Jedro

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s predloženimi listinami ni izkazal, da bi mu bila s plačilom sodnih taks v tej zadevi občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, zato predlogu za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno ni bilo ugodeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče RS v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS, zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Ugotovilo je, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/2004, u.p.b., v nadaljevanju ZST).

V izpodbijanem sklepu je upravno sodišče navedlo, da iz listin v spisu, ki jih je tožnik predložil sodišču izhaja, da tožnik živi sam v lastnem gospodinjstvu, da je upokojen, da prejema pokojnino, ki je v maju 2005 znašala 174.709,66 SIT (729,05 EUR), in dodatek za pomoč in postrežbo v navedenem mesecu (29.696,06 SIT, to je 123,92 EUR). Iz predloženega obvestila ZPIZ je razvidno, da je tako v maju 2005, ko je prejel še dodatek za rekreacijo v višini 41.260,00 SIT (172,17 EUR), po izvršenem odtegljaju iz naslova administrativne prepovedi v skupni višini 73.728,40 SIT oziroma 307,66 EUR (katerega namen iz obvestila ni razviden), neto izplačilo ZPIZ znašalo 171.937,00 SIT (to je 717,48 EUR). Katastrskega dohodka iz naslova lastništva kmetijskih in gozdnih zemljišč tožnik nima. Prav tako iz predloženih listin ni razvidno, da bi imel drugo premoženje večje vrednosti. Ne glede na to ugotovitev, pa ob zgoraj navedeni višini tožnikove pokojnine, upoštevaje, da tožnik ne preživlja drugih oseb, ter nadalje upoštevaje višino sodnih taks, ki jih mora plačati v tem upravnem sporu (taksa za tožbo je 800 točk, kar ob sedanji vrednosti točke znaša 63,44 EUR, taksa za sodbo, ki jo je treba plačati samo v kolikor tožnik v sporu ne uspe, znaša 1000 točk, to je 79,30 EUR, taksa za morebitno pritožbo zoper sodbo pa 2000 točk oziroma 158,60 EUR), in ob dejstvu, da gre pri plačilu taks za enkratno oziroma občasno in ne za stalno obveznost, po presoji upravnega sodišča tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Tožnik vlaga zoper navedeni sklep pritožbo, v kateri navaja, da se ne strinja z odločitvijo upravnega sodišča. Ne zdi se mu, da bi bila njegova pokojnina v znesku 171.937,00 SIT (717,48 EUR) previsoka. Sprašuje se, ali sodniki delajo za takšen znesek. Prav gotovo ne, čeprav smo si po izobrazbi enaki, pravna oziroma strojna smer, torej visoka izobrazba na obeh straneh. S 36 leti delovne dobe in ogromnih zneskov plačila v pokojninski sklad kot obrtnik in podjetnik, za čas aktivnega dela in v času, ko je plačeval preko 750,00 DEM mesečno, saj je samo od davčnih obveznosti leta 1993 in 1994 plačal preko 15 milijonov DEM. V nadaljevanju pritožbe obsežno izpostavlja napake, ki jih je v njegovem primeru naredil DURS, Izpostava K. v zvezi s plačilom davčnega dolga. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je upravno sodišče izdalo v ponovljenem postopku v zvezi z sklepom vrhovnega sodišča, s katerim je bil razveljavljen sklep upravnega sodišča, in zadeva vrnjena upravnemu sodišču v nov postopek. Vrhovno sodišče je v citiranem sklepu upravnemu sodišču naložilo, da mora v skladu z določbo 6. odstavka 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pri odločanju skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja in dohodke ter premoženje, ki ga ima stranka in njeni družinski člani. Poleg tega mora biti iz sklepa razvidna konkretna višina (znesek taksne obveznosti, navedeno mora biti na katero procesno dejanje stranke oziroma odločitev sodišča se ta taksna obveznost nanaša, konkretizirano pa mora biti tudi premoženjsko stanje stranke, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks).

Upravno sodišče je v ponovljenem postopku sledilo napotkom vrhovnega sodišča in ugotovilo, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse po ZST. Po določbah 13. člena ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi ji bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Tudi po presoji vrhovnega sodišča tožnik s predloženimi listinami ni izkazal, da bi mu bila s plačilom sodnih taks v tej zadevi občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, zato predlogu za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno ni bilo ugodeno. Pri tem je upravno sodišče upoštevalo v času vložitve tožbe izplačani znesek pokojnine (maj 2005) in dodatek za pomoč in postrežbo v navedenem mesecu, kar znese skupaj 852,97 EUR (729,05 EUR + 123,92 EUR), višino sodnih taks, ki jih mora tožnik plačati v tem upravnem sporu, to je skupaj 301,34 EUR (taksa za tožbo 63, 44 EUR, taksa za sodbo 79,30 EUR in taksa za pritožbo 158,60 EUR), da tožnik živi sam v lastnem gospodinjstvu, ter da gre pri plačilu taks za enkratno in ne za stalno obveznost. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.