Jedro

Ponovitev dokaza z istim ali novim izvedencem, za reševanje vprašanja, ki se je na enak način enkrat že reševalo, (praviloma) ne pomeni novega dokaza. Gre le za nadaljevanje (ponovitev) dokaza, ki je že bil izveden (namenjeno izboljšanju, razjasnitvi, pojasnitvi ali odpravi dvomov, ki so nastali po njegovi prvi izvedbi). To (torej odpravljanje morebitnih hib dokaznega postopka ali/in dokazne ocene) pa ne predstavlja razloga, ki bi omogočal obnovo postopka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je do poškodbe prve tožnice (tedaj stare 4 mesece) prišlo, ko se je nahajala v bolnišnični oskrbi pri prvi toženki. Do poškodbe (šlo je za udarec v glavo z zlomom kosti lobanjskega svoda in intracerebralno krvavitvijo) je prišlo 25. 4. 1995 med 15. in 18. uro. Tega dne je bil otrok od 15:00 do 16:30 ure v oskrbi matere, kasneje pa v oskrbi osebja prve toženke. Vzrok nastanka poškodbe ni znan. V postopku je bilo z vmesno sodbo kljub temu odločeno, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine, po temelju utemeljen. Odločitev je temeljila na zaključku, da se je prva tožnica poškodovala sama, v posteljici. Odgovornost prve toženke pa je bila utemeljena s stališčem, da bi ta morala poskrbeti, da se trdi predmeti v posteljici ne bi nahajali.

Postopek se je nato nadaljeval z odločanjem o višini odškodnine. V zvezi s tem je bilo zaslišanih več izvedencev. Dva od njih sta izpovedala, da do poškodbe ni moglo priti na prej opisan način (torej z udarcem ob nek trd predmet v posteljici). Prva toženka meni, da je to nov dokaz, ki bi, če bi bil upoštevan v postopku odločanja o temelju zahtevka, lahko pripeljal do zanjo ugodnejše odločitve. Zato predlaga obnovo postopka.

2. Sodišče prve stopnje je njen predlog zavrnilo. Pojasnilo je, da izpovedbi izvedencev prof. dr. A. A. in prof. dr. B. B., iz katerih izhaja, da je do poškodbe prve tožnice prišlo na drugačen način, kot je v postopku odločanja o temelju zahtevka izpovedala tedaj postavljena izvedenka, predstavljata nov dokaz, na katerega se tožena stranka v primarnem postopku brez svoje krivde ni mogla sklicevati. A odgovornosti prve toženke po oceni sodišča prve stopnje to ne izključuje. Ta naj bi bila namreč podana zato, ker še vedno ni izkazano, da bi kot strokovna zdravstvena ustanova ravnala z zadostno skrbnostjo. Novi dokazi naj tako v novem postopku ne bi mogli pripeljati do za toženko ugodnejše odločitve.

3. Višje sodišče je pritožbo prve toženke v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi predloga za obnovo postopka zavrnilo. Ugodilo pa je njeni pritožbi v delu, ki se nanaša na višino pravdnih stroškov.

4. Zoper zavrnilni del odločitve višjega sodišča, v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, prva toženka pravočasno vlaga dovoljeno revizijo.

