Jedro

Prednost pred nevknjiženim lastnikom ima le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 859/2006 na nepremičnini parc. št. 1585/0 k.o. X. (ID 000) nedopustna (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 4.687,20 EUR v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od prejema sodbe dalje (II. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navedla, da S. in V. V. nista aktivno legitimirana kot tožnika v predmetnem sporu, ker nista bila stranki izvršilnega postopka, nista podala ugovora tretjega in ju sodišče s sklepom ni napotilo na vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. V pravdo bi lahko vstopila s samostojnim tožbenim zahtevkom ali pa kot stranska intervenienta na strani tožeče stranke. Zakonca V. nista vstopila v pravice prvega tožnika, saj ZPP v 190. členu določa, da se ne glede na prenos lastninske pravice pravda dokonča med istima strankama. Tretji, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, lahko v pravdo vstopi samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Sodišče je zato tudi napačno odmerilo stroške postopka, ki so za 60% višji ravno zaradi drugo in tretje tožene stranke. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem. Predmetna nepremičnina je bila do leta 1997 družbena lastnina in torej do takrat ni mogla teči priposestvovalna doba, kot to trdi tožnik. 29. člen ZTLR določa, da se lastninska pravica ne more priposestvovati na stvari, ki je družbena lastnina. Po ZLNDL iz leta 1997 se je istega leta L. zadruga šele vknjižila kot lastnik pravni prednik sporne nepremičnine in do začetka veljavnosti ZLNDL priposestvovalna doba ni mogla teči. Leta 2006 pa je bil že s strani toženca vložen izvršilni predlog, torej priposestvovalna doba desetih let ni pretekla. Ne tožnik ne njegovi pravni predniki niso bili v dobri veri, saj če gre za pravno poslovno pridobitev in je v zemljiški knjigi ostal vpisan nekdo drug, pridobitelj namreč ve ali bi moral vedeti, da ni pridobil lastninske pravice. Že vpogled v zemljiško knjigo zadošča, da se pridobitelju dokaže nedobrovernost. Zato je tudi napačen zaključek sodišča, da ni treba uporabiti 44/2 člena SPZ, ker je priposestvovalna doba potekla leta 2000. V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo se tisti, ki pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Po 11. členu SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik. Kako naj ob vložitvi izvršilnega predloga tožena stranka leta 2006 ve, da naj bi bila to individualna družinska hiša, če tega podatka ni bilo v katastru GURS. Sodišče zato napačno zaključuje, kaj bi vse moral vedeti upnik, ki je bil dobroveren in je zaupal državnim organom, ki vodijo javne evidence. Tudi iz odločbe VSL II Cp 4604/2008 izhaja, da se v primeru pravno poslovne pridobitve lastninske pravice s samo prodajno pogodbo lastninske pravice na nepremičnini še ne pridobi, ampak šele z vpisom v zemljiško knjigo. Tudi 134. člen Zakona o zemljiški knjigi je nalagal, da so lastniki nepremičnin, ki niso vpisani v zemljiško knjigo, dolžni v petih letih po uveljavitvi tega zakona predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. V sodbi Višjega sodišča v Kopru, Cp 1124/2011 z dne 24. 5. 2012 pa je bilo tudi odločeno, da mora za uspešno preprečitev pravice upnika s strani lastnika v pričakovanju, slednji izkazati določene predpostavke: da gre za pridobitev zastavne pravice v okviru izvršilnega postopka, da je bil pridobitelj zastavne pravice nepošten in da kupcu nepremičnine ni mogoče očitati neskrbnosti pri (ne)vpisu v zemljiško knjigo. Da so ti pogoji podani kumulativno, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da lahko tožbo na nedopustnost izvršbe vloži vsaka oseba, ki ima zato izkazan pravni interes v smislu ugovora tretjega po določbah ZIZ. Napotitveni sklep utemeljuje pravni interes tistemu, ki je v napotitvenem sklepu naveden, kar pa ne pomeni, da so s tem izključeni vsi ostali, ki imajo pravni interes za vložitev takšne tožbe. Sodišče je ugotovilo, da sporna nepremičnina že od leta 1990 ni bila v družbeni lastnini, zato so pritožbene navedbe, da ni moglo priti priposestvovanja, neutemeljene. Glede varstva pravnega prometa in varstva upnika, ki naj bi se zanašal na podatke v zemljiški knjigi, pa je sodišče pravilno sledilo argumentom odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up – 438/04 z dne 6. 7. 2006, tožeča stranka pa dodaja še temeljno odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up – 128/03 z dne 6. 9. 2004, v kateri je pojasnjena kolizija pravic v takih primerih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je dne 19. 7. 2006 v izvršilnem postopku opr. št. In 859/2006 zoper njenega dolžnika L. zadrugo (v nadaljevanju Z.), predlagala izvršbo s prodajo nepremičnine parc. št. 1585/0 k.o. X. V času vložitve predloga za izvršbo je bila v zemljiško knjigo kot lastnica vpisana Z. na podlagi ZLNDL. Prvo tožeča stranka stranka v tožbi trdi, da je Z. nepremičnino prodala že 20 let prej pravnim prednikom prvo tožeče stranke. Prvo tožeča stranka je v novembru 2008 prodala sporno nepremičnino drugo in tretje tožeči stranki, ki sta od dne 17. 12. 2008 vknjižena v zemljiško knjigo kot lastnika. Prvo tožeča stranka je v izvršilnem postopku že pred tem (dne 28. 10. 2008) vložila ugovor tretjega in bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 859/2006 z dne 14. 9. 2012 napotena na tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

6. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožeča stranka mora dokazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje.

