Jedro

Pri tožniku je bila vzrok za začasno nezmožnost za delo poškodba, dokler je bilo obolenje neposredno in izključno posledica nesreče pri delu. Ker se je kasneje kot vzrok za njegove težave pojavila v pretežni meri bolezen, je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu (in ne zaradi bolezni), neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravijo odločbe toženca z dne 9. 1. 2009, 29. 1. 2009, 5. 2. 2009, 23. 2. 2009, 23. 1. 2009 in z dne 12. 2. 2009 kot nezakonite in, da se ugotovi tožnikova začasna nezmožnost za delo od 11. 1. 2009 do 20. 2. 2009 v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kot posledica poškodbe pri delu in razsodilo, da so dokončne odločbe toženca z dne 29. 1. 2009, 12. 2. 2009 in 23. 2. 2009 pravilne in zakonite ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, kjer naj se izvede dokaz s postavitvijo novega izvedena nevrologa ter priglaša stroške pritožbe. Navaja, da se je tožnik poškodoval v delovni nezgodi dne 24. 6. 2006, ko je utrpel hudo stisnino in vreznino desne noge, posledica take poškodbe je bila poškodba kožnega živca. Vse komplikacije so v posledici tega, ker se rana na goleni ne celi in vse to je posledica poškodbe tega živca. Meni, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca neobjektivno in nepopolno, ker ni bil opravljen osebni pregled tožnika in izvedenec ni pojasnil metodologije svojega dela. Izvedenec v izvedenskem mnenju prihaja sam s sabo v nasprotje, saj na enem mestu navaja, da ni utemeljena prekvalifikacija za obdobje enega meseca do 12. 12. 2008, na drugem mestu pa, da takšna prekvalifikacija ni utemeljena od 12. 12. 2008 do 10. 1. 2009. Izvedenec, kljub dvema dopolnitvama izvedeniškega mnenja, ni odpravil pomanjkljivosti prvotnega mnenja, saj je le ponovil svoja stališča, odgovora na pripombe pa ni dal. Neskladja so ostala, tudi v delu, ki se nanaša na to, da tožnik pred boleznijo ni imel bolezni, npr. sladkorne bolezni, ki bi direktno pogojevale slabo celjenje ran, nato pa izvedenec zaključuje, da pri tožniku obstaja nagnjenost k slabšemu celjenju ran, kar utemeljuje samo na podlagi dolgotrajnega zdravljenja ne da bi navedel objektivni dokaz ali izvid, ki bi to utemeljeval. Tudi v okviru ustne izpovedi je izvedenec le ponavljal svoja stališča, ni pa pripomogel k razjasnitvi očitanih pomanjkljivosti. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga z postavitvijo novega izvedenca tožniku onemogočilo izvajanje dokazov v svojo korist in je odvzelo možnost, da dokazuje določena dejstva in ga tako postavilo v izrazito podrejen položaj, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb zdravstvene komisije toženca z dne 29. 1. 2009, 12. 2. 2009 in z dne 23. 2. 2009 v povezavi s prvostopenjskimi odločbami imenovanega zdravnika z dne 9. 1. 2009, 5. 2. 2009 in 12. 2. 2009 s katerimi so organi toženca odločili, da je tožnik od 11. 1. 2009 do 20. 2. 2009 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni. Spor se nanaša izključno na to, ali je tožnikova začasna nezmožnost za delo posledica bolezni, kakor so to določili organi toženca ali je njegova začasna nezmožnost za delo posledica poškodbe pri delu, kakor to trdi tožnik.

