Jedro

Tožnik je bil direktor in družbenik firme S. d.o.o., s čimer je kontinuirano kršil konkurenčno prepoved. Glede objektivnega roka za podajo izredne odpovedi v zvezi s to kršitvijo je treba upoštevati, da je odpoved prepozna za kršitve, očitane za čas pred šestimi meseci. Subjektivni rok za podajo odpovedi pa ni zamujen, ker je pričel teči šele po zagovoru tožnika, saj je tožena stranka šele takrat lahko ugotovila razloge, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2008, s katerim je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sklep tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2008, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot nezakonita razveljavita (I./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (I./2. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 5. 1. 2009 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, obračunati bruto plačo, kot če bi delal in od posameznih zneskov bruto plač odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (I./3. točka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi nezakonita in nepravilna. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker naj bi naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih ter kršil konkurenčno prepoved iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj naj bi podjetje S. d.o.o., katerega direktor in družbenik je tožnik, ponujalo storitve in sklepalo posle znotraj dejavnosti, ki jo izvaja delodajalec. Poleg kršitve 1. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o javnih uslužbencih je tožena stranka o izredni odpovedi tožniku očitala kršitev 3. točke 1. odstavka 100. člena ZJU s trditvijo, da bi tožnik lahko pri izvrševanju funkcije direktorja družbe S. d.o.o. zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi pri delodajalcu in ki niso javno dostopne. Nazadnje je tožena stranka tožniku očitala kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika v zvezi 11. členom Zakona o delovnih razmerjih z utemeljitvijo, da naj bi z neresničnim obvestilom z dne 8. 5. 2008 delodajalca hotel očitno spraviti v zmoto in prekriti svojo nezakonito dejavnost, tožena stranka je izredno odpoved utemeljila z nastankom materialne in moralne škode. Tožnik je s tožbo izpodbijal zakonitost izredne odpovedi iz naslednjih razlogov: - v konkretnem primeru niso podani posebej utemeljeni razlogi, ki opravičujejo izredno odpoved, sploh pa posebej utemeljeni razlogi v izpodbijani izredni odpovedi niso konkretizirani, izvajanja tožene stranke tekom postopka pa podnormiranosti izredne odpovedi ne morejo nadomestiti, - izredna odpoved je bila glede na zatrjevani razlog odpovedi podana prepozno, - tožnik ni kršil pogodbe o zaposlitvi, ni opravljal niti ni imel možnosti opravljati konkurenčne dejavnosti, - odsotnost sklepa predstojnika iz 3. odstavka 100. člena ZJU, - izredna odpoved bi bila utemeljena le, če bi tožena stranka dokazovala in dokazala, da ji nastaja nepopravljiva ali težko popravljiva škoda in to opredelila že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, - tožnik izven dela pri toženi stranki ni opravljal in ni imel možnosti opravljati nobenih nalog, ki bi lahko vplivale na njegove opravljanje nalog javnega uslužbenca, - tožnik pri opravljanju funkcije direktorja v družbi S. d.o.o. ne bi mogel ali moral uporabiti nobene informacije, ki ni javno dostopna, niti delati z „istimi“ strankami, zato tudi ne obstaja možnost zlorabe, - ravnanje tožnika kot direktorja družbe S. d.o.o. ni v škodo ugledu organa.

