Jedro

Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), v času veljavnosti katerega je bila vložena predmetna izbrisna tožba, je začel veljati 16.9.2003 in roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več, so pa rok za vložitev izbrisne tožbe določala pred uveljavitvijo ZZK-1 veljavna pravila zemljiškoknjižnega prava. ZZK-1 ni predvidel, kako se v prehodnem obdobju rešuje vprašanje uporabe prejšnjih pravil, ki so rok za vložitev izbrisne tožbe (različno) določala, ter novih pravil, ki tega roka ne določajo več, in torej tudi ni predpisal retroaktivne veljavnosti nove zakonodajne ureditve, ki se nanaša na pravočasnost vložitve izbrisne tožbe. Ob takšni zakonodajni ureditvi ZZK-1 je zato potrebno vprašanje pravočasnosti izbrisne tožbe presojati po predpisih, ki so veljala v času vpisa izpodbijane vknjižbe

Izrek

1.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi in se tožba z dne v delu, ki se nanaša na del tožbenega zahtevka, ki glasi: „Vknjižba lastninske pravice na stavbi, stoječi na parc. št. vl. št. k.o. , v korist oseb , dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča , Dn. št. z dne 15.10.1965, ki je bil izdan na podlagi odločbe Skupščine občine , št. z dne 13.5.1965, je neveljavna in se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kot je bilo, preden je bil opravljen ta vpis“, ter na del tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov pravdnega postopka,zavrže. 2.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.244,11 EUR (tisoč dvesto štiriinštirideset 11/100) v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 513,99 EUR (petsto trinajst 99/100) v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na stavbi, stoječi na nepremičnini s parc. št. vl. št. k.o. , vpisane v korist pravdnih strank in , dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v , opr. št. Dn št. z dne 15.10.1965, izdanim na podlagi odločbe Skupščine občine , št. z dne 13.5.1965, ter dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je bilo pred izvedbo navedenega vpisa (prvi odstavek izreka). Zavrnilo pa je tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval vknjižbo solastninske pravice v korist tožnika in drugotoženca, vsakega do ? (drugi odstavek izreka), ter tožencem naložilo povrnitev tožnikovih stroškov pravdnega postopka v znesku 1.032,83 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka).

