva začasno vrnil v domači kraj.

29. Humanitarne razmere na območjih regij Doneck in Lugansk so slabe, predvsem na predelih, ki niso pod nadzorom Vlade. Še posebej težak je položaj oseb, ki živijo na obeh straneh bojne črte. Zaradi odloka o omejitvi gibanja je resno omejena tudi dostava hrane in zdravil na območjih pod nadzorom oboroženih skupin. Od januarja 2015 je za prečkanje bojne linije v obe smeri potrebno posebno dovoljenje, kar je resno omejilo osebno svobodo ljudi na teh območjih. Kategorije oseb, ki na splošno niso upravičene do socialne ali humanitarne pomoči (odrasli, stari od 21 do 62 let ter družine z 1 ali 2 otrokoma) so v nevarnosti. Skoraj 30% oseb na območju, ki niso pod nadzorom vlade, trpi zaradi neustrezne prehrane, cene običajnih prehrambnih artiklov pa so tam dvakrat dražje kot na območjih pod nadzorom vlade. Ogromno ljudi v delu regije Lugansk, ki se nahaja pod nadzorom oboroženih skupin, se sooča s težavami pri dostopu do zdrave pitne vode. Vzdolž bojne linije je dostop do zdravstvenih storitev otežen. Pristojni organ na podlagi uporabljenih informacij, ki pričajo o spopadih med ukrajinskimi oboroženimi silami in proruskimi uporniki, kar traja že od srede aprila 2014 in terja tudi davek med civilisti, ocenjuje, da kljub očitnemu zmanjšanju nasilja v zadnjem obdobju, v vzhodnih regijah Ukrajine Doneck in Lugansk poteka oborožen spopad. Za potrebe ugotavljanja ali tožnici izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, je treba oceniti, ali je stopnja nasilja na območju regije Doneck takšna, da že zgolj vrnitev civilista na takšno območje pomeni obstoj utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo takšna oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njeno življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v oboroženem spopadu, ki na tem ozemlju poteka.

30. Po preučitvi zgornjih informacij pristojni organ zaključuje, da situacija v regiji Doneck ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

31. V sodbi Sodišča EU v zadevi C-285/12 je navedeno: »Poleg tega je potrebno navesti, da obstoj oboroženega spopada lahko vodi do priznanja subsidiarne zaščite zgolj tedaj, ko je izjemoma treba šteti, da spopadi med vladnimi silami in eno ali več oboroženimi skupinami ali dvema ali več oboroženimi skupinami povzročajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito v smislu člena 15 (c) člena Direktive, ker samovoljno nasilje v teh spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje. da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, zadevno pokrajino, samo zaradi nevzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Elgafaji, točka 43).« Iz stališč Sodišča Evropske unije v teh dveh sodbah po mnenju pristojnega organa izhaja, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Uporaba takšnih besednih zvez kaže, da gre za visok prag, ki ga sodišče res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije.

32. Slovenska sodna praksa je v zvezi z oceno stopnje samovoljnega nasilja razvila naslednje kriterije: število žrtev v spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva in (ne)zmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, dostave hrane in pitne vode. Kar se prvega kriterija tiče, iz informacij izhaja, da je od srede aprila 2014 do 15. avgusta 2015 oborožen spopad v Ukrajini terjal najmanj 25.493 žrtev, od tega 7.883 mrtvih in 17.610 ranjenih. V te številke so vključeni tako civilisti kot tudi pripadniki ukrajinskih oboroženih sil in prorusko usmerjeni uporniki. Pristojni organ pa ne razpolaga s podatki, kakšno je bilo skupno število žrtev zaradi spopada v zadnjih mesecih, še manj, koliko je bilo teh žrtev na območju regije Doneck. Kar se tiče števila civilnih žrtev, je bilo od 16. maja do 15. avgusta na konfliktnem območju Ukrajine zabeleženih 413 civilnih žrtev, od tega 105 mrtvih (30 žensk in dve dekleti, 52 moških in 3 dečki) ter 308 ranjenih (99 žensk in 8 deklet, 141 moških in 9 dečkov). Večino od teh civilnih žrtev je povzročilo obstreljevanje in v primerjavi z obdobjem od 16. 2. do 15. 5. 2015 se je število mrtvih zaradi obstreljevanja več kot podvojilo. V šestih mesecih po prekinitvi ognja, torej od 16. februarja do 15. avgusta je bilo zabeleženih 575 civilnih žrtev v konfliktni coni na vzhodu države, od tega 165 mrtvih in 410 ranjenih. V tem obdobju je bilo na območju pod nadzorom vlade 261 civilnih žrtev, na ozemlju pod nadzorom Ljudske republike Doneck in Ljudske republike Lugansk pa 286 civilnih žrtev, od tega v mestu Doneck 22 mrtvih in 84 ranjenih. Pristojni organ ocenjuje, da število skupnih žrtev v celem obdobju od začetka spopadov, predvsem pa število civilnih žrtev v zadnjem obdobju, ne kaže na visoko stopnjo samovoljnega nasilja. Pri tem velja poudariti, da se je od februarja 2015 naprej stanje precej umirilo, čeprav so bila tudi po tem datumu nekatera obdobja bolj turbulentna. Od 1. septembra 2015 naprej pa so spopadi skoraj popolnoma zamrli. Tako se je prvi manjši varnosti incident po prekinitvi ognja 1. septembra 2015 zgodil po več kot enem mesecu. Glede na zgornje številke je torej bilo v obdobju pol leta, in sicer od 16. februarja do 15. avgusta 2015 na območju regij Doneck in Lugansk, kjer sedaj živi približno 5 milijonov ljudi, zaradi oboroženega spopada neposredno prizadetega 0,01% civilnega prebivalstva (mrtvih in ranjenih). To vsekakor ni odstotek, ki bi kazal na visoko stopnjo nasilja, še posebej če upoštevamo, da se je v nadaljnjem obdobju, predvsem po 1. septembru 2015, trend nasilja že močno znižal. 33. Kot izhaja iz informacij, je oborožen konflikt na vzhodu Ukrajine povzročil notranjo razselitev vsaj 1,5 milijona ljudi, ogromno pa jih je tudi odšlo iz države. To je vsekakor ogromna številka glede na siceršnje število prebivalcev v regijah Lugansk in Doneck. Vendar pa je za aktualno oceno o stopnji oboroženega spopada pomembno število oseb, ki so se razselile v zadnjih nekaj mesecih ali zadnjega pol leta. Takšnih številk pa pristojni organ ni zasledil. Iz aktualnih informacij izhaja, da se ljudje iz območij pod nadzorom upornikov in blizu stične črte še vedno odseljujejo, kakor tudi, da se vsaj določen delež ljudi na ta območja, iz katerih so se razselili, občasno in začasno vrača z namenom zaščite premoženja. obiska sorodnikov in obdelovanja kmetijskih površin. Takšna vračanja, ki niso nujna in se ljudje zanje ne bi odločili, če bi bilo s tem ogroženo njihovo življenje, kažejo na izboljšanje varnostnih razmer.

34. Kar se humanitarne situacije tiče, iz informacij izhaja, da je ta precej zaskrbljujoča, še posebej na območjih, ki so pod nadzorom upornikov. Nekateri ljudje se soočajo s težavami pri dostopu najbolj osnovnih dobrin.

35. Pristojni organ na podlagi zgornje preučitve kriterijev za oceno stopnje samovoljnega nasilja, ki jih je vzpostavila sodna praksa, ocenjuje, da stopnja samovoljnega nasilja v regiji Doneck ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev prosilke in mladoletne prosilke na območje regije Doneck predstavljala utemeljeno tveganje za soočenje z resno in individualno grožnjo za njuno življenje ali osebnost. Število žrtev se je namreč precej zmanjšalo v primerjavi z začetkom spopada, praktično popolnoma pa je upadlo po 1. septembru 2015, v začetku oktobra pa se je zgodil prvi varnostni incident po zadnji prekinitvi ognja, ki pa je bil manjše intenzivnosti, pri čemer so uporniki poročali o eni smrtni žrtvi in dveh ranjenih na svoji strani, ukrajinska vojska pa o enem ranjenem vojaku. Humanitarne razmere so vsaj na določenih območjih zelo resne, vendar pa ta kriterij ne more nadvladati kriterija civilnih žrtev, saj konec koncev gre za oceno o ogroženosti življenja in osebnosti zaradi samovoljnega nasilja samega in ne morebitnih drugih posledic tega nasilja. Pristojni organ na koncu še poudarja, da je pri tej oceni relativno majhnega števila civilni žrtev v zadnjega pol leta bistveno, da tudi najbolj aktualni dogodki (zadnja prekinitev ognja, preložitev lokalnih volitev na leto 2016) ne kažejo na eskalacijo oboroženega spopada, ampak na njegovo umirjanje.

36. Pristojni organ pa je tudi preučil, ali na strani prosilke in mladoletne prosilke obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih kljub stopnji nasilja, ki sicer ne zadostuje za oceno, da bi vrnitev vsake osebe na to območje pomenila izpostavljenost resni škodi v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, ki bi zahtevale podelitev zaščite. Potreba po upoštevanju takšnih okoliščin izhaja iz že omenjene sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji, kjer je v 39. odstavku navedeno, da čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Vendar pristojni organ na strani prosilke in mladoletne prosilke ni zaznal kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi ju bistveno razlikovale od ostalega prebivalstva regije Doneck oziroma da bi povečevale verjetnost, da bosta zaradi samovoljnega nasilja v provinci bolj ogroženi kot ostali prebivalci. Na tem mestu pristojni organ želi izpostaviti, da iz zgornjih informacij izhaja, da ženske in otroci niso nič bolj izpostavljeni samovoljnemu nasilju kot moški prebivalci, saj je precej več žrtev med civilisti na strani moških (tako mrtvih kot ranjenih), žrtev med otroci pa je malo, vsekakor pa precej manj kot je žrtev na strani odraslih oseb.

37. Informacije, ki jih je v postopku predložila prosilka, ne odstopajo bistveno od informacij, ki jih je za potrebo ocene samovoljnega nasilja preučil pristojni organ in posledično ne morejo vplivati na to oceno.

38. Prosilka je po pooblaščencu nekaj informacij predložila že dva dneva pred osebnim razgovorom. Vendar so informacije, ki jih je predložila in se nanašajo na splošno varnostno situacijo, za aktualno presojo zastarele, saj se nanašajo na obdobje pred 15. februarjem 2015, ko je nastopila prekinitev ognja, ki oboroženega spopada sicer ni zajezila, je pa po tem datumu prišlo do vidnega upada intenzivnosti in obsega oboroženega spopada. Prosilka je 30. 10. 2015 po pooblaščencu pristojnemu organu posredovala nekaj informacij kot komentar na informacije, ki ji jih je posredoval pristojni organ. Informacije, ki se nanašajo na varnostno situacijo v regiji Doneck, so sicer večinoma aktualne, vendar ne odstopajo od tistih, ki jih je preučil pristojni organ. V zvezi z odlomkom članka pod točko 1.7, ki govori o tem, da je bilo 1. oktobra v mestu Doneck ubitih 10 ljudi, pa pristojni organ opozarja, da je prosilka napačno navedla datum tega članka, in sicer 1. 10. 2015. Pravilen datum je 1. 10. 2014, torej gre v tem primeru za opis dogajanja več kot eno leto nazaj in ne aktualnega dogajanja. Kar pa se tiče individualnega napada na azerbajdžanskega poslovneža, bivšega vladnega uradnika, pa pristojni organ ugotavlja, da gre za ciljno usmerjen napad, pravzaprav umor, ki ni povezan z nediskriminatornim nasiljem in takšni primeri ne morejo imeti vpliva na zgornjo oceno pristojnega organa.

