Jedro

Tožnikovega predloga, da se uradni osebi, ki sta sodelovali v zadevi, zaradi nesprejemljive razlage zakona izločita, glede na vsebino in način podaje ni razumeti kot zahtevo stranke po 37. členu ZUP. Za bistveno kršitev pravil postopka se po 237. členu ZUP šteje, če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, torej oseba, pri kateri je podan kateri od izločitvenih razlogov iz 35. člena ZUP. Tožba pa potrjuje, da gre zgolj za pobudo uradnima osebama, da svojo izločitev predlagata sami.

Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb zakona o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku in med katere sodi tudi določba 125. člena o zastaranju. Stališče, da je s takšno razlago zakona kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov, ni utemeljeno. Davčni organ je postopek vodil skladno z ZDavP-2, torej zakonom, ki je veljal v času upravnega odločanja. Za zatrjevani poseg v pridobljene pravice tožnika bi lahko šlo le, če bi pravica do odmere davka po določbah ZDavP-1 zastarala že pred uveljavitvijo ZDavP-2, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo dohodnino za leto 2006 v znesku 61.236,76 EUR.

Po podatkih, ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni avstrijski organ, je tožnik v letu 2006 prejel provizijo v višini 137.417,80 EUR, ki mu jo je tuji izplačevalec nakazal na bančna računa na Hrvaškem. Tožnik za leto 2006 ni vložil napovedi, niti mu ni bila izdana odločba o odmeri dohodnine. Zato ga je davčni organ povabil (vabilo z dne 10. 8. 2012) in 29. 8. 2012 z ugotovitvami seznanil ter mu omogočil, da se o njih izjavi v roku 15 dni. Po navedbah tožnika je pravica do odmere dohodnine za leto 2006 zastarala, čemur pa davčni organ ne sledi in tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje odmeri dohodnino za leto 2006 na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1) v višini, ki izhaja iz izreka.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-01-169/2013 z dne 20. 2. 2014 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih v celoti pritrdilo izpodbijani odločitvi. Zastaranje odmere davka tudi po presoji pritožbenega organa ni nastopilo. Glede na prehodne določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) se z dnem njegove uveljavitve preneha uporabljati ZDavP-1, hkrati pa se postopki, ki ob začetku veljavnosti ZDavP-2 še niso končani, končajo po določbah ZDavP-2. Izjeme od teh določil se nanašajo na uporabo ZDavP-1, ki je določena v 420. členu in predpisuje, da se za odmero in obračun dohodnine za leto 2006 uporabljajo določbe ZDavP-1. Navedeni zakon pa v 259. členu določa, da mora biti odločba izdana do 31. 10. za preteklo leto. Ker se, glede na določbo 420. člena ZDavP-2, ZDavP-1 uporablja le za odmero in obračun dohodnine, se glede splošnih določb odmere davka upoštevajo določila ZDavP-2, ki v 125. členu, ki ureja zastaranje, določa, da pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti in odmeriti. Glede na dejstvo, da bi morala biti odločba za leto 2006 izdana do 31. 10. 2007 (259. člen ZDavP-1), je takrat tudi začel teči petletni zastaralni rok, ki bi v primeru, če odločba ne bi bila izdana, potekel 31. 10. 2012. Odločba je bila torej izdana (15. 10. 2012) in vročena stranki (17. 10. 2012) pred potekom zastaralnega roka. Kot neutemeljen zavrne tudi pritožbeni ugovor, da so v zadevi odločale uradne osebe, ki bi morale biti izločene, in da o zahtevi tožnika za izločitev uradnih oseb pred izdajo odločbe ni bilo odločeno. Meni namreč, da davčni organ navedb v vlogi, s katero se je tožnik odzval na pojasnilo davčnega organa v zvezi z ugovorom zastaranja (in v zadnjem delu odgovora navedel, da gre za netočno in nesprejemljivo razlago davčnega organa, zato predlaga, da se upravna delavca, ki sta sodelovala v predmetni zadevi, izločita), utemeljeno ni obravnaval kot zahteve za izločitev.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, pri čemer naj mu naloži, da pred odločitvijo o zadevi odloči o zahtevku tožnika za izločitev upravnih delavcev, ki so na zadevi delali. Priglaša tudi stroške postopka.