Zoper obsodilni del navedene sodbe so se po svoji pooblaščenki odvetnici pravočasno pritožili toženci iz vseh pritožbenih razlogov. Navajali so, da bo realizacija obsodilnega dela sodbe pomenila, da bo morala zemljiška knjiga ukiniti vložek številka , k.o. , ki je bil zaradi izvedbe odločbe Skupščine občine z dne 13.5.1965 na novo odprt, pri njem pa je bila kot prvi vpis vpisana predmetna hiša. Sodišču prve stopnje so nadalje očitali prekoračitev tožbenega zahtevka, saj naj bi sodišče v sodbi kar samo popravilo navedbo številke vložka, v katerem je vpisana navedena hiša. Po mnenju tožencev sodišče zahtevka, kot je bil postavljen, niti ne bi smelo obravnavati, saj imajo lastniki nepremičnine v primeru izbrisne tožbe položaj enotnih nujnih sospornikov. Ena izmed zemljiškoknjižnih lastnic pa je tudi pokojna , zato bi moralo sodišče počakati na konec zapuščinskega postopka oz. na postavitev skrbnika za posebni primer. V obravnavanem primeru bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravila sedaj veljavnega zakona o zemljiški knjigi in ne določbe zakona o zemljiški knjigi Kraljevine Jugoslavije. Po določbah slednjega je rok za vložitev izbrisne tožbe že zdavnaj potekel. Tožnik namreč ni vložil lastninske tožbe, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, saj bi v takšnem primeru tožbeni zahtevek temeljil na povsem drugačni pravni in dejanski podlagi. Tožnik po stališču tožencev nadalje niti ni imel pravnega interesa za vložitev tožbe, ker z izpodbijano vknjižbo niso bile kršene njegove pravice na nepremičnini, izpodbijana vknjižba pa po mnenju tožencev niti ni neveljavna. Toženci so grajali še stroškovno odločitev z navedbami, da tožniku niso dali nobenega povoda za tožbo. Nasprotno, toženci imajo sami interes za ureditev zemljiškoknjižnega stanja, ker pa je tožnik postavil tožbeni zahtevek napačno, ga toženci tudi niso mogli pripoznati. Glede na navedeno so toženci predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožencev, podrejeno pa so predlagali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor temu predlogu sodišče druge stopnje ne bo sledilo, naj spremeni stroškovno odločitev tako, da je dolžna vsaka stranka kriti svoje stroške pravdnega postopka s tem, da je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka tožencev.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je sodišče druge stopnje zaključilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženci v pritožbenih navedbah zatrjujejo predvsem, da niso podane predpostavke za meritorno obravnavanje zadeve, zato je sodišče druge stopnje najprej preizkusilo utemeljenost teh. Glede pravočasnosti vložitve tožbe se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah(1) z utemeljitvijo, da je sporno pravno razmerje nastalo v času veljavnosti teh pravnih pravil, kar pa ni izključni kriterij za njihovo uporabo. Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), v času veljavnosti katerega je bila vložena predmetna izbrisna tožba, je začel veljati 16.9.2003(2) in roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več, so pa rok za vložitev izbrisne tožbe določala pred uveljavitvijo ZZK-1 veljavna pravila zemljiškoknjižnega prava. ZZK-1 ni predvidel, kako se v prehodnem obdobju rešuje vprašanje uporabe prejšnjih pravil, ki so rok za vložitev izbrisne tožbe (različno) določala, ter novih pravil, ki tega roka ne določajo več, in torej tudi ni predpisal retroaktivne veljavnosti nove zakonodajne ureditve, ki se nanaša na pravočasnost vložitve izbrisne tožbe. Ob takšni zakonodajni ureditvi ZZK-1 je zato potrebno vprašanje pravočasnosti izbrisne tožbe presojati po predpisih, ki so veljala v času vpisa izpodbijane vknjižbe, t.j. po pravnih pravilih Zakona o zemljiških knjigah, glede na to, da je bila po negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje izpodbijana vknjižba opravljena 15.10.1965. Nasprotna razlaga in uporaba novega zakona bi bila upoštevajoč razloženo namreč v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).(3) Rok za vložitev izbrisne tožbe je določalo pravno pravilo paragrafa 69 Zakona o zemljiških knjigah, ki je pri izbrisni tožbi zoper neposrednega pridobitelja pravice, pridobljene z izpodbijano vknjižbo, napotoval na vsakokrat veljavna pravila civilnega prava glede zastaranja(4) oz. na splošne določbe o zastaranju, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Izhajajoč iz citirane določbe pa je slednje materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožba v obravnavanem primeru vložena pravočasno, ker naj bi tožnik s tožbo „zasledoval ... lastninsko pravico, katere uveljavljanje ne zastara“. Resda je mogoče izbrisno tožbo po svoji pravni naravi opredeliti kot posebne vrste stvarnopravno tožbo, s katero se varujejo knjižne pravice na nepremičnini pred omejevanjem ali oškodovanjem, ki ga povzroči materialnopravno neveljavna vknjižba pravice nekoga drugega, v posledici česar varovana pravica preneha, se spremeni ali omeji (prim. paragraf 68 Zakona o zemljiških knjigah ter 243. in 244. člen ZZK-1). Vendar pa je takšno stališče upoštevano šele v sedanji zemljiškoknjižni ureditvi, ko glede na siceršnjo nezastarljivost stvarnopravnih zahtevkov tudi uveljavljanje materialnopravno neveljavne vknjižbe z izbrisno tožbo ni več determinirano z določitvijo prekluzivnih rokov. Temu pa ni bilo tako po pravnih pravilih Zakona o zemljiških knjigah. Takratna zakonodajna ureditev, ki jo je potrebno uporabiti ne glede na opisano teoretično izhodišče (125. člen URS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih), je za vložitev izbrisne tožbe predvidevala rok prekluzivne narave, in je torej v normativnem smislu zastopala stališče o „zastarljivosti“ tovrstnih zahtevkov.

14. člen v času nastanka spornega razmerja veljavnega Zakona o zastaranju terjatev(5) je določal 10 letni splošni zastaralni rok. Glede na to, da je bila izpodbijana vknjižba opravljena že v letu 1965 (15.10.1965), predmetna izbrisna tožba pa je bila po podatkih spisa vložena šele v letu 2006 (12.5.2006), je ob upoštevanju paragrafa 69 Zakona o zemljiških knjigah v zvezi s 14. členom Zakona o zastaranju terjatev rok za vložitev obravnavane izbrisne tožbe potekel že tri desetletja pred njeno vložitvijo. Ker je bila torej tožba vložena prepozno in zato ni pogojev za meritorno obravnavanje zadeve, upoštevajoč, da ima rok, določen za vložitev tožbe naravo prekluzivnega roka materialnega prava, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo kot prepozno zavrglo (351. člen ZPP ter smiselno 274. člen ZPP), vendar le v obsegu, v katerem sodba še ni postala pravnomočna, t.j. v obsegu, kot ga zajemata prvi in tretji odstavek izreka sodbe. V zavrnilni del sodbe, t.j. v drugi odstavek izreka, pa sodišče druge stopnje ni moglo posegati, ker s pritožbo ni bil izpodbijan in je posledično odločitev v tem delu že pravnomočna (prvi odstavek 350. člena ZPP).

