Jedro

Ker je tožnik v spornem obdobju prejemal le 70 % pripadajoče plače (ne glede na to, da je prejel višjo plačo od osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi), je utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga bistveno zmanjšanega plačila za delo po 3. al. 1. odst. 112. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku 1. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku bruto razliko v plači za čas od marca 2006 do junija 2007, od bruto razlike odvesti pripadajoče davke in prispevke ter na račun tožnika izplačati vtoževane neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec od posamičnega prisojenega neto zneska razlike v plači do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku 1. točke izreka je višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek tožnika glede teka zamudnih obresti zavrnilo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku znesek v višini 14.541,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.835,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, toženi stranki pa prisodi stroške pravdnega postopka oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da zakonski razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR ni bil podan, saj iz plačilnih listov tožnika izhaja, da je v maju 2007, juniju 2007 in juliju 2007 prejel plačo v višjem znesku, kot pa je bila dogovorjena osnovna plača v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to po stališču tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je tožnik v spornem obdobju prejemal bistveno zmanjšano plačilo za delo. Sodba v zvezi s prisojenimi zneski tudi ni obrazložena, zaradi česar jo je potrebno razveljaviti. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, je tudi prepozna, saj je bil kot plačilni dan v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen 10. dan v mesecu (8. člen pogodbe o zaposlitvi). Glede na to je 15 dnevni prekluzivni zakonski rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči 11. dne v mesecu za pretekli mesec in ne šele 19. v mesecu za pretekli mesec, čeprav je bil plačilni dan pri toženi stranki dejansko 18. dan v mesecu za pretekli mesec. Po stališču tožene stranke je relevanten plačilni dan, ki je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 6. 2005. Ker je tožnik za razlog izredne odpovedi izvedel najkasneje 11. 7. 2007, izredno odpoved pa je podal 3. 8. 2007, je ta izredna odpoved tudi iz tega razloga nezakonita, saj je bila podana po izteku 15 dnevnega roka. Ker je izredna odpoved nezakonita, tožnik ni upravičen do odpravnine in odškodnine, zaradi česar je potrebno izpodbijani del sodbe v celoti razveljaviti, njegov zahtevek pa zavrniti kot neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odpravnino in odškodnino na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je dne 3. 8. 2007 toženi stranki na podlagi 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A10). Poleg tega je vtoževal tudi razliko med izplačano in pripadajočo plačo za čas od marca 2006 do junija 2007. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je tožnik toženo stranko pred podajo te odpovedi pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo (A9), za to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bil podan tudi razlog iz 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka tožniku več kot dva meseca (v obdobju od marca 2006 do junija 2007) izplačala bistveno zmanjšano plačilo za delo, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana tudi v 15 dnevnem roku od dneva, ko je bil tožnik s to kršitvijo tožene stranke seznanjen. V zvezi z zatrjevanim bistvenim znižanjem plačila za delo v vtoževanem obdobju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku (in preostalim delavcem) v spornem obdobju izplačevala 70 % plače (izpovedba priče A.Č., priloge A6, A7, A8, A11, plačilne liste). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z natančno obrazložitvijo sodišča prve stopnje o primeroma izračunani pripadajoči in dejansko prejeti plači za tožnika za junij 2007 (5. stran obrazložitve izpodbijane sodbe) in se nanjo v izogib ponavljanju le sklicuje. Ob tem so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje višine prisojenih zneskov ne bi obrazložilo. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek prilagodil izračunu tožene stranke (A7, A8), temu izračunu tožena stranka ni ugovarjala (razen navedbe, da naj bi bil tožbeni zahtevek po višini pretiran) niti ni predlagala dokazov o tem, da bi bil njen lastni izračun razlike v plači nepravilen. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že ugotovljeno, primeroma preverilo vtoževano razliko v plači za junij 2007 in zaključilo, da je tožnik do te razlike v plači (ki je bila enaka tudi po izračunu tožene stranke – A7, A8) upravičen, prav tako pa je upravičen tudi do ostalih vtoževanih razlik v plači skladno z izračunom tožene stranke.

