Jedro

Pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in fizične osebe nista ločeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in torej odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 163/2010-II s 5. 1. 2010 ostane v veljavi tudi v prvem in četrtem odstavku izreka. V manjšem delu je prej navedeni sklep sodišče razveljavilo in zahtevek v tolikšnem obsegu zavrnilo. Nazadnje pa je odločilo še o pravdnih stroških.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Sodišču očita, da je zagrešilo procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP(1), ker se ni določno opredelilo do ugovora toženke, da terjatev tožeče stranke še ni dospela, saj tožnica ni toženke nikoli pisno obvestila o odstopu od pogodbe. Zato je tožba proti toženki, ki je porok, vložena preuranjeno. Tako je tudi zato, ker ni tožnica predložila nobenega dokaza, da bi k izpolnitvi pozvala glavnega dolžnika. Pritožba izhaja iz izhodišča, da je za toženo stranko kot fizično osebo uveljavana terjatev tuja.

Če pa bi veljala predpostavka sodišča prve stopnje, da pravna subjektiviteta samostojnega podjetnika na eni in fizične osebe na drugi strani nista ločeni, potem je poroštvena izjava nična. Nihče namreč ne more biti porok za lastno obveznost. Izhajajoč iz predpostavke, da sta pravni subjektiviteti samostojne podjetnice in fizične osebe ločeni, se pritožnica zoperstavlja tudi uporabi določb splošnih pogojev pogodbe. Zato tudi meni, da se meje pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru ne morejo raztezati nanjo. V sklepnem delu pritožbe pa se pritožnica ukvarja še z dejstvom, da je bilo vozilo ukradeno in kasneje vrnjeno tožeči stranki.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga uveljavljane terjatve v tej pravdi je pogodba o finančnem leasingu. Ker leasingojemalec razen prvih obrokov (glede teh je bil zahtevek zavrnjen) nadaljnjih obrokov ni odplačeval, je v skladu z določili pogodbe celotna obveznost vračila zapadla. Z vidika te denarne obveznosti je irelevantno, kaj se je kasneje dogajalo z vozilom, v zvezi s katerim je bila sklenjena pogodba o finančnem leasingu.

Večinoma pa pritožba gradi na stališču, da je pravna subjektiviteta samostojnega podjetnika ločena od pravne subjektivitete fizične osebe. To pa ne drži in pretežen del pritožbenih navedb je neutemeljen ravno iz tega razloga. Pravna subjektiviteta podjetnika posameznika in fizične osebe nista ločeni, kot je v 9. točki izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ker je tako, je poroštvo fizične osebe za dolg podjetnika posameznika, ki je identična fizični osebi, v resnici nesmiselno. Vendar pa to ne pomeni, da zato glavni dolg ne obstaja.

Četudi je dejavnost toženke kot samostojne podjetnice prenehala (vključno pod predpostavko, da je prenehala v stečajnem postopku) to ne pomeni, da je prenehala tudi njena obveznost. Tako je zaradi specialnega pravila o osebnem stečaju, ki v drugem odstavku 382. člena ZFPPIPP(2) določa, da terjatve upnikov, ki v stečajnem postopku niso bile plačane, ne prenehajo.

Toženka se torej z vsemi pritožbenimi navedbami (nepravilno) opira na umetne pravne konstrukte in tako ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Svojo obveznost, za katero se je sama zavezala, je zato dolžna poravnavati. Ker je bilo z izpodbijano sodbo tako tudi (pretežno) razsojeno ter ta sodba obenem ni obremenjena s pravnimi napakami, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 ter poznejše spremembe)

(2) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007)