Jedro

Brez ustreznih in konkretnih podatkov delodajalec ne more in ni dolžan odločiti v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZJU. Odsotnost sklepa iz tretjega odstavka 100. člena ZJU v takem primeru ne more vzpostaviti dovoljenosti dejavnosti.

V drugi in tretji točki prvega odstavka 100. člena ZJU so prepovedane dejavnosti opredeljene hipotetično. Uradnikom je prepovedano opravljanje dejavnosti, pri katerih obstaja že možnost vplivanja na nepristransko opravljanje njihovega dela oziroma možnost zlorabe javnosti nedostopnih informacij, do katerih imajo dostop pri opravljanju nalog v službi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita sklep toženke št. 123-72/2003/8 z dne 7. 11. 2008, s katerim je toženka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sklep št. 10051-949/2008/4 z dne 17. 12. 2008, s katerim je Komisija za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi Republike Slovenije zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, da je toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 5. 1. 2009 do dne ponovnega nastopa dela obračunati bruto plačo v višini, kot če bi delal in od posameznih zneskov bruto plač odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila vse v 8 dneh, pod izvršbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V reviziji ponovno opozarja, da mu toženka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni prepovedala opravljanja dejavnosti, za katero trdi, da je konkurenčna njeni dejavnosti. Trdi, da je v primeru nastopa okoliščin iz prvega odstavka 100. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) nadaljnji obstoj delovnega razmerja pogojevan s prepovedjo opravljanja takšne dejavnosti. Namen tretjega odstavka 100. člena ZJU je v razrešitvi morebitnega konfliktnega razmerja pred odpovedjo. Odpoved (zlasti izredna) je predvidena v primeru, da se delavec izrečene prepovedi ne drži. Opustitev izdaje sklepa o prepovedi zato vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi, zato je nasprotno stališče pritožbenega sodišča napačno. Izpodbijana sodba nima razlogov o pritožbenem očitku, da med pisno obdolžitvijo in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni vsebinske identitete in da kršitve v pisni obdolžitvi in v izredni odpovedi niso dovolj konkretizirane. V pisni obdolžitvi ni nobene konkretne navedbe o tem, kdo naj bi bili isti ciljni naročniki družbe S. d. o. o. in toženke, katero je „isto delo,“ o katerih projektih strank navedene družbe naj bi odločal pri delu pri toženki, katere informacije bi lahko zlorabil in kako naj bi konkretno škodoval ugledu ministrstva. Enako podnormirana je izredna odpoved. Tudi v sodbi pritožbenega sodišča te okoliščine niso navedene, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je odločanje o odpovednih razlogih izpeljalo iz naknadnih navedb toženke, podanih v sodnem postopku in s tem prekoračilo vsebino izredne odpovedi. Pritožbeno sodišče pa je tako postopanje nepravilno podprlo. V zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik v reviziji navaja, da je zmotno stališče sodišča, da kljub javnosti podatkov o gospodarskih družbah od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bi spremljal vpise v sodnem registru. Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi tedaj nadrejenega J. V. o tem, da je bil seznanjen z njegovim udejstvovanjem v družbi S. d. o. o. in da so bili s tem seznanjeni tudi na višjih instancah, vključno z ministrom. Do navedenega dokaza se pritožbeno sodišče ni opredelilo in ni upoštevalo napotkov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Napačna je tudi presoja, da se resorni minister ob sklepanju pogodbe z dne 2. 9. 2008 še ni seznanil s tem, da je tožnik družbenik in direktor družbe S. d. o. o., saj bi povprečna skrbnost terjala, da najkasneje takrat preveri stanje v zvezi z družbo S. d. o. o. in njegovo funkcijo v tej družbi. Meni, da je nepravilno stališče, da je razlog za izredno odpoved v obravnavani zadevi obstajal vsak dan posebej vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se zaradi kontinuirane kršitve konkurenčne prepovedi rok za njeno podajo ni iztekel, tako je bila ta pravočasna. Zakon želi preprečiti, da bi se pogodbena stranka, potem ko je daljše časovno obdobje tolerirala sporno stanje, v določenem trenutku odločila za tako skrajen ukrep, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po prepričanju sodišča naj bi razlogi za izredno odpoved obstajali več kot deset mesecev, preden jih je toženka zaznala na podlagi namiga delavke. Zmotno je stališče sodišč, da je subjektivni rok pričel teči šele z zagovorom 30. 