Sodišče je navedlo, da je neutemeljeno izdana odpoved za kršitev v obdobju od 1. 8. 2008 do 7. 5. 2008 (zamujen objektivni rok za odpoved), od 8. 5. 2008 do 15. 7. 2008 (do 15. 7. 2008 je ZJU opustitev obvestila o opravljanju konkurenčne dejavnosti smatral kot lažjo disciplinsko kršitev) ter od 19. 10.2008 do 7. 11. 2008 (odsotnost objektivne identitete med pisno obrazložitvijo in izredno odpovedjo), medtem ko je za obdobje od 15. 7. 2008 do 19. 10. 2008 zaključilo, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved in ravnal v nasprotju s prepovedmi iz 1. odstavka 100. člena ZJU, saj naj bi dejansko opravljal dela, ki so za toženo stranko pomenila konkurenco, dejavnost družbe S. d.o.o. pa naj bi bila takšne narave, da bi opravljanje te dejavnosti lahko vplivalo na tožnikovo nepristranskost pri opravljanju dela, lahko bi zlorabil tudi informacije, ki jih je pridobil pri svojem delu. Glede odsotnosti sklepa iz 3. odstavka 110. člena ZJU izpodbijana sodba nima razlogov glede tožnikovega očitka, da tožena stranka pred podajo izredne odpovedi ni izpolnila obveznosti iz 3. odstavka 110. člena ZJU, ki določa, da opravljanje dejavnosti iz 1. odstavka istega člena prepoveduje uradniku predstojnik s sklepom. Med postopkom se je izkazalo, da tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo s sklepom ni prepovedala opravljanje dejavnosti, za katero zatrjuje, da je konkurenčna, zato je izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita. Tožena stranka je tožniku celo za opravljanje zasebne dejavnosti odobrila izredni dopust. Minister kot tožniku nadrejeni je dne 2. 9. 2008 podpisal pogodbo z družbo S. d.o.o., kjer je bil kot direktor naveden tožnik, torej je za opravljanje dejavnosti vedel. Glede identitete pisne obrazložitve in izredne odpovedi ter glede konkretizacije očitkov, tožnik navaja, da očitki v pisni obdolžitvi niso niti vsebinsko, krajevno, niti časovno konkretizirani, temveč so pavšalni do te mere, da tožnik drugače, kot da je navedel, da očitki ne držijo, nanje niti ni mogel odgovarjati. Ni jasno, kdo so isti ciljni naročniki, isto delo, o katerih projektih strank družbe S. d.o.o. naj bi tožnik odločal pri delu pri toženi stranki, katere informacije naj bi lahko zlorabil in kako naj bi konkretno škodoval ugledu ministrstva. Enako podnormirana je izpodbijana pisna odpoved. Glede pravočasnosti izredne odpovedi tožnik navaja, da sodba za čas od 9. 1. 2008 do 19. 10. 2008 nima razlogov za presojanje utemeljenosti odpovedi v tem obdobju, saj tožena stranka razlogov za odpoved tudi časovno v pisni obliki ni konkretizirala. Tožnik je ugovarjal, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, pri čemer se je skliceval na pogodbo z dne 2. 9. 2008 ter dejstvo, da je bila družba S. d.o.o. ustanovljena že 8. 1. 2008. Sodišče v zvezi z objektivnim šestmesečnim objektivnim rokom zavzema po prepričanju tožnika napačno stališče, da kljub temu, da so podatki o gospodarskih družbah javni, ni mogoče pričakovati in zahtevati od delodajalca, da bo spremljal vpise in izbrise gospodarskih družb ter njihove spremembe, da bi ugotavljal morebitne kršitve delovnih obveznosti iz svojih zaposlenih. Podatki iz sodnega registra so javni podatki in domneva se, da je subjekt s temi podatki seznanjen. Pritožnik navaja, da se je tožena stranka najkasneje dne 2. 9. 2008, ko je minister podpisal pogodbo z družbo S. d.o.o., seznanila z dejstvom, da je tožnik družbenik omenjene družbe in tudi direktor te družbe. Povprečna skrbnost bi terjala od delodajalca, da najkasneje takrat preveri dejansko stanje v zvezi z družbo S. d.o.o.. Nepravilno je stališče, da je razlog za odpoved, ki je vezan na delovanje tožnika v družbi S. d.o.o., obstajal vsak dan posebej vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče, da je subjektivni rok pričel teči šele z zagovorom tožnika 30. 