Jedro

Tožnica uveljavlja terjatev po pravilih o neupravičeni obogatitvi iz naslova skupnih vlaganj v nepremičnino tretjega. Takšna terjatev je, glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja (da zakonca razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno - 52. člen ZZZDR) kolektivna. Napačno je stališče, da je zato potrebno sodelovanje obeh (bivših) zakoncev v postopku. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem nujnega in enotnega sosporništva že zavzelo stališče, da s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, kadar se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 4. 6. 2009 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji toženca dolžna po pravilih o neupravičeni obogatitvi plačati 60.000,00 EUR, kot povračilo njenih vlaganj v njuno nepremičnino – stanovanjsko stavbo, parc. št. 208, k. o. ... Zatrjevala je, da sta skupaj z bivšim zakoncem, sinom tožencev, v tej hiši uredila mansardno stanovanje, terjatev do tožencev pa naj bi spadala v njuno skupno premoženje, pri čemer naj bi bila deleža zakoncev na njem enaka.

2. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da vlaganja v hišo tožencev predstavljajo del skupnega premoženja tožnice in njenega bivšega zakonca, pri čemer znaša tožničin delež na skupnem premoženju ¼. Upoštevajoč ta delež in ocenjeno vrednost spornih vlaganj v višini 77.000,00 EUR, je tožencema naložilo plačilo 19.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je bilo o deležih bivših zakoncev na skupnem premoženju odločeno le kot o predhodnem vprašanju in da »ugotovljeni delež na skupnem premoženju služi zgolj za potrebe konkretnega pravdnega postopka«.

4. Zoper takšno odločitev sta toženca vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 7/2014 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali lahko eden od bivših zakoncev, preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju, zahteva s tožbo plačilo za vlaganja v nepremičnino od zemljiškoknjižnih lastnikov nepremičnine, sodišče pa v pravdi ugotavlja v okviru predhodnega vprašanja višino deležev zakoncev na skupnem premoženju s pojasnilom, da ugotovitev velja le v konkretni pravdi, drugi zakonec pa v postopek ugotavljanja ni pritegnjen (čeprav gre za kolektivno terjatev obeh zakoncev).

5. Na podlagi tega sklepa sta toženca vložila revizijo, v kateri zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava, natančneje določbe 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj sta nižji sodišči odločitev o višini deležev bivših zakoncev ugotovili brez sodelovanja tožničinega bivšega moža, čeprav je sodeloval pri ustvarjanju skupnega premoženja. Opozarjata na stališče sodne prakse, da je terjatev, kakršno uveljavlja tožnica, kolektivna terjatev iz naslova skupnega premoženja in da njen zahtevek dejansko pomeni delitev skupnega premoženja, zato je nujno potrebno sodelovanje obeh bivših zakoncev.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožnica uveljavlja terjatev po pravilih o neupravičeni obogatitvi iz naslova skupnih vlaganj v nepremičnino tretjega in pravilno je stališče tožencev v reviziji, da je takšna terjatev, glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja (da zakonca razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno - 52. člen ZZZDR) kolektivna terjatev. Napačno pa je nadaljnje sklepanje tožencev, da je zato potrebno sodelovanje obeh (bivših) zakoncev v postopku. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem nujnega in enotnega sosporništva že zavzelo stališče, da s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, kadar se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju(1).

9. Revidenta tudi nimata prav, ko navajata, da odločitev nižjih sodišč odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Toženca se v podkrepitev svojega stališča o obveznem sodelovanju obeh bivših zakoncev v predmetni pravdi sklicujeta na zadevo II Ips 123/2011, kjer pa ni šlo za primerljive okoliščine. Treba je namreč upoštevati, da je tožnica v citirani zadevi uveljavljala več zahtevkov: poleg dajatvenega (denarnega) zoper zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine zaradi tožničinih vlaganj, še ugotovitveni zahtevek, da skupno premoženje predstavljajo določene premičnine in skupna vlaganja, pri čemer njen delež ustreza ½, ter dajatveni zahtevek zoper bivšega moža iz naslova deleža na premičninah. Vrhovno sodišče se je tako v zadevi II Ips 123/2011 ukvarjalo z vprašanjem, ali lahko sodišče pri odločanju o skupnih vlaganjih v tujo nepremičnino, kot o predhodnem vprašanju (brez ustreznih ugotovitvenih zahtevkov) odloča o tem, ali terjatev spada v skupno premoženje in kakšni so deleži zakoncev na njej kot na delu skupnega premoženja. Vprašanje morebitnega obveznega sodelovanja drugega zakonca pri odločanju o kolektivni terjatvi se takrat ni izpostavilo kot problematično, saj je bil drugi zakonec v postopku udeležen kot toženec že zaradi specifične kombinacije zgoraj omenjenih zahtevkov. Zato je tudi ugotovitve Vrhovnega sodišča iz citirane zadeve treba obravnavati v luči njenih specifičnih okoliščin, tako zlasti povezanosti zahtevka za plačilo dela denarne terjatve iz naslova skupnih vlaganj v tujo nepremičnino in zahtevka glede premičnin ter pravila, da določitev deleža na skupnem premoženju velja za celoto premoženjskih pravic, ki ga sestavljajo. Povsem drugačne pa so okoliščine v obravnavanem primeru, v katerem tožnica pravilno glede na obligacijsko naravo zahtevka na povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino tožbeni zahtevek uveljavlja zgolj zoper toženca kot zemljiškoknjižna lastnika sporne nepremičnine.

10. Vrhovno sodišče dodatno pojasnjuje, da nesodelovanje drugega zakonca v tej pravdi ni v nasprotju z načelom enotnega obravnavanja skupnega premoženja in ne pomeni kršitve pravic in interesov drugega zakonca. Kljub težnji, da se zaradi zagotovitve celovitosti presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev enotno obravnavava celotno skupno premoženje in se določi enoten delež na celotnem skupnem premoženju, pa bivših zakoncev ni mogoče siliti v ugotavljanje obsega in delitev celotnega skupnega premoženja v enem postopku. V praksi niso redki primeri, ko zakonca v ločenih pravdah uveljavljata zahtevke za ugotovitev, da posamezne stvari in pravice spadajo v skupno premoženje. Pravnomočna določitev deležev na skupnem premoženju v prvem postopku bo seveda zavezovala v vseh naslednjih pravdah. Ker pa odločitev o deležih bivših zakoncev v tej pravdi nima učinka res iudicata, bo tožničin bivši mož svojo morebitno drugačno oceno o deležu lahko kasneje zatrjeval in dokazoval v drugem postopku glede delitve skupnega premoženja in bo lahko dosegel drugačno (pravnomočno) odločitev sodišča. 11. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): N. Betetto v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 257.