39. Glede na že omenjeno resno humanitarno krizo v vzhodnih regijah Lugansk in Doneck, ki sta obremenjeni z oboroženim spopadom, je pristojni organ preveril, ali je morebiti ta humanitarna situacija tako slaba, da bi lahko predstavljala podlago za priznanje subsidiarne oblike zaščite zaradi utemeljenega prepričanja, da bi bili prosilka in mladoletna prosilka ob vrnitvi v domači kraj soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

40. V ta namen je pristojni organ preučil relevantne dele naslednjih informacij: - Poročilo o položaju človekovih pravic v Ukrajini od 16. maja do 15. avgusta 2015; - Obravnavanje mednarodne zaščite glede na dogodke v Ukrajini - Poročilo III. (september 2015); - Nenavadni soprožniki: Lokalni odziv na krizo v Ukrajini (16. 7. 2015); - Blokada pomoči najavlja hudo zimo v Ukrajini (29. 9. 2015); - Ukrajinske razmere; Operativno poročilo UNHCR-ja; 8. september - 6. oktober 2015. 41. Dne 21. januarja 2015 je bila z začasnim odlokom omejena svoboda gibanja, kar je ločilo ljudi, ki živijo pod nadzorom oboroženih skupin, od tistih, ki živijo na območjih pod nadzorom vlade. To tudi pomeni oviranje dostave humanitarne pomoči. Prečkanje bojne črte je še vedno težavno, za to je potrebno pridobiti dovoljenje. Dne 16. 6. 2015 je vlada tudi prepovedala ves javni prevoz preko bojne linije in od takrat so morali civilisti brez lastnega prevoznega sredstva hoditi peš do 15 km in tako so več ur stali na vročini brez pitne vode in sanitarij. Razmere na območjih pod nadzorom oboroženih skupin so še hujše. Predpis začasnega odloka resno omejuje dostavo hrane in zdravil na območja, ki so pod nadzorom oboroženih skupin - zlasti prepoved komercialnega prevoza hrane in zdravil, dolgotrajni postopki za tiste, ki zagotavljajo humanitarno pomoč in obdavčitev humanitarne pomoči, zato so kategorije oseb, ki na splošno niso upravičene do socialne ali humanitarne pomoči (odrasli, stari od 21 do 60 let ter družine z enim ali dvema otrokoma) v nevarnosti. Skoraj 30% prebivalcev na območjih, ki niso pod nadzorom vlade, trpi zaradi neustrezne prehrane, cene prehrambnih artiklov pa so tam baje dvakrat večje kot na območjih pod nadzorom vlade.

42. Po podatkih UNICEF-a se do 1,3 milijona otrok sooča s težko vodno krizo, ker so poškodovani vodovodi in vlada pomanjkanje vode na konfliktnih območjih vzhodne Ukrajine glede na to, da so pogosto poškodovani zaradi obstreljevanja in jih je težko pravočasno popraviti zaradi nevarnosti območja in pomanjkanja sredstev. Razmere so zlasti težke jugovzhodno od regije Lugansk. Po odločitvi vlade leta 2014 ni subvencij iz državnega proračuna za socialne ugodnosti, vključeno s pokojninami, niti za socialne ustanove, ki so nadaljevale z delom na območjih pod nadzorom oboroženih skupin. Tako je bila ukinjena pomoč tudi bolnicam, šolam in bankam, učitelji in zdravniki so ostali brez plač, bankomate so zaprli. Da bi prejeli doklade, se morajo ljudje preseliti, ali redno prečkati stično črto, da pridejo na ozemlja pod nadzorom vlade. Glede na razpoložljive podatke je bilo delno ali popolnoma uničenih več kot 150 zdravstvenih objektov zaradi vsesplošnega samovoljnega obstreljevanja. Dostop do zdravstvenih storitev je zlasti težak vzdolž stične črte. Od junija 2015 52% ljudi na območjih, ki so pod nadzorom upornikov, trpi pomanjkanje zdravil, medtem ko si zdravil, ki so na voljo, ne morejo privoščiti. Storjena je huda škoda na posestih in vedno težje je najti službo. Problematična bo zlasti potreba po ustrezni nastanitvi in dodatna pomoč za stroške ogrevanja ter osnovne potrebe, ker se bliža zimski čas, še posebej zato, ker ni služb in možnosti za preživetje. V Donecku so zasilni bunkerji v kleteh stavb, ki so jih porušile bombe in so vlažni ter neogrevani, zaradi česar je bilo lani pozimi ogromno bolezni dihal. 43. Desetim od 11-tih mednarodnih organizacij za pomoč, ki delujejo v regiji Lugansk, so 23. septembra 2015 uporniki, ki nadzorujejo del ozemlja, ukazali, naj odidejo. V delu Donecka, ki je v rokah upornikov, so že mesece ukinjene številne operacije. Edino organizaciji Mednarodni rdeči križ ni bilo ukazano oditi, so pa sami začasno ukinili svoje dejavnosti. Dejavnosti te organizacije v Donecku so bile tudi ukinjene v začetku avgusta, vendar so pred tednom dni spet začeli delovati. Nemogoče je, da bi lokalne organizacije nadomestile delo nekaterih ukinjenih mednarodnih organizacij, ker imajo dosti manjše proračune. Tako je na območjih, ki jih vlada ne nadzoruje, zagotavljanje humanitarne pomoči zelo omejeno.

44. Glede na preučene informacije se mesto Doneck, iz katerega prihajata prosilka in mladoletna prosilka, nahaja pod nadzorom upornikov. Kot je razvidno iz zgornjih informacij, so humanitarne razmere na spornih območjih precej slabe, še toliko bolj na območjih, ki so pod nadzorom upornikov. Zraven občasnih težav z osnovno infrastrukturo, kot sta voda in elektrika ter poškodbami bivalnih prostorov, se ljudje na območjih pod nadzorom upornikov srečujejo z omejeno zdravstveno oskrbo, nezmožnostjo dvigovanja pokojnin in socialnih doklad, brezposelnostjo in visokimi cenami osnovnih dobrin. Osnovna živila na teh območjih so sicer na voljo, vendar slabe kakovosti in po bistveno višjih cenah kot v ostalih delih Ukrajine. Ljudje, ki ali ne morejo priti do svojega denarja zaradi nedelovanja bankomatov, ali pa denarja nimajo, ker niso zaposleni, se s težavo soočajo s takim dvigom cen. Tudi gibanje oseb na teh območjih je precej omejeno, saj potrebujejo za prestop bojne črte posebno dovoljenje, javni prevozi z ene na drugo stran pa sploh ne delujejo. K poslabšanju humanitarne situacije na tem območju pa prispeva še že nekaj mesecev trajajoča ukinitev številnih humanitarnih operacij, le Mednarodni rdeči križ je konec avgusta na območju regije Doneck, ki je pod nadzorom upornikov, ponovno začel delovati.

45. Pristojni organ na podlagi navedenih situacij zaključuje, da so trenutne humanitarne razmere v mestu Doneck. ki je pod nadzorom upornikov, takšne narave, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bili prosilka in mladoletna prosilka ob vrnitvi na to območje soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prosilka in mladoletna prosilka bi se sicer lahko vrnili v stanovanje, kjer sta prej živeli, ki pa je glede na navedbe prosilke poškodovano, vendar bi bil dostop do osnovnih življenjskih dobrin in storitev zelo otežen in omejen, tudi njuno gibanje bi bilo omejeno. Prosilka je sicer v Donecku imela lasten posel - trgovino, vendar pa se je že v času, ko je še živela tam, srečala s tem, da je bilo blago iz njene trgovine vzeto brez plačila. Pa tudi sicer v času, ko se ljudje soočajo s pomanjkanjem denarja za nakup najbolj osnovnih živil, ni pričakovati dohodkov od prodaje kopalk, s čemer se je prosilka ukvarjala. Razmere, v katerih bi se znašli prosilka in mladoletna prosilka, pa niso odraz nekega splošnega stanja v državi, ampak so nastale na omejenem območju kot posledica spora med ukrajinskimi oblastmi in prorusko usmerjenimi uporniki. Glede na ugotovljeno se pristojni organ ni posebej opredelil do informacij, ki jih je v zvezi s humanitarno situacijo na vzhodu Ukrajine predložila prosilka.

46. V nadaljevanju odločbe je pristojni organ presojal (v smislu možnosti notranje razselitve), ali bi prosilka in mladoletna prosilka lahko bivali v kakšnem drugem kraju v Ukrajini. Pri tem se organ sklicuje na določilo 68. člena ZMZ. Tožena stranka je ob tem upoštevala informacije o stanju v izvorni državi in sicer: - Poročilo o položaju človekovih pravic v Ukrajini od 16. maja do 15. avgusta 2015; - Obravnavanje mednarodne zaščite glede na dogodke v Ukrajini - Poročilo III; - Ugotavljanje potreb po zavetišču in NFI; Poročilo, Ukrajina (Avgust 2015); - Ukrajinske razmere; Operativno poročilo UNHCR-ja, 8. september - 6. oktober 2015; - Prinašanje pomoči za tiste, ki so izgubili vse (5. 6. 2015).

47. V Ukrajini je po zadnjih informacijah nekaj več kot 1,5 milijona notranje razseljenih oseb. Oktobra 2014 je Kabinet ministrov sprejel Resolucijo 509, po kateri je vzpostavljen enoten sistem registriranja notranje razseljenih oseb, ki ga vodi Ministrstvo za socialno politiko. Kljub vedno večjemu številu registriranih notranje razseljenih oseb se nekatere kategorije soočajo z administrativnimi ovirami, ker so med notranje razseljenimi osebami tudi takšne brez ustreznih dokumentov, zlasti manjšine kot so Romi. Dne 22. novembra 2014 je začel veljati Zakon o zagotavljanju pravic in svoboščin notranje razseljenih oseb, ki obravnava vrsto vprašanj, tudi zaščito pred diskriminacijo in prisilnim vračanjem, pomoč za prostovoljno vračanje, poenostavljen dostop do socialnih in ekonomskih storitev, registracijo prebivališča, zaposlitev in brezplačno nastanitev za šest mesecev. Zakon tudi zavezuje vlado, da razvije politiko integracije notranje razseljenih oseb. Marca 2015 je vlada podaljšala program finančne pomoči za notranje razseljene osebe. Po poročanjih je zagotovljeni znesek nezadosten za kritje stroškov nastanitve, prehrane, obleke, zdravstvenih in drugih življenjskih stroškov. Pomoč ima tudi omejen časovni rok in ker je veliko administrativnih ter praktičnih ovir za pridobitev pomoči, se mnoge osebe še vedno soočajo s finančnimi težavami za zadovoljevanje osnovnih potreb. Obstajajo razne pobude civilne družbe v podporo razseljenim osebam na območju pod nadzorom vlade. Te prejemajo nekaj pomoči od mednarodne skupnosti, vendar imajo probleme glede stalnosti in pomanjkanja sredstev za zagotavljanje ustrezne podpore notranje razseljenim osebam. Problem nastanitve še bolj prispeva k diskriminaciji notranje razseljenih oseb na področju zaposlovanja in nastanitev ter povzroča družbena trenja. Večina notranje razseljenih oseb živi v najetih stanovanjih, drugi pri sorodnikih, manjši odstotek pa v kolektivnih centrih. Notranje razseljene osebe v kolektivnih centrih pogosto živijo v slabih življenjskih pogojih - brez tekoče vode in elektrike ali prostorov za pripravo hrane. Bile so številne posamezne pritožbe notranje razseljenih oseb iz regije Odesa glede zavrnitve dostopa do zdravstvene nege kot na primer, da reševalna vozila niso hotela voziti v kolektivne centre notranje razseljenih oseb in diskriminacija Romov.

48. Julija 2015 je vlada sprejela Akcijski načrt za reševanje problemov zaposlovanja notranje razseljenih oseb za obdobje 2015-2016. Zaskrbljujoč je položaj žensk, saj zakoni in politike za pomoč in varstvo notranje razseljenih oseb ne priznavajo posebne ranljivosti glede spola. Poleg tega poročajo, da se je nevarnost pred družinskim nasiljem povečala.

