Jedro

Pri navideznih pogodbah gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani za izjavo volje navzven. Dokazno breme za dokazovanje navideznosti je na strani tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa prvo toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 478,22 EUR, drugi toženi pa njene pritožbene stroške v znesku 1.585,02 EUR, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo P 339/2014 z dne 12. 7. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrneta primarni in podredni zahtevek po tožbi z dne 22.5.2014, ki glasita: a) 1. Ugotovi se, da je notarski zapis o priznanju stanja dolga in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ, v notarskem zapisu ..., notarja v ..., opr. št. SV 632/13 z dne 23. 5. 2013, ničen. 2. Ugotovi se, da sta vpisa hipoteke z ID pravice ..., vknjižene v korist drugega toženca M. T., ..., zaradi terjatve v višini 27.000,00 EUR z zapadlostjo 19.7.2023 in zaznambe neposredne izvršljivost z ID zaznambe ..., ki sta obe vpisani pri nepremičninah, parc. št. *84/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 314/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 315/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 316/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 317/0 k.o. ... - ... (ID ...) in parc. št. 212/199 k.o. ... ... (ID ...), neveljavna. 3. Hipoteka z ID pravice ..., vknjižena v korist drugega toženca M. T., ..., zaradi terjatve v višini 27.000,00 EUR z zapadlostjo 19.7.2023, in zaznamba neposredne izvršljivosti z ID zaznambe ..., ki sta obe vpisani pri nepremičninah *84/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 314/0 k.o. ... -... (ID ...), parc. št. 315/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 316/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 317/0 k.o. ... - ... (ID ...) in parc. št. 212/199 k.o. ... ... (ID ...), se izbrišeta. b) 1. V razmerju med stečajnim dolžnikom J. P. - v stečaju, ... in drugim tožencem M. T., ... se razveljavi zemljiškoknjižno dovolilo z dne 23. 5. 2013, vsebovano v notarskem zapisu Sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ, v notarskem zapisu ..., notarja v ..., opr. št. SV 632/13 z dne 23. 5. 2013, s katerim je stečajni dolžnik dovolil, da se vknjiži skupna hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti na nepremičnini, pare. št. *84/0 k.o. ... - ... (ID ...), kot glavni nepremičnini in vknjiži skupna hipoteka na nepremičninah parc. št. 314/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 315/0 k.o. ... -... (ID ...), parc. št. 316/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 317/0 k.o. ... - ... (ID ...) in parc. št. 212/199 k.o. ... ... (ID ...), vse v korist drugo tožene stranke M. T., ..., v zavarovanje terjatve v znesku 27.000,00 EUR brezobrestno, z zapadlostjo 19. 7. 2023. 2. Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo hipoteke z ID pravice ..., dovoljenje na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 23. 5. 2013, vsebovanega v notarskem zapisu Sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ, v notarskem zapisu ..., notarja v ..., opr. št. SV 632/13 z dne 23. 5. 2013, se pri nepremičninah, pare. št. *84/0 k.o. ... - ... (ID ...), kot glavni nepremičnini in vknjiži skupna hipoteka na nepremičninah parc. št. 314/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 315/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 316/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 317/0 k.o. ... - ... (ID ...) in parc. št. 212/199 k.o. ... ... (ID ...), dovoli vknjižba izbrisa hipoteke z ID pravice ... in zaznambe neposredne izvršljivosti z ID zaznambe ..., ki sta obe vpisani v korist drugo tožene stranke M. T., ..., v zavarovanje terjatve v znesku 27.000,00 EUR brezobrestno, z zapadlostjo dne 19. 7. 2023. II. Zavrne se tožbeni zahtevek po tožbi z dne 8. 8. 2016, ki glasi: Ugotovi se, da terjatev toženca M. T., ... do stečajnega dolžnika J. P. - v stečaju, ... na podlagi Posojilne pogodbe z dne 19. 7. 2010 za plačilo 27.000,00 EUR brezobrestno z zapadlostjo 19. 7. 2023, ne obstaja. Ugotovi se, da ne obstoji ločitvena pravica - hipoteka z ID pravice ... (in zaznamba neposredne izvršljivosti z ID zaznambe ...) v korist toženca M. T., ..., vpisana na podlagi notarskega zapisa priznanja stanja dolga in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ, v notarskem zapisu ..., notarja v ..., opr. št. SV 632/13 z dne 23.5.2013, zaradi zavarovanja terjatve v višini 27.000,00 EUR brezobrestno z zapadlostjo 19.7.2023, pri nepremičninah, pare. št. *84/0 k.o. ... - ... (ID ...), kot glavni nepremičnini in vknjiži skupna hipoteka na nepremičninah parc. št. 314/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 315/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 316/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 317/0 k.o. ... - ... (ID ...) in parc. št. 212/199 k.o. ... ... (ID ...). Hipoteka ((in zaznamba neposredne izvršljivosti z ID zaznambe ...), ki je vpisana na podlagi notarskega zapisa priznanja stanja dolga in sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ, v notarskem zapisu Srečka Gabrila, notarja v Žalcu, opr. št. SV 632/13 z dne 23. 5. 2013, v korist toženca M. T., ..., zaradi zavarovanja terjatve v višini 27.000,00 EUR brezobrestno z zapadlostjo 19. 7. 2023, pri nepremičninah, parc. št. *84/0 k.o. ... - ... (ID ...), kot glavni nepremičnini in vknjiži skupna hipoteka na nepremičninah parc. št. 314/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 315/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 316/0 k.o. ... - ... (ID ...), parc. št. 317/0 k.o. ... - ... (ID ...) in parc. št. 212/199 k.o. ... ... (ID ...), se izbriše. III. Tožeča stranka je dolžna povrniti v roku 15 dni prvo toženi stranki 2.349,92EUR in drugo toženi stranki 1.929,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta prvi in drugi toženec dne 23. 5. 2013 pri notarju ... sklenila notarsko listino SV 632/13 o priznanju dolga in sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V tej listini je prvo toženec v celoti priznal dolg do drugega toženca v znesku 27.000,00 EUR in z rokom vračila 19. 7. 2023, na podlagi posojilne pogodbe z dne 29. 7. 2010 in je soglašal, da se ta terjatev zavaruje z ustanovitvijo vknjižbe hipoteke ter zaznambo neposredne izvršljivosti pri njemu do celote lastnih nepremičninah, vpisanih v k.o. ... in ... . Istega dne je notar vložil zemljiškoknjižni predlog in pri prvem tožencu lastnih nepremičninah je bila vknjižena hipoteka za 27.000,00 EUR v korist drugega toženca z zaznambo neposredne izvršljivosti terjatve. Za zavarovanje tožničine terjatve, po sklepu o izvršbi pa je bila hipoteka ustanovljena 5. 6. 2013. Zaradi trditev tožeče stranke, da je ta pravni posel ničen, je sodišče prve stopnje na podlagi tožbenih navedb in navedb v odgovoru prvo in drugo tožene stranke ugotavljalo ali je ta pravni posel ničen, ker naj bi šlo za navidezen pravni posel. Na osnovi dokazanih dejstev pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ima sporen notarski zapis resnično in dopustno podlago in pri sklenitvi posojilne pogodbe in izročitvi 27.000,00 EUR posojila ne gre za navidezen posel, ki bi imel za posledico njihovo ničnost. Prav tako ne gre za terjatev, ki ne bi obstajala, kot je to tožnica uveljavljala z zahtevkom po tožbi z dne 8. 