Jedro

Pravilen je zaključek, da kljub novim dejstvom – novim ugotovitvam o možnem načinu poškodovanja, za prvo toženko ne bi bila izdana ugodnejša odločba. Tudi v tem primeru ni izkazala, da je v zadostni meri poskrbela za varnost prve tožnice, in je torej treba šteti, da ni ravnala s skrbnostjo kot se od nje pričakuje, v posledici česar nedvomno odškodninsko odgovarja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.493,28 EUR nadomesti z zneskom 4.157,30 EUR, sicer se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog prve toženke za obnovo postopka zavrnilo in odločilo, da je prva toženka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v znesku 4.493,28 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep je prva toženka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obnovo dovoli, s stroškovno posledico, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje očitno kršilo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi njene ustavne pravice. Vzpostavlja namreč objektivno odškodninsko odgovornost bolnišnice, za nepričakovano in nepredvidljivo ravnanje tretjega, ki je izven sfere vpliva in odgovornosti bolnišnice in izven okvirov zahtevka skrbnega zdravljenja. Prva tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara štiri mesece, je po mnenju izvedenca utrpela poškodbo med 15.00 in 18.00 uro. Višje sodišče je v sklepu II Cp 3744/2005 z dne 5. 4. 20065 zaključilo, da je za dogodek odgovorna prva toženka, saj ni iz posteljice, v kateri naj bi se zgodila poškodba, umaknila predmetov, kot so igrače, stolček. Na naroku dne 18. 1. 2016 je skupina izvedencev jasno povedala, da se dogodek ni mogel zgoditi v posteljici, temveč se je dogodil z veliko silo ob udarcu v top predmet. Iz navedenega, ob predhodnih ugotovitvah, da je osebje prve toženke ravnalo z otrokom z vso potrebno strokovno skrbnostjo, izhaja, da je poškodbo povzročil nekdo (mama?, tretja oseba?) iz malomarnosti ali naklepoma. To pa izključuje odškodninsko odgovornost prve toženke, saj presega sfero njene odgovornosti. Sodišče ne ugotavlja, da do poškodbe na navedeni način lahko pride le z malomarnostjo ali zaradi namernega dejanja, pavšalno ponavlja, da prva toženka ni storila vsega, da se dogodek ne bi zgodil, čeprav noben od izvedencev ne ugotavlja neustreznega, malomarnega ali pomanjkljivega ravnanja prve toženke. Škodo je iz malomarnosti ali namerno tako lahko povzročila le tretja oseba. V bolnišnici ne lovijo kriminalcev, zato je takšno dejanje izven sfere delovanja prve toženke. Sodišče napačno razume medicinska dejstva, v posledici napačno ugotovi dejansko stanje, zagreši pa tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče izpovedbam dr. Z. R. P. in dr. B. P. pripisuje napačen pomen oziroma dela napačne zaključke. Sodišča so v dosedanjih postopkih, zlasti tudi Vrhovno sodišče RS, štela, da vzroka in načina poškodbe ni bilo mogoče ugotoviti, da pa je do poškodbe prišlo v posteljici, zaradi česar naj bi bila prva toženka tista, ki mora dokazati, da škoda ni posledica njene dejavnosti ali da je škodo mogoče pripisati naključju. Zato se ni mogoče strinjati s stališčem izpodbijanega sklepa, da je Vrhovno sodišče „zgolj primeroma“ navajalo kot vzrok poškodbe plastične igrače v posteljici. Iz sodbe (zlasti točk 9, 11 in 13) II Ips 315/2013 jasno izhaja, da je to sodišče pripisovalo nastanek poškodbe kombinaciji nehotenih vzgibov in igrač v posteljici. Ugotovitve obeh izvedencev zaslišanih na naroku 18. 1. 2016, pa omogočajo jasen zaključek, da temu ni bilo tako, da torej škoda ni nastala v posledici dejavnosti ali opustitve prve toženke, zato se je dokazno breme zopet prevalilo na tožnike, saj ni več nobenega dvoma, da je prva toženka svoje dokazno breme glede pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja izpolnila in tako zmogla ekskulpacijsko dokazno breme. Sinteza izpovedb obeh izvedencev omogoča jasen zaključek, da se prva tožnica ni poškodovala v posteljici, ampak ob udarcu v veliko maso, to pa so lahko le tla, saj sama, kot štirimesečni dojenček, ni mogla generirati takšne sile, da bi se lahko poškodovala sama. Sodišče prve stopnje sicer sledi prvi toženki glede vprašanja vzrokov in mehanizma nastanka poškodbe prve tožnice, kljub vsemu pa vztraja na stališču, da ta ni v zadostni meri obvladovala tveganj, da bi poškodbo predvidela ali preprečila. Dokazni