Jedro

Tožnik je s svojim neupravičenim izostankom kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2011, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 11. 2008, nezakonita in se kot taka razveljavi, zato tožeči stranki na podlagi te odpovedi delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28. 10. 2011, temveč še vedno traja in je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo vključno od 29. 10. 2011 prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi ter ji izročiti kopijo prijave ter tožeči stranki za ves čas, ko ni delala, plačati izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. v mesecu za plačo preteklega meseca) dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločilno dejstvo v tej zadevi, ali je bila tožniku odobrena, poleg izrabe starega dopusta, tudi izraba tekočega dopusta, kar pa je bilo nepravilno ugotovljeno. Sodišče ni verjelo tožniku, da sta mu vodja gradbišča A.A. in delovodja A.B. dovolila izrabo starega in novega dopusta. Verjelo je A.A., da je bila s tožnikom dogovorjena le izraba starega dopusta in A.B., da se s tožnikom ni nikoli pogovarjal o izrabi tekočega dopusta. Res je, da je rezultat izpovedi tožnika in obeh prič dva proti ena v korist tožene stranke, vendar bi sodišče le moralo preveriti verodostojnost izpovedbi obeh prič, saj se izraba dopusta ni odobravala na način, ki je bil v podjetju predpisan. Kot je sodišče samo ugotovilo, se izpolnjevanje ustreznih kartončkov ni izvrševalo in zato ni materialnih dokazov o tem, za katero obdobje je bilo tožniku odobreno koriščenje dopusta, čeprav je bil to očitno namen kartončkov, da bi bilo jasno od kdaj do kdaj je delavec na dopustu in ne prihaja do nesporazumov. V konkretni zadevi se niti ne ve, kdo je tožniku odobril dopust od 30. 5. 2011 dalje. Nastop dopusta tožniku ni odobril ne A.A. ne A.B., ta dejstva pa povzročajo velik dvom v resničnost izpovedi obeh prič, posebno še, ker so številni sodelavci tožnika pisno potrdili, da so bili prisotni pri tem, ko je bila tožniku odobrena izraba novega dopusta. To so bile tudi predlagane priče A.C., A.D., A.E., A.F. in A.G.. Ker je sodišče izpovedbo teh dokazov zavrnilo, sodba pa o zavrnitvi in o razlogih za zavrnitev ne govori ničesar, je podana tudi bistvena kršitev določb ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti ter tožniku onemogočilo uveljavljanje svojih pravic, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Priče bi potrdile, da je bila tožniku odobrena izraba dopusta iz preteklega leta kot tudi novega dopusta. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, kdo naj bi sploh tožniku odobril izrabo letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku izrabo (starega) letnega dopusta za leto 2010, ki ga je tožnik koristil v času od 27. 5. 2011 do 9. 6. 2011, odobril vodja gradbišča A.A.. Le-ta je zaslišan kot priča prepričljivo izpovedal, da je tožnik želel izrabiti star dopust „v bloku“, torej brez prekinitev, zaradi obiska sorodnikov, da pa ob dogovarjanju za izrabo starega dopusta ni bilo govora o izrabi letnega dopusta za tekoče leto 2011. Tudi delovodja A.B. je zaslišan kot priča pojasnil, da je običajno odločal o izrabi dopusta vodja gradbišča A.A.. V tem delu ima sodba sodišča prve stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih in ji ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik s temi pritožbenimi navedbami izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje pravilno presojalo po 3. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) ter ugotavljalo, ali je tožnik s svojim neupravičenim izostankom z dela kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil predmet odobritve dopusta le „stari“ dopust za leto 2010, ki ga je moral tožnik izrabiti do 30. 6. 2011. To sta potrdili obe zaslišani priči, A.A. in A.B., ki sta tudi pojasnili, da zaradi zidarske sezone oziroma poletnega časa sploh ni bilo možnosti, da bi se tožniku odobrila izraba novega dopusta, torej dopusta za leto 2011. Tožnik tudi sam prihaja v nasprotje s tem, ko trdi, da je bil dogovor o dopustu konec junija, sam pa je nastopil dopust že koncem maja 2011. Prav tako ni znal pojasniti, zakaj se je oglasil v službi na gradbišču v juliju 2011, v kolikor je štel, da mu je odobren dopust. Res je sicer, da tožena stranka ni na pisni način odobravala dopusta oziroma ni tega zapisala na posebnem kartonček, kot je bilo to sicer predvideno, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni bistveno, saj je bil postopek odobritve tak, da je to le moral odobriti vodja gradbišča. Zato tožnik zmotno zgolj z aritmetično operacijo izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko navaja, da je tožena stranka uspela z „dvema proti ena“ dokazati, da tožniku ni odobrila izrabe dopusta. Ker sta bili izpovedbi obeh priče verodostojni ter prepričljivi, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče preveriti verodostojnost izpovedb prič. To je sodišče prve stopnje namreč storilo, saj je obrazložilo, zakaj jima je verjelo in ni sledilo izpovedbi tožnika. Prav tako so nedosledne navedbe tožnika, da se je o izrabi dopusta pogovarjal z delovodjo A.B. na kavi, saj je slednji to zanikal ter pojasnil, da se je tožnik dne 20. 7. 2011 oglasil na gradbišču „A.“ v B. in mu povedal, da se bo na odločbo imenovanega zdravnika pritožil, da pa bo do rešitve pritožbe ostal doma na bolniški in da bo naknadno dostavil bolniški list. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da je tožnik neupravičeno izostal z dela od 19. 7. 2011 do 15. 8. 2011, kot je to tožniku očitala tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2011 (A2). Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi izpovedb prič pravilno ugotovilo, da je odgovorni za odobritev dopusta tožniku dovolil samo izrabo starega dopusta, ne pa tudi novega, sodišče utemeljeno ni izvajalo ostalih predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnikovih sodelavcev.

Ker je torej tožnik neupravičeno izostal z dela, saj ni imel odobrenega bolniškega staleža, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati tožnikov neupravičen izostanek z dela, kar predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik že pred tem (25. 8. 2010) v skladu z 1. odstavkom 83. člena ZDR pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.