10. 2008, saj je takšen zaključek nelogičen. Glede kršitve konkurenčne prepovedi, kršitev pogodbe o zaposlitvi in kršitve načela vestnosti in poštenja je potrebno šteti, da delavec krši konkurenčno prepoved oziroma ali prihaja do konflikta interesov, pri čemer je odločilno, ali delavec na svoj ali tuj račun opravlja dela in sklepa posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in bi zanj pomenili konkurenco. Sodišče v zvezi z obstojem konkurenčne dejavnosti tožnika ugotavlja, katere so bile naloge tožnika v času zaposlitve pri toženi stranki, pri čemer nepravilno ugotovi dejansko stanje v zvezi z njegovimi nalogami. Omenjene naloge je opravljal v času, ko je bil direktor na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja, s te funkcije pa je bil razrešen dne 25. 10. 2007. Sodišče ugotavlja, da je tožnik kot fizična oseba delal na projektih v BIH, pri čemer je bilo delo najavljeno. Družba S. d.o.o. lahko opravlja zgolj tiste dejavnosti, za katere je uradno registrirana. Sodišče je sledilo „prepričljivi izpovedi priče J.S.“, iz katere izhaja, da registra RKG in GERK omogočata vsem državljanom le dostop do določenega nivoja, torej ne do vseh podatkov, do katerih ima dostop le delavec ministra. Ni razbrati, katere podatke bi tožnik lahko uporabil oziroma zlorabil in predvsem kako, za kakšen namen oziroma na kakšen način. Sodba nima razlogov, kako naj bi tožnik te „tajne“ podatke lahko „zlorabil“. V odpovedi oziroma pisni obdolžitvi ni navedena moralna in materialna škoda. Glede nadaljevanja sodišče le navede, da je bil tožnik kot javni uslužbenec zavezan k zakonitemu, strokovnemu in častnemu ravnanju brez pojasnila, katero od naštetih zavez naj bi tožnik kršil. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da predstojnik izda sklep potem, ko uradnik pred začetkom dejavnosti o svoji nameri obvesti delodajalca. Glede ugovora, da ni podana identiteta med pisno obrazložitvijo in izredno odpovedjo, je potrebno ugotoviti, da je očitek neutemeljen. Sodišče natančno navede razloge, zaradi katerih je štelo, da je identiteta podana, razen za obdobje od 20. 10. 2008 do 7. 11. 2008. Obrazložitev in niti odpoved nista mogli biti bolj konkretizirani (glede časa, kraja, vsebine kršitev), ker tožena stranka nima vpogleda v poslovanje družbe S. d.o.o. in tako ni mogla tožniku očitati povsem konkretnih ravnanj (to je časovno, krajevno in vsebinsko opredeljena ravnanja tožnika, npr. sklenitev pogodbe), ki bi pomenile kršitev konkurenčne klavzule. Že sam vpis družbe S. d.o.o. v sodni register pa dokazuje, da je hotel svojo dejavnost toženi stranki prikriti. Tožnik je bil po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje v delovnem razmerju. Navedeno je tožena stranka ugotovila, ko je opravila ustrezne poizvedbe na ZZZS. Tožnik prikriva dejstva, pri čemer je bil za svoje delo na Kosovu plačan, tega dela pa kot javni uslužbenec že zaradi kršitve konkurenčne klavzule, sploh pa zaradi izpolnjevanja delovnih obveznosti ne bi mogel opravljati. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj je sodišče začetek subjektivnega roka štelo z dnem zagovora tožnika z dne 30. 10. 2008, svojo obrazložitev pa je tudi logično obrazložilo. Ne vzdržijo tudi pritožbeni razlogi tožnika, da se je pred izredno odpovedjo iztekel objektivni rok, za navedene kršitve naj bi pričel teči z dnem vpisa v sodni register z dne 8. 1. 2008. Povsem pravilno je stališče, kot ga je zavzelo sodišče, da je tožnik dejansko vsak dan kršil zakonsko določbo in so zastarale le kršitve pred 7. 5. 2008 (šest mesecev pred dnem podaje odpovedi). Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na izpoved tožnika ter prič J.S., S.C. in M.M.. Ne gre za očitane pavšalne trditve. Med opravljanjem funkcije je tožnik pridobil vrsto podatkov o tem, za nakup katerih zemljišč je tožena stranka zainteresirana, katera bo dajala v najem oziroma v odprodajo in gre torej za dolgoročne načrte SKZG, tako da bi navedene podatke zlahka uporabil tudi po prenehanju funkcije. Tožnik bi lahko tekom delovnega spora sodišču predložil vse pogodbe, ki jih je S. d.o.o. sklenila s svojimi strankami v letu 2008 in tako predložil dokaze za svoje trditve, da ni šlo za konkurenčno dejavnost toženi stranki. Priča J.S. je natančno opredelila dela, ki pomenijo tehnično pomoč tujim institucijam (kar je s strani tožene stranke dovoljeno in zaželeno) ter delo vzpostavitve sistema tujega ministrstva, kar je v navzkrižju interesov tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da ni dvoma, da je toženi stranki nastala materialna škoda s tem, ko je določene projekte pri vzpostavitvi sistema ministrstva v tujini opravljal tožnik namesto ministrstva, očitek tožnika, da sodba nima tovrstnih razlogov, pa je neutemeljen. Tožnik si je z zaposlitvami na različnih delovnih mestih in z opravljanjem različnih funkcij pri toženi stranki pridobil obširno znanje in delovne izkušnje z vseh področij kmetijske politike po eni strani in z zamolčanjem ustanovitve družbe in delovanjem v njej po drugi strani, kar nedvomno kaže na to, da tožniku ni mogoče več zaupati, da svojega znanja in informacij, do katerih imajo dostop zaposleni pri toženi stranki, ne bo uporabil za uresničevanje zasebnih interesov. Zato je bila izrečena odpoved pogodbe o zaposlitvi edini možen zaključek postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, glede na podane pritožbene razloge pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja kontradiktornosti v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in prič J.V., J.S., A.R., M.M. in S.C. ter prebralo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka po prilogah od A1 do A26 in B1 do B15, pri čemer je druge dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracije in reparacije ni utemeljen. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2003 in aneksov ter sklepa z dne 20. 2. 2008, na delovnem mestu sekretar v službi za investicije in splošne zadeve, v Ministrstvu za .... Tožena stranka je tožniku dne 7. 11. 2008 izdala sklep št. ..., s katerim mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je vložil zoper sklep dne 13. 11. 2008 pritožbo in komisija za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi Republike Slovenije je s sklepom z dne 17. 12. 2008 odločila, da se njegova pritožba zavrne. V nadaljevanju je tožnik vložil tožbo. Po določilih 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) za delovna razmerja javnih uslužbencev in plače v javnem sektorju veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. ZJU v 154. členu ureja načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 46/2007 - ZDR), ter po samem zakonu v določenih primerih: če uradnik ne opravi ustreznega strokovnega izpita, ki je bil kot pogoj določen v pogodbi o zaposlitvi, razen, če ga ne opravi zaradi razlogov, ki niso na njegovi strani; delovno razmerje mu preneha naslednji dan po preteku roka, določenega s pogodbo o zaposlitvi; če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot šest mesecev zapora; delovno razmerje mu preneha s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu; na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencih v organih.

Z dnem prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uradniku ugasneta naziv in položaj (2. odstavek 154. člena ZJU). Za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi se uporablja ZDR, če ta zakon ne določa drugače (3. odstavek 154. člena ZJU). Ker ZJU nima posebnih določb o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za izredno odpoved torej veljajo določila ZDR.