postopek je nesporno pokazal, da osebje prve toženke ni povzročilo poškodbe prvi tožnici, zato je takšen zaključek napačen. Če je poškodbo povzročil kdo drug, potem takšno ravnanje predstavlja kaznivo dejanje, pomeni pa tudi prekinitev morebitne vzročne zveze. Poškodba izvira iz nepredvidljivega, nepričakovanega in nepreprečljivega dejanja tretje osebe, kar je izven sfere odgovornosti prve toženke. Brez pravne, logične, zlasti pa medicinske podlage je razlogovanje sodišča, da je zdravstveno stanje prve tožnice terjalo posebno pozornost osebja prve toženke. Poškodba, ki jo je prva tožnica utrpela, ni posledica njenega zdravstvenega stanja, niti zdravljenja, zato ni jasno, zakaj naj bi bila prva tožnica deležna posebne pozornosti. Sicer pa je že izvedenka L. K. ugotovila, da je bila skrb za prvo tožnico povsem ustrezna. Tožnica je bila pri prvi toženki na zdravljenju, ne pa v policijskem varovanju ogrožene osebe. Nerazumljivo je, zakaj bi morala prva toženka nadzirati tudi mater prve tožnice, saj za to ni bilo medicinskih indikacij. Dejstvo, da prva toženka ne ve, kako je do poškodbe prišlo, ji ne sme biti v škodo. Zahtevano breme je neživljenjsko. Tudi ni jasno, katero določbo Zakona o zdravstveni dejavnosti naj bi prva toženka kršila, zakaj in v čem je njeno ravnanje takšno, da je mogoče šteti, da ni ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje po določbah navedenega zakona. Napačna je tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka, ti so odmerjeni previsoko. Odvetniška tarifa za izredno pravno sredstvo in odgovor nanj priznava največ 3000 točk, za zastopanje dveh dodatnih strank pa še 20 % povišek, torej skupaj največ 3600 točk. 3. Prva in druga tožnica sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z vmesno sodbo z dne 13. 6. 2017 je bilo ugotovljeno, da je prva toženka odgovorna za nastanek telesnih poškodb, ki jih je prva tožnica utrpela 25. 4. 1995 med hospitalizacijo pri prvi toženki. Prva toženka je dne 12. 2. 2016 zoper vmesno sodbo vložila predlog za obnovo postopka(1), na podlagi 10. točke 394. člena ZPP.(2) Sklicevala se je na izpovedbi izvedencev dr. Z. R. P. in dr. B. P. z dne 18. 1. 2016, ki sta menila, da se prva tožnica ni poškodovala v posteljici, ampak ob udarcu v veliko maso, to pa so lahko le tla (saj sama kot štirimesečni dojenček ni mogla generirati takšne sile, da bi se sama poškodovala). Novi dokazi po njenem pomenijo prevalitev dokaznega bremena glede elementa odškodninske odgovornosti nazaj na tožnike. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo zavrnilo, saj je ocenilo, da nova dejstva, tudi če bi bila izkazana, ne bi pogojevala izdaje za prvo toženko ugodnejše odločbe. Odločitev je materialnopravno pravilna. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zagrešilo tudi ni ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Prva tožnica se je rodila 15. 12. 1994 s hudo kombinirano anomalijo ožilja srca, ki je terjala nujno operacijo. Ta je potekala s komplikacijami. Dne 31. 3. 1995 je bila premeščena k prvi toženki zaradi težav pri hranjenju. Deklica je bila živčno mišično hendikepirana. Imela je patološke motorične vzorce, ni imela koordinacije, njeni gibi glavice, rok in nog niso bili koordinirani, imela je vzgibke in tresljaje v telo in ude. S tem je bila prva toženka seznanjena. Dne 25. 4. 1995 je v času bivanja pri prvi toženki prva tožnica utrpela hudo poškodbo glave (poko lobanjske kosti z notranjimi krvavitvami). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, konkretnega in natančnega vzroka poškodbe še vedno ni mogoče ugotoviti. V prvotnem postopku je izvedenka dr. L. K. kot najbolj verjetno možnost poškodovanja prve tožnice omenjala poškodbo v posteljici, z udarcem ob nek plastični predmet, zaradi impulzivnega vzgiba glavice. Dr. Z. R. P., pa je, ko je bila dne 18. 1. 2016 zaslišana (v postopku zaradi odmere odškodnine), izključila možnost poškodovanja prve tožnice na takšen način, temveč je predvidela, da je deklica nekomu padla na tla, ali se poškodovala na drug način, vendar ob udarcu v veliko maso. Sodišče prve stopnje je sprejelo možnost poškodbe na takšen način, kljub temu pa zaključilo, da tudi na podlagi takšnega dejstva za prvo toženko ne bi bila izdana ugodnejša odločba, temveč je njena odgovornost ob upoštevanju takšnega načina poškodovanja, celo še bolj utrjena.