10. 2008, saj to pomeni, da je začel teči deset dni po uvedbi postopka izredne odpovedi. Takšno naziranje pomeni, da bi delodajalec v vsakem primeru lahko izigral zakonsko predpisan 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, saj bi ne glede na trajanje razlogov za izredno odpoved proti delavcu tudi po izteku 30-dnevnega roka od seznanitve z njimi sprožil postopek izredne odpovedi, delavcu ponudil možnost zagovora, nato pa v predpisanem roku podal izredno odpoved. Opozarja, da je vabilo v postopku izredne odpovedi prejel 20. 10. 2008, medtem ko je v izredni odpovedi z dne 7. 11. 2008 navedeno, da se je delodajalec z razlogi za izredno odpoved seznanil 28. 10. 2008, torej po izdanem vabilu v postopku izredne odpovedi. Za kršitev konkurenčne prepovedi je bistvenega pomena, da so z delavčevim ravnanjem prizadeti interesi delodajalca. Toženka pa ni zatrjevala ne dokazovala, kateri interesi naj bi bili v konkretnem primeru prizadeti. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča ne izhaja, zaradi katere dejavnosti družbe S. d. o. o. bi lahko zlorabil informacije. Pritožbeno sodišče utemeljuje spornost njegovega ravnanja tudi s tem, da je razpolagal s podatki, ki predstavljajo dolgoročne načrte Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, čeprav ta ni stranka tega postopka in čeprav za ta sklad v spornem obdobju ni delal. Zato na tem ni mogoče utemeljevati zakonitosti izpodbijane odpovedi. Hkrati je taka utemeljitev v nasprotju z drugimi razlogi sodbe, ki pravijo, da je ravnal v nasprotju z interesi toženke. Upoštevaje registrirane dejavnosti bi moralo sodišče zaključiti, da informacij, ki jih je pridobil pri opravljanju dela in niso javno dostopne, ne bi mogel uporabiti v družbi S. d. o. o. Sodišče ni pojasnilo, kako bi glede na ponudbo na spletni strani ali glede na registrirano dejavnost njegove družbe lahko prišlo do zlorabe javnosti nedostopnih informacij. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tudi glede na objavljeno vizijo družbe S. d. o. o. ne opravlja nobene konkurenčne dejavnosti, saj ne nudi inženiringa, svetovanja in informacijske podpore na področju kmetijstva in gozdarstva. Sodišče pa identitete delovnih področij družbe S. d. o. o. in ministrstva tudi ne sme graditi na ničemer drugem kot na registrirani dejavnosti družbe in zakonsko določenimi nalogami ministrstva. Tožnik izpodbija dokazno oceno izpovedi priče J. S., ker ta ni pojasnil, kateri podatek natančno in za kakšen namen bi lahko uporabil pri delu v družbi S. d. o. o. Izpovedoval je pavšalno in svojih trditev ni konkretiziral do te mere, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je dejanske zaključke v celoti utemeljilo samo na tem dokazu kljub obstoju nasprotnih dokazov v listinah in izpovedb prič, s čimer je kršilo določbo 8. člena ZPP. S., ki je vodil postopek izredne odpovedi pri toženki, je kot kršitev konkurenčne prepovedi izpostavljal zgolj njegovo delovanje v BiH in na Kosovem, kar že po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni bilo predmet odpovedi. Sodba pritožbenega sodišča pa nima razlogov niti o tem, kakšna moralna in materialna škoda naj bi nastala toženki. Poleg tega v pisni obdolžitvi škoda sploh ni omenjena, zaradi česar se o tem ni imel možnosti izjaviti. Sodba pritožbenega sodišča tudi ne ponudi konkretnih razlogov o tem, zakaj ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar kaže na arbitrarnost odločitve sodišča. 4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče poudarja, da po prvem odstavku 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu sekretarja v Službi za investicije in splošne zadeve Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V času službovanja je pridobil tretjinski poslovni delež v družbi S. d. o. o., ustanovljeni 8. 1. 2008, in postal njen direktor. S sklepom z dne 7. 11. 2008 št. 123-72/2003/8 mu je toženka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pritožbo proti temu sklepu pa je Komisija za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi Republike Slovenije s sklepom z dne 17. 12. 2008 zavrnila. Toženka je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnika dne 20. 10. 2008 povabila na zagovor, 30. 10. 2008 pa je bil zagovor opravljen.