Tožnik je bil javni uslužbenec in ZJU v 5. členu določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače (1. odstavek 5. člena ZJU). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je tožena stranka tožniku omogočila zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, kot to določa 2. odstavek 83. člena ZDR, pri čemer je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika povabila na zagovor pred izredno odpovedjo in obrazložila tudi razlog odpovedi dne 20. 10. 2008, 30. 10. 2008 pa je bil opravljen zagovor. Tožena stranka je tudi z določili ZJU tožniku podala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožniku uveljavljal varstvo pravic pri komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je odločala o tožnikovem ugovoru.

Glede na podane pritožbene ugovore o tem, da so očitane kršitve tožniku le pavšalne oziroma o podnormiranosti podane odpovedi in glede pravočasnosti odpovedi, pritožbeno sodišče navaja, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu podati pisno obdolžitev, iz katere jasno izhaja, kaj mu očita, da lahko v nadaljevanju delavec poda zagovor. Poudariti je tudi, da mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko identična s pisno obdolžitvijo, pri čemer pa mora biti pisna obdolžitev jasna v tem smislu, katere kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se delavcu očitajo, saj se delavec le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Delavec lahko pripravi svojo obrambo, če so te kršitve dovolj jasno konkretizirane, tako vsebinsko, krajevno in zlasti tudi časovno, saj ZDR določa tudi roke za podajo odpovedi zaradi varstva delavca pred odpovedjo. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 21/2008. ZDR v 86. členu ureja obliko in vsebino odpovedi in med drugim določa, da mora delodajalec v odpovedi o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tako morajo biti očitki tako vsebinsko kot zlasti časovno opredeljeni. Časovna opredelitev posamezne kršitve pa je pomembna iz razloga, ker ZDR zaradi varstva delavca določa v 2. odstavku 110. členu, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tako mora sodišče ugotavljati tako subjektivni kot objektivni rok, zaradi česar morajo vsebinsko konkretizirane kršitve biti opredeljene tudi časovno, saj drugače tako rokov za podajo odpovedi ni mogoče preveriti in tako tudi ne ugotoviti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj identitete med podano obdolžitvijo in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je le-ta podana v delu, pri tem pa ugotovilo, da ni podana popolna identiteta med obrazloženim razlogom za odpoved v vabilu na zagovor z dne 20. 10. 2008 in sklepom o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2008 glede časovne komponente očitanih kršitev delovnih obveznosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je lahko delavcu podana izredna odpoved o zaposlitvi le za tiste kršitve, v zvezi s katerimi mu je bil omogočen zagovor in v zvezi s katerimi mu je bil podan obrazložen razlog, zaradi katerega mu delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tako je pravilno štelo, da je za očitane kršitve po prejemu obrazložene obdolžitve in razlogov v njej, tožniku ni mogoče podati odpovedi. Glede pravočasnosti podane odpovedi se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila podana odpoved pravočasno in sicer upoštevaje pri tem določila 2. odstavka 110. člena ZDR, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor glede nepravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot ga uveljavlja tožnik v pritožbi in sicer iz razlogov v nadaljevanju.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na obvestilo toženi stranki podano dne 8. 5. 2008, kakor tudi na pogodbo z dne 2. 9. 2008 ter na dejstvo, da je bila družba S. d.o.o., s katero naj bi bili povezani odpovedni razlogi, ustanovljena že 8. 1. 