Pritožbene trditve tožene stranke, da je tožnik v spornem obdobju prejemal višjo plačo od osnovne plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi (A2), za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso relevantne. 8. člen pogodbe o zaposlitvi je (A2) v prvem odstavku določal višino tožnikove osnovne plače. Drugi odstavek 8. člena pogodbe o zaposlitvi pa je določal, da je dejanska tožnikova plača odvisna razen od osnovne plače tudi od dela plače na podlagi delovne uspešnosti organizacijske enote, dela plače na podlagi delovne uspešnosti delavca, dodatkov ter drugih pogojev dela. Po četrtem in petem odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi je tožniku pripadal tudi dodatek na delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako dopolnjeno leto redne zaposlitve, tožnik pa je bil upravičen tudi do ostalih dodatkov, nadomestil, povračil stroškov za prehrano in prevoz na delo ter drugih osebnih prejemkov v skladu z ZDR, panožno kolektivno pogodbo ter akti in sklepi tožene stranke. Tožnikovo plačilo za delo (dejansko plačo tožnika) so torej tvorili poleg osnovne plače tudi drugi elementi (deli plače in dodatki, kar izhaja iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi). Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožnik v vtoževanem obdobju prejel izplačano le 70 % dejanske plače (torej plače, ki bi mu šla glede na 8. člen pogodbe o zaposlitvi), je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da ni bilo podanega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR, ker je tožnik v tem času prejel plačo, višjo od osnovne plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Bistveno za ugotovitev, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno s 3. alineo prvega odstavka 112. člena ZDR, je, kolikšno plačilo za delo bi tožnik v tem času moral prejeti (dejanska plača tožnika, opredeljena v drugem odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi), ne pa višina njegove osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je v spornem obdobju prejel 70 % pripadajoče plače, prejel bistveno zmanjšano plačilo za delo, kot je opredeljeno v 3. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR. Bistveno zmanjšano plačilo za delo je nedoločen pravni pojem. Nedoločenemu pravnemu pojmu da vsebino sodišče tako, da na podlagi ugotovljenih dejstev zaključi, če je v konkretnem primeru podano takšno dejansko stanje, ki ga je mogoče umestiti v okvir tega nedoločenega pravnega pojma. Pri uporabi nedoločenega pravnega pojma se oblikuje pravni standard. Z ozirom na to, da je dolžan delodajalec delavcu izplačati plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi v dogovorjeni višini (člen. 126, 127, 128, 129 ZDR, razen izjeme, ki jo dopušča 136/1 ZDR), neizplačevanje 30 % dela pripadajoče plače prav gotovo pomeni bistveno zmanjšano plačilo za delo (ki je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do izplačila vtoževane odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR ni upravičen zato, ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po izteku 15 dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Odločilnega pomena za ugotovitev pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ugotovitev, kdaj se je tožnik seznanil z razlogom, ki je utemeljeval njegovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da se je tožnik z razlogom, da mu je tožena stranka izplačevala bistveno zmanjšano plačilo za delo vsaj dva meseca, seznanil takrat, ko mu je tožena stranka plačilo za delo izplačala. To pa je bilo 18. v mesecu, saj je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je tožena stranka svojim delavcem in tudi tožniku plače izplačevala 18. dan v mesecu. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je potrebno kot pričetek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteti 10. dan v mesecu, ki je bil kot plačilni dan določen v šestem odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so nadalje pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na višino prisojene odpravnine in odškodnine. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tudi tega dela tožnikovega tožbenega zahtevka po višini odločilo na podlagi izračunov, ki jih je sicer v spis vložil tožnik, izdelala pa jih je tožena stranka (A6, A7, A8). Pri izračunu višine pripadajoče odpravnine je upoštevalo določbo 109. člena ZDR, pri izračunu prisojene odškodnine pa odpovedni rok, do katerega bi bil tožnik upravičen, če bi mu pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožena stranka iz poslovnih razlogov (drugi odstavek 92. člena ZDR).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.