Tožnik v pritožbi uvlejavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ko trdi, da je sodišče tožniku onemogočilo izvajanje dokazov v svojo korist, s tem, ko ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke specialnosti nevrologa. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali, da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj ni potrebno izvajati dodatnega dokaza s postavitvijo novega izvedenca nevrologa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedensko mnenje skladno z vso obsežno razpoložljivo medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnih spisih, da je strokovno in natančno argumentirano ter razumljivo obrazloženo in ga zato sprejelo. Iz navedenega je moč zaključiti, da je sodišče prve stopnje štelo, da je izvedenec s svojim prvotnim, dvema dopolnilnima izvedenskima mnenjema in ob tem, ko je še ustno podal izvedensko mnenje ter odgovoril na vsa vprašanja strank v postopku, v zadostni meri pojasnil temeljno vprašanje tega spora, ali je bila odsotnost tožnika v spornem obdobju zaradi bolezni ali zaradi poškodbe na delu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bila odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvaja nadaljnjega dokaza s postavitvijo novega izvedenca nevrologa, utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbene graje, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca M. G., specialista ..., neobjektivno in nepopolno, ker ni bil opravljen osebni pregled tožnika in ker izvedenec ni pojasnil metodologije svojega dela. V dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 8. 9. 2009 ter z dne 22. 9. 2009 je izvedenec obširno pojasnil, zakaj ni opravil osebnega pregleda tožnika. Izvedensko mnenje je bilo narejeno 23. 6. 2009 in se nanaša na zdravstveno stanje tožnika v mesecu januarju in februarju 2009 in je razlog njegove odsotnosti z dela bilo možno določiti in oceniti iz dokumentacije pogostih kirurških pregledov, ki jih je tožnik imel v tem obdobju in iz obsežne dokumentacije celotnega, do takratnega poteka zdravljenja od začetka poškodbe, saj zdravstvena dokumentacija zadostno in dovolj podrobno opisuje stanja bolnika oz. rane in bi bil osebni zdravniški pregled odvečen. Glede metodologije na podlagi, katere je bilo opravljeno izvedeniško delo je izvedenec pojasnil, da gre za avtorsko oz. izvedeniško mnenje in da se to opira na specialistično stroko, dokumentacijo, literaturo ter splošno osvojene in priznane normative, kar je tudi v skladu z 251. členom ZPP, saj je izvedenec dolžan podati svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Ta pravila zajemajo sistem spoznanj in dognanj določene znanstvene discipline, stroke ali umetnosti. V konkretni zadevi izvedencu ni bilo potrebno opraviti nekih testov ali preiskovalnih postopkov in preiskav temveč, je na podlagi proučitve medicinske dokumentacije, ob upoštevanju pravil stroke, podal svoje izvedensko mnenje ter tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu ugovoru, da izvedenec ni pojasnil metodologije svojega dela. Izvedenec v uvodu svojega izvedenskega mnenja z dne 23. 6. 2009 pojasni, da je po sklepu sodišča bila njegova naloga, da na podlagi medicinske dokumentacije v sodnem spisu, po potrebi po osebnem pregledu tožnika, poda mnenje o tem, ali je bil vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 11. 1. 2009 do vključno 20. 2. 2009 bolezen ali poškodba pri delu.

Ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb, da prihaja izvedenec v izvedenskem mnenju sam s sabo v nasprotje, ko navaja, da ni utemeljena prekvalifikacija vzroka bolezni za obdobje enega meseca do 12. 12. 2008, na drugem mestu pa, da takšna prekvalifikacija ni utemeljena od 12. 12. 2008 do 10. 1. 2009. Navedeno niti ni stvar izvedeniškega mnenja, temveč gre za pravno vprašanje glede pristojnosti posameznih organov pri toženi stranki, kakor so določeni v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB-3, Ur. l. RS, št. 72/2006 s spremembami) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). Odločanje o začasni zadržanosti od dela do 30 dni je v skladu z 80. členom ZZVZZ-UPB-3 v pristojnosti osebnega zdravnika, v začasni zadržanosti od dela nad 30 dni pa v skladu z 81. členom ZZVZZ-UPB-3 v pristojnosti imenovanega zdravnika toženca oz., glede na 82. člen citiranega zakona v pritožbenem postopku zoper sklep imenovanega zdravnika, v pristojnosti zdravstvene komisije toženca. Navedeno navidezno neskladje je izvedenec pojasnil v dopolnilnem izvedeniškem mnenju z dne 8. 9. 2009 v točki 3 in v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 22. 9. 2009 v 1. odstavku na drugi strani.

