Jedro

Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima razlogov, sodišče druge stopnje pa je napačno uporabilo določbo 212. člena ZPP, saj prvenstveno ne gre za vprašanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena s posledicami, temveč za vprašanje utemeljenosti zahtevka, ob tem da izpoved tožnice ni bila dokazno ocenjena.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v drugi alineji VI. točke izreka se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Toženka krije sama svoje stroške revizije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 28. 5. 2021, ugotovilo, da delovno razmerje tožnici pri toženki ni prenehalo 2. 7. 2021, temveč še traja, z izjemo obdobja od 3. 7. 2021 do 30. 9. 2021, z vsemi pravicami in obveznostmi, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2018 (II. in III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo, na delovno mesto „čistilec/čistilka III“ (IV. točka izreka) in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 10. 2021 prizna delovno dobo za polni delovni čas (V. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožnico od 1. 10. 2021 dalje do vrnitve nazaj na delo prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter ji za čas od 1. 10. 2021 do 31. 12. 2021 plača mesečna nadomestila plače v višini vsakokratne minimalne plače, zmanjšane za prejeta mesečna nadomestila za čas brezposelnosti v višini 775,81 EUR (prva alineja VI. točke izreka), za čas od 1. 1. 2021 (s popravnim sklepom popravljeno na 1.1. 2022) dalje pa plača nadomestila plače v višini minimalne plače (druga alineja VI. točke), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v višini 985,88 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (VII. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša le na odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnici za čas od 1. 1. 2022 plačati nadomestilo plače v višini vsakokratne minimalne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tj. brez upoštevanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 176/2022 z dne 25. 10. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, s tem ko se ni opredelilo do navedb in izvedenega dokaza o prejemanju nadomestila za čas brezposelnosti tožnice po 1. 1. 2022, sodišče druge stopnje pa z očitkom toženki, da ni podala ustreznih trditev in ni predlagala izvedbe dokaza v zvezi s prejemanjem denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 1. 1. 2022 dalje.

4. Toženka v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in navaja, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo le za čas treh mesecev (od 1. 10. do 31. 12. 2021), čeprav je tožnica potrdila, da je pridobila pravico do nadomestila za šest mesecev, saj ji je bilo prejemanje nadomestila podaljšano. Sodišče prve stopnje je torej odločilo v nasprotju z zatrjevanjem in zahtevo toženke, da sodišče upošteva utesnitev tožbenega zahtevka s prejetimi zneski tožnice iz naslova brezposelnosti. Sodišče druge stopnje je toženki očitalo, da ni izpolnila zahteve potrditvenem bremenu glede prejemanja nadomestila s strani tožnice za vseh šest mesecev, kar ne drži. Dejstva glede prejemanja nadomestila je toženka zatrjevala na prvem naroku za glavno obravnavo, hkrati pa je zahtevala, da naj tožnica predloži relevantne odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje glede prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti od 1. 10. 2021 dalje. Na naroku za glavno obravnavo dne 23. 3. 2022, ko je bila tožnica zaslišana, ji je toženka izrecno zastavila vprašanje o podaljšanju prejemanja nadomestila za brezposelnost. Pri tem je tožnica pritrdila, da ji je bilo nadomestilo podaljšano še za nadaljnje tri mesece. Ker je že na prvem naroku za glavno obravnavo zahtevala utesnitev zahtevka s prejemki tožnice od prekinitve delovnega razmerja, očitek, da po zaslišanju tožnice ni dopolnila navedb in predlagala, da tožnica predloži morebitno novo odločbo, ni utemeljen. Dokaz glede višine in trajanja prejemanja nadomestila za prve tri mesece izkazuje odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 8. 11. 2021, za obdobje od 1. 1. 2022 pa izjava oziroma izpoved tožnice.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

7. Tožnica je vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2021 ter zahtevala reintegracijo in reparacijo. Spor med strankama je potekal predvsem glede vprašanja zakonitosti oziroma nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 11. 2021 pooblaščenec toženke za čas, ko je bila tožnica po prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlena pri drugem delodajalcu, zahteval dostavo plačilnih list, za čas od 1. 10. 2021 dalje pa odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje glede nadomestila za brezposelnost. Sodišče je nato na isti glavni obravnavi tožnici naložilo, da predloži to odločbo. V tretji pripravljalni vlogi, s katero je tožnica predložila odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 8. 11. 2021, je navedla, da je od 1. 10. 2021 prejemala denarno nadomestilo v višini 775,81 EUR bruto, do nadomestila pa je upravičena za tri mesece in se izplačuje v obdobju od 1. 10. 2021 do 31. 12. 2021. Glede na to je utesnila svoj prvotni zahtevek in v obdobju od 1. 10. 2021 do 31. 12. 2021 zahtevala le obračun nadomestila plače ob upoštevanju nadomestila za brezposelnost v znesku 775,81 EUR, od 1. 1. 2022 pa je vztrajala pri zahtevku za polno nadomestilo plače. 8. Na zadnji glavni obravnavi dne 23. 3. 2022 je sodišče zaslišalo tožnico in dve priči ter nato ponovno tožnico. Med drugim je izpovedala, da je od 1. 10. 2021 dalje prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, da prejema denarno nadomestilo v višini 600,00 EUR in da so ji nadomestilo ravnokar podaljšali še za tri mesece.

9. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o priznanju nadomestila plače tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upoštevalo dejstvo, da je tožnica med brezposelnostjo prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za čas treh mesecev od 1. 10. 2021 do 31. 12. 2021 in to odločitev tudi obrazložilo, medtem ko o denarnem nadomestilu za primer brezposelnosti za nadaljnje tri mesece (od 1. 1. 2022) ni navedlo ničesar. Tožnici je prisodilo polno nadomestilo plače, te odločitve pa ni obrazložilo.

10. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in med drugim navedlo, da je bil pooblaščenec toženke prisoten na naroku za glavno obravnavo in po zaslišanju tožnice svojih navedb ni dopolnil niti predlagal, da tožnica predloži morebitno novo odločbo glede prejemanja denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje naj bi ravnalo pravilno, ker ob odsotnosti ustreznih trditev ni upoštevalo tožničine izpovedi, to pa naj bi bilo v skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) itd. Pritožbene navedbe toženke glede tega, da tožnica prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti tudi po 1. 1. 2022, je opredelilo kot pritožbeno novoto.

11. Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu torej nima razlogov, sodišče druge stopnje pa je napačno uporabilo določbo 212. člena ZPP, saj prvenstveno ne gre za vprašanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena s posledicami (in pritožbene novote toženke), temveč za vprašanje utemeljenosti zahtevka, ob tem da izpoved tožnice ni bila dokazno ocenjena.

12. Tožnici namreč že po materialnem pravu v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitvi delovnega razmerja in reintegraciji pripada nadomestilo plače za čas, ko ni delala, seveda pa se pri priznanju tega nadomestila upošteva tudi, če je bila v tem obdobju upravičena do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V primeru ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS št. 80/2010 in nadalj.) pride do tega, da je delodajalec to nadomestilo dolžan vrniti (v neto znesku, davčna uprava pa zavodu vrne prispevke in akontacijo dohodnine – 140. člen ZUTD v povezavi s tretjim odstavkom 65. člena ZUTD). To bi ob tožničini izpovedi, da so ji podaljšali izplačevanje denarnega nadomestila še za tri mesece, pomenilo, da njen zahtevek za plačilo polnega nadomestila plače po 1. 1. 2022 ne bi bil utemeljen v celoti. To bi veljalo že v primeru, če toženka temu sploh ne bi ugovarjala.

13. Vendar pa že navedb pooblaščenca toženke na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 11. 2021 ni mogoče razumeti drugače, kot da naj se morebitno prisojeno nadomestilo plače tožnici zniža za nadomestilo za primer brezposelnosti oziroma, da se podatki iz odločbe zavoda upoštevajo v primeru ugoditve reparacijskemu zahtevku tožnice – plačilu mesečnega nadomestila plače, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala od 3. 7. 2021 dalje. Temu je sodišče prve stopnje tudi sledilo, saj je tožnici naložilo, da predloži ustrezno odločbo. Ta odločba se je glasila le na pravico do denarnega nadomestila za čas od 1. 10. 2021 do 31. 12. 2021. Kljub temu je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo sama priznala, da nadomestilo prejema še nadaljnje tri mesece in da so ji obdobje priznanja nadomestila ravnokar podaljšali. Nepomembno je, če kasneje ni predložila nove odločbe, saj njena izpoved predstavlja enakovreden dokaz odločbi o prejemanju nadomestila. Zato je tudi nepravilno stališče, da pritožbeni ugovor o prejemanju denarnega nadomestila po 1. 1. 2022 predstavlja pritožbeno novoto.

14. Glede na navedeno se je sodišče druge stopnje zmotno naslonilo na določbo 212. člena ZPP, obenem pa zaradi zmotnega stališča o pritožbeni novoti pritožbenih navedb toženke ni ustrezno upoštevalo. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 379. členom ZPP reviziji ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka sklepa.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo upoštevati izpoved tožnice in razčistiti še vprašanje točne višine nadomestila za primer brezposelnosti1 ter ponovno odločiti.

16. Ker je tudi zahtevek za reparacijo, ki je predmet te presoje revizijskega sodišča, vezan na spor o zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka kljub uspehu z revizijo krije sama svoje stroške revizije (peti odstavek 41. člen ZDSS-1).

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Navedbe tožnice glede višine prejemanja nadomestila so preveč splošne. Glede na določbo 62. člena ZUTD višina nadomestila tudi ni enaka za prve tri mesece in nadaljnje mesece prejemanja.