Jedro

Ugodeno predlogu za dopustitev revizije glede pomembnih pravnih vprašanj v zvezi s kršitvijo osebnostnih pravic.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1) utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve; 2) obstoja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke; 3) višine odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic.

Obrazložitev

1. Prvemu tožniku je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) z odločbo z dne 14. 7. 1992 zavrnilo njegovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, češ da naj bi deloval zoper njene interese. Posledično mu je z odločbo prenehalo delovno razmerje 3. 8. 1993. Po raznih sodnih postopkih mu je končno MNZ 28. 1. 2003 izdalo odločbo o sprejemu v državljanstvo, 8. 3. 2004 pa še odločbo, da je imel od 25. 2. 1992 do 2. 10. 2000 v Sloveniji stalno prebivališče. 2. Tožnik v tem pravdnem postopku uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi, kot trdi, protipravnega odvzema prostosti, nezakonite hišne preiskave, nezakonitega ravnanja Ministrstva za notranje zadeve, kršitve pravice do sodnega varstva, kršitve pravice do svobode gibanja, kršitve pravice do varstva osebnosti, kršitve pravice do zbiranja in združevanja, kršitve volilne pravice ter pravic do svobode dela, do socialne varnosti in zdravstvenega varstva, kršitve pravice do družinskega življenja, vzdrževanja, izobraževanja ter vzgoje otrok.

3. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 35.000 EUR, zavrnilo pa je njegovo nadaljnji zahtevek glede te škode v višini 146.917,04 EUR in njegov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v skupnem znesku 30.057,19 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek druge tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 62.593,89 EUR.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zastaranja. Postavilo se je na stališče, da je bila škoda znana ob pravnomočnosti ugodilne odločbe MNZ o državljanstvu z dne 28. 1. 2003, zato je bila tožba, vložena 19. 1. 2006, vložena pravočasno. Sodišče je ugotovilo protipravnost ravnanja državnega organa in sicer po analizi postopka pridobivanja tožnikovega državljanstva od 16. 9. 1991 do 28. 1. 2003. Upravni organ je gradil svojo odločitev na kršitvi procesnih pravil, ko ni omogočil tožniku, da bi se udeležil ugotovitvenega postopka. Že z odločbo z dne 16. 8. 1996 bi državni organ glede na stališče sodišča lahko pozitivno odločil, česar pa ni storil zaradi protipravnega ravnanja in je zato šlo za kršitev tožnikovih ustavnih pravic. Tako se je 16. 8. 1996 vzpostavilo protipravno stanje, ki je povzročalo tožniku škodo, ki je izkazana kot akutna stresna situacija, nato pa kot kronična prilagoditvena motnja. Zaradi duševnih bolečin je prisojena odškodnina 30.000 EUR, zaradi strahu za eksistenco, lastno zdravje in družinsko življenje pa je prisojena odškodnina v znesku 5.000 EUR.

5. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe glede zneska 24.260,99 EUR premoženjske škode ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožeče in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ni pritrdilo pritožbi, da bi zastaranje začelo teči 16. 8. 1996, ampak se je strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, da je zastaranje začelo teči 28. 1. 2003, ker je tožnik šele takrat zvedel, da je sprejet v slovensko državljanstvo, pred tem pa je bilo to negotovo dejstvo. Pritožbeno sodišče je pritrdilo tudi razlogom prvostopenjskega sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti. Ravnanje upravnih organov je predstavljalo civilni delikt, saj tožniku ni bilo nikoli očitano, da bi storil kaznivo dejanje proti Republiki Sloveniji, zato ni bilo razlogov, da je moral čakati na uveljavitev pravic več kot deset let. 6. Tožena stranka v predlogu za dopustitev revizije izpodbija odločitev o odškodnini (35.000 EUR) in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sporne so odločitve o zastaranju, podlagi zahtevka in podrejeno o odškodnini zaradi strahu ter o višini odškodnine.

7. Glede zastaranja tožena stranka zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 315/2010). Trdi, da ni pravilna odločitev, da je zastaranje začelo teči 28. 1. 2003, saj je škodni dogodek nastal z izdajo odločbe MNZ z dne 16. 8. 1996 in je tedaj nastalo nedopustno stanje. Nesprejem v državljanstvo je tožniku porušil ravnovesje že od leta 1992 naprej, vendar je bilo to pravno zaznavno od leta 1996 naprej. Za povzročitelja škode je tožnik zvedel 16. 8. 1996, najkasneje takrat pa je mogel vedeti tudi za škodne posledice, zato je zastaranje začelo teči najkasneje 16. 8. 1996, pred vložitvijo tožbe pa sta potekla tudi oba zastaralna roka ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, ki je bila objavljena 12. 3. 1999. 8. Glede podlage tožbenega zahtevka tožena stranka meni, da ni podana. Zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, to je sodnih odločb II Ips 713/93, II Ips 342/2004 in pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 12. 1995. V predlogu meni, da protipravnosti ravnanja upravnega ali sodnega organa ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bila kasneje prvotna odločba spremenjena ali razveljavljena. Odločanje v upravnem ali sodnem postopku pomeni uporabo prava, pravilnost odločbe pa se v pravni državi zagotavlja s sistemom pravnih sredstev. Državni organ je v postopku ravnal v skladu s takrat veljavnim Zakonom o državljanstvu (v nadaljevanju ZDRS), ki mu je dopuščal diskrecijsko pravico glede sprejema v državljanstvo. Tožnikovo vlogo je zavrnil iz razlogov nevarnosti za varnost države. Ko je ta podlaga odpadla, je bilo tožnikovi prošnji ugodeno.

9. Tožena stranka podrejeno ugovarja prisojeni odškodnini za strah, ker zatrjevanega strahu ni smatrati za pravno priznano škodo. Tožena stranka ugovarja tudi višini odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Odškodnina v višini 30.000 EUR je močno pretirana, odločitev o tem vprašanju pa bi bila pomembna zaradi oblikovanja sodne prakse Vrhovnega sodišča. 10. Predlog je utemeljen.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in razvoj prava preko sodne prakse. Sporna so namreč pravna vprašanja, glede katerih naj bi odločitev sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Zato je predlogu v obsegu, razvidnem iz izreka sklepa, ugodilo in revizijo v navedenem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Glede pravnega vprašanja odškodnine za strah pa niso bili izpolnjeni pogoji iz 367.a člena ZPP.