Jedro

Za spremembe načrta, ki jih predlaga naročnik, veljajo glede obličnosti pravila drugega odstavka 649. člena OZ. Čeprav slednji določa obličnost gradbene pogodbe, je veljavna in za stranki zavezujoča tudi ustna gradbena pogodba. Pisna oblika je za gradbeno pogodbo predpisana le v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 16.789,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2008 do plačila (točka I.), terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 9.234,00 EUR z zapadlostjo 9.6.2013 pa ne (točka II). Zato je v nadaljevanju odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15106/2009 z dne 16.2.2009 v prvem in tretjem odstavku izreka, s katerim je bila dovoljena izvršba za izterjavo 16.789,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2008 in za izvršilne stroške v višini 177,48 EUR (točka III. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 1.562,21 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Očita mu bistvene kršitve pravil postopka, češ da je preseglo trditveno podlago tožeče stranke in odločalo mimo zahtevka (tožbeni zahtevek je utemeljevala s ponudbo, ki je vsebovala nižji znesek od tožbenega zahtevka, svojega trditvenega in dokaznega bremena o pogodbeno dogovorjenih in izvedenih delih ni zmogla), ker se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi s tem, neenakopravno obravnavalo stranke (od toženke je zahtevalo konkretizirane navedbe, od tožnice pa ne), prevalilo dokazno breme na toženo stranko (o dodatnih delih, odstopu od načrta), navedlo nejasne in neprepričljive razloge za odločitev (o obsegu in izvedbi del, cenah betona). Pri odločanju je napačno uporabilo materialno pravo 652. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Gradbena pogodba in dodatna dela bi morala biti dogovorjena v pisni obliki. Ustni dogovor ne ustvarja zaveze. V obravnavanem primeru posel tudi ni bil realiziran. Toženka kot strokovnjak mora nositi posledice, če ni poskrbela za pisno pogodbo: ni opravičena do plačila, kvečjemu do nadomestila po pravilih o obogatitvi, a o tem ni podala trditvene podlage. Zmotni so zaključki o soglasju glede cene za dodatna in spremenjena dela. Vztraja, da vnaprejšnjega soglasja toženke ni bilo. Gradbeni dnevnik ni verodostojen, ker ga ni podpisal nadzorni organ. O izvedenih delih se ne bi smelo slepo nasloniti na stališče izvedenke. Tožnica bi morala dokazati, da je zahtevala izvajanje gradbenega nadzora. Obširno graja dokazno oceno o obsegu izvedenih del, porabi materiala in cenah. Pri napakah bi moralo kljub zaključku, da so bile grajane prepozno, upoštevati (ne) verodostojnost tožnice. Napačno in nepojasnjeno je odločeno o upoštevanju že plačanega zneska. Sprejeta odločitev je nepravilna. Zahtevek bi moral biti v celoti ali vsaj v pretežni meri zavrnjen.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo naročenih in opravljenih gradbenih del pri izgradnji objekta kleti. Trdila je, da jih je opravila na podlagi projekta, ki ga je predložila toženka, delno pa po njenem naročilu tudi mimo projekta kot dodatno dogovorjena dela in za dogovorjeno ceno. Tožena stranka ji opravljenih del po izstavljenem računu in priloženi specifikaciji ni poravnala. Tožena stranka se je branila z ugovori, da pogodba za zaračunana dela ni bila sklenjena, da naročena dela niso bila opravljena, oziroma da so bila opravljena brez njenega soglasja, da niso bila opravljena v zaračunanem obsegu, da zanjo niso bila koristna in potrebna, da so bila opravljena z napakami in da so bila obračunana po nedogovorjeni ceni. V nadaljevanju postopka je podala pobotni ugovor iz naslova odškodninske odgovornosti tožeče stranke zaradi kršitve oziroma neizpolnitve pogodbene obveznosti.

6. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo po ugotovitvi, da zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke ni bilo (razlogi v točkah 93-97 sodbe). Tožena stranka pritožbe v tem delu ne konkretizira. Ob uradnem preizkusu, ko pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, saj je pokazalo, da sodba z njimi ni obremenjena in da je pravno pravilna.

