Jedro

Izhajajoč iz načela sorazmernosti, zaupanje nedobrovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja, ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na stavbi, stoječi na parc. št. 188, vl. št. 670, k. o. ..., v korist F. K., T. K., A. V., N. V., B. V. in S. V., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Dn. št. 1698/65 z dne 15. 10. 1965, ki je bil izdan na podlagi odločbe Skupščine občine Slovenj Gradec, št. ... z dne 13. 5. 1965, neveljavna in odločilo, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo, preden je bil opravljen izpodbijani vpis. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se nanj in na drugega toženca vknjiži solastninska pravica, za vsakega do ½. Pravdne stroške tožnika je sodišče naložilo v solidarno plačilo tožencem.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožbo v tem delu zavrglo. Posledično je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jih je v celotnem obsegu naložilo v plačilo tožniku.

3. Zoper sklep pritožbenega sodišča tožnik vlaga pravočasno revizijo(1). Revident izpodbija uporabo pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 in Zakona o zastaranju terjatev iz leta 1953 ter presojo pritožbenega sodišča o prekluzivni naravi roka za vložitev izbrisne tožbe, pri čemer graja stališče o zastarljivosti stvarnopravnih zahtevkov. Opozarja, da se tožena stranka ni sklicevala na zastaranje postavljenega zahtevka, zaradi česar pritožbeno sodišče tožbe ne bi smelo zavreči po uradni dolžnosti. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno po uradni dolžnosti ugotovilo ničnost upravne odločbe kot predhodno vprašanje; tudi pritožbeno sodišče bi moralo ničnost upravne odločbe sankcionirati. Z zavrženjem tožbe pred sodiščem druge stopnje je bila kršena tožnikova pravica do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišče druge stopnje namreč ne pojasni, zakaj bi bil rok za vložitev izbrisne tožbe prekluzivne narave in zakaj nanj pazi sodišče po uradni dolžnosti. Kršena naj bi bila tudi pravica do pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, saj je edino pravno sredstvo v zemljiškoknjižnem postopku izbrisna tožba, ki pa je ob taki razlagi, kot jo ponuja pritožbeno sodišče, izničena. Opozarja, da je veljavna ureditev zemljiške knjige usklajena z določbami pravnega reda Evropskih skupnosti in načelom bona fide. Zakonodaja Kraljevine Jugoslavije in FLRJ (iz časa katerih izvirajo uporabljena pravna pravila) pa s pravom ES, ki ga je Republika Slovenija zavezana spoštovati, ni bila usklajena. Zato revident predlaga prekinitev postopka pred Vrhovnim sodiščem, ki naj pred sodiščem Evropskih skupnosti zaprosi za odločitev o predhodnem vprašanju o skladnosti uporabe sodne prakse in zakonodaje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča s pravom ES.

4. Revizija je bila vročena v odgovor tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (ali sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan) v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so z revizijo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

7. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, relevantne v tej zadevi, so: stavbišče, dvorišče in vrt, ki sestavljajo parc. št. 188 k. o. ..., so vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku 593 k. o. ..., kjer je vpisana družbena lastnina s pravico uporabe za T. K. (tožnika) in N. V. (drugega toženca), brez določenih deležev; stanovanjska hiša na tej parc. št. pa je vpisana pri zemljiškoknjižnem vložku 670 k. o. ..., pri katerem pa je vpisana lastninska pravica za F. K., T. K., A. V., N. V., B. V. in S. V., brez določenih deležev; izpodbijani zemljiškoknjižni vpis pri vl. št. 670 k.o. .... je bil opravljen 15. 10. 1965 na podlagi odločbe Skupščine občine Slovenj Gradec z dne 13. 5. 1965 ...; iz izreka upravne odločbe izhaja, da se F. in T. K. ter A., N., B. in S. V. dovoljuje uporaba novozgrajene stanovanjske hiše. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi takih ugotovitev odločilo, da navedena odločba SO Slovenj Gradec ne predstavlja pravilne pravne podlage za vpis lastninske oziroma solastninske pravice na stavbi. Zato je presodilo, da je izpodbijani zemljiškoknjižni vpis materialnopravno napačen. Ker tožnik z vloženo tožbo varuje lastninsko pravico, katere uveljavljanje ne zastara, z izpodbijano vknjižbo pa so bile kršene njegove pravice na nepremičnini, je sodišče izpodbijano vknjižbo pri vl. št. 670 k. o. ... razglasilo za neveljavno. V izreku je spremenilo številko zemljiškoknjižnega vložka v tisto (670), pri kateri je bila vpisana stanovanjska hiša in pojasnilo, da gre v tožbenem zahtevku za očitno pomotoma navedeno številko zemljiškoknjižnega vložka 593 (kjer je pripisana parc. št. 188) in da zaradi tega ne gre za sojenje mimo postavljenega zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožencev izpodbijani ugodilni del sodbe razveljavilo in tožbo v delu, ki se je nanašala na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zavrglo. Pri svoji odločitvi je uporabilo pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 146/LIII/307, z dne 1. 7. 1930) in Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53, 57/54), ki so se uporabljala v času, ko je bila izpodbijana vknjižba opravljena. Ocenilo je, da je prekluzivni rok za vložitev izbrisne tožbe (na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti) že potekel, tako da je tožba prepozna, zaradi česar jo je zavrglo.