49. Kot pomisleke glede možnosti notranje razselitve zgoraj navedeno UNHCR-jevo poročilo navaja naslednje. Čeprav je vlada uvedla programe omejene pomoči, obseg in znesek te pomoči nista dovolj za izpolnjevanje potreb številnih posameznikov in družin. Notranje razseljene osebe imajo dodatne probleme zaradi hitrega višanja cen prehrane in blaga ter omejenega dostopa do zaposlitve. Nasičen stanovanjski trg, pomanjkanje državnih stanovanj in rast najemnin na območjih, ki gostijo notranje razseljene osebe, pomeni malo možnosti za njihovo nastanitev. Nekatera razpoložljiva stanovanja so v zelo slabem stanju in pogosto povsem neprimerna za zimske razmere. Finančna pomoč vlade je baje nezadostna za kritje najemnine in je tudi zagotovljena le za omejeno časovno obdobje. Notranje razseljene osebe z zdravstvenimi potrebami imajo posebne težave. Upokojenci, ki so upravičeni do zdravil po subvencioniranih cenah, do njih pogosto ne morejo priti v kraju, kjer so razseljeni, ker proračun lokalnih oblasti ne vključuje notranje razseljenih oseb, tako da si osnovnih zdravil ne morejo privoščiti. Glede na pomanjkanje zdravil v državi za paciente s HIV ali tuberkulozo, odporno na zdravila, bolniki nimajo dostopa do zdravil, ki rešujejo življenja. Poleg tega zaradi visokih stroškov in omejene razpoložljivosti splošno niso dostopne specialistične psihološke ali zdravstvene storitve za preživele mučenja, nasilja in travm. Diskriminacije in težke gospodarske razmere prispevajo k težavam notranje razseljenih oseb, da bi se ustalile na območjih, kjer so razseljene in brez podpore družine ali skupnosti, so te težave še hujše. Gostujoče skupnosti gojijo zamere do notranje razseljenih oseb iz več razlogov, tudi dejstva, da veljajo za politične pristaše Rusov. K nadaljnji diskriminaciji in stigmi na trgu dela in najemniških stanovanj prispeva tekmovanje za slabše in stanovanja ter mnenje, da so notranje razseljene osebe upravičene do pomoči, ki je drugi Ukrajinci niso deležni, čeprav se tudi oni soočajo z ekonomsko stisko. UNHCR meni, da je treba biti še posebej pozoren pri presoji možnosti notranje razselitve pri naslednjih kategorijah oseb: ženske, otroci.

50. Iz raziskave na področju notranje razseljenih oseb v petih oblasteh (Harkov, Doneck, Lugansk, Zaporožje in Dnepropetrovsk), ki je bila objavljena avgusta 2015, izhaja, da je večina notranje razseljenih oseb med to raziskavo živela v najetih stanovanjih, približno ena tretjina pa pri gostiteljih, okoli 5% notranje razseljenih oseb je bilo lastnikov svojih bivališč, manjši del notranje razseljenih oseb pa je stanoval v hotelih ali drugih nastanitvenih kapacitetah. Raziskava je vključevala tudi gospodinjstva, ki so stanovala v enem od 153 delujočih kolektivnih centrov, ki imajo skupno kapaciteto 11.198 postelj. Glede na to, da je 40,4% vseh notranje razseljenih oseb navedlo družino ali prijatelje kot razlog za preselitev na sedanjo lokacijo, to pomeni, da so ta omrežja igrala pomembno vlogo pri zagotavljanju dostopa do zavetišča, najetega ali drugačnega. Najeta stanovanja so bila bolj pogosta v urbanih naseljih kot na podeželju, saj je 60,6% anketiranih na urbanih območjih navedlo, da so stanovanja najeli, na podeželju pa je to navedlo 43,3% anketiranih. Ena tretjina notranje razseljenih je navedla, da si sedanjo nastanitev deli z drugimi. Glede na vzete kriterije (več kot dva posameznika v eni sobi) živi v prezasedenih stanovanjih 41,6% notranje razseljenih ljudi, kar je bolj značilno za ljudi v urbanih območjih. Raziskava k temu dodaja, da je že po statističnih podatkih za leto 2013 49,4% vseh gospodinjstev v državi živelo v stanovanju z dvema sobama ali manjšem. Raziskava je vključevala tudi oceno razmer v sedanji nastanitvi notranje razseljenih oseb, vključno z dostopom do vroče tekoče vode, ogrevanja, elektrike, zadostne zasebnosti in zaščito pred vdorom vode. Poudarjeno je, da so se s podobnimi težavami mnoge družine v regiji srečevale že pred sedanjo krizo razselitve. Glede na poročanje 1 % notranje razseljenih oseb ni imel dostopa do tekoče vode v sedanjih stanovanjih, medtem ko jih je le 54% navedlo, da imajo dostop do vroče tekoče vode. Velika večina notranje razseljenih oseb (99,4%) je rekla, da ima dostop do elektrike, dostopnost elektrike za notranje razseljene osebe ni problem. Glede na mrzlo zimo in temperature pod ničlo pet mesecev na leto, so glavna težava zadostna izolacija, ogrevanje in zimska oblačila. Le 47% notranje razseljenih oseb je izjavilo, da živi v dovolj izoliranih domovih. Večina gospodinjstev je živela v stanovanjih z zadostno zaščito pred vdorom vode. Večina notranje razseljenih oseb je tudi izjavila, da ima v stanovanju peč oziroma grelec/radiator. 80,1% notranje razseljenih oseb je izjavilo, da ima dostop do zasebnega stranišča na sedanji lokaciji. Odgovori glede višine plačila najemnine so nezanesljivi, saj so anketiranci stroške najema navajali kot previsoke ali prenizke glede na svoje prepričanje, raziskava pa je tudi temeljila na manjšem vzorcu. Na osnovi znanih podatkov večina notranje razseljenih oseb, več kot 90%, na splošno potroši manj kot 2000 ukrajinskih griven za mesečno najemnino, pri čemer jih je 62% izjavilo, da plačujejo do 1000 ukrajinskih griven. 63,5% vprašanih je izjavilo, da ne vedo, koliko časa si bodo še lahko privoščili takšno najemnino. 61,7% notranje razseljenih oseb meni, da niso v nevarnosti pred deložacijo. Kljub temu, da je ureditev bivanja za večino stabilna, 18% notranje razseljenih oseb preti velika možnost deložacije iz sedanjih stanovanj. Večina notranje razseljenih oseb je izjavila, da imajo v lasti osnovne artikle, kot so vzmetnice, rjuhe, odeje, ali dostop do njih. Več kot polovica gospodinjstev je izjavila, da prejema nekaj stanovanjske pomoči, odkar so se razselili, pri čemer jih je od teh kar 91,8% izjavilo, da so prejeli gotovino. 67,6% gospodinjstev notranje razseljenih oseb je izjavilo, da niso imela dohodka od dela v 30-tih dneh pred raziskavo. Polovica vseh gospodinjstev je prejemala pomoč po Resoluciji 505. 51. Dne 9. septembra je začela veljati Resolucija št. 636. Ta resolucija dopolnjuje zakonodajo, ki omogoča zaposlovanje notranje razseljenih oseb tako, da jim zagotavlja brezplačne bone za prekvalifikacijo, če so dovolj stari za delo in si niso našli ustrezne zaposlitve; nadomestilo za zdravniški pregled in prevozne stroške glede zaposlitve tistim, ki so registrirani kot brezposelni; povračilo strokov usposabljanja za delodajalce, ki zaposlijo notranje razseljene osebe; povračilo stroškov plače za šest mesecev delodajalcem, ki zaposlijo notranje razseljene osebe za najmanj 12 mesecev. Dne 17. septembra 2015 je parlament sprejel amandma k državnemu proračunu, po katerem se poveča minimalna plača in zviša raven sredstev za življenje. Amandma naj bi pomenil višje pokojnine in izplačila za socialno pomoč za ranljive skupine in notranje razseljene osebe ter ciljno finančno pomoč za invalidne notranje razseljene osebe po Resoluciji 505. Od 8. 9. do 6. 10. 2015 je izvedbeni partner UNHCR Stantia Harkov opravil 3.613 splošnih posvetovanj, 1.117 pravnih in 424 psiholoških, pri čemer je bilo več kot 80% posvetovanj namenjenim ženskam. V istem obdobju je bila zagotovljena pomoč UNHCR-ja v obliki neprehrambnih artiklov in zavetišča več kot 5.100 ljudem.

52. Pristojni organ na podlagi zgornjih informacij ugotavlja, da najbolj aktualni podatki kažejo, da je v Ukrajini registriranih 1,5 milijona notranje razseljenih oseb. Pristojni organ ne zanika, da gre za ogromno število, ki je zagotovo presenetilo ukrajinske oblasti in jih ujelo nepripravljene. Posledice tega pojava imajo negativen vpliv na vse prebivalce Ukrajine, kar se kaže v negativnih gospodarskih in ekonomskih kazalcih. Pa vendar je država po prvem šoku sprejela ukrepe, ki olajšujejo situacijo notranje razseljenim osebam, te ukrepe pa po potrebi tudi spreminjajo. Tako pristojni organ na podlagi preučenih informacij in upoštevajoč osebne okoliščine prosilke in mladoletne prosilke ocenjuje, da se od prosilke in mladoletne prosilke lahko razumno pričakuje, da se preselita v kak drug kraj v Ukrajini.

53. Glede na to, da se kot regiji, kjer potekajo spopadi, konstantno omenjata Doneck in Lugansk in da se boji od aprila 2014 niso razširili izven teh okvirov, je torej ogromen del Ukrajine varen pred oboroženim spopadom in kar se tega kriterija tiče (odsotnost preganjanja ali resne škode), tudi primeren za razselitev. Do teh varnih delov Ukrajine bi lahko prosilka in mladoletna prosilka iz Republike Slovenije brez težav potovali, saj jima glede na lokacijo spopadov teh ozemelj ne bi bilo potrebno prečkati.

54. Kar se tiče same nastanitve, se je situacija v zvezi s tem izboljšala od časa, ko sta prosilka in mladoletna prosilka zapustili izvorno državo. Ukrajina namreč sedaj nudi finančno pomoč notranje razseljenim osebam. Ta pomoč glede na navedbe sicer ne zadostuje za kritje vseh potreb notranje razseljenih oseb, vendar pa pomaga pokriti del stroškov. Iz informacij sicer izhaja, da prihaja do določenih težav pri najemu stanovanj, vendar pa po drugi strani iz informacij tudi izhaja, da večina notranje razseljenih oseb živi v najetih stanovanjih, kar pomeni, da je stanovanje vendarle mogoče najeti. Prosilka je sicer v postopku navedla, da sta s parterjem v več krajih poskušala najeti stanovanje, vendar so ju vedno zavrnili, ker sta prihajala iz Donecka. Izjave prosilke v zvezi s tem je mogoče oceniti kot verodostojne. Vendar pa je dejstvo, da sta prosilka in njen partner v vsakem od teh krajev običajno vztrajala le nekaj dni. V tako kratkem času pa je tudi v normalnih razmerah težko najti ustrezno stanovanje. Zato te izkušnje prosilk ne morejo pomeniti, da stanovanja ni mogoče najeti. Iz izjav prosilke tudi izhaja, da ima v več krajih prijatelje, ki so ji že nudili začasno namestitev in ji tudi pomagali iskati stanovanje in ni nobenih razlogov za sklepanje, da ji pri tem ne bi pomagali tudi v bodoče. Kot izhaja iz informacij, je to, da ima oseba v kraju notranje razselitve sorodnike ali prijatelje, pomemben dejavnik za odločitev o kraju notranje razselitve. Kar pa se tiče navedb o slabem stanju stanovanj, ki se dajejo v najem, pa pristojni organ opozarja, da so težave s prenatrpanostjo stanovanj, dostopom do vroče vode in podobno v enakem obsegu obstajale že pred začetkom spopada na vzhodu Ukrajine in niso njegova posledica.