8. 2016. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo v celoti primarni tožbeni zahtevek po tožbi z dne 22. 5. 2014 in preostali del zahtevka po tožbi z dne 8. 8. 2016. Ker je ugotovilo, da sporni notarski zapis ni ničen, ni utemeljen nadaljnji zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vpisa hipoteke in zaznambe njene neposredne izvršljivosti (točka 2. primarnega zahtevka) ter njen izbris (točka 3. primarnega zahtevka). Nadalje je sodišče ugotovilo, da sporna terjatev na podlagi posojilne pogodbe obstoja, zato je neutemeljen zahtevek, da neobstoji ločitvena pravica - hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti in da se izbrišeta. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da je z dnem začetka stečajnega postopka nad prvim tožencem prenehala tožničina pravica izpodbijanja njegovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj in je lahko ta pravna dejanja izpodbijala samo v skladu s pravili, določenimi v pododdelku 5.3.4. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), kot je to določeno v prvem odstavku 270. člena tega zakona. Ker je tožnica vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj pred začetkom stečajnega postopka nad prvim tožencem, je lahko po začetku le-tega, zahtevek uveljavljala samo še na račun stečajnega dolžnika (drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP). Nad prvim tožencem je bil začet stečajni postopek 8. 10. 2015, notarski zapis pa sta toženca sklenila 23. 5. 2013 in tega dne je začela učinkovati tudi vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti terjatve drugega toženca v zemljiški knjigi. Ker je bil izpodbijani pravni posel sklenjen in izveden pred dvanajstimi meseci pred uvedbo stečajnega postopka in torej izven obdobja izpodbojnosti iz prej navedenega 269. člena ZFPPIPP je sodišče tudi iz tega razloga zaključilo, da zahtevek na tej podlagi ni utemeljen. V postopku osebnega stečaja po 391. členu ZFPPIPP je obdobje izpodbojnosti zadnja tri leta pred uvedbo postopka, kar velja tudi za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Pravna dejanja iz 1. točke so izpodbojna ne glede na to ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je izpodbojno tisto dejanje, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali gre za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, ne glede na to ali je druga oseba vedela ali je morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Ker je sodišče ugotovilo, da sta toženca sklenila posojilno pogodbo, to je, da je drugi toženec prvemu tožencu izročil denar in da ne gre za navidezno pogodbo, ne gre za dejanski stan iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Prvi toženec je z notarskim sporazumom potrdil obstoj posojilne pogodbe in prejem posojila, zato vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti terjatve predstavlja njegovo nasprotno izpolnitev. Tudi če posojilo še ni v celoti zapadlo, pri zavarovanju terjatve ne gre za darilo. Drugi toženec je namreč svojo obveznost - izročitev denarja izpolnil, hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti celotne terjatve, vključno z nezapadlim zneskom, pa je namenjena zgolj zavarovanju njegove terjatve. Sodišče tudi ni ugotovilo okoliščin, ki bi opredeljevale odnos med tožencem v svojstvu istospolne partnerske skupnosti, zato tudi ni uporabilo določbe 18. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP. Pri odločanju o veljavnosti posojilne pogodbe in notarskega zapisa je sodišče prve stopnje uporabilo določbo prvega odstavka 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in prvega odstavka 570. člena OZ. Glede dopustnosti podlage in ničnosti je uporabilo prvi, drugi in četrti odstavek 39. člena OZ. Pri ugotavljanju ali je pogodba navidezna ali ne, pa je uporabilo prvi odstavek 50. člena OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka po tožbi z dne 22. 5. 2014 in tožbenega zahtevka po tožbi z dne 8. 8. 2016 se tožeča stranka ne strinja s takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča in navaja, da je sodišče o okoliščinah glede narave zatrjevane navideznosti posojila in na njegovi podlagi sklenjenega notarskega zapisa o priznanju stanja dolga in ustanovitve hipoteke na eni strani ter pomena izvedenih dokazov, presodilo očitno zmotno in neuravnoteženo, kar je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka poudarja, da je jedro tožbenih navedb iz primarnega zahtevka trditev, da drugi toženec prvemu tožencu ni nikoli izročil posojila v znesku 27.000,00 EUR in da sta toženca sklenila notarski zapis o priznanju stanja dolga in zavarovanja denarne terjatve s hipoteko na edinem realnem premoženju prvega toženca zato, da bi tožnici onemogočila uveljavitev njene judikatne terjatve v izvršbi oziroma sedaj v postopku osebnega stečaja. Tožeča stranka je uveljavljala obstoj negativnih dejstev in sicer v sferi, da je izven njenega dejanskega in spoznavnega dometa presoja verodostojnosti izpovedi obeh tožencev in njunih pojasnil glede spornega posojila ter trditev obeh toženih strank v pisnih vlogah. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejstva zgolj pavšalno, kar ima za posledico nezakonito sodbo. Sodišče je pavšalno zaključilo, da je imel prvi toženec še druge neporavnane obveznosti. To je pomembno zato, ker se je prvi toženec dokazno osredotočil le na vračilo dolga priči R. G. v znesku 10.000,00 EUR, pri čemer do 27.000,00 EUR manjka še 17.000,00 EUR in je zato ostalo nepojasnjeno, za kaj je prvi toženec porabil še 17.000,00 EUR. Pravno nepomembno je ali je drugi toženec jeseni 2010 razpolagal z zneskom 27.000,00 EUR. Prav tako je nepomembno ali je V. G. skoraj tri leta po prodaji delnic, v obliki darilnega izročila dne 24. 12. 2009 drugotožencu izročil denar. Sodišče prve stopnje ni presojalo, da sta toženca govorila različno in da sta skladno izpovedala le to, da je drugi toženec prvemu tožencu izročil 14.000,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zapisalo, da naj bi si prvi toženec pri drugem tožencu nekajkrat do konca leta 2010 izposodil manjše zneske. Teh manjših zneskov naj bi bilo vsaj za 13.000,00 EUR. Že za to, da nimata nobenega pisnega potrdila o izročitvi posameznih zneskov, se poraja dvom v to ali je šlo resnično ravno za znesek 27.000,00 EUR in ali je drugi toženec prvemu tožencu resnično izročil ravno 27.000,00 EUR. V tem delu sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka nadalje ne vidi nobenih logičnih in prepričljivih razlogov zakaj sta toženca antidatirala pogodbo, ker je bilo prvo večje posojilo dano oktobra 2010, toženca bi morala za to, da bi svojo verodostojnost ohranila, podati kakšne prepričljive razloge za potrebo po antidatiranju pogodbe. Če bi bila toženca verodostojna, potem ni najti nobenega razloga, da ne bi pogodbe, v kateri je naveden znesek 27.000,00 EUR, datirala ob izročitvi zadnjega posojilnega zneska. Antidatiranje posojilne pogodbe je zagotovo eden od bistvenih dejavnikov presoje verodostojnosti obeh tožencev. Sodišče je vse razloge, ki jih uveljavlja tožeča stranka za potrjevanje njenega stališča, da sta toženca sodelovala pri zavarovanju premoženja in prikrajšanju tožnice, razlagalo v korist tožencev, kar je popolnoma nerazumno. Glede vprašanja brezobrestnosti posojila, kar je tožeča stranka izpostavljala kot nelogično, je sodišče to dejstvo opravičilo z odnosom med tožencema in zaposlitvijo drugega toženca pri prvotožencu. Sodišče ni obrazložilo zakaj je drugotoženec v 5. točki pripravljalne vloge dne 14. 