2008, za tožnikovo vlogo (status solastnika in status direktorja) v družbi S. d.o.o. pa so vedeli tudi nadrejeni, vključno z ministrom, o čemer je izpovedal tudi priča J.V.. Tako naj bi sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče glede šestmesečnega objektivnega roka, ker so podatki sodnega registra javni podatki. Sodišče prve stopnje je iz izpovedi priče J.S., zaposlenega na delovnem mestu generalnega sekretarja, ugotovilo, da so pri toženi stranki izvedeli za kršitve obveznosti iz delovnega razmerja šele konec oktobra 2008, ko se je v tajništvu sekretariata zglasila sodelavka in podala informacijo o obstoju podjetja tožnika in jih napotila, da si ogledajo stvari na spletni strani. Tako se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti objektivnega in subjektivnega roka za podajo odpovedi že z vpisom firme S. d.o.o. v sodni register. Razlog za odpoved je obstajal vsak dan posebej, saj je bil tožnik ves čas tako direktor kot družbenik firme S. d.o.o., pri čemer je kontinuirano kršil konkurenčno prepoved. V zvezi z objektivnim rokom je tožnik ves čas kršil konkurenčno prepoved v času šestih mesecev, pri čemer je prepoved prepozna za kršitve očitane pred šestimi meseci, torej pred 7. 5. 2008, subjektivni rok pa ni zamujen, ker je v konkretnem primeru pričel teči šele na podlagi zagovora tožnika, ko se je tožena stranka lahko odločila, ali bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bil zagovor smiseln, saj je tožena stranka šele takrat lahko ugotovila razloge, ki opravičujejo izredno odpoved. Datum vedenja delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je dejansko vprašanje, saj se glede na okoliščine posameznega primera delodajalec lahko ugotovi razlog za odpoved najkasneje na dan zagovora in zagovor je torej zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljuje izredno odpoved. Res je vpis v sodni register javni podatek, ki pa še ne more pomeniti, da je tožnik kršil in še krši konkurenčno prepoved iz 37. člena ZDR, ki sicer določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj opravljati ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Nenazadnje je tožnik celo podal izjavo z dne 8. 5. 2008, da dela, ki jih opravlja, niso v nasprotju z določili prepovedi konkurence iz 100. člena ZJU. Ko je tožena stranka dejansko ugotovila, da podjetje S. d.o.o. ponuja storitve in sklepa posle tudi znotraj dejavnosti, ki jo opravlja tožena stranka – ministrstvo, je lahko šele ukrepala, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnik tudi vztraja, da se je tožena stranka najkasneje dne 2. 9. 2008, ko je minister podpisal pogodbo z družbo S. d.o.o., seznanila z dejstvom, da je tožnik družbenih omenjene družbe in tudi direktor te družbe ter da bi povprečna skrbnost od delodajalca terjala, da najkasneje takrat preveri dejansko stanje v zvezi z družbo S. d.o.o. in tudi funkcijo tožnika v tej družbi ter da bi takrat nemudoma lahko odreagira. Tako naj bi subjektivni rok za podajo odpovedi pričel teči najkasneje dne 2. 9. 2008, ko je delodajalec z družbo S. d.o.o. podpisal pogodbo o poslovnem sodelovanju. Pritožbeno sodišče glede na podani pritožbeni ugovor ugotavlja, da je Pogodba št. ..., ki jo je v imenu delodajalca podpisal minister za kmetijstvo Iztok Jarc dne 2. 9. 2008, podpisana za izdelavo računalniške aplikacije za podporo delu ribiške inšpekcija, pri čemer je aplikacija namenjena vzpostavitvi podatkovne baze o vseh zadevah, ki jih vodi ribiška inšpekcija, pri čemer je pri partnerju S. d.o.o. Kot direktor naveden F.K., vendar pri tem po pogodbi ne gre za dejavnost, ki bi bila konkurenčna dejavnost Ministrstvu za .... Torej od tega roka ni mogel pričeti teči objektivni rok za odpoved, kot to ocenjuje tožnik. Tožena stranka je tožniku očitala kršitev konkurenčne prepovedi 37. člena ZDR (prepoved konkurence) in 35. člen ZDR (prepoved škodljivega ravnanja) ter drugih kršitev po 1. odstavku 100. člena ZJU, ter kršitve iz 1. odstavka 111. člena ZDR.