Pri izdaji izpodbijane odločbe je bil uporabljen napačen zakon. Zastaranje pravice do odmere bi bilo treba namreč presojati po določbah ZDavP-1, ki je v 1. odstavku 58. člena določal, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati ali odtegniti. Davek je bilo za leto 2006 treba napovedati do 1. 1. 2007. Prvo dejanje davčnega organa pa je bilo obvestilo o začetku postopka, ki ga je tožnik prejel 10. 8. 2012. Ne strinja se tudi z razlogi organa druge stopnje, saj se po določbi 420. člena ZDavP-2 za odmero in obračun dohodnine za leto 2006 uporablja ZDavP-1. Ta določba po mnenju tožnika ne pušča nikakršnega dvoma, da se za postopke odmere in obračuna dohodnine za leto 2006 uporablja stari zakon v celoti. Drugačna interpretacija zakona bi pomenila kršitev ustavnega načela iz 155. člena Ustave o retroaktivnem učinkovanju pravnih predpisov in poseg v pridobljene pravice tožeče stranke, bila pa bi tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca in razlagalnimi pravili.

Vztraja tudi pri ugovoru kršitve pravil postopka pri izdaji izpodbijane odločbe, ker je davčni organ zahtevo stranke za izločitev v celoti ignoriral, čeprav bi moral v skladu z drugi odstavkom 38. člena ZUP, kakor hitro je izvedel za kakšen izločitveni razlog, z delom prenehati in razloge sporočiti načelniku upravne enote (pravilno predstojniku organa - op. sodišča). Po 237. členu ZUP pa se za bistveno kršitev pravil postopka šteje, če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Očitane bistvene kršitve pravil postopka sodišče ne ugotavlja. Predloga tožnika, da se uradni osebi, ki sta sodelovali v zadevi, zaradi nesprejemljive razlage zakona izločita, tudi po presoji sodišča glede na vsebino in način podaje ni razumeti kot zahtevo stranke po 37. členu ZUP. Ker na ugovor pravilno in izčrpno odgovori že pritožbeni organ, se sodišče sklicuje na razloge odločbe o pritožbi in jih ne ponavlja. V zvezi s toženimi navedbami pa dodaja, da se po 237. členu ZUP za bistveno kršitev pravil postopka šteje, če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, torej oseba, pri kateri je podan kateri od izločitvenih razlogov iz 35. člena ZUP. Tožba pa po presoji sodišča potrjuje tudi, da gre zgolj za pobudo uradnima osebama, da svojo izločitev predlagata sami.

Neutemeljen je tudi ugovor napačne uporabe prehodnih določb ZDavP-2 in stališče, da bi moral davčni organ ob pravilni razlagi 420. člena ZDavP-2 vprašanje zastaranja pravice do odmere davka presojati na podlagi določb ZDavP-1. Tudi v tem delu se sodišče v celoti strinja s stališčem tožene stranke in z razlogi, s katerimi ga utemelji. ZDavP-2 zastaranje (pravice do odmere, izterjave in vračila davka) ureja v 5. podpoglavju VII. poglavja Drugega dela. Ureditev je torej umeščena v del zakona, ki se ureja davčni postopek in ki velja (če zakon za posamezno vrsto davka ne določa drugače) za vse vrste davkov. Odmero in obračun dohodnine zakon ureja v 1. poglavju Petega dela, ki posebnih določb o zastaranju pravice do odmere dohodnine ne vsebuje. Na enak način so bile določbe o zastaranju umeščene tudi v ZDavP-1 in pred njim že v ZDavP. Ne gre torej za določbe zakona o davčnem postopku, ki bi bile z odmero dohodnine tako neločljivo povezane, da kasnejših sprememb v postopku odmere ne bi bilo mogoče uporabiti (enako tudi sodba tega sodišča I U 996/2009). Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se zato tudi po presoji sodišča nanaša le na uporabo specialnih določb zakona o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku in med katere, kot že navedeno, šteje tudi določba 125. člena o zastaranju.

Stališče, da je s takšno razlago zakona kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov, ni utemeljeno. ZDavP-2 je začel veljati 17. 11. 2006 (dan po objavi v Uradnem listu št. 117/2006) in se je začel uporabljati 1. 1. 2007. V zadevi ni spora o tem, da je davčni organ postopek vodil skladno z ZDavP-2, torej z zakonom, ki je veljal v času upravnega odločanja. Za zatrjevani poseg v pridobljene pravice tožnika bi lahko šlo le, kolikor bi pravica do odmere davka po določbah ZDavP-1 zastarala že pred uveljavitvijo ZDavP-2. To pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).