4. 2017 zapisal, da posojilo ni bilo popolnoma brezobrestno. Sodišče je glede brezobrestnosti posojila verjelo tožencema, čeprav za to ni imelo prepričljive podlage. Nadalje se je sodišče prve stopnje nepravilno opredelilo do dejstva, da sta oba toženca vedela za slabo premoženjsko stanje prvega toženca. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da je drugotoženec zavaroval svoje celotno posojilo, čeprav je na dan sklenitve notarskega zapisa zapadlo le 9.900,00 EUR. Zato je nerazumljivo zakaj toženca nista vknjižila hipoteke že ob sami sklenitvi posojilne pogodbe in ob zatrjevani predaji denarja. Vse to so dejstva, ki kažejo na navideznost spornega posla. Nato navaja v pritožbi, da je nenavadno, da bi naj drugotoženec znesek 27.000,00 EUR posodil prvemu tožencu na roko in za namen ustanovitve in poslovanja podjetja K., kljub temu, da je prvi toženec posloval kot samostojni podjetnik. Sodišče ni namenilo nobene pozornosti neskladju, kot to izhaja iz odgovorov na tožbo toženih strank. Drugotoženec je gotovo vedel za slabo finančno stanje prvotoženca in da tožnici ne plačuje najemnine, ter da ima težave pri poravnavanju drugih obveznosti, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da sta toženca namerno sklenila to posojilno pogodbo, da bi oškodovala tožnico. Nadalje v pritožbi tožeča stranka ponavlja, da je nenavadno, da toženca nista zavarovala kreditne pogodbe že takoj ob sklenitvi, temveč šele 33 mesecev po njeni sklenitvi. Notarski zapis SV 632/2013 sta sklenila dne 23. 5. 2013, torej še v času, ko je bila najemna pogodba s tožnico veljavna, gostinski lokal je še obratoval, hkrati pa so tekli razgovori o tem, kako razrešiti vprašanja odprtih obveznosti prvega toženca. Prvi toženec je sicer obljubljal, da bo izpolnil obveznosti iz najemne pogodbe, ravnal pa je nasprotno in šele po tem, ko sta toženca na varno spravila nepremičnine, sta brez napovedi lokal zaprla. Navedeno ravnanje in časovna dinamika poslovanja obeh tožencev do tožnice kažejo na to, da posojilno razmerje med tožencema ni nikoli v resnici obstajalo, posojilna pogodba in zavarovanje terjatve pa sta bila prirejena oškodovanju tožničinih poplačilnih pravic. Tako se izkaže, da je s strani tožencev zatrjevano posojilno razmerje, poleg izpostavljenih okoliščin obremenjeno tudi z vrsto drugih nelogičnosti, kar vodi v utemeljen dvom ali je drugi toženec v resnici kadarkoli denar posodil prvemu tožencu. Glede na dejstvo, da je bila tožeča stranka zaradi omejenosti dokazovanja negativnega dejstva nedvoumno izpostavljena dokazni stiski, bi moralo sodišče prve stopnje trditve in izpovedi obeh toženih strank presojati strožje. Tožeča stranka pritožbeno vztraja, da priznanje stanja dolgov ni služilo zavarovanju vrnitve posojila, kot sta zapisala toženca kot sopogodbenika v izpodbijanem notarskem sporazumu, pač pa je šlo izključno za prikrajšanju tožnice kot upnice. Tožeča stranka zato pritožbeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi že primarnemu tožbenemu zahtevku po tožbi z dne 22. 5. 2014 in posledično enako tudi tožbenemu zahtevku po tožbi z dne 8. 8. 2016, če ne v celoti pa vsaj v obsegu delne ničnosti za zneske, katerih izvršitev toženca nista mogla prepričljivo izkazati.

Glede podrednega tožbenega zahtevka po tožbi z dne 22. 5. 2014 pa se tožeča stranka ne strinja z zaključki sodišča, da ni podan dejanski stan iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je tožbo, v kateri je uveljavljala podredni zahtevek na podlagi pravil o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj po določilih OZ (tako imenovana Paulijanska tožba), vložila v času, ko nad prvim tožencem še ni bil začet stečajni postopek. Zato je napačen materialnopravni pristop prvostopnega sodišča, ki je okoliščino, ali je bil tretji seznanjen, da lahko z izpodbojnimi dejanji oškoduje tožnico kot upnico, obravnavalo zgolj skozi pravila ZFPPIPP o povezanih osebah. Sodišče bi moralo to vprašanje obravnavati tudi ob uporabi določil OZ, saj drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP določa, da lahko upnik v konkretnem primeru, po začetku stečajnega postopka zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava uveljavlja samo na račun stečajnega dolžnika. Takšno spremembo tožbe je tožeča stranka opravila. Sodišče bi zato moralo presojati tudi pogoje za izpodbijanje pravnih dejanj tožencev po prvem odstavku 256. člena OZ. Razlogi sodišča iz 13. točke obrazložitve nedvomno potrjujejo, da je bil drugi toženec nedvomno seznanjen s poslovanjem prvega toženca in v tem oziru tudi z obveznostjo do upnice- tožnice. Prvi toženec ni imel dovolj sredstev za izpolnitev tožničine terjatve in ker drugotoženec prvotožencu ni izročil več kot 14.000,00 EUR, je prvi toženec v korist drugega toženca razpolagal neodplačno. Tožeča stranka je glede na navedeno utemeljeno uveljavljala, da niso podane le predpostake iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, pač pa tudi po tretjem odstavku 256. člena OZ, kar pomeni, da je obdobje izpodbojnosti 36 mesecev. Razpolaganje s premoženjem ni le njegova odtujitev, pač pa tudi obremenitev. Razpolaganje prvega toženca je predstavljalo obremenitev njegovih nepremičnin, s čimer je prvi toženec ustvaril položaj, ko sicer ostaja zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, vendar pa tožnica v izvršbi ne bo mogla uspešno izterjati svoje terjatve, priznane s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Te terjatve bi tožnica v stečaju lahko uspešno izterjala, če izpodbojnega pravnega posla ne bi bilo, saj bi v tem primeru, v stečajnem postopku nastopala kot ločitvena upnica z najboljšim vrstnim redom za poplačilo v stečaju. Tožeča stranka pritožbeno vztraja, da je prvi toženec kot dolžnik s priznanjem dolga in zavarovanjem denarne terjatve povzročil, da je svoje celotno nepremično premoženje zavaroval pred drugimi upniki, zlasti pred tožnico kot največjim upnikom. Sodišče je z izpodbijano sodbo njunemu ravnanju podelilo legitimnost, kar pa je nedopustno. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku in se temu ustrezno spremeni tudi stroškovna odločitev. Glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji je po mnenju pritožbe sodišče o teh neobrazloženo odločilo in jih je tudi odmerilo v previsoki meri. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnima strankama, ki sta na njo odgovorili.

4. Prvotožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je bil dne 8. 10. 2015 začet stečajni postopek, osebnega stečaja nad prvotožencem. Zaradi navedenega je tožnica tožbeni zahtevek v postopku P 339/2014 modificirala. V stečajni postopek je svojo zavarovano terjatev v skupnem znesku 27.000,00 EUR in ločitveno pravico na nepremičninah prijavil drugotoženec. Stečajni upravitelj je terjatev in ločitveno pravico v celoti prerekal. Iz obrazložitve izhaja, da se denarna terjatev prereka, ker je dolžnik predložil zgolj notarski zapis SV 632/13 o priznanju stanja dolga, ni pa predložil temeljnega priznanja dolga, to je posojilno pogodbo z dne 19. 7. 2010 in dokazilo o tem, da je upnik dolžniku zares nakazal znesek posojila. O veljavnosti teče postopek P 339/2014. Tožnik je v stečajnem postopku upnik pod zaporedno št. 3, toženi stranki pa sta dolžnik in upnik pod zaporedno št. 13. Terjatev in ločitveno pravico toženca je prerekala tudi tožnica. Tožnica je v skladu s sklepom Okrožnega sodišča v Celju 4694/2015 in končnim seznamom preizkušenih terjatev dne 8. 8. 2016 vložila tožbo, ki se vodi pod P 484/2016. Terjatev in ločitveno pravico tožnice je stečajni upravitelj priznal. Stečajni dolžnik je v pravdi navedel, da je imel težave s poslovanjem, zato mu je drugi toženec posodil prvič denar v višini okoli 14.000,00 EUR. S tem denarjem je stečajni dolžnik poplačal dolg do R. G. in z njim zaključil. Do konca leta mu je še nekajkrat posodil manjše zneske, da je lahko plačeval stroške in obveznosti do zaposlenih, posojilno pogodbo pa sta sklenila za nazaj na datum 19. 7. 2010, takrat ko mu je posodil najvišji znesek. Ob sklepanju sporazuma z dne 13. 6. 2013 je bil drugi toženec zaposlen pri stečajnem dolžniku in njegovo finančno stanje je poznal. Sporazum je podpisal, vendar ni vedel na kakšen način bo dolgovani znesek poravnal. Tožnica oziroma njen sin sta vedela za slabo finančno stanje, vsled česar je na podlagi priporočil tožničinega sina hodil v banko z namenom, da bi pridobil kredit, vendar ga ni dobil. Zaradi naraslih dolgov je prišlo do stečaja. Prvi in drugi toženec nista bila nikoli izvenzakonska partnerja. Navedbe stečajnega dolžnika so potrdile v postopku zaslišane priče, v delih kot to izhaja iz napadene sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

5. Odgovor na pritožbo podaja tudi drugotožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Sodba z dne 12. 6. 2017 je povsem pravilna in zakonita. Po mnenju te tožene stranke so pritožbena navajanja v točki II. pritožbe pavšalna in popolnoma neargumentirana. Sodišče ugotovljena dejstva ni presojalo pavšalno in površno. Že sama tožnica je izpovedala, zaslišana kot stranka, da si je prvotoženec že kmalu po sklenitvi najemne pogodbe pri njej izposodil denar. Prav tako naj bi si denar prvotoženec izposodil tudi od njenega sina B. M.. Iz izpovedi prič izhaja, da je prvotoženec na podlagi prejetega posojila poravnal dolg R. G. in ostalim dobaviteljem. Prvotoženec je tožnico obveščal o tem, da bi želel zaključiti z najemom že konec poletja oziroma v začetku jeseni 2012. Kljub temu, da prvotoženec ni plačeval najemnine, je bila tožeča stranka povsem pasivna in ni zavarovala svoje terjatve, temveč je izvršbo vložila po več kot 14 mesecih po poteku najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je drugotoženec imel prihranke v višini 27.000,00 EUR, ter da so ta sredstva predstavljala vir za sporno posojilo. Drugotožena stranka je tekom postopka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj so na njene navedbe o tem, da je drugotoženec razpolagal s prihranki v višini 27.000,00 EUR, potrdile v postopku zaslišane priče. Glede neverodostojnosti tožencev pa v odgovoru na pritožbo drugotoženec meni, da temu ni tako, saj je drugotožena stranka jasno in določno izpovedala, zakaj je kot datum sklenitve pogodbe zapisan datum 19. 7. 2010 in ne oktober 2010, ko je drugotožena stranka prvotoženi stranki dejansko izročila prvi in najvišji znesek posojila v višini 14.000,00 EUR. Dejstvo je, da tožeča stranka svojo zgodbo gradi zgolj na špekulacijah in posledice svojih opustitev skuša prevaliti med drugim tudi na drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je drugotožena stranka dala prvotoženi stranki posojilo brezobrestno ravno iz razloga, ker sta se slednja poznala že iz mladosti in ker je prvotožena stranka želela vstopiti v posel prvo pogodbene stranke. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na navedbe pooblaščenca drugotožene stranke iz njene vloge, ko je pooblaščenec zapisal, da slednje še ne pomeni, da je bilo posojilo dano popolnoma brezobrestno, toženi stranki namreč zakonskih zamudnih obrestih v temeljnem poslu nista izključili. Pooblaščenec drugotožene stranke je v pripravljalni vlogi slednje navedel le kot odgovor na izmišljene in neutemeljene navedbe tožnice, da naj bi bil temeljni dokaz, da posojilo sploh ni bilo dano, ta, da je bilo dano brezobrestno. O okoliščinah zakaj je bilo posojilo dano obrestno ali brezobrestno je bilo tekom postopka razjasnjeno. Tožeča stranka svoje pritožbene navedbe, da sta toženca s skupnim delovanjem prikrajšala tožnico in zavarovala nepremično premoženje prvega toženca, to uveljavlja povsem neutemeljeno. Drugotožena stranka ni mogla vedeti ali bo tožeča stranka zoper prvotoženo sploh vložila izvršbo ali ne. Vseskozi ga je nagovarjala k ohranitvi posla. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da notarski zapis ne predstavlja navideznega pravnega posla. Drugotožena stranka v tej zvezi opozarja, da zgolj dejstvo, da slednji tožeče stranke ni obvestil o sklenitvi zavarovanja, to ne pomeni, da je posel navidezen. Nadalje v odgovoru navaja, da pritožnica ves postopek gradi na golih špekulacijah, pri čemer dokaznega bremena ne zmore, predstavlja pa njeno sedanje postopanje več kot očitno zgolj poizkus izogniti se posledicam svoje lastne neaktivnosti in neskrbnosti. Tožnica ni storila ničesar v zavarovanje svoje denarne terjatve, temveč je čakala več kot 14 mesecev. Zgolj dejstvo, da tožena stranka tožeči za sklenitev notarskega zapisa in hipoteke ni povedala, še ne pomeni, da je bilo njuno postopanje navidezno. Prvotožena stranka je pojasnila, da je s prejetim posojilom poplačala dolg do R. G.ka, preostali denar pa je porabila za poplačilo dobaviteljem za plačilo obratovalnih stroškov in plač. