Jedro

Razporeditev na čakanje na ustrezno delo je nedvomno razlog v smislu 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotoviti ustreznega dela in ga zato napoti na čakanje. V tem obdobju je delavec tudi upravičen do (100%) nadomestila za čas odsotnosti z dela v obsegu siceršnje delovne obveznosti. Glede na določbo 158. člena ZPIZ-1 je treba šteti, da se delna invalidska pokojnina izplačuje tudi za dneve, ko je delavcu (iz razlogov na strani delodajalca) odrejeno čakanje na ustrezno delo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je 137. člen ZDR posebni predpis na katerega odkazuje 158. člen ZPIZ-1, ki omogoča izplačevanje delne invalidske pokojnine tudi v takih primerih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 247,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. 2 6 6020880 z dne 3. 12. 2007 in 6020882 z dne 30. 1. 2008, s katerima je bilo odločeno, da se tožnici izplačevanja delne invalidske pokojnine ustavi z dnem 22. 11. 2007, ko je delodajalec tožnici odredil čakanje na delo. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožnici izplačuje delno invalidsko pokojnino od navedenega datuma dalje ter ji povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ob dejstvu, da je bila tožnica dne 23. 11. 2007 razporejena na čakanje na ustrezno delo, je štelo, da pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine iz 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ni bil izpolnjen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo sodbe Psp 752/2008, s katero je bilo razsojeno, da se odločbi tožene stranke v zvezi z ukinitvijo pravice do delne invalidske pokojnine z dne 3. 12. 2007 in 31. 1. 2008 odpravita. V veljavi tako ostaja odločba tožene stranke z dne 20. 9. 2006 s katero je bila tožnici priznana pravica do delne invalidske pokojnine, kar pomeni, da je odpadla pravna podlaga za obe izpodbijani odločbi tožene stranke v zvezi s prenehanjem izplačevanja delne invalidske pokojnine. Opozarja na nasprotje med sodbo v zadevi Psp 725/2008, ki sporni odločbi tožene stranke odpravlja in izpodbijano sodbo, ki pa zavrne tožbeni zahtevek na odpravi istih odločb. Glede na določbo 158. člena ZPIZ-1 je mnenja, da je upravičena do delne invalidske pokojnine tudi od 22. 11. 2007 dalje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

7. V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Glede samega izplačevanja delne invalidske pokojnine pa 158. člen ZPIZ-1 določa, da se le-ta izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Delna invalidska pokojnina se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti (prvi odstavek 159. člena ZPIZ-1).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke z dne 20. 9. 2006 priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 4. 9. 2006 (od tega dne ji je bila tudi izplačevana) dalje, saj je bila pri tožnici podana invalidnost III. kategorije zaradi bolezni s pravico do dela na delovnem mestu šivanje I s polovico polnega delovnega časa. Na podlagi nove odločbe tožene stranke z dne 15. 11. 2007 so bile tožnici priznane nove pravice do dela na ustreznem delovnem mestu, zaradi katerih je prenehala njena pravica do dela na delovnem mestu šivanje I. Ker tožničin delodajalec dela, ki bi ustrezalo novim priznanim pravicam ni imel, ji je dne 21. 11. 2007 odredil čakanje na drugo ustrezno delo. Tožena stranka je nato izdala odločbo s katero je odločila, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine (odločba je bila s sodbo Psp 752/2008 z dne 19. 3. 2009 odpravljena) in istočasno odločila o ustavitvi njenega izplačevanja z dnem 22. 11. 2007. 9. Zmotno je sicer stališče revidentke, da je že na podlagi sodbe Psp 752/2008 z dne 19. 3. 2009 odpadla pravna podlaga tudi za izpodbijani odločbi v zvezi s prenehanjem izplačevanja delne invalidske pokojnine. S citirano sodbo je bilo namreč odločeno le o tem, da tožnica še vedno izpolnjuje pogoje, ki jih zakon zahteva za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, v odvisnosti od drugih pogojev, pa se lahko odloči o izplačevanju omenjene pokojnine, kar je tudi predmet tega spora.

10. Revizija pravilno opozarja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na napačno pravno podlago. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe) v prvem odstavku 137. člena določa, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti v primerih in v trajanju, določenim z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Razporeditev na čakanje na ustrezno delo je nedvomno tak razlog v smislu navedenega člena, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotoviti ustreznega dela in ga zato napoti na čakanje. V tem obdobju je delavec tudi upravičen do (100%) nadomestila za čas odsotnosti z dela v obsegu siceršnje delovne obveznosti. Glede na določbo 158. člena ZPIZ-1, ki določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, je treba šteti, da se delna invalidska pokojnina izplačuje tudi za dneve, ko je delavcu (iz razlogov na strani delodajalca) odrejeno čakanje na ustrezno delo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je 137. člen ZDR posebni predpis na katerega odkazuje 158. člen ZPIZ-1, ki omogoča izplačevanje delne invalidske pokojnine tudi v takih primerih. Glede na navedeno je napačno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica do izplačevanja delne invalidske pokojnine ni upravičena, ker naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz 159. člena ZPIZ-1. Do razporeditve v skladu z novo invalidsko odločbo je bila tožnica še vedno razporejena v skladu s prejšnjo invalidsko odločbo, le da ji je bilo za čas njene delovne obveznosti, ki je znašala 4h dnevno, s strani delodajalca izplačevano nadomestilo za čas odsotnosti v smislu določb 158. člena ZPIZ-1 (1).

11. Utemeljenost take razlage izhaja nadalje tudi iz določbe 93. člena ZPIZ-1. Druga alineja tretjega odstavka navedenega člena predvideva celo zvišanje odmerjene pokojnine za 40%, če zavarovanec izgubi ustrezno delo brez lastne volje ali krivde. Ne preneha se izplačevati pa niti v primeru, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje, temveč se odmerjena pokojnina le zmanjša za 30% (peti odstavek 93. člena ZPIZ-1).Glede na navedeno je tožnica še toliko bolj upravičena do nadaljnjega izplačevanja delne invalidske pokojnine saj ji delovno razmerje sploh ni prenehalo, temveč še vedno traja, vendar zaradi priznanja novih pravic še ni pričela z delom v skladu z omejitvami iz odločbe tožene stranke. Vrhovno sodišče je tudi že večkrat zavzelo stališče, da priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pomeni avtomatičnega prenehanja prejšnje pravice. Glede na navedeno, je tožena stranka neutemeljeno ustavila izplačevanje delne invalidske pokojnine tožnici z dnem 22. 11. 2007 in je odločitev sodišča prve stopnje o odpravi take odločbe in priznanju izplačevanja delne invalidske pokojnine od navedenega dne dalje utemeljena.

12. Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo ugodilno sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker je tožnica z revizijo uspela, ji mora tožena stranka povrniti utemeljene revizijske stroške, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju, OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) v višini 247,86 EUR. Od prisojenega zneska tečejo zakonske zamudne obresti, če ga tožena stranka ne bo plačala v izpolnitvenem roku 15 dneh.

Op. št. (1): Glej npr. sodbo VIII Ips 128/2010 z dne 7. 3. 2011.