Glede odsotnosti sklepa iz 3. odstavka 100. člena ZJU, ko pritožba navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede tožnikovega očitka, da tožena stranka pred podajo izredne odpovedi ni izpolnila obveznosti po 3. odstavku 100. člena ZJU, ki določa, da opravljanje dejavnosti iz 1. odstavka tega člena prepove uradniku predstojnik s sklepom. Tožena stranka ni prepovedala opravljanje dejavnosti tožniku, za katero zatrjuje, da je konkurenčna, zato naj bi bila po njegovem stališču izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita. Pritožbeno sodišče navaja, da 100. člen ZJU ureja opravljanje drugih dejavnosti in konflikt interesov uradnika, in določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če: je dejavnost v nasprotju s konkurenčno prepovedjo ali konkurenčno klavzula po zakonu, ki ureja delovna razmerja; bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela; bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in ki niso javno dostopne; je opravljanje dejavnosti v škodo ugledu organa.

Drugi odstavek 100. člena ZJU pa določa, da preden uradnik začne opravljati dejavnost, za katero meni, da bi bila ali bi utegnila biti v nasprotju s 1. odstavkom tega člena, mora to sporočiti predstojniku, pri čemer opravljanje dejavnosti iz 1. odstavka tega člena prepove uradniku predstojnik s sklepom. Kršitev uradnika glede sporočitve predstojniku pomeni lažjo disciplinsko kršitev, za kar pa ni mogoče izreči izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot to obrazloži sicer tudi že sodišče prve stopnje. Z dnem 15. 7. 2008 je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 65/2008 – ZJU-D), ki je v svojem 28. členu določil, da se v 2. odstavku 100. člena ZJU drugi stavek črta, le-ta pa sicer določa: „Kršitev dolžnosti iz tega odstavka je lažja kršitev.“ Torej od uveljavitve ZJU-D kršitev ni več lažja kršitev, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča namen zakonske ureditve ne more biti v tem, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, v kolikor delodajalec ne izda uradniku posebnega sklepa o prepovedi, kot to ocenjuje tožnik. Dolžnost tožnika je namreč bila, da predstojnika sam predhodno obvesti o dejavnostih iz 100. člena ZJU, preden je delodajalec te kršitve sam ugotovil. Iz obvestila o sodelovanju na projektih z dne 8. 5. 2008, ki ga je tožnik podal toženi stranki in na katerega se sklicuje v postopku, pa tožnik izrecno navaja: „Kot fizična oseba opravljam dejavnost za gospodarske družbe doma in v tujini. Izjavljam, da dela ki jih opravljam niso v nasprotju z določili prepovedi konkurence po 100. členu ZJU in niso v zvezi z delom, ki ga opravljam na Ministrstvu za ..., zato do nasprotja interesov ni prišlo.“ Torej tožena stranka ni bila dolžna izdati sklepa tožniku, ki je sicer izrecno navedel, da ne gre za dejavnosti iz 100. člena ZJU, prav tako pa toženi stranki s tem datumom tudi ni mogel pričeti teči rok za podajo odpovedi, kot to tolmači tožnik, saj tožena stranka na podlagi takšne izjave ni mogla šteti, da gre za kakršnokoli kršitev pogodbenih dolžnosti.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve na pričanje J.S., drugič pa, da bi moralo njegovo izpoved kritičneje presojati iz razloga, ker je ta bil gonilo postopka. Priča J.S. je bil tožnikov nadrejeni in je torej nedvomno najbolje poznal tožnikovo delo in bil tudi seznanjen o tem, kakšne podatke iz evidenc je tožnik lahko pridobival, prav tako je tudi vedel, kakšna je bila vsebina tožnikovega dela. Priča je prepričljivo in logično izpovedal, katere aktivnosti tožnika so bile v skladu z delom pri ministrstvu in pomenijo tehnično pomoč tujim institucijam (kar je s strani tožene stranke dovoljeno in zaželeno) ter kaj pomeni delo vzpostavitve sistema tujega ministrstva, kar