8. Sodišči sta presodili, da je toženka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je v času od 15. 7. 2008 do 19. 10. 2008 kršil prepovedi iz 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 100. člena ZJU ter obveznosti iz 35. člena in prvega odstavka 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

9. Tožnik v reviziji neutemeljeno zatrjuje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker mu toženka ni prepovedala opravljati sporne dejavnosti s sklepom, kot določa tretji odstavek 100. člena ZJU. Revizijsko sodišče v zvezi s tem poudarja, da že ZDR kot splošni predpis v prvem odstavku 37. člena določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. ZJU kot lex specialis v prvem odstavku 100. člena uradnikom prepoveduje opravljanje dejavnosti, če je ta v nasprotju s konkurenčno prepovedjo ali konkurenčno klavzulo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, če bi njeno opravljanje lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela, če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in ki niso javno dostopne oziroma če je opravljanje dejavnosti v škodo ugledu organa. Preden uradnik začne opravljati dejavnost, za katero meni, da bi bila ali bi utegnila biti v nasprotju s prvim odstavkom 100. člena ZJU, mora to sporočiti predstojniku (drugi odstavek 100. člena ZJU). Opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka 100. člena ZJU prepove uradniku predstojnik s sklepom (tretji odstavek 100. člena ZJU). Tudi uradnik, ki oceni, da je nastal položaj, v katerem bi njegov osebni interes lahko vplival na nepristransko in objektivno opravljanje njegovih nalog oziroma v katerem okoliščine vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti in objektivnosti, mora o tem takoj, ko je glede na okoliščine mogoče, obvestiti predstojnika in ravnati v skladu z njegovimi navodili. Predstojnik mora v tem primeru zagotoviti, da se naloge opravijo zakonito, nepristransko in objektivno oziroma preveriti ali so bile tako opravljene (sedmi odstavek 100. člena ZJU).

10. Iz navedenih določb izhaja, da mora delodajalec uradniku s sklepom prepovedati opravljanje dejavnosti iz prvega odstavka 100. člena ZJU v primeru, ko ga uradnik o opravljanju domnevno nedovoljene dejavnosti obvesti. O tem, ali gre za dejavnost, ki je po prvem odstavku 100. člena ZJU prepovedana, lahko odloči le, če mu uradnik o njej posreduje zadostne (konkretne) informacije. Brez ustreznih in konkretnih podatkov delodajalec ne more in ni dolžan odločiti v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZJU. Odsotnost sklepa iz tretjega odstavka 100. člena ZJU v takem primeru ne more vzpostaviti dovoljenosti dejavnosti, kot želi tožnik prikazati v reviziji. Uradnik pa je že na podlagi zakonske določbe zavezan spoštovati prepoved iz prvega odstavka 100. člena ZJU. V obravnavanem primeru tožnik toženke ni obvestil, da opravlja dejavnost iz prvega odstavka 100. člena ZJU. Po ugotovitvah sodišč je v izjavi z dne 8. 5. 2008 zatrdil, da dela, ki jih opravlja, niso v nasprotju s prepovedjo konkurence iz 100. člena ZJU in da niso v zvezi z delom, ki ga opravlja pri njej, zaradi česar do nasprotja interesov ni prišlo. Ta izjava, ki sicer tudi ne vsebuje dovolj konkretnih informacij o tožnikovi dejavnosti izven delovnega razmerja, po presoji revizijskega sodišča ne ustreza obvestilu iz drugega ali sedmega odstavka 100. člena ZJU in toženke ni zavezovala k ravnanju po tretjem odstavku 100. člena ZJU. Zato je kljub odsotnosti sklepa toženke o prepovedi opravljanja dejavnosti tožniku mogoče očitati, da je kršil prepoved iz prvega odstavka 100. člena ZJU. Ker je s tem huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja z zahtevano stopnjo krivde (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), mu je toženka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

11. Tožnik v reviziji zmotno zatrjuje, da je toženka 7. 11. 2008 izredno odpoved o pogodbe o zaposlitvi podala prepozno. Za zaključek o njeni pravočasnosti je bistveno, da je tožnik z opravljanjem sporne dejavnosti kršil delovne obveznosti nepretrgoma in da kršitve niso prenehale. Zato sta sodišči pravilno zaključili, da se objektivni rok za podajo izredne odpovedi ni mogel izteči za kršitve storjene v času med 15. 7. 2008 in 19. 10. 2008. Dokler kršitev traja, ne more poteči niti subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 301/2011 z dne 22. 5. 2012, VIII Ips 240/2010 z dne 08. 11. 2011, VIII Ips 351/2008 z dne 20. 04. 2010). Ta ne more biti prepozna za kršitve storjene v zadnjih 30 dneh pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je ugotovitev, kdaj je toženka izvedela za kršitve tožnikovih obveznosti iz delovnega razmerja in kdaj je začel teči subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR, dejanska ugotovitev, ki jo tožnik z revizijo nedovoljeno izpodbija (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči sta ugotovili, da je začel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi o zaposlitvi s tožnikovim zagovorom 30. 10. 2008. Sklicevanje revizije na izpoved priče J. V. je zavajajoče, saj iz njegove izpovedi ne izhaja, kdaj je toženka izvedela, da se tožnik v okviru poslovanja družbe S. d. o. o. ukvarja tudi z dejavnostjo iz prvega odstavka 100. člena ZJU. Prepoved iz prvega odstavka 100. člena ZJU se namreč ne nanaša na vse dejavnosti gospodarskih družb. Zato v tej zadevi vedenja toženke o tožnikovih kršitvah ni mogoče vezati na vpis omenjene družbe v sodni register 8. 1. 2008. Med pravili postopka v tem delovnem sporu ni dokaznega pravila, po katerem bi smelo sodišče delovno področje družbe S. d. o. o in ministrstva ugotavljati le iz registrirane dejavnosti družbe in zakonsko določenih nalog ministrstva. Ob upoštevanju, da so v sodnem registru vpisane dejavnosti kot tudi področja posameznega ministrstva v zakonu splošno opredeljena, revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči navedene okoliščine ugotavljali na pravilen in primeren način in da so nasprotne revizijske trditve in očitki o bistvenih kršitvah določb postopka neutemeljeni. Revizija se neuspešno sklicuje tudi na pogodbo z dne 2. 9. 2008, s katero je toženka z družbo S. d. o. o. sklenila pogodbo za izdelavo računalniške aplikacije za podporo delu ribiške inšpekcije. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da vsebina te pogodbe ne potrjuje, da se je tožnik v okviru poslovanja družbe S. d. o. o. ukvarjal z tudi dejavnostjo iz prvega odstavka 100. člena ZJU.

12. Revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim očitkom, da so v pisni obdolžitvi in v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi premalo konkretizirane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče dovolj zanesljivo presoditi, da je tožnik v okviru poslovanja družbe S. d. o. o. kršil konkurenčno prepoved (prva točka prvega odstavka 100. členu ZJU v zvezi s 37. členom ZDR) kot tudi okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je toženki povzročil moralno škodo. Kljub temu je odločitev sodišč pravilna, saj tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da je toženka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po drugi in tretji točki prvega odstavka 100. člena ZJU. Toženka je kršitev prepovedi po navedenih določbah tožniku dovolj jasno očitala že v pisni obdolžitvi ter mu s tem omogočila zagovor. Ne gre prezreti, da so v drugi in tretji točki prvega odstavka 100. člena ZJU prepovedane dejavnosti opredeljene hipotetično. Uradnikom je prepovedano opravljanje dejavnosti, pri katerih obstaja že možnost vplivanja na nepristransko opravljanje njihovega dela oziroma možnost zlorabe javnosti nedostopnih informacij, do katerih imajo dostop pri opravljanju nalog v službi. Ob upoštevanju, da je bilo že v pisni obdolžitvi poudarjeno, da se naloge, ki jih tožnik opravlja pri toženki, vključno z zadolžitvijo na področju prostorskih planov občin po toženkinem sklepu z dne 20. 2. 2008, prekrivajo z dejavnostjo in storitvami družbe S. d. o. o., da so ciljni naročniki te družbe isti kot stranke, s katerimi je tožnik delal na ministrstvu in odločal o njihovih projektih ter da so mu dostopne informacije, ki so pomembne za stranke njegovega podjetja, revizijsko sodišče ne dvomi, da je tožniku bilo znano, kaj se mu očita in o čem naj se zagovarja. Toženka je obstoj navedenih kršitev tudi dokazala (drugi odstavek 82. člena ZDR). Ta zaključek sodišč prve in druge stopnje tožnik v reviziji neutemeljeno izpodbija z zatrjevanjem zmotne dokazne ocene izvedenih dokazov, zlasti izpovedi priče J. S. Sodišči sta pri izdelavi dokazne ocene upoštevali vse napotke iz 8. člena ZPP, zato so neutemeljeni revizijski očitki o tovrstnih procesnih kršitvah. Sodišči sta ugotovili, da je imel tožnik v službi pri toženki dostop do javno nedostopnih podatkov. Imel je dostop do vseh podatkov o nepremičninah v RS v upravljanju toženke, vključno z njihovo namembnostjo ali morebitno spremembo namembnosti ter do podatkov o ostalih načrtih toženke za posamezne nepremičnine. Sam je bil pristojen za vzpostavitev centralne evidence nepremičnin, imel je dostop do osebnih podatkov iz zbirk podatkov ministrstva in grafične enotne rabe kmetijskih zemljišč.

13. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišč, da bi tožnik v okviru poslovanja družbe S. d. o. o. lahko zlorabil javno nedostopne informacije, do katerih je imel dostop v službi in da bi njegovo udejstvovanje v tej družbi lahko vplivalo na nepristransko opravljanje njegovega dela pri toženki. Tega zaključka ne more omajati okoliščina, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki gospodari s toženkinimi nepremičninami, ni stranka tega postopka.

14. Sodišči sta zadostno in pravilno obrazložiti, zakaj v obravnavanem primeru nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Revizijsko sodišče sprejema njune razloge, da to preprečuje narava ugotovljenih kršitev, ki porajajo možnost zlorab javnosti nedostopnih informacij in vplivanja na nepristransko opravljanje tožnikovega dela pri toženki kot tudi porušeno zaupanje toženke v tožnikovo delo.

15. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.