10. Revident utemeljeno opozarja, da pritožbeno sodišče ne bi smelo uporabiti Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 in Zakona o zastaranju terjatev, ampak Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami in dopolnitvami).

11. Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa, da je Slovenija pravna država. Ustavno sodišče je s svojimi odločbami na ustavno raven povzdignilo tri bistvene elemente pravne države: načelo varstva zaupanja v pravo, načelo sorazmernosti in načelo jasnosti in določnosti predpisov. Glede varstva zaupanja v pravo velja splošno pravilo, da so zakoni, ki s povratno veljavo zajemajo zaključena dejanska stanja, praviloma nezdružljivi z zapovedjo pravne države (155. člen URS). Prava (retroaktivna) povratna moč predpisa je podana tedaj, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti. Poleg pravega pa poznamo tudi t. i. »nepravo« povratno delovanje zakona, ki sega na sedanja zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja in pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti in zaradi tega istočasno tudi zatečene pravne položaje naknadno razvrednotijo. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen(2).

12. Neprava retroaktivnost za razliko od prave načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS). To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu(3) .

13. Po določbah sedaj veljavnega ZZK-1 izbrisna tožba ni dopustna proti dobrovernim osebam, zoper slaboverne pridobitelje knjižne pravice pa rok za vložitev izbrisne tožbe ni omejen. Kadar se s to tožbo varujejo stvarne pravice (po sedaj veljavni ureditvi namreč lahko izbrisno tožbo vložijo tudi nekateri imetniki obligacijskih pravic), ima zahtevek stvarnopravno naravo(4). Lastninska pravica kot absolutna pravica ne zastara, zato tudi tožbe, s katerimi se lastninska pravica varuje, ne smejo biti časovno omejene(5). Prav to je vodilo Vrhovno sodišče pri odločitvi, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZZK-1. 14. Po oceni Vrhovnega sodišča gre pri uporabi določb ZZK-1 za nepravo retroaktivnost, ki bi bila v neskladju z Ustavo, če bi si glede na okoliščine konkretnega primera zaupanje tožencev v trajnost obstoječega položaja zaslužilo prednost. V konkretnem primeru v celotnem obdobju od izpodbijanega vpisa dalje in še celo pred njim toženci niso imeli zakonite pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zgradbi. Vrhovno sodišče je izhajajoč iz načela sorazmernosti odločilo, da zaupanje nedobrovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti(6).

15. Pritožbeno sodišče je torej napačno uporabilo pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah ter Zakona o zastaranju terjatev in tožbe ne bi smelo zavreči. Ker pa zaradi narave svoje odločitve ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje (med drugim na očitek, da je sodišče prve stopnje razsodilo o tožbenem zahtevku, ki sploh ni bil postavljen; da med toženci kot skupnimi lastniki ni bila navedena pok. F. K., čeprav je s sodbo poseženo v vknjižbo, ki zadeva tudi njo; da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vprašanje neveljavnosti vknjižbe po materialnem pravu; da je napačno odločeno o stroških postopka;), je Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

16. Odločitev o revizijskih stroških se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), je bilo revizijo treba obravnavati po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. Op. št. (2): L. Šturm in ostali, Komentar URS, Fakulteta za podiplomske in državne študije, Ljubljana 2002, str. 1040. Op. št. (3): Op. cit., str. 57. Op. št. (4): Primerjaj J. Hudej, Časovna (ne)omejenost izbrisne tožbe (na primeru lastninske pravice), Pravnik, št. 7-8/2012, str. 536. Op. št. (5): M. Tratnik in R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo, Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor, Maribor 2008, str. 48. Op. št. (6): Primerjaj T. Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, št. 1/2012, str. 175.