Jedro

V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnikovo ravnanje, ko si je poiskal novo zaposlitev, pomeni, da je ravnal v smeri zmanjševanja nastale škode, ki mu jo bo morala toženka kot reparacijo povrniti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan.

V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in je bilo tožniku za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Tožena stranka je bila na podlagi te sodne odločbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, ko tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ni bil v ničemer prikrajšan. Zato ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013, neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - „v prvem odstavku II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2013 v znesku 7.240,05 EUR ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila in - v III. točki izreka tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 6,85 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 379,41 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati odškodnino v znesku 4.708,68 EUR ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2013 v znesku 7.240,05 EUR ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila, kar pa je tožnik zahteval več iz tega naslova, pa zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.272,13 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma njenih prednikih že od leta 1985 dalje in da mu je bila dne 11. 3. 2013 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, dne 28. 3. 2013 pa je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj. Res je tudi, da je s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 540/2013 z dne 20. 3. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 584/2014 z dne 6. 11. 2014 pravnomočno ugotovljeno, da je bila citirana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Nasprotuje pa stališčem, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Glede zahtevka za obračun in izplačilo odškodnine je predmet tega dela zahtevka odškodnina v višini razlike v plači in sicer med plačo, ki bi jo tožnik v času od 29. 3. 2013 do 30. 4. 2013 prejel pri toženi stranki, če bi delal in plačo, ki jo je za to obdobje dejansko prejel za delo pri drugem delodajalcu. Meni, da je sodišče nekritično sprejelo navedbe tožnika o razlogih za zaposlitev v spornem obdobju, ni pa upoštevalo, da so bile le-te prilagojene zgolj uspehu v tem delovnem sporu. Meni, da se sodišče ni opredelilo do argumentov tožene stranke, da je potrebno upoštevati, da ne more biti odškodninsko odgovorna za tožnikove odločitve, ki jih je sprejel povsem prostovoljno. Pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem je tožnik sklenil ob poznavanju vseh pogojev zaposlitve, torej je bil seznanjen tudi z višino plače in glede na to, da jo je podpisal, se je z njo očitno tudi strinjal. Tožena stranka pri sklepanju te pogodbe o zaposlitvi ni imela nikakršne vloge, tako da ji protipravnega ravnanja v zvezi s tem ni mogoče očitati, prav tako pa je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi odpadla podlaga za priznanje kakršnegakoli prikrajšanja. Glede zahtevka za obračun in izplačila nadomestila za letni dopust meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, po kateri je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Na podlagi sodnih odločb opr. št. I Pd 540/2013 in Pdp 584/2014 je za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in mu bo za ta čas priznano delovno razmerje z vsemi pravicami, zato je torej šteti, da mu delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo in tako ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tožnik je namreč bil v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust, doma, za ta čas pa prejel nadomestilo plače v višini 100 %, zato ni v ničemer prikrajšan. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le v delu odločitve o odškodnini za neizrabljen letni dopust za leto 2013 je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je odločitev materialnopravno pravilna.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezna obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev, iz razlogov, ki jih je navedlo, pa je mogoče razbrati, zakaj je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožena stranka tožniku dne 11. 3. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ga z dne 28. 3. 2013 odjavila iz zavarovanj; - da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 540/2013 z dne 20. 3. 2014 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 584/2014 z dne 6. 11. 2014 ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2013 nezakonita; - da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženki zaposlil za določen čas od 29. 3. 2013 do 30. 4. 2013 pri družbi A. d. o. o. na delovnem mestu kurir, kjer je prejemal nižjo plačo kot jo je prejemal pri toženki; - da s predmetno tožbo zahteva odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo v tem času prejel pri tožencu, če mu ne bi nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in plačo, ki jo je prejel pri družbi A. d. o. o. in sicer za obdobje od 29. 3. 2013 do 30. 4. 2013; - da je tožnik pri toženi stranki kot bančnik prejemal povprečno bruto plačo 4.904,58 EUR, za zaposlitev pri A. d. o. o., kjer se je zaposlil kot kurir, pa je prejel bruto plačo 783,66 EUR; - da je bil tožnik za mesec marec 2013 prikrajšan pri plači za 587,76 EUR in za mesec april 2013 v višini 4.120,92 EUR bruto, torej skupno 4.708,68 EUR.

