Jedro

Ker je prodajna pogodba prirejena, je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen, saj pogodba nima pravnega učinka.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se v točki I. izreka in v odločitvi o pravdnih stroških (točka III. in V. izreka) izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: - Ugotovi se, da med pravdnima strankama obstoji pravno razmerje po kupoprodajni pogodbi z dne 15.1.1997, iz naslova katerega je dolžna tožena stranka tožeči stranki izročiti v last in posest nepremičnine na parc. št. 978/1, 978/2, 978/3 in 978/4, vse vpisane v z.k. vl. št. 616, k.o. X, pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Grosupljem.

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah, parc. št. 978/1, 978/2, 978/3, 978/4, vse vpisane v z.k. vl. št. 616, k.o. X. pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Grosupljem na ime tožeče stranke do celote.

- Tožena stranka je dolžna v roku petnajstih dni izročiti tožeči stranki v neposredno posest prazne oseb in stvari nepremičnine, parc. št. 978/1, 978/2, 978/3, 978/4, vse vpisane v z.k. vl. št. 616, k.o. X pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Grosupljem in izročiti ključe objektov stoječih na parc. št. 978/2 in 978/3 k.o. X. z a v r n e .

2. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je dolžna povrniti toženki pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 4.641,82 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.228,97 EUR v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama obstoji pravno razmerje po kupoprodajni pogodbi z dne 15.1.1997, iz naslova katerega je toženka dolžna izročiti tožnici v last in posest nepremičnine, parc. št. 978/1, 978/2, 978/3 in 978/4, vse vl. št. 616, k.o. X. Toženki je naložilo, da tožnici izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice pri zgoraj navedenih nepremičninah ter da te nepremičnine izroči v posest tožnici. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama trpi stroške postopka. V celoti je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 40.591,53 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Toženki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 4.474,89 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, ki v pritožbah predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek oziroma mu v celoti ugodi, podrejeno pa, da v izpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, pri čemer tožena stranka predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sporna kupoprodajna pogodba z dne 15.1.1997 prirejena listina za potrebe te pravde, in sicer prva stran pogodbe, saj prva in druga stran pogodbe vsebinsko ne gresta skupaj. Iz člena 3. pogodbe izhaja, da se kupnina kompenzira s posojilom, ki je bilo dano že osebno s strani A. K., člen IV. (druga stran) pa govori o posledicah neplačila kupnine do določenega roka, in sicer, da je v takem primeru predpogodba nična. Takšno nejasno nadaljevanje pogodbe kaže, da je druga stran vzeta iz neke druge predpogodbe in nato pripeta k prvi strani pogodbe. Ni jasno, zakaj nosi listina naslov kupoprodajna pogodba, če iz vsebine izhaja, da naj bi šlo za predpogodbo. Nesprejemljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka pristnosti listine ugovarjala le pavšalno. Sodišče bi moralo oceniti, ali so določbe pogodbe vsebinsko smiselne. Tožena stranka je od tožnice zahtevala vpogled v originalno pogodbo v smislu določb člena 227. ZPP, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Tožnica bi se predložitvi originala upravičeno uprla, v kolikor bi navajala okoliščine iz 231. do 234. člena ZPP. Pri tem sodišče napačno oceni izpoved priče S. P., saj je priča izpovedala, da je bil podpis na izvirniku modre barve, pri čemer toženka ni zanikala, da bi bil podpis njen, vendar da je druga stran pogodbe iz neke druge pogodbe, saj sta pravdni stranki takrat še na strani podjetja D. sklepali celo vrsto pogodb, zato trditev toženke, da druga stran sporne pogodbe izvira iz neke druge predpogodbe, ni nelogična. Toženka nikakor ni priznala, da naj bi bila sporna pogodba sklenjena, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožnica za ugotovitveni del zahtevka nima pravnega interesa, saj bi to pomenilo ugotavljanje dejstev, tožnica ima le dajatveni zahtevek. Napačna je ugotovitev, da naj bi denar toženki za plačilo kupnine posodila osebno A. K., ki je bila takrat brez sredstev in je dolgovala večja sredstva. Toženka je posojala denar D., d.o.o. Zgolj ugotovitev, da je A. K. izročila denar Č. kot kupnino za stanovanje na C., ne izkazuje, da je bil denar njen, saj Č. izpoveduje, da je stanovanje prodajal preko D., d.o.o., na kar kaže tudi potrdilo z dne 17.2.1997, da je prejel celotno kupnino za stanovanje od zgoraj navedene firme. Prav tako so napačni zaključki sodišča, da iz pričevanj prič izhaja, da je tožnica plačala celotno kupnino. Sodišče tudi ni pojasnilo, ali predstavlja sporna pogodba predpogodbo ali glavno pogodbo. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe, saj zahtevek toženke ni zastaran glede na to, da je bilo posojilo brezobrestno in bi ga tožnica morala vrniti na odpoklic in se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z zapadlostjo v plačilo, temveč je štel kot trenutek zastaranja datum sklenitve pogodbe, kar je materialnopravno napačno. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo enotno in je odločitev o stroških nezakonita.

Tožnica v pritožbi zoper zavrnilni del in odločitev o pravdnih stroških navaja, da denarni zahtevek, ki ga je plačala Z. in I. Š. uveljavlja kot porok, ki je plačal dolžnikov dolg, podrejeno pa kot plačnik tujega dolga. V pritožbi se sklicuje na listine, iz katerih naj bi izhajalo, da je D., d.o.o. in A. po sodni poravnavi plačal Š. posojilo, ki ga je najela toženka. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj ti niso odmerjeni v skladu z uspehom, saj je tožnica uspela s pretežnim delom zahtevka (80 %).

Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba toženke je deloma utemeljena, pritožba tožnice pa neutemeljena.

O pritožbi toženke Glede zahtevka pod točko I., s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnico, še pred tem pa jo je pozvalo, da predloži original kupoprodajne pogodbe z dne 15.1.1997, ter jo opozorilo na pravne posledice opustitve. Glede na trditve toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je sporna kupoprodajna pogodba prirejena, sestavljena iz prve strani, druga stran pa vzeta iz neke druge pogodbe, ne gre za pavšalne trditve, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Že primerjava besedila prve in druge strani sporne pogodbe pokaže, da gre za dve različni pogodbi. Prva stran govori o kupoprodajni pogodbi, v kateri je določena kupnina 153.000,00 DEM (točka II. pogodbe) in da se ta kupnina kompenzira s posojilom, ki ga je tožnica dala toženki, kar pomeni, da je kupnina že plačana, na drugi strani (člen 10. sporne pogodbe) pa določa, da je v primeru, če kupec ne plača celotne kupnine do določenega roka, predpogodba nična, kot utemeljeno opozarja pritožba. Določila prve in druge strani pogodbe so si med seboj v takem nasprotju, da gre po oceni pritožbenega sodišča za prirejeno pogodbo, na kateri je prva stran pogodbe prirejena in vsebinsko ne gre skupaj z drugo stranjo. Že okoliščina, da tožnica ni predložila izvirnika sporne pogodbe in je vseskozi spreminjala trditve (enkrat je trdila, da je izvirnik pri njeni pooblaščenki, takratni odvetnici S. P., ko pa je slednja izpovedovala, da ji je izvirnik vrnila, je začela trditi, da je pri odvetniku Ž. K., na pritožbeni obravnavi pa je začela trditi, da se je original izgubil oziroma odtujil), kaže na njeno neverodostojnost. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka priznala zahtevek tožnice s tem, da je pogojevala izročitev sporne nepremičnine s plačilom dolgov. Vse okoliščine v zvezi s sklepanjem poslov v zvezi s sporno nepremičnino v C., o katerih so izpovedovale priče, niso pravno odločilne, ko pa je bila tožnica pooblaščena, da sklepa posle za D., d.o.o. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je tudi nesklepčen, v primeru, da bi bila pogodba veljavna. Tožnica bi v takem primeru lahko kvečjemu zahtevala od toženke overitev podpisa na sporni pogodbi. Ne glede na vse zgoraj navedeno, za ugotovitveni del zahtevka tožnica nima pravnega interesa, saj ni zahtevala ugotovitve zavezovalnega posla, na katerega opira napačen dajatveni zahtevek. Ker je odločitev pod točko I., s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, materialnopravno napačna, je bilo v tem delu pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti.

O pritožbi toženke po nasprotni tožbi glede zavrnitve zahtevka pod točko IV.

V nasprotni tožbi, ki jo je toženka vložila 4.4.2007 uveljavlja terjatve, ki jih je imela proti izbrisani družbi D., d.o.o., ki je bila izbrisana 19.5.2005. V takem primeru je po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (člen 27. v zvezi s členom 394. ZGD) možno uveljavljati terjatev zoper aktivnega družbenika v roku enega leta od izbrisa. Ker je bila tožba vložena po preteku enega leta, toženka svoje terjatve ne more uveljavljati in bi bilo potrebno iz teh razlogov (specialni predpis) zavrniti tožbeni zahtevek in ne zaradi zastaranja po določilih ZOR oziroma OZ, na kar je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, čeprav iz drugih razlogov, je bilo pritožbo toženke zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

O pritožbi tožnice zoper zavrnilni del sodbe (točka II. izreka) Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da je D., d.o.o. poravnal terjatev do Š. Z., oziroma Š. I. namesto toženke, saj iz listin ne izhaja, da bi to obveznost prevzela tožeča stranka, temveč tretja oseba A. C.. Za poroštveno izjavo, kot pravilno ugotavlja sodišče, je pogoj za njeno veljavnost pismenost, ki pa je v konkretnem primeru ni bilo in taka poroštvena izjava izbrisane družbe ne zavezuje. Da bi slednja izplačala toženkin dolg, kot že omenjeno, tožnica ni dokazala, saj iz izpovedi I. Š. izhaja, da je denar posodila tožnici (l. št. 289) in ne toženki tako, da so po navedenem tudi neutemeljene trditve v pritožbi o plačilu tujega dolga.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in v zavrnilnem delu (točka II. izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje – člen 353. ZPP.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Do vložitve nasprotne tožbe 4.4.2007 je toženka v celoti uspela v tej pravdi in tožnica ji mora povrniti v celoti do takrat nastale pravdne stroške, ki znašajo 1.889,79 EUR. Od vložitve nasprotne tožbe je tožničin uspeh v tej pravdi 75 % in tožnica ji mora povrniti 75 % od takrat nastalih stroškov v višini 5.160,99 EUR, to je 3.870,75 EUR. Tožničini stroški znašajo 4.457,89 EUR, glede na doseženi uspeh ji mora toženka povrniti 1.182,72 EUR pravdnih stroškov. Stroški obeh pravdnih strank so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo. Po pobotanju obeh zneskov ostane razlika 2.752,03 EUR, ki jo je tožnica poleg zneska 1.889,79 EUR, to je skupaj 4.641,82 EUR, dolžna povrniti toženki.

Toženka je uspela s pritožbo v enakem sorazmerju in tožnica ji je dolžna povrniti 1.228,97 EUR pritožbenih stroškov (75 % od 1.638,6 EUR). Tožnica s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo pa v ničemer ni pripomogla k razjasnitvi stvari in mora v posledici sama trpeti stroške pritožbenega postopka. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165. v zvezi s členom 154. in 155/2 ZPP.