55. Kot izhaja iz informacij, je zaposlitev notranje razseljenih oseb težavna, vendar pa so v Ukrajini septembra začeli veljati ukrepi, ki spodbujajo zaposlovanje notranje razseljenih oseb. Ti ukrepi ponujajo brezplačne bone za prekvalifikacijo za ljudi, če so dovolj stari za delo in si niso našli ustrezne zaposlitve; nadomestilo za zdravniški pregled in prevozne stroške glede zaposlitve tistim, ki so registrirani kot brezposelni; povračilo stroškov usposabljanja za delodajalce, ki zaposlijo notranje razseljene osebe; povračilo stroškov plače za šest mesecev delodajalcem, ki zaposlijo notranje razseljene osebe za najmanj 12 mesecev, so dovolj stimulativni, da bodo dejansko prispevali k izboljšanju zaposlovanja notranje razseljenih oseb. Dne 17. septembra je parlament sprejel amandma k državnemu proračunu, po katerem se poveča minimalna plača in zviša raven sredstev za življenje. Amandma naj bi pomenil višje pokojnine in izplačila za socialno pomoč za ranljive skupine in notranje razseljene osebe ter ciljno finančno pomoč za invalidne notranje razseljene osebe po Resoluciji 505. Prosilka je bila pred zapustitvijo Ukrajine samozaposlena, kar kaže na to, da ima tudi izkušnje z vodenjem lastnega posla in si zna sama ustvariti delovno mesto, tako te njene izkušnje gotovo predstavljajo določeno prednost. Glede na najnovejše vladne ukrepe pristojni organ ocenjuje, da bo zaposlitev notranje razseljenih oseb, tudi prosilke, postala manj težavna.

56. Iz informacij ne izhaja, da bi bile kakšne težave na področju dostopa do osnovnošolskega izobraževanja notranje razseljenih oseb.

57. Tudi prosilka je po pooblaščencu v postopku predložila informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na notranje razseljene osebe. Dne 8. 4. 2015 je prosilka pristojnemu organu posredovala prvi sklop informacij. Pod točko 2.1 se nahajajo odlomki poročila UNHCR-ja. Pristojni organ se do teh odlomkov ne bo posebej opredeljeval, ker je sam preučil novejše poročilo UNHCR-ja, in sicer Poročilo III, medtem ko se odlomki, ki jih je izpostavila prosilka, nahajajo v Poročilu II. Članek pod točko 2.2 je vse preveč splošen, da bi lahko bil pomemben za presojo možnosti notranje razselitve prosilke in mladoletne prosilke, odlomki pod točkama 2.3 in 2.4 pa so že zastareli za presojo, saj se nanašajo na razmere za notranje razseljene osebe, kakršne so bile pred več kot enim letom. V informacijah, ki jih je kot komentar na informacije, predložene s strani pristojnega organa, posredovala prosilka, je pod točko 2.1 odlomek iz članka, ki govori, da kljub visokim številkam notranje razseljenih oseb ni nobene enotne politike za izpolnjevanje potreb teh Ukrajincev in da niti en državni organ ne obravnava njihovih težav, odgovornost pa je namesto tega porazdeljena med razna ministrstva in agencije. Pristojni organ ocenjuje, da je zapisano stališče zelo subjektivno in ne ustreza dejanskemu stanju. Oblasti v Ukrajini so namreč uvedle številne ukrepe za pomoč notranje razseljenim osebam, ki se tudi dejansko izvajajo. Res je, da se notranje razseljene osebe še vedno soočajo z določenimi težavami, vendar je govoriti o tem, da ni nobene enotne politike za obravnavanje notranje razseljenih oseb, vsaj pretiravanje. Pod točko 2.2 je najprej naveden odlomek, ki govori, da prihaja do nestrpnosti do notranje razseljenih oseb, ki prihajajo iz regij Lugansk in Doneck. To se zlasti kaže pri nastanitvi in zaposlovanju. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da to izhaja tudi iz drugih informacij, vendar nikakor ne gre za nek vsesplošen pojav, ogromno ljudi iz drugih delov Ukrajine je notranje razseljene osebe dobro sprejelo in jim pomagalo. Tudi ta odstavek, ki ga je izpostavila prosilka, sam poudarja, da je težko priti do trdnih ugotovitev o značilnosti, obsegu in pogostosti diskriminacije teh ljudi. Odstavek pod točko 2.3 je zelo splošen, odstavek pod točko 2.4 pa govori o tem, da so notranje razseljene osebe še posebej v nevarnosti pred izkoriščanjem. Pristojni organ meni, da na podlagi tega nikakor ni mogoče kar sklepati, da bosta prosilka in mladoletna prosilka žrtev trgovine z ljudmi.

58. Na koncu pristojni organ še dodaja, da je nedavno Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I U 1449/2015-6 z 28. 10. 2015, kjer je presojalo pravilnost odločitve pristojnega organa o zavrnitvi prošenj za mednarodno zaščito državljank Ukrajine (matere in hčere), tožbo zavrnilo in med drugim navedlo, da bi bila tožnicama v drugem delu izvorne države, kjer ni oboroženega spopada, zagotovljena učinkovita notranja zaščita.

59. V tožbi tožnici pravita, da je tožena stranka pravilno presojala njuni vlogi po 3. alineji 28. člena ZMZ. Tožena stranka ocenjuje, da v vzhodnih regijah Ukrajine Doneck in Lugansk poteka oborožen spopad. Za potrebe ugotavljanja, ali tožeči stranki izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, pa je potrebna ocena, ali je stopnja nasilja na območju regije Doneck takšna, da zgolj vrnitev civilista na takšno območje pomeni resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka na podlagi preučenih informacij zaključuje, da stopnja samovoljnega nasilja v regiji Doneck ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tožečih strank na območje regije Doneck predstavljala utemeljeno tveganje za soočenje z resno in individualno grožnjo za njuno življenje ali osebnost. Vendar pa v nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da so trenutne humanitarne razmere v domači regiji tožečih strank take, da njuna vrnitev ni realna možnost, saj je na podlagi informacij mogoče zaključiti, da tam ne bi imeli zagotovljenih vsaj minimalnih pogojev za preživetje. Tožena stranka je ocenila, da obstaja utemeljen razlog, da bi bili tožeči stranki v primeru vrnitve v domačo regijo Doneck soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita škodo zaradi nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Neutemeljen pa je zaključek tožene stranke, da bi se lahko tožnici preselili v kakšnem drug kraj v Ukrajini.

60. Vrhovno sodišče je v nekaterih zadnjih judikatih natančno pojasnilo, kakšni pogoji morajo biti podani za notranjo zaščito. Tako je na primer v sklepu opr. št. I Up 258/2014 z dne 9.10.2014 navedlo, da je odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo naseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljeno nevarnostjo, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). V istem sklepu je Vrhovno sodišče navedlo, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v primeru notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno (relevantno) območje, ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in ali se tam lahko nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških ali ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: 1. varnost in zaščita, 2. spoštovanje osnovnih človekovih pravic in 3. možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pojem nastanitve po tolmačenju Evropskega sveta za begunce in izgnance zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V primerih notranje razselitve je tako treba ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin ugotoviti ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja. Navedeno izhaja iz 12. točke obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča. 61. Na podlagi že predloženih poročil ter poročil, na katere se tožnici sklicujeta v nadaljevanju, je očitno, da tožnicama, če bi se naselili v katerikoli drugi del Ukrajine, kjer ne poteka oboroženi spopad, ne bi bila zagotovljena učinkovita notranja zaščita v smislu 68. člena ZMZ. Tožeči stranki se med drugim sklicujeta na naslednje vire o informacijah v izvorni državi:

62. (International Federation of Red Cross and Red Crescen Societies: Emergency Appeal: Ukraine: Civil unrest, september 2014): Od sredine septembra 2014 dalje je v Ukrajini prijavljenih 262.977 notranje razseljenih oseb. 94% le-teh prihaja iz vzhodnega dela Ukrajine, 8% pa iz Krima. UNHCR ocenjuje, da je v Ukrajini okrog 500 zbirnih centrov, ki gostijo okrog 24.000 notranje razseljenih oseb. Ocenjuje se, da je 60% teh centrov neprimernih za bivanje v zimskem času.

63. (United Nations Office for the Coordination of Humanitarian Affairs OCHA: september 2014): Problemi pri zaščiti so naslednji: (1) odsotnost formalnega sistema registracije notranje razseljenih oseb po vsem svetu, (2) državne varnostne sile ponekod grdo ravnajo z notranje razseljenimi osebami in (3) zamude pri izplačilih socialnih prejemkov. Več pozornosti je potrebno nameniti zaščiti žensk (tako fizični kot psihološki) in v tem okviru zagotoviti več varnosti za ženske v zbirnih centrih. Ženske se soočajo s posebnimi izzivi zaščite, ki vključujejo: (1) drugače politično usmerjeni partnerji jim prepovedujejo zapustitev konfliktnih območij, (2) posilstva, (3) zlasti pro-ukrajinske ženske so prisiljene živeti s separatist in brezplačno opravljati gospodinjska opravila, (4) pogost post-travmatični sindrom in možnost zlorabe in nasilja žensk v zbirnih centrih. Pomanjkanje celovitega sistema registracije pomeni, da je veliko notranje razseljenih oseb še vedno neregistriranih. To pomeni, da je dejansko število razseljenih oseb dosti večje.

64. (UNHCR. Profiliranje in ocene potreb notranje razseljenih oseb (NRO) 18. 8. 2014): Številne notranje razseljene osebe, ki prihajajo iz vzhodne Ukrajine, poročajo o psiholoških posledicah stresa in travm, ki so jih doživeli. Mnoge skrbi za svoje otroke, ki jih je strah glasnih zvokov in imajo tako pomanjkanje spanca. Notranje razseljene osebe imajo sicer dostop do javnega zdravstvenega sistema, vendar ta sistem ne krije stroškov zdravil. Mnogi si ne morejo privoščiti nakupa ustreznih zdravil. 65. (Kyiv Post: Taras Doroniuk and Andriy Solodko: Ukraine faces challenges protecting internally displaced persons, 21. avgust 2014): Notranje razseljene osebe pogosto trpijo zaradi ranljivosti in diskriminacije.

66. Tožeči stranki se sklicujeta tudi na poročilo UNHCR iz 1. julija 2014 glede problemov selitev, varnosti, omejene možnosti zaposlitev.

67. Pod točko III. tožbe navajata, da je posebno pozornost potrebo nameniti možnostim dostopa do stanovanja oziroma nastanitve in osnovnih potreb. Poleg tega je potrebno oceniti tudi, v kolikšni meri je mogoča podpora družine ali skupnosti na območju za premestitev. Po presoji vseh kriterijev, ki jih je za presojo možnosti instituta notranje zaščite vzpostavila teorija in sodna praksa, se izkaže, da uporaba tega instituta v konkretnem primeru ni mogoča. Tožeči stranki sta mati in mladoletna hči brez dohodka in sredstev za preživetje. Tožeča stranka je toženi tekom postopka pojasnila, da v drugih (varnih) delih Ukrajine nimata nobenih sorodnikov ali prijateljev, ki bi jima lahko ponudili nastanitev. Poleg tega je tožeča stranka pojasnila tudi, da pred prihodom v Slovenijo s partnerjem nista našla stanovanja oziroma jima ga niso želeli oddati iz razloga, ker sta bila iz Donecka. Tožena stranka je izjavo tožeče stranke ocenila kot verodostojno, nato pa kljub temu zaključila, da si bosta tožeči stranki (sedaj brez moškega partnerja, ki bi lahko pomagal) lahko poiskali nastanitev. Tožečima stranka gotovo nikjer drugje v Ukrajini ni zagotovljena realna možnost ekonomskega preživetja, zato je odločitev tožene stranke, ki je njuni prošnji zavrnila z uporabo instituta notranje zaščite, nepravilna. Predlagata zaslišanje prvo tožeče stranke in da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi in tožečima strankama podeli status subsidiarne oblike zaščite, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje.

68. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da sta imeli tožeči stranki v postopku dovolj možnosti predložiti odlomke informacij o izvorni državi in precej odlomkov sta tudi predložili. Informacije, katerih odlomke navajata v tožbi, so namreč obstajale že v času pred izdajo izpodbijane odločbe. V tožbi pa tožeči stranki ne pojasnjujeta, zakaj jih nista predložili v postopku mednarodne zaščite. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče informacij, ki jih v tožbi navajata tožeči stranki, ne upošteva. Tožena stranka pa še dodaja, da so navedene informacije zastarele, saj so prav vse stare več kot eno leto, v tem času pa se je situacija v zvezi z notranje razseljenimi osebami spremenila.

69. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2016 tožeči stranki menita, da je tožena stranka pravilno njuni vlogi obravnavala po 3. alineji 28. člena ZMZ in je štela, da bi vrnitev v domačo regijo Doneck povzročila nečloveško in poniževalno ravnanje. Neutemeljeno pa naj bi tožena stranka prišla do zaključka, da lahko tožnici poiščeta notranjo zaščito v drugem delu Ukrajine. Tožeča stranka se sklicuje na sodbe v zadevah Salah Sheekh v. the Nethermands, in Sufi and Elmi v. the United Kingdom, češ da mora sodišče upoštevati tudi informacije, ki se pojavijo po tem, ko je organ odločal na prvi stopnji. V tem kontekstu tožeči stranki prilagata tudi novejše informacije o stanju v izvorni državi. Kar zadeva možnost notranje razselitve v Ukrajini se tožnici sklicujeta na poročilo državne službe iz ZDA za leto 2014, objavljeno junija 2015 in sicer, da notranje razseljene osebe okoli Mariupol-a živijo v skrajni stiski, pogosto spijo v šotorih ali avtomobilih in z nezadostnimi toaletnimi prostori in brez pitne vode. V poročilu UNHCR iz septembra 2015 je med drugim navedeno, da večina notranje razseljenih oseb živi v regijah, ki mejijo na konfliktna območja, kot na področjih Doneck in Lugansk regije (52%), ki ju nadzoruje ukrajinska vlada, kot tudi v Harkovu, Dnjepropetrovsku in Zaporizhiji ter v mestu Kijev. Znesek finančne pomoči v večini primerov ne zadostuje za kritje nastanitve, hrane, obleke, medicinskih in drugih življenjskih stroškov. Humanitarna pomoč je razdeljena otrokom, ne pa odraslim brezposelnim.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

70. Tožba je utemeljena.

71. Med strankama ni sporno, da tožnici ne izpolnjujeta pogojev za status begunke na podlagi preganjanja iz razloga političnega prepričanja ali veroizpovedi. Med strankama je spor o tem, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma odgovarjajočo določilo člena 15c. Kvalifikacijske direktive II (2011/95/EU) v povezavi z institutom notranje zaščite iz 68. člena ZMZ oziroma 6. in 7. člena Kvalifikacijske direktive II. V zvezi s tem ključnim vidikom spora bo sodišče predhodno najprej popravilo napako tožene stranke v njeni interpretaciji sodne prakse Sodišča EU v zvezi z določilom člena 15c Kvalifikacijske direktive II. V nadaljevanju pa bo sodišče presodilo tudi, ali je tožena stranka ugotovljena dejstva pravilno aplicirala na relevanten zakonski dejanski stan ter če je celovito ugotovila vsa pravno relevantna dejstva upoštevajoč (p)osebne okoliščine na strani tožnic pri odločanju o subsidiarni zaščiti.

72. V splošni interpretaciji določila 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma člena 15c Kvalifikacijske direktive II, podani s strani tožene stranke, je v izpodbijani odločbi problematična razlaga elementa „izjemnosti“ zaščite po 3. alineji 28. člena ZMZ. Tožena stranka ima sicer prav, da se (na strani 16 izpodbijane odločbe) opira na sodbi Sodišča EU v zadevah Elgafaji (C-465/07) in Diakité (C-285/12), pri čemer iz zadeve Diakité citira 30. odstavek obrazložitve sodbe Sodišča EU, kjer je omenjen pojem „izjemoma“, v zvezi z zadevo Elgafaji pa se opira na odstavek 43, kjer je ravno tako omenjen pojem „izjemoma“. Vendar obravnava omenjenih sodb Sodišča EU, kot je to storila tožena stranka, lahko vodi do zmotne uporabe prava, če se ju razume v smislu, kot nakazuje tožena stranka, da je treba vse elemente oziroma kriterije za ugotavljanje resne škode iz 3. alineje 38. člena ZMZ (izjemno) restriktivno razlagati in ob tem izhajati iz stališča, da imajo kvantitativni dejavniki izrazito ali celo absolutno prednost pred kvalitativnimi dejavniki, prek katerih se ugotavlja stopnja nasilja in preko tega tveganje za resno škodo.

73. Pojem „izjemoma“ v navedenih delih sodb Sodišča EU je namreč odraz oziroma reakcija Sodišča EU na načelno in uvodno določbo iz 26. točke preambule Kvalifikacijske direktive I(1) (ki se ujema s točko 35 preambule Kvalifikacijske direktive II) in po kateri nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase „običajno“ ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo pristojni organi priznavali kot resno škodo. Ta „običajnost“, ki jo je vnaprej predvidel zakonodajalec EU, po stališču Sodišča EU ne izključuje obstoja „izrednega položaja“,(2) ko nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.(3)

74. Poleg tega se omenjena „izjemnost“ ne nanaša na vsako situacijo, ki spada pod določilo 3. alineje 28. člena ZMZ, ampak samo na tiste, ko stranka ne predloži nobenega dokaza, da ji grozi resna škoda „posamično“ zaradi elementov, ki so značilni za njene osebne okoliščine. Kajti, če stranka tak dokaz predloži, potem velja, da „čim bolj je prosilec sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite.“(4) Čim stranka prepričljivo navede dokaze, da jo grožnje posamično zadevajo, omenjena „izjemnost“ ni več podana, pri čemer pa je potrebno upoštevati, ali osebne okoliščine, zaradi katerih prosilcu grozi resna škoda „posamično“, pomenijo že tudi, da gre za preganjanje na določeni podlagi, ki je predvidena za status begunca.

75. Da standarda „izjemoma“ torej ne gre razlagati in uporabiti v smislu izrazito restriktivnega pristopa pri obravnavi kriterijev za presojo in oceno resne škode, pa izhaja tudi iz sistematične razlage Kvalifikacijske direktive II in iz namena subsidiarne zaščite oziroma iz interpretacije določila 15c. člena Kvalifikacijske Direktive II, ki jo je podalo Sodišče EU v zadevi Diakité, ki je sledila sodbi v zadevi Elgafaji.

76. Zakonodajalec EU je namreč dejanja preganjanja iz določila 9. člena Kvalifikacijske direktive II vezal na kršitve zlasti temeljnih človekovih pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po členu 15(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), česar pa v primeru člena 15c Kvalifikacijske direktive II ni storil, saj zavarovana dobrina po tem določilu ni samo grožnja za življenje, ampak tudi grožnja telesni celovitosti oziroma po 3. alineji 28. člena ZMZ „grožnja osebnosti civilista“.

77. V zadevi Diakité, ko je Sodišče EU imelo možnost, da bi zavzelo bolj (ali manj) restriktivno razlago elementov iz določila 15.c člena Kvalifikacijske direktive I, se je odločilo za širšo razlago. To je razvidno iz odstavkov 21., 34. in 35. obrazložitve sodbe v zadevi Diakité. Stališče, da obravnavana „izjemnost“ ne pomeni izrazito restriktivne razlage kriterijev za obravnavo resne škode, je utemeljeno tudi v teleološki razlagi, kajti Sodišče EU pravi, da je iz uvodnih izjav 5., 6. in 24. direktive razvidno, da morajo minimalni standardi priznanja subsidiarne zaščite omogočati „dopolnitev“ zaščite beguncev, določene v Ženevski konvenciji o statusu beguncev, tako da se opredeli osebe, ki „resnično potrebujejo mednarodno zaščito, in se jim zagotovi ustrezen status“.(5) Tudi v kasnejši zadevi H. N. Sodišče EU pravi, da je subsidiarna zaščita dodatna oblika zaščite beguncev, ki jo vsebuje Ženevska konvencija o statusu beguncev in je takšna razlaga skladna s cilji, določenimi s členom 78(1) in(b) PDEU, v skladu s katerimi Evropski parlament in Svet EU sprejmeta ukrepe za skupni evropski azilni sistem, ki med drugim zajema enoten status subsidiarne zaščite za državljane tretjih držav, »ki bi brez pridobitve evropskega azila potrebovali mednarodno zaščito“(6). Iz obeh sodnih odločb v zadevah Diakité in H.N., torej izhaja, da Sodišče EU razlago določb sekundarnega prava veže na koncept potrebnosti za (dopolnilno) „zaščito“ („protection“). Izjemnost subsidiarne zaščite, ki je omenjena v 30. odstavku obrazložitve sodbe Sodišča EU v zadevi Diakité in v 43. odstavku sodbe v zadevi Elgafaji torej ne gre razlagati in uporabiti tako, da to avtomatično vedno pomeni, da prosilec samo izjemoma lahko izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, ker bi bilo treba vse elemente znotraj tega določila razlagati izrazito restriktivno, ampak je bistveno, da pristojni organ na podlagi skrbne, celovite in natančne analize dejstev ugotovi, ali prosilec dejansko potrebuje zaščito zaradi grožnje zoper življenje ali njegovo osebnost zaradi nediskriminatornega nasilja na določenem območju. V konkretnem primeru sta to Lugansk in Doneck v vzhodnem delu Ukrajine.

78. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka obravnavala (na str. 14-17 izpodbijane odločbe) pravno relevantne elemente za ugotavljanje stopnje (nediskriminatornega) nasilja v spornem predelu Ukrajine. Obravnavala je časovno dinamiko in intenzivnost spopadov, vključno z obdobji premirja in njihove posledice na bojno dogajanje; obravnavala je, katera bojna sredstva uporabljajo sprte strani; obravnavala je število civilnih in vseh žrtev ter ranjenih (25.493 žrtev v obdobju od aprila 2014 do avgusta 2015); obravnavala je časovno dinamiko žrtev; obravnavala je tudi nasilje kot posledico vojnih spopadov, kot so primeri umorov, ugrabitev, mučenja, maltretiranja, spolno nasilje, samovoljna pridržanja; upoštevala je število notranje razseljenih oseb (1,4 milijona notranje razseljenih oseb, pri čemer je bilo prvotno na območju Luganska in Donecka 5 milijonov prebivalcev); obravnavala je, da se je približno 25% notranje razseljenih začasno tudi vrnilo (zaradi zaščite premoženja, obiska sorodnikov, ki niso zbežali, kmetijskih del); obravnavala je humanitarne razmere v predelih, ki so pod nadzorom vlade in upornikov (dostop do hrane, zdravstvenih storitev, pitne vode). To so vse pravno relevantni elementi za ugotavljanje, ali obstoji nediskriminatorno nasilje zaradi notranjega oboroženega spopada v vzhodnem delu Ukrajine, ki v primeru vrnitve v ta predel ogroža življenje ali osebnost civilista v smislu njegove telesne integritete. Tožena stranka je torej s tega vidika pravilno sledila praksi Upravnega sodišča, ki je te elemente oziroma kriterije za obravnavo stopnje nasilja izpeljalo prvič v sodbi v zadevi I U 498/2013-17 z dne 25. 9. 2013 (odst. 72) in jih potrdilo v sodbi v zadevi I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 (odst. 51-56). Vrhovno sodišče je v sodni odločbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014 odločilo, da so to relevantni kriteriji. Gre za kriterije, ki so vključeni v usmeritve, ki jih sodiščem in upravnim organom, v velikem delu na podlagi sodbe ESČP v zadevi Sufi and Elmi v the United Kingdom (odst. 241) in sodne prakse v državah članicah EU (Zveznega vrhovnega upravnega sodišča Nemčije, Državnega sveta Nizozemske, Cour national de droit d'asile iz Francije, Upper Tribunal iz Združenega kraljestva, Upravnega sodišča Republike Slovenije), priporoča Evropski podporni urad za azil (EASO) ob strokovni podpori mednarodnega sodniškega združenja International Association of Refugee Law Judges. Gre za kriterije, ki niso izčrpni, in jih je potrebno prilagajati in obravnavati glede na partikularne značilnosti konkretnega oboroženega spopada.(7) Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla in obravnavala relevantne kriterije za oceno stopnje nasilja.

