Jedro

Zahtevo stranke za izplačilo odškodnine za podržavljeno premoženje v denarju oziroma za odkup obveznic SOD-a je treba zavreči, če stranka ni upravičenec do denacionalizacije, saj kot vlagatelj zahteve na more imeti statusa aktivne stranke v tem postopku. Izplačilo odškodnine v denarju lahko zahtevajo le upravičenci, to se tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ne pa tudi njihovi pravni nasledniki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnika za izplačilo odškodnine v denarju oziroma odkup obveznic Slovenske odškodninske družbe po 48. členu Zakona o denacionalizaciji. V obrazložitvi je navedla, da je na podlagi predložene pravnomočne odločbe o denacionalizaciji št. ... z dne 25. 9. 2001, ki jo je izdala Upravna enota A, ugotovila, da ni pravne podlage za uvedbo postopka za izplačilo odškodnine v denarju oziroma odkup obveznic SOD, ker tožnik kot vlagatelj zahteve ne more imeti statusa aktivne stranke v tem postopku. Pri tem se sklicuje na določbe 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04, v nadaljevanju ZUP), ki opredeljujejo, kdo ima lahko lastnost stranke v upravnem postopku, ter določbe 48. in 50. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/00, v nadaljevanju ZDen), ki določata, kdo ima v postopku določeno pravico (aktivno legitimacijo) oziroma, komu se nalaga določena obveznost (pasivna legitimacija). Po določbi 48. člena ZDen Republika Slovenija zagotavlja upravičencu socialno varnost z odkupom obveznic za njihovo nominalno vrednost, če obstajajo ali nastopijo okoliščine iz 50. člena ZDen, dokler te okoliščine trajajo. Po citiranih določbah lahko izplačilo odškodnine v denarju uveljavljajo le upravičenci, to so osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno, ne pa tudi njihovi pravni nasledniki, ki so ali bodo v postopku dedovanja pridobili premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije. Odkup obveznic v postopku, uvedenem po 48. členu ZDen, lahko uveljavljajo le upravičenci, ki izpolnjujejo pogoje iz 50. člena ZDen, kar pomeni, da so obveznice dobili na podlagi 2. odstavka 42. člena oziroma 2. odstavka 43. člena ZDen, ne pa tudi njihovi pravni nasledniki, ki so uspešno uveljavljali upravičenja v postopku denacionalizacije in pridobili obveznice SOD, ki so z odločbo o denacionalizaciji pripadale le upravičencu. Iz odločbe o denacionalizaciji je razvidno, da je upravičenec v postopku denacionalizacije ZZ, roj. , tožnik pa je njegov vnuk, zato ne more imeti statusa aktivne stranke v postopku za izplačilo odškodnine v denarju. Zato je tožena stranka odločila na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji št. ... z dne 25. 9. 2001 pripada odškodnina v višini ... DEM. Ker je oseba slabšega premoženjskega stanja, je po 48. členu ZDen od tožene stranke zahteval, da odkupi obveznice SOD in s tem prispeva k njegovi boljši socialni varnosti z izplačilom denarne odškodnine. Je brez zaposlitve od 5. 12. 2002 in v težkem socialnem položaju, zato spada med osebe, ki jih navaja 48. člen ZDen. V 48. členu ZDen je res uporabljen termin "upravičenci", vendar bi bilo treba upoštevati tudi 15. člen ZDen, ki določa, da če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena ZDen mrtvi ali so razglašeni za mrtve, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihov pravni nasledniki. Tožena stranka ni upoštevala, da v primeru smrti upravičencev ZDen priznava upravičenje tudi pravnim naslednikom. Stališče tožene stranke je tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, saj so po le-tej pravni nasledniki v neenakopravnem položaju z direktnimi denacionalizacijskimi upravičenci, s čimer je kršena pravica do enakopravnosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove navedbe, da je napačno uporabila materialno pravo, ker ni upoštevala tudi 15. člena ZDen. Ta namreč določa le, da so v primeru smrti upravičenca njegovi pravni nasledniki upravičeni samo za uveljavljanje pravic iz ZDen, premoženje pa se vrača upravičencem, kot to določa 9. člen ZDen, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih in na način, kot določajo 3., 4. in 5. člen ZDen. Republika Slovenija zagotavlja socialno varnost z odkupom obveznic oziroma izplačilom odškodnine v denarju ob pogojih iz 50. člena ZDen le osebi, ki ima položaj upravičenca, kot je opredeljen v 9. členu in naslednjih členih ZDen. Izplačilo odškodnine v denarju torej lahko uveljavljajo le upravičenci, to so osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih in na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen. Glede na to tožnik ne more imeti statusa aktivne stranke v postopku za izplačilo odškodnine v denarju, ker v postopku denacionalizacije ni nastopal kot upravičenec oziroma kot oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik upravičen vlagatelj zahteve za uveljavljanje pravice do odškodnine v smislu 48. člena ZDen. Ta v 1. odstavku določa, da če obstajajo ali nastopijo okoliščine iz 50. člena tega zakona, Republika Slovenija dokler te okoliščine trajajo, zagotavlja upravičencu socialno varnost z odkupom obveznic za njihovo nominalno vrednost. V 2. odstavku citiranega člena pa je navedeno, da upravičenec uveljavlja pravice iz tega člena pri Ministrstvu za finance v upravnem postopku.

Po presoji sodišča je tožena stranka odločila pravilno in zakonito, za svojo odločitev pa je navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Določba 50. člena ZDen, da se upravičencu, ki je po merilih socialnega varstva oseba slabšega premoženjskega stanja, izplača odškodnina v primerih iz 2. odstavka 42. ali 2. odstavka 43. člena tega zakona v denarju do višine 24 povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov na zaposlenega v Republiki Sloveniji v zadnjih treh mesecih pred izdajo odločbe, pomeni, da gre odškodnina ob pogojih iz te določbe upravičencu, ki ima tak položaj v smislu določb 9., 11. in 12. člena ZDen. Določbe 15., 60. in 61. člena ZDen govorijo o tem, da so upravičeni za uveljavljanje pravic po ZDen oziroma imajo pravico, da vložijo zahtevo za denacionalizacijo tudi pravni nasledniki upravičencev, pri tem pa je treba pripomniti, da gre le za uveljavljanje pravic po ZDen, ne pa za pridobitev položaja upravičenca oziroma pridobitev neposredne lastninske pravice na premoženju, ki je predmet zahtevka. Sicer pa je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da ima v okoliščinah iz 50. člena ZDen pravico do odkupa obveznic na podlagi 48. člena ZDen tudi le upravičenec, njegov pravni naslednik pa ne (opr. št. I Up 428/2000 z dne 17. 1. 2001).

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je Upravna enota A izdala odločbo o denacionalizaciji, št... z dne 25. 9. 2001 (ki je postala pravnomočna dne 22. 10. 2001), s katero je odločila, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, d.d., Ljubljana dolžna tri mesece po pravnomočnosti te odločbe izročiti skrbniku za posebne primere BB, roj. ..., stanujočemu V, odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini ... DEM za podržavljeno nepremično premoženje zasebnega gospodarskega podjetja ZZ, Usnjarna v A, priznano v korist denacionalizacijskega upravičenca ZZ, roj ... v A, umrlega .... Glede na to v primeru tožnika ne gre za denacionalizacijskega upravičenca v smislu 48. in 50. člena ZDen in je tožena stranka njegovo zahtevo upravičeno zavrgla na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.