Poudarja, da sodišče ob odločanju o temelju zahtevka ni moglo določiti na kakšen način je poškodba nastala. Zato naj bi sprejelo mnenje tedaj postavljene izvedenke, ki je kot možen način nastanka poškodbe navedla udarec prve tožnice v predmet, ki se je v času škodnega dogodka nahajal na njeni posteljici (npr. v stolček ali plastično igračo). Iz novih dokazov naj bi izhajalo, da poškodba na tak način ni mogla nastati. Kot edino možnost njenega nastanka naj bi namreč (predvsem dr. B. B.) navedla udarec otroka ob veliko maso, kar bi lahko bila le tla ali stena. Iz tako ugotovljenega načina nastanka poškodbe (ki predpostavlja, da je do nje prišlo zaradi ravnanja neke tretje osebe) naj bi jasno izhajalo, da prvi toženki opustitve dolžne skrbnosti ni več mogoče očitati. Ta ji je bila namreč očitana le zato, ker ni dokazala, da do poškodbe prve tožnice (ob upoštevanju njenih motoričnih motenj, ki so povzročale nenadne gibe in trzljaje) ni prišlo zaradi udarca ob trd predmet (stolček, igračo) v posteljici. Njena odgovornost je torej temeljila na sedaj ovrženi predpostavki, da je do poškodbe prišlo v posteljici. Vztrajanje nižjih sodišč na stališču, da prva toženka ni v zadostni meri obvladovala tveganj, da bi poškodbo predvidela in preprečila, naj bi bilo zato napačno. Novo ugotovljen mehanizem nastanka poškodb namreč pokaže, da poškodba izvira iz nepredvidljivega, nepričakovanega in nepreprečljivega dejanja tretje osebe. Za takšno ravnanje tožena stranka ne more odgovarjati (saj se njena pričakovana skrbnost lahko veže le na skrbno izvajanje zdravstvene dejavnosti). Nasproten zaključek bi pomenil, da je njena odgovornost objektivna. Nižji sodišči pa naj svojih stališč o odškodninski odgovornosti tožene stranke v novo ugotovljenih okoliščinah, niti ne bi dovolj obrazložili.

5. Prva in druga tožnica v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravnomočnost je eden od atributov pravne države. Zagotavlja pravno varnost in varstvo pridobljenih pravic. Poseganje v pravnomočne odločbe je zato zelo omejeno. Mogoče je le izjemoma, z vnaprej določenimi izrednimi pravnimi sredstvi. Obnova postopka je eno od takšnih sredstev. Ker omogoča ponovno odpiranje že pravnomočno razrešenih vprašanj in sporov, odločanje o njeni dopustitvi zahteva posebno previdnost in zadržanost. 8. Postopek odločanja o predlogu za obnovo (ki predstavlja prvo fazo obnovitvenega postopka) je tako dvojen. Najprej se predlog presoja izključno s procesnega vidika. V okviru 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) to pomeni, da se (poleg pravočasnosti in dovoljenosti predloga) presoja, ali stranka predlog sploh opira na neko novo dejstvo ali nov dokaz. Šele če je odgovor na to pritrdilen, se opravi preliminarna presoja, ali bi tako novo dejstvo oziroma nov dokaz utegnil privesti do odločbe, ki bo za konkretno stranko ugodnejša. Vrhovno sodišče pa v obravnavani zadevi ugotavlja, da je odgovor na prvo vprašanje, negativen.

9. Po določbi 10. točke 394. člena ZPP se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali če najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Iz toženkinega predloga za obnovo ni povsem jasno, ali ta kot obnovitveni razlog uveljavlja novo dejstvo ali pridobitev možnosti uporabe novega dokaza (na podlagi katerega naj se nova dejstva šele ugotovijo). Sklicuje se namreč na nov dokaz - izpovedbo dveh izvedencev, ki sta bila, po pravnomočnosti odločitve o temelju zahtevka, v istem postopku angažirana za ugotavljanje višine odškodninske terjatve; hkrati pa zatrjuje obstoj novega dejstva - da do poškodbe prve tožnice ni prišlo z udarcem ob nek trd predmet v posteljici (torej na način, na katerega so sodišča v prvotnem postopku, oprla zaključek, da je odškodninska odgovornost prve toženke podana).

10. Ob tem ni sporno, da so izjave izvedencev, na katere se toženka sklicuje, v postopku bile podane. (Vsaj) izvedenka dr. B. B. je med zaslišanjem brezpogojno izključila možnost, da bi do poškodbe prišlo na opisani način. Izhodišče predloga za obnovo, ki takšno izpoved enači z že ugotovljenim dejstvom, pa je napačno (čeprav mu sledita tudi nižji sodišči1). Napačna je torej predpostavka, da je izključitev možnosti nastanka poškodbe v posteljici novo dejstvo, ki bi ga sodišče (če bi obnovo dopustilo) moralo vzeti za podlago odločanja. Z drugimi besedami: tudi v primeru, da bi obnova postopka bila dovoljena, nova sodba ne bi mogla biti sprejeta brez nadaljnje (ponovne) presoje načina nastanka poškodbe (najmanj z dokazno oceno in primerjavo vseh do sedaj podanih, nasprotujočih si, izvedenskih mnenj, še bolj verjetno pa kar s ponovno postavitvijo (istih ali novih) izvedencev.