7. V okviru opisane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz določil OZ o gradbeni pogodbi (čl. 649 OZ in naslednji). Po ugotovitvi, da predmet pogodbe niso bila le dela po projektu, zajeta v ponudbi, pač pa tudi dodatna dela, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku, je tožbenemu zahtevku v okviru postavljenega zneska v celoti ugodilo. Vključeval je tako dela po prvotno sklenjeni pogodbi kot dodatna dela oz. razliko, ki je toženka še ni plačala (z avansom). Pritožbeni očitki, da je sodilo preko tožbenega zahtevka (kršitev 2. člena ZPP), so torej neutemeljeni.

8. V dokaznem postopku je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva o sklenitvi pogodbe, obsegu naročenih in dogovorjenih del (ob sklenitvi pogodbe in dodatnih del), njihovi izvedbi, dogovorjeni in zaračunani ceni, grajanju napak ter plačilu. V obrazložitvi se je opredelilo do vseh ključnih dejanskih in pravnih argumentov obeh strank. Svojo odločitev je pojasnilo v jasnih, natančnih in preglednih razlogih. O njih ni nejasnosti in protislovij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Sodba torej ni obremenjena z uveljavljenimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti z relativnimi bistvenimi kršitvami 7., 5., in 2. člena ZPP ne. Z njimi pritožba dejansko graja sprejeto dokazno oceno. Njeno nestrinjanje z njo ne zadošča za očitek o kršitvah postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč natančna, skrbna, celovita, logična in prepričljiva. Opravljena je upoštevaje vsa metodološka napotila iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jo skupaj s prepričljivimi razlogi in pravno pravilno odločitvijo v celoti sprejema in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožbeni očitki o odločanju mimo trditvene podlage in zahtevka tožeče stranke, o prevalitvi dokaznega bremena na toženo stranko in o kršitvah načela kontradiktornosti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) so neutemeljeni. Protispisne so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni ponudila trditvene in dokazne podlage za svoj zahtevek. Trdila in dokazovala je, da so bila opravljena in z vtoževanim računom zaračunana dela po ponudbi za izgradnjo objekta (kleti), izdelani po projektu, ki ga je predložila toženka (list. št. 5 spisa), kot tudi dodatna dela, ki jih je zaradi spremembe načrta naročila toženka (prim. pripravljalna vloga z dne 24.56.2013, na list. št. 202). Te navedbe je sodišče pravilno povzelo v točki 29 in 30-44 sodbe glede predmeta pogodbe, v točkah 45-55 glede obsega izvedenih in zaračunanih del, o ceni pa v točkah 81-85 sodbe. V njih se je celovito opredelilo do vseh ključnih ugovorov tožene stranke.

10. Z zaslišanjem strank in na podlagi izvedeniških mnenj dveh izvedencev gradbene stroke je ugotovilo, da je toženka poleg ustno naročenih del po prvotnem projektu tožnici naročila tudi dodatna dela, ki so odstopala od prvotnega načrta. Z izvedenko gradbene stroke se je prepričalo, da so bila vsa dela opravljena po pravilih stroke ter korektno (in mestoma celo v škodo tožeče stranke) obračunana. Glede na specifikacijo del v obračunu B4 in po ugotovitvah izvedenca je ugotovilo, da so bila izvedena izključno v korist tožene stranke (prišlo je tudi do spremembe namembnosti objekta – namesto kleti v bivalni objekt). Z zaslišanjem strank pa se je prepričalo, da je toženka s cenami (tudi povečanimi za beton) soglašala, saj slednjih ob prejemu računa ni zavrnila. Ob takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, sprejema tudi njegovo dokazno oceno in ugotovitev, da so bila dodatna dela in odmiki od prvotnega projekta opravljena po naročilu (in ne le zgolj ob soglasju) tožene stranke ter da je bilo delo obračunano po soglasno dogovorjenih cenah. Pavšalno zanikanje soglasja toženke za dodatna dela je pravilno zavrnjeno v točki 39 sodbe, ugovori glede cene betona, podani šele v tem postopku, pa v točki 84 sodbe, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