pa je v navskrižju z interesi tožene stranke. Toženi stranki je tako nastala tudi moralna in materialna škoda, ko je določene projekte pri vzpostavitvi sistema ministrstva v tujini opravljal tožnik namesto resornega ministrstva. Priča J.S. je tudi prepričljivo povedal in pojasnil sodišču konkretne razloge, zaradi katerih je pomenilo delo tožnika v družbi S. d.o.o. (kot je bilo oglaševano na spletni strani) kršitev delovnih obveznosti po 2. in 3. točki 1. odstavka ZJU. Tožnik je namreč imel možnost dostopa tudi do podatkov, ki niso javno dostopni, tako je bil celo sam pristojen za vzpostavitev CEN, do osebnih podatkov izbire RKG in GERK, ob tem pa se je tožnik pri delu seznanil tudi s predvidenimi spremembami namembnosti zemljišč, preden so bile javno objavljene, tako da bi glede na dejavnost firme S. d.o.o. lahko navedene informacije zlorabil. Tožnik je med opravljanjem funkcije pridobil vrsto podatkov o tem, glede katerih zemljišč je tožena stranka zainteresirana, katera bo dajala v najem in v odprodajo in gre torej za dolgoročne načrte SKZG. Tako pogodba za izdelavo računalniške aplikacije za podporo delu ribiške inšpekcije, ki jo je podpisala tožena stranka s firmo S. d.o.o., ne pomeni konkurenčne dejavnosti toženi stranki. Glede dejavnosti tehnične pomoči Ministrstvu za ... v BiH je tožena stranka z internim aktom imela to urejeno, in torej ni bilo dvoma za sum, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti po 100. členu ZJU. Sodišče je tako utemeljeno verjelo priči, saj je bila njena izpoved verodostojna in konsistentna.

Tožnik v pritožbi tudi navaja, da bi bila izredna odpoved zakonita le v primeru, če bi tožena stranka dokazovala in dokazala, da ji nastaja nepopravljiva škoda in to opredelila že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2003 s sprem.- ZDR) ureja v 110 in 111. členu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca in ne določa, da bi delodajalcu morala za zakonito podano izredno odpoved nastati materialna ali moralna škoda, pač pa v 1. odstavku 110. člena ZDR določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zakon torej ne zahteva, da bi morala nastati delodajalcu nepopravljiva škoda, pač pa kot pogoj, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da tožniku zaradi kršitev ni mogoče več zaupati in delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kršil 1., 2., 3., in 4. točko 1. odstavka 100. člena ZJU in v slednji tudi v povezavi 35. člen ZDR. Tožnik je tudi kršil določilo 1. odstavka 37. člena ZDR in je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, prav tako je sodišče ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, saj je tožnik bil javni uslužbenec na pomembnem položaju in kot tak še posebej zavezan k zakonitemu, strokovnemu in častnemu ravnanju, pri čemer so mu bile pri delu zaupane informacije, ki jih je možno zlorabiti.

Pritožbeno sodišče tudi navaja, da je tožena stranka tožniku po pogodbi o zaposlitvi in aneksu plačevala dodatek k plači v višini 15 % osnovne plače po določbi 8. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače zaradi omejitev, ki izhajajo iz dela, ki pripada višjim upravnim delavcem, ki poleg svojega dela ne smejo opravljati dejavnosti v gospodarskih družbah ali opravljati enakega ali podobnega dela, kot jih opravljajo na svojem delovnem mestu, pri drugem organu ali organizaciji (prva alinea prvega odstavka 8. člena uredbe). Gre torej za dodatek k plači, da javni uslužbenci ne bi kršili določbe 100. člena ZJU in tudi s plačilom je dodatka k plači je bil tožnik še posebej zavezan k lojalnemu ravnanju do delodajalca.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj ocenjuje, da niso relevantne za rešitev spora. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.