79. V izpodbijani odločbi temu delu potem sledi že obravnavani vidik »izjemnosti« subsidiarne zaščite (str. 16 izpodbijane odločbe) in nato sklepna ocena posameznih obravnavanih kriterijev. V tej dokazni oceni je bilo za toženo stranko odločilno, da je bilo v obdobju pol leta in sicer od 16. februarja do 15. avgusta 2015 na območju regij Lugansk in Doneck, kjer živi približno 5 milijonov ljudi zaradi oboroženega spopada neposredno prizadetega 0,01% civilnega prebivalstva (mrtvih in ranjenih). Po mnenju tožene stranke to vsekakor ni odstotek, ki bi sam po sebi kazal na visoko stopnjo nasilja. Nominalna ocena tožene stranke, da to ni visok odstotek, je točna, vendar je treba ob tem upoštevati tudi druge elemente oziroma kriterije, da bi na tej podlagi bilo moč ugotoviti, ali prosilki potrebujeta zaščito zaradi groženj zoper življenje in telesno integriteto. V tem kontekstu tožena stranka še upošteva, da se sicer iz bojne črte ljudje še vedno izseljujejo, vendar pa se jih določen delež tudi vrača začasno z namenom zaščite premoženja, zaradi obiskov sorodnikov in obdelovanja kmetijskih površin, do česar po mnenju tožene stranke ne bi prihajalo, če bi bilo tam njihovo življenje ogroženo. Tožena stranka je v dokazno oceno vključila tudi humanitarne razmere glede na to, da je predhodno ugotovila, da se ljudje soočajo s težavami pri dostopu do najbolj osnovnih dobrin in da so razmere zelo resne, vendar pa je zavzela stališče, da ta »kriterij ne more nadvladati kriterija civilnih žrtev, saj konec koncev gre za oceno o ogroženosti življenja in osebnosti zaradi samovoljnega nasilja samega in ne morebitnih drugih posledic nasilja.« To pa je napačna razlaga določila 3. alineje 28. člena ZMZ.

80. Če bi to stališče tožene stranke držalo, potem bi dejansko samo kvantitativni kriteriji določali stopnjo nediskriminatornega nasilja, pa temu v praksi držav članic EU in po priporočilih EASO, IARLJ in UNHCR ni tako. Kvantitativni kriteriji so nujno potrebni za začetno analizo stanja, temu pa je potrebno pridružiti še kvalitativne kriterije(8) in v okvir tega spada tudi splošna varnostna situacija, vpliv razseljenosti na humanitarne pogoje za življenje. Kajti tudi humanitarna kriza, ki je neposredna posledica oboroženega spopada lahko ogroža življenje in telesno integriteto vrnjenega prosilca. V primeru oboroženega spopada v vzhodnem delu Ukrajine ne more biti nobenega dvoma, da je kritična humanitarna situacija, ki je prizadela notranje razseljene osebe, med katere bi spadali tudi tožnici, posledica oboroženega spopada, v katerem so vpletene tudi ukrajinske oblasti. Vendar pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja te sodbe, zgolj ta napaka v razlagi 3. alineje 28. člena ZMZ ni glavni razlog, da je sodišče ugodilo tožbi.

81. Tožena stranka je v nadaljevanju ocenjevala še, ali na strani prosilk obstajajo kakšne posebne okoliščine, zaradi katerih bi zadoščala nižja stopnja nasilja za priznanje subsidiarne zaščite. Teh okoliščin toženo stranka na strani tožnic ni našla, ker je upoštevala, da ženske in otroci niso nič bolj izpostavljeni samovoljnemu nasilju kot moški prebivalci, saj je precej več žrtev med civilisti na strani moških. V tem elementu se že omenjena napaka pri razlagi 3. alineje 28. člena ZMZ stopnjuje, saj pri uporabi določila 3. alineje 28. člena ZMZ ni ključna zgolj nominalna številka o žrtvah oziroma delež žrtev glede na število celotnega prebivalstva, ampak tudi humanitarna situacija, ki lahko različno prizadene različne kategorije notranje razseljenih oseb. Vendar, ker je tožena stranka že sama ugotovila, da je humanitarna situacija v vzhodni Ukrajini pre-slaba za vrnitev tožnic, to pomeni, da bi morala tudi ugotoviti, da tožečima strankama grozi resna škoda iz 3. alineje 28. člena ZMZ v primeru vrnitve v ta del Ukrajine. To je naslednji element v sklopu napačne uporabe določila 3. alineje 28. člena ZMZ.

82. Tožena stranka je namreč na strani 18 zaradi ugotavljanja, ali je humanitarna situacija tako slaba, da bi lahko predstavljala podlago za priznanje subsidiarne zaščite, prešla na uporabo 2. alineje 28. člena ZMZ, namesto, da bi humanitarno situacijo, ki je brez dvoma posledica oboroženega spopada v vzhodnem delu Ukrajine obravnavala v okviru 3. alineje 28. člena ZMZ. Po ustrezni analizi informacij o stanju v izvorni državi oziroma njenem predelu (str. 18-20 izpodbijane odločbe), kjer sta živeli prosilki, tožena stranka zaključi z dokazno oceno, da so trenutne humanitarne razmere v mestu Doneck, ki je pod nadzorom upornikov, takšne narave, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bili prosilki soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. V zadnjem odstavku na strani 20 in v prvem odstavku na strani 21 tožena stranka sama zaključi tudi, da razmere, v katerih bi se znašli prosilki, niso odraz nekega splošnega stanja v državi, ampak so nastale na omenjenem področju »kot posledica spora med ukrajinskimi in prorusko usmerjenimi uporniki.« Zato bi tožena stranka morala dejansko ugotoviti, da je stopnja nediskriminatornega nasilja z grožnjami zoper življenje in telesno integriteto tolikšna, da tožnicama grozi resna škoda v primeru vrnitve na območje prvotnega bivanja in da dejansko kvalitativni kriterij izredno slabe humanitarne situacije kot posledica oboroženega spopada odtehta kvantitativni kriterij nizkega deleža neposrednih žrtev med civilnim prebivalstvom zaradi obstreljevanja. Šele od tega dela naprej v obrazložitvi izpodbijane odločbe je jedro spora med strankama. Kajti tožena stranka je ravnala prav v tistem delu odločitve, ko je presojala, ali tožnici lahko poiščeta notranjo zaščito v drugem predelu Ukrajine, kjer ni oboroženih spopadov in njihovih neposrednih posledic humanitarne narave. V tem elementu je med strankama spor in sicer tožena stranka meni, da se tožnici lahko preselita v varen predel Ukrajine, med tem ko tožnici pravita, da to ni mogoče glede na pogoje notranje zaščite v ZMZ.

83. V zvezi z navedenimi kriteriji iz 68. in 2. odstavka 25. člena ZMZ bi tožena stranka morala bolj konkretno ugotoviti, ali je od tožnic „razumno pričakovati“, da se bosta v drugem delu Ukrajine „nastanili“. O tem, kaj pomeni „nastanitev“ v smislu notranje zaščite in kako konkretno je treba to ugotavljati, je Upravno sodišče razvilo prve standarde že v sodbah v zadevah U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004, U 2263/2004 z dne 13. 1. 2005, U 153/2005-6 z dne 16. 3. 2005, ko je zavzelo stališče, da kadar tožena stranka uporabi institut notranje razselitve, potem mora v skladu z Kvalifikacijske direktive in v skladu z usmeritvami Visokega komisariata ZN za begunce(9) izpeljati ustrezno dokazno oceno. Ta mora zajeti odgovore na vprašanja, ali je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil. To je v ugotovitvenem postopku tožena stranka ustrezno in zanesljivo ugotovila. Ključno vprašanje za obravnavani spor pa je standard iz že omenjenih sodb Upravnega sodišča in sodne prakse vrhovnega sodišča, ki jo sodišče omenja v nadaljevanju, o tem, ali je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah in ali tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje z resno škodo, preganjanjem ali notranjo zaščito, družinske vezi) uporabo instituta notranje zaščite dopuščajo.

84. V kasnejši sodni praksi je namreč Upravno sodišče, tudi upoštevajoč odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah (I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014, I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014, I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014 in I Up 291/2014 z dne 10. 12. 2014) na podlagi prava EU – in sicer dopolnilne narave zaščite iz člena 15c. Kvalifikacijske direktive II v zvezi z sodbama Sodišča EU v zadevah Diakité (odst. 33) in H.N. (odst. 32-33) ter sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - izpeljalo interpretacijo, da morajo biti za uporabo instituta notranje zaščite v izvorni državi zagotovljene vsaj take humanitarne razmere, da je mogoče potrditi, da bi v primeru vrnitve tožnik imel v zbirnih centrih, če nima doma, zagotovljeno vsaj osnovno prehrano, higienske pogoje, bivališče, varnost in možnost za izboljšanje teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku (M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, odst. 254; Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 283). S temi kriteriji je ESČP v zadevi M.S.S. zavarovalo človekovo dostojanstvo in vsaj v tem smislu je treba razlagati tudi pravno zavarovano dobrino „osebnosti civilista“ iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ki se povezuje z ustavno pravico iz 34. člena Ustave.(10) Tako je Upravno sodišče v zadevi I U 1516/2014-7 z dne 24. 12. 2015 (odst. 79) navedlo, da bi morala tožena stranka v odločitvi, ki je bila izdana še v času tožnikove mladoletnosti, pri čemer tožnik ni imel nikogar v Afganistanu, ugotavljati tri bistvene elemente, in sicer: zmogljivosti zbirnih centrov z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov; bivanjske pogoje za sprejem v teh centrih; individualne značilnosti oziroma potrebe posameznika, ki je subjekt premestitve. Ta standard se ujema s stališčem Sodišča EU (SEU) v sodbi v zadevi Elgafaji, kjer SEU pravi, da se pri obravnavi prošnje za subsidiarno zaščito lahko zlasti upošteva geografski obseg samovoljnega nasilja ter „dejanski kraj“ morebitne vrnitve v zadevno državo.(11)

85. Kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, po mnenju sodišča tožena stranka potrebne konkretizirane dokazne ocene v izpodbijani odločbi z vidika 68. člena in 2. odstavka 25. člena ZMZ, upoštevajoč navedeno sodno prakso, ni naredila, ampak je pavšalno ugotovila, da se tožnice lahko vrnejo v izvorno državo tja, kjer ne bodo utrpele resne škode. Tako pavšalna ugotovitev pomeni tudi napačno uporabo materialnega prava.

86. Tožena stranka bi namreč morala bolj konkretno upoštevati okoliščine v varnem predelu Ukrajine za notranje razseljene osebe, v zvezi s čimer je tožena stranka sama ugotovila, da je v Ukrajini 153 delujočih zbirnih centrov, ki imajo skupno kapaciteto 11.198 postelj, notranje razseljenih oseb pa je 1,5 milijona,(12) in osebne okoliščine prosilk. Število notranje razseljenih oseb torej izrazito presega kapacitete zavetišč oziroma zbirnih centrov, pri čemer večina notranje razseljenih oseb biva pri sorodnikih ali prijateljih. Glede osebnih okoliščin tožena stranka ni upoštevala, da so lahko v okoliščinah pomanjkanja osnovnih dobrin za preživetje, vključno z zavetiščem, zmožnosti samske matere z mladoletno hčerko bistveno težje od potencialnih žrtev moškega spola. Čeprav mora notranjo zaščito zagotavljati država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami (1. dostavek 25. člena ZMZ), bi bila humanitarna situacija tožnic očitno težja, ker v varnih delih Ukrajine nimata sorodnikov ali prijateljev, ki bi ju vsaj začasno sprejeli, s čimer bi se tveganje zaradi odsotnosti učinkovite pomoči subjektov iz 1. odstavka 25. člena ZMZ morebiti lahko zmanjšalo.