V posledici razveljavitve sodbe in zavrženja tožbe je moralo sodišče druge stopnje odločiti še o priglašenih pravdnih stroških tožencev. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta (7.928,56 EUR) ter ob upoštevanju predloženega stroškovnika in skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP, 155. in 163. členom ZPP, drugim odstavkom 165. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) je sodišče druge stopnje tožencem kot potrebne priznalo: – 400 točk za sestavo odgovora na tožbo z dne 15.6.2006 (1. točka tar. št. 19 OT), – 400 točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 12.7.2006 (1. točka tar. št. 19 OT), – 300 točk za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 17.1.2007 (2. točka tar. št. 19 OT), – 400 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 31.1.2007 (1. točka tar. št. 20 OT) in 150 točk za urnino tega dne (prvi odstavek 7. člena OT), – 10 točk za končno poročilo stranki (tar. št. 39), kar ob veljavni vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 761,94 EUR oz. povišano za 30% zaradi zastopanja več strank (9. člen OT) 990,52 EUR. K temu znesku je prištelo še 20% DDV v znesku 198,10 EUR, materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti odvetniške storitve v znesku 19,81 EUR (tretji odstavek 13. člena OT) ter sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 35,68 EUR (drugi odstavek tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah – ZST). Ni pa sodišče druge stopnje tožencem priznalo povrnitve materialnih stroškov v celotni priglašeni višini, t.j. v višini 3%, saj je mogoče povrnitev slednjih skladno s tretjim odstavkom 13. člena zahtevati v pavšalnem znesku le v višini 2% (in torej ne 3%), njihove dejanske višine pa toženci niti niso izkazovali. Prav tako sodišče druge stopnje tožencem ni priznalo priglašenih „stroškov strank“ v višini 30 EUR, ker niso izkazali njihove utemeljenosti, še več, niso niti pojasnili, kaj naj bi ti stroški predstavljali (drugi odstavek 163. člena ZPP). Skupaj je tako sodišče druge stopnje tožencem priznalo 1.244,11 EUR kot potrebnih pravdnih stroškov, ki jih je dolžan povrniti tožnik, glede na to, da v pravdi ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), v roku 15-ih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne po prejemu te sodbe do plačila (313. člen ZPP)(6).

O stroških pritožbenega postopka tožencev je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP ter OT. Kot potrebne stroške jim je priznalo priglašenih 500 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 21 OT) ter 10 točk za poročilo stranki (tar. št. 39), kar ob ob veljavni vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 234,09 EUR oz. povišano za 30% zaradi zastopanja več strank (9. člen OT) 304,32 EUR, k temu pa je prištelo še 20% DDV v znesku 60,86 EUR, materialne stroške v znesku 6,09 EUR (tretji odstavek 13. člena OT) ter sodno takso za pritožbo v znesku 142,72 EUR. Ni pa sodišče druge stopnje priznalo tožencem celotnih priglašenih materialnih stroškov (v znesku 10 EUR), saj presegajo predvideno višino iz tretjega odstavka 13. člena OT ter celotnega priglašenega DDV (v višini 132,60 EUR). Skupaj je tako sodišče druge stopnje tožencem priznalo 513,99 EUR kot potrebnih pritožbenih stroškov, ki jih je dolžan povrniti tožnik v roku 15-ih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16-ega dne po prejemu te sodbe do plačila (313. člen ZPP).

op. št. 1 Zakon je bil objavljen v Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije z dne 1.7.1930, št. 146/LIII/307. op. št. 2 ZZK-1 je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije 18.6.2003 in je na podlagi 250. člena začel veljati 90 dan po objavi v Uradnem listu, torej 16.9.2003. op. št. 3 Podobno stališče je zavzeto tudi v odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 385/2002 in II Ips 225/2000. op. št. 4 Paragraf 69: „Če je vložiti tožbo za izbris zoper one osebe, ki so pridobile pravice ali so bile oproščene bremen neposredno z vknjižbo, katere izbris se zahteva s tožbo, ali če se opira tožba na taka razmerja, ki so neposredno med tožilcem in tožencem, se presodi trajanje tožbene pravice po veljavnih civilnopravnih določbah o zastaranju.“ op. št. 5 Zakon je bil objavljen v Uradnem listu Federativne ljudske republike Jugoslavije – FLRJ, št. 40-496/53 in 57-836/54. op. št. 6 Tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006.