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, da prvotoženec finančnih sredstev iz naslova posojila ni imel, neutemeljene in so neprepričljive. Glede na navedeno je sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko ni sledilo pavšalnim tožničinim trditvam, da notarski zapis predstavlja navidezen pravni posel. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo, ko je štelo, da ne gre za dejanski stan iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, ker sta toženca sklenila posojilno pogodbo, ker je drugi toženec prvemu tožencu izročil denar in ker ne gre za navidezno pogodbo. Pritožba skuša dokazati, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem oziroma s vprašanjem ali je tretji bil seznanjen, da lahko z izpodbijanimi dejanji oškoduje tožnico kot upnico, in s tem naj ne bi uporabilo določb OZ, vendar pa so ta pritožbena zatrjevanja ne le pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme obravnavati, temveč so te pritožbene navedbe v celoti neosnovane. Tožeča stranka je v okviru podredno postavljenega tožbenega zahtevka uveljavljal izpodbojni zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP in je navajala, da je izkazano obdobje izpodbojnosti 36 mesecev. V konkretnem primeru pravno dejanje prvotožene stranke kot stečajnega dolžnika ne more biti izpodbojno, saj ne gre za primer, ko bi druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev oziroma bi bila ta izpolnitev majhne vrednosti. S sklenitvijo notarskega zapisa in na njegovi podlagi ustanovljene hipoteke in z zaznambo neposredne izvršljivosti je drugotoženec pridobil zgolj ločitveno pravico. Toženi stranki sta sklenili posojilno pogodbo, s katero je drugotožena stranka prepustila znesek denarja v višini 27.000,00 EUR v last prvotoženi stranki. S sklenitvijo posojilne pogodbe je vsak pogodbenik prevzel svojo obveznost, drugotoženec kot posojilodajalec, da izroči denar, prvotoženec kot posojilojemalec pa, da mora v določenem roku denar vrniti. Zato je nesmiselno navajanje tožeče stranke, da je drugotožena stranka prejela premoženje prvotožene stranke brez nasprotne izpolnitve. Pa tudi sicer z ničemer ni utemeljena navedba tožnice, da je drugotožena stranka premoženje prvotožene stranke že doprejela. Do prodaje nepremičnega premoženja v lasti prvotožene stranke in poplačila namreč sploh še ni prišlo. Zgolj dejstvo, da drugotožena stranka svoje denarne terjatve ni zavarovala že ob sklenitvi posojilne pogodbe še ne pomeni, da gre za navidezen pravni posel. Da ne gre za neodplačno razpolaganje priča dejstvo, da je drugotoženec prvotoženi stranki na podlagi obstoječe posojilne pogodbe z dne 19. 7. 2010 posodil denarna sredstva v skupni višini 27.000,00 EUR. Dejstvo je, da sta toženi stranki že ob sklenitvi posojilne pogodbe predvideli možnost dodatnega zavarovanja. Prvotoženec je ta sredstva prejel in je z njimi prosto razpolagal. Tega posojila pa ni vrnil. Ker je bilo poslovanje prvotožene stranke neuspešno, je drugotoženec zahteval dodatno zavarovanje svoje denarne terjatve v višini 27.000,00 EUR, kar je prvotožencu tudi posodil. Glede na vse navedeno, o kakršnemkoli neodplačnem razpolaganju ne more biti govora. Zato tudi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 256. člena OZ na katerega se pritožnik sicer sedaj popolnoma neutemeljeno sklicuje, da je drugotoženec za višino dolga katerega je prvi toženec imel do tožnice, vedel oziroma bi zanj moral vedeti. Tudi prvotoženec je izpovedal, da se z drugotoženo stranko o dolgu, ki ga je imel do tožnice, ni pogovarjal. Prav tako je drugotoženec zgolj prisostvoval sklepanju sporazuma v katerem je bilo ugotovljeno, da je bil ugotovljen dolg prvotoženca do tožnice v višini 14.200,00 EUR in ne v višini 25.200,00 EUR. Pa tudi sicer je drugotoženec svojo terjatev zavaroval pred sklenitvijo dogovora in prevzemnega zapisnika. Zgolj dejstvo, da je drugotoženec bil zaposlen pri prvotoženi stranki še ne pomeni, da je za višino dolga vedel. Sodišče je tako v obrazložitvi sodbe prepričljivo navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi so jasni in niso sami s sabo v nasprotju, zato te kršitve sodišče prve stopnje ni storilo. Tožeča stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka sodbe o stroških postopka, vsled česar bo lahko pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ne bo pokazal kakšnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke, sodišče druge stopnje najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso sami s sabo v nasprotju, temeljijo pa na izvedenih dokazih, katere je sodišče prve stopnje metodološko pravilno dokazno ocenilo po določbi 8. člena ZPP. Tako ni podana očitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena in da je protispisna. Sodišče prve stopnje ni dalo izpovedbam prič in listinskim dokazom drugačnega pomena, kot le-ti izhajajo iz izpovedb prič in iz listinskih dokazov. Sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče druge stopnje, ob reševanju pritožbe tožeče stranke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da notarski zapis o priznanju stanja dolga in sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ v notarskem zapisu ..., notarja v ..., opr. št. SV 632/13 z dne 23. 5. 2013 ni ničen in posledično vpis hipoteke na nepremičninah last prvotoženca ni neveljaven, zato tudi ni mogoče ugoditi izbrisnemu zahtevku. Ključno vprašanje, katerega je moralo na podlagi tožbenih trditev tožeče stranke razrešiti sodišče prve stopnje in, ki je odločilnega pomena za odločanje o zahtevku z dne 22. 5. 2014 in o zahtevku z dne 8. 8. 2016 je ta, ali je notarski zapis o priznanju stanja dolga in sporazum o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposrednega izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ, v notarskem zapisu ..., notarja v ..., opr. št. SV 632/13 z dne 23. 