11. Pritožbeni očitki o neenakopravnem obravnavanju strank in o prevalitvi dokaznega bremena na toženo stranko so odveč. Tožeča stranka je namreč svoje trditve o sklenjeni in realizirani ustni pogodbi, vključno z dodatnimi deli in ceno, dokazala z zaslišanjem strank, obračunom del in izvedencema. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi moralo biti soglasje za izvedbo dodatnih del izraženo v pisni obliki. Določba 652. člena OZ, na katero se pritožba opira, se ne nanaša na vsako spremembo gradbene pogodbe, ampak le na spremembo načrta, za katero je dal pobudo izvajalec. Takih pobud sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Zanesljivo se je prepričalo, da je bila toženka tista, ki je spremenila načrt (med drugim je ugotovilo spremembo namembnosti iz kleti v bivalni prostor). Za spremembe načrta, ki jih predlaga naročnik, veljajo glede obličnosti pravila drugega odstavka 649. člena OZ. Čeprav slednji določa obličnost gradbene pogodbe, je pravilna ugotovitev sodišča, da je veljavna in za stranki zavezujoča tudi ustna gradbena pogodba. Pisna oblika je za gradbeno pogodbo predpisana le v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem). Zato se sklenitev pogodbe in njena vsebina (vključno s spremenjeno vsebino pogodbenih obveznosti oziroma dodatnimi deli na predlog naročnika) lahko dokazuje tudi drugače in ne le z listino (55. in 58. člen OZ). Drži, da nosi dokazno breme o tem tožeča stranka. A ga je v nasprotju s pritožbenim prepričanjem po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v tem postopku zmogla. Svoje navedbe je dokazala, tožena stranka pa jih z ugovori ni uspela omajati.

12. Odločitev o pogodbeno dogovorjeni ceni ter o zvišanju cene za beton je sprejeta po pravilni oceni izpovedb obeh strank. Sodišče ju je preverilo s predloženimi listinami (dobavnice za material ter tudi z dopisom o zapori ceste, ki ga izpostavlja pritožba-prim. razlogi v točki 82). Na tej osnovi se je zanesljivo prepričalo, da je bila celotna zaračunana oziroma dobavljena količina betona vgrajena v toženkin objekt (točka 49 sodbe) in obračunana po dogovorjenih cenah. Razlogi o toženkinem pravnoveljanem soglasju za spremembo cene betona so v točki 84. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje zlasti glede na ugotovljeno dejstvo, da toženka zvišanim cenam betona ne ob ustnih pojasnilih tožeče stranke, zlasti pa ne ob prejemu računa, ni ugovarjala. Ugovori toženke o neverodostojnosti gradbene knjige, ker ni bila podpisana s strani nadzora, so prepričljivo zavrnjeni na podlagi mnenja izvedenke (točke 43, 50 sodbe). Pojasnila je, da je bilo delo opravljeno v skladu s pravili stroke. Na pripombe tožene stranke k njenemu pisnemu mnenju je dodatno razložila, kako je opravila navzkrižno kontrolo dobavljenega in vgrajenega materiala. Sodišče ji je utemeljeno sledilo, saj tudi tožena stranka po prejemu dopolnitve izvedeniškemu mnenju ni več ugovarjala, pa tudi novega izvedenca ni predlagala. Zato tudi v pritožbi izvedenkinega mnenja ne more z ničemer omajati.

13. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti o pravilnosti odločitve glede zatrjevanih napak pri izvedenih delih (točke 56-80 sodbe). Pritožnica očitno sprejema odločitev o prepoznem grajanju očitnih in skritih napak. Zato sprejete odločitve ne more omajati s sklicevanjem na neverodostojnost tožnice. S potekom roka za grajanje napak se naročnik namreč nanje ne more več sklicevati. V zvezi z zamakanjem oziroma napakami pri hidroizolaciji pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča, da slednja ne izvira iz sfere tožeče stranke (razlogi v točkah 72-73 sodbe). Kot je ugotovilo, toženka na prvi stopnji ni prerekala navedb tožeče stranke, da je hidroizolacijo izvajala sama in je to potrdila celo v svoji izpovedbi. Nasprotne pritožbene navedbe (da jo je izvajala tožnica) so zato ne le nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote, ker ne opraviči, zakaj jih ni podala na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP), pač pa so tudi povsem neutemeljene in jih je treba zavrniti.

14. Ostale so še pritožbene graje o nepravilni presoji predhodnih plačil toženke. Ugotovitev sodišča v točkah 87-89 o tem je pravilno oprta na listino v prilogi B4. Slednja izkazuje le plačani avans v višini 6.550,00 EUR in ne zneska, ki ga je tožnica navajala v izpovedbi. Drugih dokazov o višjem plačilu ni predložila. Ker je bilo trditveno in dokazno breme na njej, a ga po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zmogla, njegove dokazne ocene in ugotovitev tudi v pritožbi ne more omajati.

15. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker sodba tudi ni obremenjena ne z očitanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

16. Pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).