7. Pritožba zmotno navaja, da ne more biti odškodninsko odgovorna za tožnikove odločitve, ki jih je sprejel povsem prostovoljno, torej da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu za bistveno nižjo plačo in da je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi odpadla podlaga za priznanje kakršnegakoli prikrajšanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da uveljavljanje razlike v plači predstavlja povračilo škode, ki jo je delodajalec povzročil z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, ko si je poiskal novo zaposlitev, pomeni, da je ravnal v smeri zmanjševanja nastale škode, ki mu jo bo morala toženka kot reparacijo povrniti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan. V zvezi z navedenimi predpostavkami zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, medtem ko prisojene višine razlike v plači pritožba ne izpodbija.

8. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust za leto 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zaradi nepredvidljivih dogodkov in sicer bolezni in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni mogel koristiti dopusta za leto 2013, zato mu je priznalo nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Obrazložilo je, da ni sledilo nekaterim stališčem sodne prakse, da tožnik zato, ker je bil v času, za katerega se zahteva nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust, doma in kljub temu, da mu bodo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za leto 2013 priznane vse pravice iz delovnega razmerja, torej tudi nadomestilo plače, ni bil v ničemer prikrajšan. Po oceni sodišča prve stopnje se ne more enačiti koriščenje letnega dopusta za nedoločen čas zaposlenega delavca z brezposelno osebo, ki je doma.

9. Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša. Tožena stranka je tožniku dne 11. 3. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je bilo na podlagi pravnomočne sodbe I Pd 540/2013 z dne 20. 3. 2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 584/2014 z dne 6. 11. 2014 ugotovljeno, da je bila podana nezakonito in na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo. Tožena stranka je bila na podlagi te sodbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je situacija, kot da tožniku delovno razmerje ni prenehalo.

10. V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe I Pd 540/2013 za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in je bilo tožniku za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Tožena stranka je bila na podlagi te sodne odločbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, ko tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ni bil v ničemer prikrajšan(1). Tako ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2013, neutemeljen.

11. Nepravilno se sodišče prve stopnje sklicuje na zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1620/2014 z dne 19. 2. 2015, saj ne gre za primerljivo zadevo. V navedeni zadevi je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je tožnica ni izpodbijala, delovno razmerje pa ji je prenehalo po 90-dnevnem odpovednem roku in po poteku bolniškega staleža. V času odpovednega roka je tožena stranka tožnici omogočila izrabo 5/12 letnega dopusta za leto 2013, zahtevek za izplačilo preostalega letnega dopusta za leto 2013 pa zavrnila. Predmet spora je bilo vprašanje, ali je tožena stranka tožnici omogočila koriščenje celotnega letnega dopusta za leto 2013. V predmetnem sporu torej tožnica ni izpodbijala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ji tudi ni bila priznana reintegracija in reparacija, kar velja za konkretni spor. Ker ne gre za primerljivo zadevo, je zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1620/2014. 12. Glede na obrazloženo je bilo potrebno v tem delu ugoditi utemeljeni pritožbi tožene stranke in zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust zavrniti (1. alineja 358. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v preostalem s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke v preostalem zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom v višini 4.708,68 EUR od 12.649,38 EUR, kar predstavlja 43 % uspeh in v takšni višini je tudi upravičena do povrnitve pravilno odmerjenih stroškov postopka in sicer v znesku 599,89 EUR. Uspeh tožene stranke v postopku je 57 %, kar pomeni, da je v tej višini upravičena do povrnitve stroškov in sicer v znesku 606,74 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 6,85 EUR, kakor izhaja iz izreka sodbe.

15. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela in sicer v višini 7.240,05 EUR, kar predstavlja 57 % uspeh, je v takšni višini tudi upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 545,60 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 665,63 EUR. Upoštevajoč 57 % uspeh tožene stranke s pritožbo je upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 379,41 EUR, kakor izhaja iz izreka. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Enako sodbi VDSS opr. št. Pdp 498/2015 z dne 19. 11. 2015 in opr. št. Pdp 1075/2013 z dne 8. 5. 2014.