11. Pridobljeni izvedenski mnenji tako ne pomenita nastanka novega dejstva. Pomenili bi lahko le nov dokaz. Tožena stranka bi namreč na njuni podlagi lahko dosegla kvečjemu ponovitev dokaza z izvedencem glede vprašanja, na kakšen način je poškodba nastala. To pa je vprašanje, o katerem se je v primarnem postopku izvedenka že izrekla. S predlogom za obnovo torej tožena stranka dejansko poskuša doseči revizijo dokaznega postopka z izvedencem.

Ponovitev dokaza z istim ali novim izvedencem, za reševanje vprašanja, ki se je na enak način enkrat že reševalo, (praviloma) ne pomeni novega dokaza.2 Gre le za nadaljevanje (ponovitev) dokaza, ki je že bil izveden (namenjeno izboljšanju, razjasnitvi, pojasnitvi ali odpravi dvomov, ki so nastali po njegovi prvi izvedbi).3 To (torej odpravljanje morebitnih hib dokaznega postopka ali/in dokazne ocene) pa ne predstavlja razloga, ki bi omogočal obnovo postopka. Nasprotno stališče bi pretirano ošibilo vrednoto pravnomočnosti in odprlo možnosti za vedno novo preverjanje, ali so izvedenci zagrešili kakšno napako, ali so priče podale popolno izpoved, ipd. Temu pa izredna pravna sredstva niso namenjena.

12. Iz navedenega torej izhaja, da tožena stranka ni izkazala, da je po pravnomočnosti odločitve o temelju zahtevka izvedela za neka relevantna nova dejstva4 ali da je pridobila možnost uporabiti nove dokaze5. Njen predlog za obnovo postopka tako ne more biti utemeljen. Z obravnavanjem revizijskih navedb o tem, zakaj naj bi bila napačna ugotovitev nižjih sodišč, da zatrjevana nova dejstva (oziroma dokazi) ne bi mogla pripeljati do zanjo ugodnejše odločitve, se zato Vrhovno sodišče ni ukvarjalo.

13. Ker je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi predloga za obnovo postopka pravilna, je revizijo zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

14. Prva toženka z revizijo ni uspela, zato mora sama kriti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako morata svoje stroške odgovora na revizijo sami kriti prva in druga tožnica. Odgovor namreč polemizira z revizijskimi očitki o (ne)pravilnosti odločitve nižjih sodišč o možnosti vpliva novega dokaza (dejstva) na odločitev o toženkini odškodninski odgovornosti. Ker Vrhovno sodišče tega vprašanja ni presojalo, odgovor ni v ničemer pripomogel k njegovi odločitvi, s tem pa se je pokazal kot procesno nepotreben. Skladno s 155. členom ZPP zato tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji z njim nastali.

1 Sodišče prve stopnje z izrecnim zapisom, da je na podlagi novih dokazov „povsem jasno in ni nobenega dvoma, da do obravnavane poškodbe ni prišlo zaradi udarca prve tožnice v nek predmet v posteljici“ (prvi stavek na 6. strani sklepa). Višje sodišče pa manj izrecno, bolj s sprejemanjem stališča sodišča prve stopnje. 2 Praviloma zato, ker navedeno ne bo držalo, če bo spremenjena dokazna tema ali če bo samo dokazno (znanstveno) sredstvo bistveno drugačno, novo (glej npr. odločbo VSRS II Ips 131/1998). Ne eno ne drugo v konkretni zadevi ni zatrjevano. 3 Tako tudi J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 501 do 503; in Ustavno sodišč RS v odločbah št. Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009 in Up-680/14 z dne 22. 1. 2016. 4 Saj kot rečeno podani izpovedi izvedencev ne pomenita, da je nastalo novo dejstvo. 5 Saj postavitev novega izvedenca v zvezi z vprašanji, na katera je postavljeni izvedenec že odgovoril, ne pomeni novega dokaza, s tem pa tudi ne dokaza, ki bi lahko utemeljil obnovo postopka.