5. 2013, ničen. Tožeča stranka je namreč svoje zahtevke gradila ravno na ničnosti tega pravnega posla, ki ga je videla v tem, da je osnovna posojilna pogodba z dne 19. 7. 2010 navidezna. S tem je zatrjevala uporabo zakonskega dejanskega stanu za ničnost pravnega posla, na podlagi določbe prvega odstavka 50. člena OZ. Po določbi prvega odstavka 50. člena OZ, navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je tožeča stranka morala zaradi uveljavljanja navideznosti pravnega posla dokazovati negativna dejstva, vendar se je na drugi strani izkazalo, da sta toženca pozitivna dejstva v zvezi z veljavnostjo posojilne pogodbe, uspela dokazati. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (prvi odstavek 569. člena OZ). Po prvem odstavku 570. člena OZ se posojilojemalec lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (prvi, drugi in četrti odstavek 39. člena OZ). Prepovedana podlaga je tista, ki je navidezna ali neresnična. Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim zato, da bi pri njih nastala zmotna predstava. Prvi odstavek 50. člena OZ določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, da gre za navidezno pogodbo, mora pa biti volja navideznosti sporazuma, kar pomeni, da sta imeli tako voljo obe pogodbeni stranki.1 Res je, da navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama, vendar pa ta hkrati predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, zato je pravno poslovna volja obeh pogodbenih strank le zaigrana. Gre torej za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani za izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Dokazno breme, da sta toženca želela nekaj drugega in ne tistega, kar sta dala zapisati v pogodbi, je bilo na strani tožeče stranke.2 Pravilno, v odgovoru na pritožbo drugotožena stranka poudarja, da takšnega dokaznega bremena tožeča stranka v tem pravdnem postopku ni zmogla in da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sklenjena pogodba ni navidezna. Bistvena vsebina posojilne pogodbe je količina posojenega denarja in obveznost vračila, kar je tudi po zaključku sodišča druge stopnje v izpodbijani pogodbi bilo določeno. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je drugotoženec uspel dokazati, da je imel na razpolago posojen denarni znesek v višini 27.000,00 EUR in je v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede toženčevega premoženjskega stanja, da je torej imel na razpolago denarna sredstva v znesku 27.000,00 EUR in da je ta sredstva tudi izročil prvotožencu, kar vse izhaja iz pisne posojilne pogodbe z dne 19. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je drugotoženec prvotožencu ta denar izročil in sicer mu je dne 19. 10. 2010 izročil 14.000,00 EUR, nato pa še preostale zneske, te zneske mu je izročal na roke, kot vse to izhaja iz njegove izpovedi, saj bi ob položitvi denarja na račun, zaradi občasnih blokad šel denar drugam in ne prvotožencu. Na podlagi izpovedb prič in potrdila je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugi toženec od očima prejel darilo 21.000,00 EUR, ter da je delal že pred zaposlitvijo ter varčeval, na podlagi česar je zaključilo, da je jeseni 2010 razpolagal z zneskom 27.000,00 EUR. Dejstvo porekla denarja je tako sodišče prve stopnje štelo za izkazano, kar je eden od bistvenih elementov posojilne pogodbe. Pritožbene navedbe v tej smeri se tako izkažejo zgolj za pavšalne in za neutemeljene in pritožbene trditve, da drugotoženec ni razpolagal s tem denarjem so neutemeljene. Za drugačno ugotovitev dejanskega stanja tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza. Njene navedbe za dokazovanje negativnih dejstev (brez dokazov) niso dovolj, ker je na drugi strani sodišče prve stopnje ugotovilo tako imenovano pozitivno dejstvo, to je, da je drugotoženec razpolagal z denarnimi sredstvi, katere je nato tudi izročil prvotožencu. Šele po izročitvi celotnega posojila, sta toženca podpisala pisno posojilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je ves ta denar, katerega je drugotoženec imel na razpolago, izročil kot posojilo prvotožencu, zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imel sporen notarski zapis resnično in dopustno podlago v sklenitvi posojilne pogodbe in izročitvi 27.000,00 EUR posojila, ter da ne gre za navidezen posel, ki bi imel za posledico njegovo ničnost. S tem, ko je posojilodajalec posojilojemalcu izročil posojeni denarni znesek, posojilojemalec pa ga je sprejel in to tudi izhaja iz same sklenjene pisne posojilne pogodbe, je s tem postala posojilna pogodba z dne 27. 10. 2010 pravno formalno veljavna in je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za navidezen pravni posel, kajti denarni tok med toženima strankama se je izmenjal. Zato so v tej zvezi nepomembne pritožbene navedbe, da prvotoženec ni izkazal za kaj je ta denarna sredstva porabil, bistveno je, da je bil pravni posel pravilno sklenjen. Namen porabe denarja ni sestavina posojilne pogodbe. Izpovedi obeh tožencev je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in v tej zvezi ni ugotovilo takšnih razhajanj v njunih izpovedbah, ki bi kazale na to, da denar posojilojemalcu dejansko ni bil izročen. Ker je posojilna pogodba bila sklenjena v pisni obliki, zato v takšni obliki in vsebini velja, razen če bi tožeča stranka uspela dokazati, da temu ni tako, vendar kot že povedano, temu dokaznemu bremenu ni zadostila, ker sta toženi stranki dokazali na podlagi same, pisno sklenjene posojilne pogodbe in na podlagi drugih dejstev pravo pogodbeno voljo, da je drugi toženec prvemu tožencu posodil 27.000,00 EUR, pod pogoji kot je to navedeno v pisni posojilni pogodbi z dne 19. 10. 2010. Tožeča stranka skuša veljavnosti te pogodbe oporekati s tem, da bi naj datum ne bil takšen, kot je dejanski datum sklenitve pogodbe in naj ne bi bil 19. 7. 2010, temveč 19. 10. 2010, vendar se je sodišče prve stopnje tudi do tega datuma pravilno opredelilo na podlagi izpovedi obeh pravdnih strank. Datum 19. 7. 