87. Nadalje, tožena stranka v odločbi ni povzela tistega dela poročila UNHCR o človekovih pravicah v Ukrajini za obdobje od maja do avgusta 2015 (objavljenega 8. Septembra 2015), kjer je navedeno, da je Misija ZN za spremljanje človekovih pravic v Ukrajini ob obisku kolektivnega centra v vasi Serhiivka (regija Odesa) ugotovila, da je v centru 198 invalidnih notranje razseljenih oseb vključno z 83 otroci. Prostovoljci, ki delajo v tem centru, so poročali o težkih humanitarnih pogojih v centru, slabi prehrani, pomanjkanju zdravil, prehranskih izdelkov. Center ni dobil državnih subvencij že od oktobra 2014, čeprav so v skladu z vodilnimi načeli ZN v zvezi z notranje razseljenimi oblasti dolžne zagotoviti notranje razseljenim osebam dostop do prehrane in zdravstvenih storitev. V poročilu UNHCR pod točko B je tudi navedeno, da odločbe pritožbenega sodišča, ki je naložilo vladi, da izplača doklade ljudem ne glede na registracijo in prebivališče, niso bile izvedene. Od 1,26,508 registriranih družin notranje razseljenih oseb jih je 455,566 prejemalo finančno pomoč vlade. Pri povzemanju Poročila III UNHCR iz septembra 2015 tožena stranka tudi ni dala nobene teže, ki bi bila zaznavna v končni dokazni oceni, informaciji da zakoni in politika pomoči in varstva notranje razseljenih oseb ne priznavajo posebne ranljivosti žensk in da je Ukrajina izvorna, prehodna in ciljna država trgovcev z ljudmi, ženskami in otroci. Tožena stranka je na strani 25 odločbe zavrnila relevantnost informacij, na katere sta se sklicevali tožnici, z razlago, da gre za »pretiravanja« in za »subjektivno« stališče o tem, da je odgovornost za pomoč notranje razseljenim osebam porazdeljena med ministrstva in agencije in da ni enotne politike za izpolnjevanje potreb teh oseb in da se pomoč dejansko ne izvaja. Tožena stranka je zavrnila tudi določene informacije, češ da gre za preveč splošne informacije o nevarnostih pred izkoriščanjem. Vendar informacije o tem, da se pomoč notranje razseljenim osebam dejansko ne deli ni nič bolj splošna, kot je informacija, na katero se je oprla tožena stranka, da je po zakonu, odlokih in resolucijah zagotovljena individualizirana pomoč tem osebam.

88. Iz teh prezrtih konkretiziranih informacij o stanju v določenem zbirnem centru ali na splošno o zaščiti žensk in otrok izhaja, da je tožena stranka preveč enostransko oziroma selektivno obravnavala informacije o stanju v izvorni državi. Na to kažejo tudi druga dejstva iz izpodbijanega akta. V Operativnem poročilu UNHCR (Ukrajinske razmere – 8. September – 6 oktober 2015) je pomembno, kar tožena stranka tudi ni upoštevala, da večina notranje razseljenih oseb živi pri gostujočih družinah, prostovoljcih in na zasebnih naslovih, drugi pa živijo v zbirnih centrih, ki so namenjeni prehodni kratkoročni nastanitvi. Nekaterim v zbirnih centrih preti deložacija, ker so ostali dlje kot je predvideno, ali pa ne morejo plačevati računov za storitve, zaradi česar se včasih neprostovoljno vračajo. Tisti, ki so v centrih, so najbolj ranljivi, ker imajo omejena finančna sredstva in si ne morejo privoščiti nastanitve na zasebnem naslovu. Možnosti notranje razseljenih oseb so zelo omejene zaradi težkih gospodarskih razmer in diskriminacije delodajalcev.

89. Nadalje, tožena stranka tudi ni upoštevala, da je tožnica že imela izkušnje z iskanjem pomoči oziroma notranje zaščite v drugih predelih Ukrajine in takšne zaščite ni našla. Tožena stranka namreč ni upoštevala, da sta tožnici, še ko sta bili skupaj R.K., zelo kratek čas bili v kraju Harkov, kjer jim niso hoteli pomagati, ker ne marajo pribežnikov iz Donecka (str. 8 prošnje za mednarodno zaščito R.K. z dne 27. 8. 2014). Tožnica s hčerko in njenim očetom R.K. torej ni takoj zapustila Ukrajine, ampak so ob bombardiranju njihovega predela najprej iskali zaščito v drugem okraju v mestu Doneck in so se selili od prijateljev do prijateljev, vendar so tudi ta področja bombardirali. Potem so odšli v Berjansk, kjer so bili 2 dni, od tam so šli v Dnjepropetrovsk, Harkov in Sumi in nato v okolico Lvova. Od tam so zbežali proti Italiji (prošnja tožnice z dne 27. 8. 2014). To je pomembno, kajti tožnici sta iskali zaščito znotraj Ukrajine v mirnih predelih, vendar je tožnica ob prvi prošnji za mednarodno zaščito povedala, da so večkrat hoteli najeti stanovanje, najemodajalci pa so izkoriščali veliko število beguncev. Ko so najemodajalci izvedeli, da so iz Donecka, so jim rekli, da jim ne dajo stanovanja. To naj bi se zgodilo tudi v mestu Sumi. Prebivalci so jih imeli za separatiste, ki se hočejo odcepiti iz Ukrajine, zato jih ostalo prebivalstvo ni maralo. Iz druge prošnje tožnice izhaja, da so bili pri prijateljih v Donecku v treh različnih stanovanjih dva do tri dni (prošnja tožnice z dne 11. 2. 2015). V Harkovu so bili en teden v času, ko so bili prijatelji odsotni (prošnja za mednarodno zaščito z dne 11. 2. 2015). V Dnjepropetrovsku so jim odjavili stanovanje, ko so izvedeli, kdo so. Enako se je zgodilo tudi v Sumiju (prošnja za mednarodno zaščito z dne 11. 2. 2015). Ko so videli registracijo avtomobila, so jim avto zažgali. Ko sta to prijavila policiji, so jim policaji dejali, da so lahko hvaležni, da niso še njih zažgali. Šele po tem dogodku sta se z bivšim partnerjem odločila, da morata zapustiti Ukrajino (prošnja za mednarodno zaščito z dne 11. 2. 2015). Tožnica je povedala tudi, da drugih sorodnikov razen mame in sestre, ki živita v nekem okrožju v Donecku, v drugih predelih Ukrajine nima (zapisnik o osebne razgovoru s tožnico z dne 10. 4. 2015). Prijatelji iz Lyvova in Vinice so z njo prenehali komunicirati samo zato, ker je iz Donecka. Ko so zapustili dom niti niso načrtovali, da bodo zapustili Ukrajino, neuradno je bilo tudi prepovedano zaposlovanje prebivalcev iz Luganska in Donecka, na njih so gledali zviška, kot na separatiste; navedla je dva konkretna incidenta na tržnici in pri zobozdravniku, poleg dogodkov v zvezi z zavrnitvijo stanodajalcev (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 10. 4. 2015). Tudi iz poročila UNHCR o »Ugotavljanju potreb po zavetišču« (avgust 2015) izhaja, da približno 72% notranje razseljenih oseb, ki so živeli pri gostiteljih, zdaj prebiva pri svojih družinah, sorodnikih in 16% pri prijateljih. Tožnici prijateljev ali sorodnikov v varnejših predelih Ukrajine, kjer je tožena stranka ugotavljala možnosti za notranjo zaščito, nimata. To pomeni, da bi tožnici lahko zavetišče našli zgolj v zbirnih centrih notranje razseljenih oseb, ki pa so namenjeni kratkoročni namestitvi. Zaradi tega bi bila ogroženost mladoletne prosilke toliko večja, saj Poročilo III. (UNHCR) o obravnavanju mednarodne zaščite glede na dogodke v Ukrajini (september 2015, točka 29) navaja, da so razseljeni otroci v še večji nevarnosti, da jih uporabijo za otroško delovno silo in da postanejo žrtve kršitev človekovih pravic. UNHCR navaja, da so posebej ranljive skupine ženske in otroci, ker diskriminacija, češ da so notranje razseljene osebe pristaši Rusov, in težke gospodarske razmere prispevajo k temu, da se te osebe ustalijo na območju, kjer so razseljeni, brez podpore družine in skupnosti pa so težave še hujše (ibid. točki 49-50).

90. Te okoliščine in dejstva iz poročil o stanju v izvorni državi bi morale toženo stranko pripeljati do točke, ko bi morala tožena stranka pri uporabi notranje zaščite upoštevati še načelo varovanja otrokovih koristi. Kaj to načelo konkretno pomeni za odločanje v upravnih in sodnih postopkih v upravnih zadevah je Upravno sodišče izpeljalo v sodbi v zadevi I U 377/2011 z dne 28. 3. 2011 in še bolj obsežno v sodbi v zadevi I U 42/2012-16 z dne 15. 2. 2012. 91. Gre za splošno pravno načelo, ki izvira iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah.(13) Določilo 1. točke 3. člena pravi, „naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove /.../ sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.“ Z vidika zveze med Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) ter načelom varovanja otrokovih koristi je Upravno sodišče v isti sodbi opozorilo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Neulinger in Shuruk proti Švici (z dne 2. 6. 2010, odst. 131). V tej sodbi Veliki senat ESČP pravi, da MKVČP ne more biti interpretirana v vakuumu, ampak mora biti interpretirana in uporabljena v harmoniji s splošnimi načeli mednarodnega prava, pri čemer v zvezi s konceptom varstva otrokovih koristi ESČP (v odstavkih 49-56) poleg že omenjene MKOP omenja še Deklaracijo ZN o otrokovih pravicah iz leta 1959, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Listino EU o temeljnih pravicah in nekatere druge mednarodne listine. Iz tega ESČP (odst. 135) izpelje, da je „trenutno širok konsenz – vključno v mednarodnem pravu - za podporo ideji, da je pri vseh odločitvah, ki zadevajo otroke, najpomembnejša njihova največja korist. 92. Vendar pa to po presoji Upravnega sodišča (samo) z vidika MKVČP, upoštevajoč načelo subsidiarnosti sodnega varstva pravic iz MKVČP pred ESČP ter doktrine določenega polja proste presoje držav podpisnic MKVČP na predmetnem področju, ne pomeni, da ko sodišče ugotovi, kaj je največja korist za otroka v posamičnem primeru, to nujno vodi k odločitvi, ki je v popolnosti skladna s to koristjo. V tem se Upravno sodišče strinja s stališčem Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva v zadevi ZH.(14) Podlago za to Upravno sodišče vidi v dejstvu, da je koncept varovanja otrokovih koristi v pravu EU splošno pravno načelo, ne pa temeljna pravica, ki je vneseno v Listino EU o temeljnih pravicah in v sekundarno pravo EU. Temeljna pravica otroka v pravu EU je na primer, da ima redne osebne odnose in neposredne stike z obema staršema,(15) med tem ko določilo 2. odstavka 24. člena Listine ne pomeni temeljne pravice, ampak splošno pravno načelo. To določilo pravi, da pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka. Takšna interpretacija 2. odstavka 24. člena Listine je skladna s stališčem Sodišča EU iz časa pred inkorporiranjem Listine v primarno pravo EU. V zadevi C-540/03 z dne 27. 6. 2006 je namreč Sodišče EU postavilo, da je MKOP zavezujoča za vse članice EU (odst. 37), vendar pa koncept otrokovih koristi ni pravica (na primer pravica do vstopa v državo članico), ki bi preprečila izvrševanje določenega polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in zakonitim bivanjem tujcev v državi članici (odst. 59), mora pa sodišče v zadostni meri upoštevati koncept otrokovih koristi (odst. 63. in 73.). Vendar pa Direktiva št. 2003/86/ES o pravici do združitve družine, na katero se sodba Sodišče EU v zadevi C-540/03 nanaša, ni imela v preambuli omenjenega koncepta otrokovih koristi.

93. Z uveljavitvijo Listine kot primarnega prava EU (člen 6(1) PEU) je treba splošna pravna načela v pravu EU spoštovati v skladu z določbo člena 52(5) Listine, ki pravi, da se določbe Listine, v katerih so določena načela, lahko izvajajo z zakonodajnimi in izvedbenimi akti institucij, organov, uradov in agencij Unije ter akti držav članic za izvajanje prava Unije v skladu z njihovimi pristojnostmi. Nanje se sme pred sodišči sklicevati samo pri razlagi teh aktov in pri odločanju o njihovi zakonitosti. To pomeni, da je za uporabo načela varovanja otrokovih koristi v pravu EU bistveno, kako je zakonodajalec EU v sekundarnem pravu operacionaliziral to načelo, in kako ga je vnesel v notranji pravni red zakonodajalec države članice.