7. Pritožnica zmotno meni, da je v tem sporu aktivno legitimirana le prvo tožeča stranka, ne pa tudi drugo in tretje tožeča stranka, ker nista bili stranki izvršilnega postopka in nista bil napoteni na vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe. Napotitveni sklep izvršilnega sodišča je res procesna predpostavka za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe, vendar je v okoliščinah konkretnega primera kljub vsemu podana aktivna legitimacija drugo in tretje tožeče stranke. Slednji sta namreč po tem, ko je prvo tožeča stranka že vložila ugovor tretjega in pred napotitvenim sklepom, sporno nepremičnino kupili. S tem je prišlo do ločitve procesne legitimacije (ki je ostala vložniku ugovora tretjega oziroma prvo tožeči stranki) od stvarne legitimacije, ki je prešla na drugo in tretje tožečo stranko kot pridobitelja oziroma singularna pravna naslednika (1). Pritožba sicer pravilno povzema vsebino drugega odstavka 190. člena ZPP, vendar višje sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za specifično situacijo (2), ker je prišlo do ločitve procesne in stvarne legitimacije že pred napotitvenim sklepom oziroma pred vložitvijo tožbe (3), zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana aktivna legitimacija za vse tožeče stranke, pravilen.

8. Pritožba nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so tožeče stranke pridobile lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sporna nepremičnina (enodružinska stanovanjska hiša) že od leta 1990 ni bila družbena lastnina in da je do vpisa lastninske pravice na dolžnika tožene stranke (Z.) prišlo zaradi avtomatizma vpisov po ZLNDL, ko so nepremičnine postale lastnina pravnih oseb, ki so imele v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe. Pritožnica, ki je vložila predlog za izvršbo leta 2006, meni, da se priposestvovalna doba do takrat ni mogla izteči, ker je šlo za družbeno lastnino.

9. Do teh pritožbenih navedb se višje sodišče niti ne bo opredeljevalo, ker meni, da je v obravnavani zadevi pravno odločilno, da je dolžnik s Pogodbo št. 270/90 o medsebojni ureditvi premoženjskopravnih razmerij, sklenjeni dne 6. 2. 1990 s pravnim prednikom tožečih strank (priloga A4) izstavil tudi zemljiškoknjižno dovolilo (4). Vsebina 4. člena pogodbe (kjer sta stranki določili, da ima član zadruge (kupca) pravico pridobiti lastninsko pravico na eni družinski stanovanjski hiši in pravico uporabe zemljišča, na katerem je zgrajena družinska stanovanjska hiša in pravico do zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice na hiši in vpisa pravice uporabe zemljišča) je upoštevaje značilnosti takratne lastninsko pravne ureditve povsem primerljiva s sedaj določeno vsebino zemljiškoknjižnega dovolila v 23. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

10. V skladu z novejšimi pravnimi izhodišči (5), ki vknjižbi lastninske pravice na podlagi pravnega posla ne pripisuje več absolutnih učinkov, navedeno pomeni, da so na pravne prednike tožečih strank, z nadaljnjimi prenosi pa tudi na tožeče stranke, že prešla stvarnopravna upravičenja, ki jim zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Prvo tožeča stranka je z verigo pogodb, ki vsebujejo zemljiškoknjižna dovolila, izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju v trenutku zaznambe sklepa o izvršbi in vknjižbe hipoteke tožene stranke. Vprašanje skrbnosti prvo tožeče stranke, ki ji pritožba očita, da ni poskrbela za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni materialnopravno pomembno. Novejša sodna praksa namreč poudarja, da poseg v stvarno pravico neskrbnega pridobitelja lahko upravičuje le varstvo pravnega prometa (6), tožena stranka pa hipoteke ni pridobila na pravnoposlovni podlagi, ampak na podlagi sklepa o izvršbi. Zato tudi ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in dobro vero (7). Povedano drugače, prednost pred nevknjiženim lastnikom ima le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.

11. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), ker tožeče stranke v njem le ponavljajo že med postopkom izražena pravna stališča. (1) Glej A. Galič, v Ude et al., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Uradni list in GV Založba Ljubljana 2005, 2. knjiga, stran 228. (2) Poleg tega se ZPP v izvršilnem postopku v skladu s 15. členom ZIZ uporablja le smiselno.

(3) Zato določba drugega odstavka 190. člena ZPP o privolitvi ni povsem uporabna.

(4) V tej smeri je treba razlagati tudi zapis sodišča prve stopnje na 11. strani obrazložitve sodbe: „Dolžnik je vse pravice, ki jih je imel v zvezi z nepremičnino torej že 6.2.1990 odsvojil pravnemu predniku tožnikov.“

(5) II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012, II Ips 441/2010 z dne 26. 9. 2013. (6) II Ips 33/2012 z dne 22. 11. 2012. (7) Up-128/03 z dne 6. 9. 2004 in Up-438/04 z dne 6. 7. 2006.