2010 je bil posledica dejstva, da je drugi toženec osnutek pogodbe našel na internetu in je napačno datum prepisal, pravi dan sklenitve te pogodbe pa je 19. 10. 2010, ko je drugi toženec, prvotožencu izročil prvi znesek posojila 14.000,00 EUR. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine veljavnosti sklenitve posojilne pogodbe z dne 19. 10. 2010, vse to je pravilno in natančno obrazložilo, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in so zato zgolj pavšalne pritožbene trditve, da je sodišče neobrazloženo zaključilo, da ne gre v konkretnem primeru za navidezen pravni posel. Tako ni storilo očitane bistvene kršitve določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno neutemeljene so nadaljnje navedbe, da kaže na fiktivnost pravnega posla to, da gre za brezobrestno posojilo in, da sta toženca sodelovala pri zavarovanju premoženja in prikrajšala s tem tožnico in da je sodišče prve stopnje vse to razlagalo v korist toženih strank. Sodišče prve stopnje je glede brezobrestnosti posojila podalo pravilno materialnopravno podlago, saj pogodbene obresti niso bistvena sestavina posojilne pogodbe, pogodbena volja pravdnih strank je tako avtonomna, tako glede zapadlosti posojila, višine in vračila dolga, medtem ko sta se toženca že v osnovni posojilni pogodbi dogovorila, da se bo terjatev zavarovala. To zavarovanje sta kasneje tudi realizirala s sklenitvijo notarskega zapisa o priznanju stanja dolga in s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ v notarskem zapisu Srečka Gabrila, notarja v Žalcu, opr. št. SV 632/13 z dne 23. 5. 2013 in avtonomna pogodbena volja strank posojilne pogodbe, je na kakšen način bosta zaradi neplačila zneskov posojila in zaradi zapadlih obrokov, zavarovala nastalo terjatev. Tega jima tožeča stranka ne more in ni mogla preprečiti in tudi pritožbene trditve, da sta toženca hotela z zavarovanjem te terjatve prikrajšati tožečo stranko za uspešno uveljavljanje njene terjatve, pritožbeno niso pomembne. Tudi, če sta toženca vedela za določen del terjatve tožnice do prvotoženca pa to ni tista okoliščina, ki bi vplivala na neveljavnost sklenjene posojilne pogodbe, kakor tudi njene izpeljave v notarskem zapisu o priznanju dolga in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve. Pri sklepanju sporazuma in notarskega zapisa ni pomembno stanje dolga, kajti že v prvotni posojilni pogodbi sta se stranki posojilne pogodbe dogovorili za možnost zavarovanja z neposredno izvršljivostjo. Tudi pritožbene trditve, da sta toženca tožnici sporno terjatev in sklenitev notarskega zapisa zamolčala, ne izkazujejo, da je šlo za navideznost spornega posla. Vsi posli so bili sklenjeni v pisni obliki in so izražali pravo pogodbeno voljo pravdnih strank. Prav tako niso pomembne pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi od posojenega denarja prvotoženec moral plačati najemnino tožeči stranki, ne pa drugim upnikom. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, za kakšne namene je prvotoženec porabil posojena sredstva in zato to zamolčanje ne vpliva na veljavnost pravnega posla. Tudi pritožbene navedbe, da je drugotoženec dobro poznal finančno stanje prvotoženca, ne vplivajo na veljavnost pisno sklenjene posojilne pogodbe. Pritožbene trditve o tem, da toženca nista obveščala tožnice, pač pa sta nepremičnine zavarovala zato, da bi jih spravila na varno in sta šele nato zaprla gostinski lokal, so ostale na ravni nedokazanosti in pomenijo pavšalne pritožbene navedbe, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati kot takšne, ki bi izpodbile pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

10. Sklepne pritožbene navedbe glede ničnosti posojilne pogodbe in notarskega zapisa in sporazuma, da navedena ravnanja in časovna dinamika poslovanja obeh tožencev do tožnice kažejo na to, da posojilno razmerje med tožencema ni nikoli v resnici obstajalo, posojilna pogodba in zavarovanje terjatve pa sta bila prirejena oškodovanju tožničinih poplačilnih pravic, predstavljajo takšne pritožbene navedbe, ki so ostale zgolj pavšalno zatrjevane, zato jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati v smislu ničnosti vseh izpodbijanih pravnih poslov, zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede primarnega zahtevka z dne 22. 5. 2014 (točka 1.a)), da so imele vse pogodbe resnično in dopustno podlago v sklenitvi posojilne pogodbe in v izročitvi 27.000,00 EUR posojila, ter da ne gre za navidezen posel, ki bi imel za posledico njegovo ničnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mogoče s hipoteko zavarovati tudi terjatve, ki še niso zapadle v plačilo. Drugoženec je prvemu tožencu posodil in izročil 27.000,00 EUR, to terjatev pa je drugotoženec hotel zavarovati s sklenitvijo notarskega zapisa in sporazuma zaradi tega, ker je videl kakšno je poslovanje prvotoženca in dejstvo, da s sporno terjatvijo toženca nista seznanila tožnice, na pravilno presojo o veljavnosti pravnega posla, to ne vpliva. Ker torej sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni ugotovilo ničnosti, je zato pravilno zavrnilo primarni zahtevek v vseh treh točkah, kakor je glasil. Ker osnovni pravni posel ni ničen, zato v nadaljevanju ni utemeljen zahtevek za ugotovitev, da so vpisi hipoteke neveljavni in ker ne gre za materialnopravno ničen pravni posel, niso podani pogoji za izbrisno tožbo po določbi 243. člena ZZK-1. 11. Glede tožbenega zahtevka po tožbi z dne 8. 8. 2016, ki je glasil, da terjatev med tožencem M. T. in dolžnikom J. P. ne obstaja in da se ugotovi, da ločitvena pravica ne obstoji in da se izbriše, je prav tako sodišče prve stopnje pravilno odločitev gradilo na dejstvu, da tožeča stranka ni uspela dokazati ničnosti osnovnih poslov, da ne gre za navidezno posojilno pogodbo in s tem da ne gre za ničnost notarskega zapisa in sporazuma. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporna terjatev na podlagi posojilne pogodbe obstaja, zato je neutemeljen zahtevek, da ne obstoji ločitvena pravica - hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti in da se le-ti izbrišeta.

12. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje obravnavalo tudi podredni tožbeni zahtevek pod točko 1.b) iz tožbe z dne 22. 5. 2014. Tožeča stranka je sprva uveljavljala tako imenovani ″Paulijanski tožbeni zahtevek″, po prvem odstavku 256. člena OZ, ker pa je prvotoženec z dnem 8. 10. 2015 zašel v osebni stečaj, je tožeča stranka skladno z določili ZFPPIPP, kot je to sama navedla, dne 8. 8. 2016 napravila modifikacijo podrednega zahtevka iz prvotne tožbe, ki naj bi ustrezal sicer Paulijanski tožbi in je pod točko V. te vloge (list. št. 40-42 spisa) navedla, da glede na specialna pravila ZFPPIPP, tožeča stranka dodatno modificira in specificira I. točko podrednega tožbenega zahtevka s tem, da izpodbija zemljiškoknjižno dovolilo, vsebovano v Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ, v notarskem zapisu ..., notarja v ..., opr. št. SV 632/13 z dne 23. 5. 2013, pri čemer pa tožeča stranka namesto neučinkovitosti razpolaganja stečajnega dolžnika v razmerju do tožnice, zahteva razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila, vsebovanega v notarskem zapisu sporazuma in sicer v razmerju med stečajnim dolžnikom in drugim tožencem. Tožeča stranka modificira tudi II. točko podrednega tožbenega zahtevka in zahteva, da se zaradi vzpostavitve stanja pri obravnavanih nepremičninah dovoli vknjižba izbrisa hipoteke in neposredne izvršljivosti v zemljiški knjigi. S takšnim preoblikovanjem tožbenega zahtevka je tožeča stranka navedla, da sedaj uveljavlja izpodbojni zahtevek, na podlagi drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP in opozarja, da je izkazano obdobje izpodbojnosti 36 mesecev, saj je bil notarski zapis sklenjen dne 23. 5. 2013, stečajni postopek nad prvim tožencem pa je bil začet 8. 10. 2015. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju odločalo o takšnemu, spremenjenemu tožbenemu zahtevku, ki več ne ustreza postavljenemu Paulijanskemu zahtevku, temveč zahtevku po izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP. V nadaljevanju je odločalo o njegovi utemeljenosti po določbah ZFPPIPP. V točki 16. obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka sedaj uveljavlja zahtevek, samo še za račun stečajnega dolžnika (drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP). Tožnica je podredni zahtevek spremenila v skladu z navedenim določilom3. V postopku osebnega stečaja po 391. členu ZFPPIPP je obdobje izpodbojnosti zadnja tri leta pred uvedbo postopka za: 1. pravne posle - druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njenega položaja ožje povezane osebe in 2. pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Pravna dejanja iz 1. točke so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je izpodbojno tisto dejanje, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali da gre za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, ne glede na to ali je druga oseba vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca sklenila veljavno posojilno pogodbo, da je drugi toženec prvotožencu izročil denar in da ne gre za navidezno pogodbo, ne gre za dejanski stan iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Prvi toženec je z notarskim sporazumom potrdil obstoj posojilne pogodbe in prejem posojila, zato vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti terjatve predstavlja njegovo nasprotno izpolnitev. Tudi če posojilo še ni v celoti zapadlo, pri zavarovanju terjatve ne gre za darilo. Drugi toženec je namreč svojo obveznost - izročitev denarja izpolnil, hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti celotne terjatve, vključno z nezapadlim zneskom, pa je namenjena zavarovanju njegove terjatve. Tako niso utemeljeni pritožbeni razlogi, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika ukvarjalo le z vprašanjem povezanosti oseb, temveč je podredni tožbeni zahtevek z dne 22. 5. 2014, skladno z določili ZFPPIPP, obravnavalo kot del zakonskega dejanskega stanu iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, katerega je tožeča stranka temu ustrezno tudi uveljavljala. Ker pa ni našlo razlogov za takšno izpodbojnost, je tudi ta zahtevek, materialnopravno pravilno zavrnilo. Glede na tako spremenjen tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka sedaj uveljavljala izpodbojnost pravnega posla po določbah ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ker ne gre več za zakonski dejanski stan izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja po določbi prvega odstavka 256. člena OZ. Takšno materialno pravo sicer po določbi 260. člena ZFPPIPP stečajni upnik lahko uveljavlja, vendar pa ker je tožeča stranka v celoti, z prej omenjenimi pravnimi dejanji zahtevala in preoblikovala tožbeni zahtevek za račun stečajnega dolžnika, je sodišče prve stopnje ta zahtevek pravilno obravnavalo v smislu drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

13. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve glavne stvari, to je zavrnitve primarnega in podrednega tožbenega zahtevka po tožbi z dne 22. 5. 2014 in tožbenega zahtevka z dne 8. 8. 2016, materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka kot jih očita tožeča stranka v pritožbi, sodišče druge stopnje pa ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo stroškovne odločitve, katero je sprejelo v točki III. izreka sodbe in pri tem zgolj pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje v previsokem znesku odmerilo priglašene pravdne stroške obema toženima strankama. Ob uradnem preizkusu odločitve sodišča druge stopnje v tej zvezi in ob vpogledu v stroškovnika obeh toženih strank, s katerima je bila tožeča stranka seznanjena, pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 155. člena ZPP, po katerem pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo drugi odstavek te določbe, po katerem, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. Obe toženi stranki sta pravdne stroške priglasili po Odvetniški tarifi. Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela, je zato odločitev sodišča prve stopnje, da uporabi določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, pravilna.

14. Tožeča stranka je priglasila stroške za pritožbo, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa toženima strankama povrniti njune stroške za njuna odgovora na pritožbo, kot sta jih le-ti priglasili v obeh vlogah in s katerima je bila tožeča stranka seznanjena. Prvotožena stranka je priglasila pritožbene stroške v skladu z Odvetniško tarifo v znesku 478,22 EUR in ker je sodišče druge stopnje po določbi drugega odstavka 163. člena ZPP vezano na opredeljene in navedene stroške, za katere zahteva povračilo ta tožena stranka, ji je sodišče druge stopnje prisodilo njene pritožbene stroške v zahtevanem znesku. Drugotožena stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo po Odvetniški tarifi in sicer za odgovor na pritožbo v znesku 1.259,20 EUR, materialne stroške v znesku 20,00 EUR, ter pavšalni znesek 20,00 EUR, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 1.585,02 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženima na način, kot je to odločeno v točki II izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Tako tudi sodba VSM I Cpg 150/2017 z dne 14. 6. 2017. 2 Tako tudi sodba VSL II Ips 1015/2008 z dne 26. 2. 2009. 3 Tožeča stranka le navidezno uveljavlja zahtevek na račun stečajnega dolžnika, kajti dejansko sledi le svojemu osebnemu cilju, da se poplača pred drugimi upniki, kar pa ni na račun stečajne mase. Primerjaj: VSL sodba I Cpg 970/2015 z dne 28. 10. 2015.