7. Ustanova odškodninsko odgovarja po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Oškodovanec mora dokazati obstoj treh predpostavk (protipravnosti, vzročno zvezo in škodo), odgovorna oseba pa se bo odškodninske odgovornosti razbremenila, če bo dokazala, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere), ni kriva. Dokazati mora, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.

8. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je bila deklica poškodovana v času bivanja v bolnišnici, da do poke ni prišlo spontano, ampak z delovanjem zunanje sile, pa tudi, da je ni poškodovala mati, niti medicinska sestra D. M., ki sta bili v kritičnem času s prvo tožnico. Vzrok je bil zunanji, do njega pa je lahko prišlo po ugotovitvah iz vmesne sodbe, ob negi deklice, ali zaradi impulzivnega vzgiba glavice ter udarca ob kakšen plastičen predmet, igračo, ali stolček, po ugotovitvah izpodbijanega sklepa pa lahko tako, da je otrok komu padel iz rok, ali na kakšen drug način z udarcem ob top predmet. Kako je do poškodbe prišlo, torej z gotovostjo še vedno ni mogoče ugotoviti. Je pa do poškodbe prišlo v času, ko je bila prva tožnica na zdravljenju v bolnišnici – za nego, varstvo, oskrbo in varnost prve tožnice v času hospitalizacije, je bila dolžna skrbeti prva toženka, ki ji je bila prva tožnica zaupana kot strokovnjaku. Kot sta Vrhovno sodišče RS, pa tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu upravičeno izpostavila, ni običajno, da se otrok vrne iz bolnišnice s poko lobanje. V obeh primerih verjetnost, da je ravnanje prve toženke, ki izvira iz njene sfere, glede katere bi morala s svojimi zaposlenimi popolnoma obvladati tveganja, povzročilo poškodbo prve tožnice, presega mejni prag 50 odstotkov.(3) Tudi, če je do poškodbe prve tožnice prišlo na način kot zatrjuje prva toženka v predlogu za obnovo, je še vedno prva toženka tista, ki bi morala dokazati, da škoda ni posledica njene dejavnosti, temveč drugih konkretno navedenih okoliščin(4), ali da jo je mogoče pripisati naključju. Zatrjevanega načina poškodbe, ni mogoče pripisati naključju, do udarca v glavo naj bi prišlo, ker je deklica nekomu padla iz rok.(5) Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje se to ni zgodilo ne materi in ne medicinski sestri, ki sta bili v kritičnem času s prvo tožnico, torej lahko le neki tretji osebi – bodisi nekomu izmed zdravstvenega ali drugega osebja prve tožnice bodisi osebi izven kroga njenih delavcev (kot bi bilo predvsem razumeti navedbe v predlogu za obnovo in v pritožbi). V obeh primerih pa je bilo na prvi toženki, da izkaže, da je v zadostni meri poskrbela za varnost prve tožnice v času njenega bivanja v bolnišnici, s skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. To pa ji ni uspelo. Prva toženka ni izkazala, da so zdravstveni delavci ravnali, kot je treba, kajti, če bi, do takšne poškodbe, kot je bila povzročena prvi tožnici, ne bi moglo priti oziroma ne bi prišlo. Če je do padca na tla ali do udarca ob drug top predmet prišlo zaradi ravnanja osebe izven kroga delavcev prve toženke, pa ni izkazala, da je storila vse, da takšna oseba do deklice ne bi imela dostopa. Prva toženka bi morala prvi tožnici, z opisanimi hudimi motoričnimi težavami, zagotoviti popolno varnost bivanja, tudi s stalnim nadzorom, kot je to upravičeno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, s čimer bi bila takšna poškodba nedvomno v celoti preprečljiva.