Pritožbeno sodišče tudi ne vidi neskladja v tem, kakor ga navaja tožnik v pritožbi in ki naj bi se nanašalo na to, da tožnik pred boleznijo ni imel bolezni, npr. sladkorne bolezni, ki bi direktno pogojevale slabo celjenje ran, nato pa naj bi izvedenec zaključeval, da pri tožniku obstaja nagnjenost k slabšemu celjenju ran, kar utemeljuje samo na podlagi dolgotrajnega zdravljenja, ne da bi navedel objektivni dokaz ali izvid, ki bi to utemeljeval. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na koncu 5. strani in 6. strani obrazložitve se v običajni klinični praksi poškodba takega tipa, kakor jo je doživel tožnik s podobno odrgnino in ranama sanira v obdobju približno enega meseca, v manj ugodnih okoliščinah z vmesnim operativnim tretmanom pa v obdobju treh do 6 mesecev. V primeru tožnika definitivna sanacija kožnega defekta še vedno ni bila popolnoma izključena do spornega obdobja meseca januarja oz. februarja 2009, napovedan pa je bil še dodatni tretman s strani dermatologa z okluzivnimi povoji, ob morebitni neuspešnosti pa še kritje kožnega defekta z inerviranim prostim režnjem. Izvedenec je pojasnil, posebej še v dopolnilnih izvedenskih mnenjih, da se nagnjenost k slabemu celjenju ran običajno kaže in ugotavlja ob zahtevnejših poškodbah in zlasti pogostem draženju poškodbene cone in, da ravno prolongacija celjenja rane pri tožniku kaže, da taka nagnjenost pri njem nedvomno obstaja. Pred obravnavano nezgodo pri delu pa ni bila ugotovljena, ker tožnik po dokumentaciji, ki je bila sodnemu izvedencu na razpolago, ni imel poškodb, ki bi lahko tako nagnjenje pokazalo, saj pri manjših vsakdanjih poškodbah, kot je ureznina, takega nagnjenja ni mogoče ugotoviti, niti ni imel nobenih obremenilnih bolezni kot je npr. sladkorna, pri kateri je znano, da se rane počasneje celijo. Sodni izvedenec, kakor navaja sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi na strani 7 sodbe je tudi pojasnil, da je dolžina zdravljenja tožnika le eden od pokazateljev na neobičajni zaplet zdravljenja relativno enostavne poškodbe, ki se je pokazala z dvema ranama in kompresijo tkiva pod tema ranama. V primeru, če tožnik ne bi imel problema s trofiko oz. sistemsko nagnjenostjo k slabi regeneraciji ran oz. tkiva, bi to zdravljenje potekalo bistveno krajši čas in bi se po vseh običajnih metodah rana pozdravila po mesecu ali dveh oz. po kirurškem posegu najkasneje v roku 6 mesecev in v posledici tega je izvedenec menil, da že dolžina zdravljenja pri tožniku kaže na druge okoliščine, ki so bile pri njem prisotne, to je tožnikovo sistemsko nagnjenost k slabi regeneraciji, poleg zapletov pri zdravljenju z mikrotrombi v tkivu in slabšega celjenja zaradi spremenjene cirkulacije ob poškodbi senzornega živca.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre pri tožniku, kot razlog začasne odsotnosti z dela v spornem obdobju za bolezen in ne za poškodbo pri delu. Za poškodbo pri delu je šlo tako dolgo, dokler je bilo obolenje neposredno in izključno posledica delovne nezgode z dne 24. 6. 2006, sedaj pa je prišlo do indirektne posledice neugodnega bolezenska kondicioniranja in neobičajnega direktnega popoškodbenega dogajanja oz. zapleta, ali kakor navaja izvedenec na 8 strani izvedeniškega mnenja, se je zaradi omenjenih dejstev primarni inicialni vzrok (poškodba) v obdobju prevladovanja neugodnih bolezenskih kondicioniranj prekvalificiral v sekundarno bolezensko stanje (boleznina), perspektivno pa je objektivno pričakovati še morebitne zaplete tekom nadaljnjega bodisi konservativnega ali operativnega tretmana (inerviran reženj).

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem, upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.