94. Kvalifikacijska direktiva II, katere implementacijski akt je ZMZ, in jo mora sodišče upoštevati v tem upravnem sporu, v preambuli v recitalu 18. pravi: „V skladu s Konvencijo ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989 bi morale biti koristi otroka najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive.“ Recital št. 16 v preambuli Kvalifikacijske direktive II nadalje pravi, da direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana z Listino EU o temeljnih pravicah. Ta direktiva si prizadeva zlasti zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice do azila prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo ter uporabo členov, med katerimi ta recital omenja tudi člen 24. Listine. Nadalje recital št. 28 v preambuli Kvalifikacijske direktive II določa, da bi morale pri obravnavanju prošenj mladoletnikov za mednarodno zaščito države članice upoštevati posebne oblike preganjanja otrok. Vendar v konkretnem primeru ne gre za preganjanje mladoletne tožnice, ampak za vprašanje tveganja resne škode v primeru njene vrnitve v Ukrajino. Za mladoletnika brez spremstva recital št. 27 v preambuli Kvalifikacijske direktive II izrecno določa, da bi morala biti razpoložljivost ustreznega varstva ter skrbniške ureditve, ki so v korist mladoletnika brez spremstva, del ocene, ali je zaščita dejansko na voljo. Drugo-tožeča stranka je mladoletnica, ki pa ima spremstvo, zato se postavlja vprašanje, ali ista zahteva velja tudi za mladoletnico brez spremstva. Po prepričanju sodišča velja, vendar v manjši meri glede na to, da drugo-tožečo stranko spremlja njena mati. Direktiva še na dveh drugih mestih govori o varstvu otrokovih koristi in sicer v določilih členov 20(5) in 31. Kvalifikacijske direktive II, ki sta umeščeni v poglavje o vsebini mednarodne zaščite. Po prepričanju sodišča ta sistematika v Kvalifikacijski direktivi II zlasti zaradi recitala št. 18 ne pomeni, da razen pri mladoletniku brez spremstva, načelo varovanja otrokovih koristi ne more imeti nobenega zaznavnega vpliva na ugotavljanje pogojev za subsidiarno zaščito pri mladoletniku, ki je v spremstvu staršev oziroma odraslih članov družine. To izhaja tudi iz besedila 1. odstavka 15. člena ZMZ, iz katerega izhaja, da se ranljivim osebam, kamor spadajo tudi mladoletniki, zagotavlja ne samo „posebna nega in skrb“, ampak tudi „posebna obravnava.“ Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 42/2012-16 z dne 15. 2. 2012 opozorilo, da mora imeti načelo varovanja največje koristi otroka pomen tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev temeljnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja (v zvezi s subsidiarno zaščito).

95. Da se načelo varovanja največjih koristi za otroka razteza čez okvire posebne nege in skrbi v postopku, ki jih je morebiti tožena stranka upoštevala v postopku, izhaja tudi iz nekaterih drugih mednarodnih smernic in ustavno-pravne prakse. Na primer Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o status beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009(16) v odstavkih 65. in 73 navajajo, da bi morali pri odločanju o mednarodni zaščiti za mladoletnike veljati posebne procesne in dokazne garancije, tako da bi imeli pristojni organi večje breme dokazovanja, kot to velja v primerih, ko ne gre za mladoletnika in da bi morala biti v veljavi bolj široka uporaba načela, po katerem je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 postavilo, da „mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca“ (18. odstavek obrazložitve). Če to velja na splošno v zadevah mednarodne zaščite, potem še toliko bolj velja v zadevah, ko je prosilka mladoletnica.

96. Ob tem mora sodišče razčistiti tudi, kaj pomeni slovenska različica načela iz 2. odstavka 24. člena Listine v povezavi z 18. točko preambule h Kvalifikacijski direktivi II. V slovenski različici Listine je navedeno, da /.../ „se morajo upoštevati predvsem koristi otroka“. Na mestu pojma „predvsem“ je v angleški različici Listine „primary“, v francoski različici Listine pa „primordial“, kar zadovoljivo ustreza pojmu „predvsem“ v slovenski različici Listine, a je v slovenski različici Kvalifikacijske direktive II jasno navedeno, da mora biti „korist otroka najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive.“ Angleška različica Kvalifikacijske direktive II vsebuje pojem „best interes“, francoska pa „l'intérêt supérieur“. To vse skupaj brez prevelikega interpretativnega dvoma pomeni, da je varovanje otrokovih koristi glavno vodilo (tako se glasi tudi besedilo MKOP) oziroma najpomembnejše vodilo pri „obravnavi“ prošnje za mednarodno zaščito mladoletnika (1. odstavek 15. člena ZMZ).

97. Stališče, da ima načelo varovanja otrokovih koristi pomen tudi v dokaznem postopku v povezavi s pravilno uporabo materialnega prava, potrjuje tudi novejša sodba Velikega senata ESČP, ki je sledila bolj splošni interpretaciji tega načela s strani ESČP v zadevi Neulinger and Shuruk v. Switzerland. Gre za sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Tarakhel v. Switzerland (4. 11. 2014), ki se nanaša na prosilce za mednarodno zaščito – družino z otroci, ki so bili v postopku vračanja iz Švice v Italijo na podlagi Dublin II uredbe (343/2003). Zaradi otrok v družini je ESČP v tej zadevi naredilo prvič v sodni praksi izjemo in je štelo, da zaradi dejstva, da so otroci (prosilci za azil) skrajno ranljivi, četudi so bili v spremstvu staršev, uresničevanje načela varstva otrokovih koristi v zvezi z pravico iz 3. člena EKČP (prepoved nečloveškega ravnanja) zahteva posebno zaščito otrok.(17) Za Italijo je namreč ESČP na podlagi informacij o stanju v izvorni državi ugotovilo, da obstaja verjetnost, da bi veliko število prosilcev v Italiji ostalo brez nastanitve zaradi zapolnjenih kapacitet, ali bi bili nameščeni v prenapolnjene centre brez kakršne koli zasebnosti in v nevarne razmere, kar lahko otrokom povzroči stres in travmatične posledice. Zato bi švicarske oblasti morale pred premestitvijo prosilcev v Italijo pridobiti ustrezno zagotovilo pristojnih organov v Italiji, da bo družina z otroci nameščena v takšne okoliščine, ki bodo prilagojene temeljnim potrebam in zaščiti otrok.(18)

98. V predmetni zadevi sicer ne gre za premestitev prosilk iz ene države članice EU v drugo državo članico na podlagi sekundarnega prava EU. Vendar pa se primer tako bistveno ne razlikuje od zadeve Tarakhel, kajti tudi Ukrajina je članica EKČP in jo veže 3. člen EKČP v povezavi z načelom varovanja otrokovih koristi. To sicer ne pomeni, da bo tožena stranka v ponovnem postopku morala od pristojnih organov v Ukrajini dobiti istovrstno zagotovilo, kot ga je ESČP določilo v zadevi Tarakhel, da ga pridobi Švica od Italije. Vendar pa bo tožena stranka na podlagi njenega dela dokaznega bremena morala ugotoviti zadosti konkretizirana dejstva, ki bodo odgovorila na vprašanje, ali je razumno ali ni razumno pričakovati od tožnic, da se nastanita v določenem delu Ukrajine, tako da ne bo utemeljenih razlogov za tveganje, da jima ne bi bilo zagotovljeno vsaj osnovna prehrana in higienski pogoji, bivališče, varnost in možnost za izboljšanje teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku.

99. Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da je izpodbijani akt nezakonit, ker bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi v skladu z zgoraj navedenimi standardi upoštevati okoliščino, da je drugo-tožeča stranka mladoletna deklica v starosti 11 let in izpeljati dokazno oceno v skladno z načelom iz 2. odstavka 24. člena Listine v zvezi z 18. točko preambule Kvalifikacijske direktive II in 1. odstavka 15. člena ZMZ v povezavi z 68. členom in 2. odstavkom 25. člena ZMZ. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, da bi tožena stranka to načelo sploh upoštevala. Zaradi nespoštovanja načela varovanja otrokovih koristi tožena stranka tudi ni ugotavljala vseh potrebnih in pravno relevantnih dejstev preko verodostojnih in relevantnih informacij o stanju v izvorni državi glede možnosti notranje zaščite 11 letne deklice v spremstvu mame. Zato je odločitev o zavrnitvi subsidiarne zaščite nezakonita in je s tega vidika potrebno zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (kršitev določbe 3. odstavka 2. člena ZMZ v povezavi z 2. odstavkom 24. člena Listine, 18. točko preambule Kvalifikacijske direktive II ter 1. odstavek 15. člena ZMZ v zvezi z 68. členom in 2. odstavkom 25. člena ZMZ).

100. Sodišče pripominja, da sodbe v zadevi I U 1449/2015-6 z dne 28. 10. 2015, na katero se sklicuje tožena stranka, ni mogoče primerjati z obravnavanim primerom v tem smislu, da bi šlo za bistveno enako dejansko situacijo. Razlika med obema primeroma je ravno dejstvo, da je druga prosilka v obravnavanem primeru 11 letna deklica, zaradi česar bi tožena stranka morala zato uporabiti načelo varovanja otrokovih koristi, kar pa ni bil primer v zadevi I U 1449/2015, kjer sta bili prosilki dve odrasli osebi iz Ukrajine.

101. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : Sodba Sodišča EU v zadevi Elgafaji, C- 465/07, 17. 2. 2009, odst. 36-37. opomba (2) : Ibid. odst. 37-38. opomba (3) : Ibid. odst. 43, druga alineja.

opomba (4) : Ibid. dost. 39. opomba (5) : Sodba Sodišča EU v zadevi Diakité, C-285/12, 30. 1. 2014, odst. 33. opomba (6) : Sodba Sodišča EU v zadevi H.N., C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 32-33. opomba (7) : Article 15(c) Qualification Directive (2011/95/EU): A Judicial Analysis, EASO, IARLJ, December 2014, točka 2.2.4, str. 31, točka 1.3.2., str. 17. opomba (8) : Ibid., točka 2.2.4., str. 31; UNHCR, Safe at Last? Law and Practice in Selected Member States with Respect to Asylum-Seekers Fleeing Indiscriminate Violence, July 2011, str. 104. opomba (9) : UNHCR - The UN Refugee Agency 23 July 2003, Guidelines on International Protection: "Internal Flight or Relocation Alternative" within the context of Article 1 A(2) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, objavljeno tudi v International Journal of Refugee Law, Vol. 15, No. 4, 2003, str. 875-885. opomba (10) : V angleški različici Kvalifikacijske direktive II. je uporabljen pojem „civilian's person“, v francoski različici je uporabljen pojem „la person d'un civil“, v italijanski različici pa pojem „persona di un civile“. Zato pojem „osebnost civilista“ iz 3. alineje 28. člena ZMZ ustreza pravnemu konceptu zavarovanja minimalnih humanitarnih pogojev za ohranitev dostojanstva oziroma človeka vrednega življenja (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1516/2014-7 z dne 24. 12. 2015, odst. 77; glej tudi: sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 424/2014-11 z dne 19. 11. 2014, odst. 111-113 in sodbo Zveznega vrhovnega upravnega sodišča Nemčije v zadevi št. 10 C 15.12, odst. 20, 31 1. 2013; dostopno tudi v angleščini: www.bverwg.de).

opomba (11) : C-465/07, Elgafaji, odst. 40, prva alineja.

opomba (12) : Poleg tega naj bi UNHCR v Ukrajini zagotovil zavetišča za 5.100 oseb. Po informaciji, ki sta jo predložili tožnici, pa je v Ukrajini 500 zbirnih centrov, ki oskrbujejo okrog 24.000 notranje razseljenih oseb.

opomba (13) : MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92. opomba (14) : Tanzania) (FC) v Secretary of State for the Home Department [2011] UKSC 4, z dne 1. 2. 2011, mnenje sodnice Lady Hale odst. 26. opomba (15) : Določilo 3. odstavka 24. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina, Uradni list EU, C 83/389, 30. 3. 2010 v zvezi z sodbo Sodišča EU v zadevi C-403/09 PPU, Detiček, z dne 23. 12. 2009, odst. 53-59).

opomba (16) : UN High Commissioner for Refugees, Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009. opomba (17) : Ibid. odst. 118-119. opomba (18) : Ibid. odst. 120-121.