9. Pravilno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da kljub novim dejstvom – novim ugotovitvam o možnem načinu poškodovanja, za prvo toženko ne bi bila izdana ugodnejša odločba. Tudi v tem primeru ni izkazala, da je v zadostni meri poskrbela za varnost prve tožnice, in je torej treba šteti, da ni ravnala s skrbnostjo kot se od nje pričakuje, v posledici česar nedvomno odškodninsko odgovarja (16. člen, 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje predlog za obnovo zavrnilo (prvi odstavek 400. člena ZPP).

10. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka obnove. Odločitev je sicer mogoče preizkusiti, skupaj s stroškovnikom. Drži pa pritožbena navedba, da gre tožnikom za odgovor na predlog za obnovo 3000 točk, iz naslova zastopanja dveh dodatnih strank pa še 20 % zvišanje, skupaj 3600 točk.(6) Sodišče je tako tožnikom obračunalo za 600 točk previsoko nagrado, ob vrednosti točke 0,459 EUR, torej za 275,40 EUR previsoko. Tožnikom gre tako namesto 3.683,02 EUR 3.407,62 EUR nagrade, skupaj z 22 % DDV (749,68 EUR) pa 4.157,30 EUR.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep delno spremenilo (le v obsegu odmere pravdnih stroškov), sicer pa pritožbo zavrnilo in sklep v preostalem delu potrdilo (3. in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnike temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, za prvo toženko pa na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP.

13. Če na kakšno pritožbeno navedbo ni bilo dogovorjeno, ni šlo za navedbo odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Op. št. (1): Obnova postopka je dopustna tudi zoper pravnomočno vmesno sodbo, ne glede na to, ali obstoji poleg te tudi končna sodba. Če se v obnovi postopka razveljavi ali spremeni vmesna sodba, je to razlog za obnovo postopka zoper končno sodbo (poročilo VSS 1/75, stran 91, Pravnik 4/6/75, stran 213).

Op. št. (2): Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če izve stranka za nova dejstva, ali pa najde, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Op. št. (3:) Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, se v praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.

Op. št. (4): Na primer, če ima oškodovanec neprepoznavno, izjemno redko anomalijo, glede na katero je posebej nagnjen k poškodbam, ali podobno – kot to navaja VS RS v sodbi II Ips 315/2013. Op. št. (5): Ali pa naj bi jo nekdo celo namerno poškodoval. Op. št. (6): Za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v pravdnih in nepravdnih zadevah, v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči ter v upravnih in drugih postopkih, se skupna cena opravil zviša za 10 % za vsako nadaljnjo stranko (11. člen Odvetniške tarife, Ur. list RS, št. 7/1995).