Jedro

Za nacionalizacijo na podlagi 7.a člena ZNZGP na območju bivše cone B je odločilen datum 8.10.1972, za prehod lastnine pa so pravno pomembne tudi odločbe upravnega organa, saj je bil prehod lastnine izveden le, če so bile v upravnem postopku ugotovljene predpostavke za nacionalizacijo po ZNZGP in le v takem primeru je bila nepremičnina nacionalizirana z dnem uveljavitve navedenega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi in je tožena stranka dolžna priznati, da je tožnik lastnik parcele št. 1172/7 k.o. S. ter je tožena stranka dolžna lastniku izstaviti pravno veljavno zemljiškoknjižno listino na podlagi katere si bo tožnik vknjižil lastništvo parcele št. 1172/7 v zemljiški knjigi, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba (I. točka izreka). V drugi točki izreka je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 90.338,40 SIT stroškov v 15. dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj tožena stranka ni pasivno legitimirana za to pravdo, pa tudi sicer tožbeni zahtevek materialno pravno ni utemeljen, saj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je na dan smrti prednika tožnika na območju bivše cone B STO še vedno veljala izjema iz 6. odst. 6. člena uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na območju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, po kateri se 7/a. člen Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Ur.List FLRJ št. 98/46, 35/48)) na tem območju ni uporabljal, pričel pa se je uporabljati s črtanjem te izjeme v spremembi uredbe, ki je nastopila v veljavo 8.10.1972; takrat je tožnik že dedoval sporno parcelo in je bil tuji državljan, kar je tudi ob sojenju. Ker je bilo na tem območju odločilno zatečeno stanje na dan 8.10.1972, so parcelo zadele pravne posledice uporabe 7/a člena ZNZGP in je zato sporna parcela že na podlagi samega zakona prešla v družbeno lastnino s pravico uporabe Občine P., to pa je bilo po pravnomočnosti nacionalizacijske odločbe, izdane dne 3.7.1973, izvedeno v zemljiški knjigi dne 4.11.1975. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodba ni pravilna. Tožena stranka je po samem zakonu postala lastnica zemljišča, ki je po prostorskem aktu opredeljeno kot kmetijsko zemljišče in je zato edina legitimirana za to pravdo na pasivni strani. Tožnik ni napadel odločbe o nacionalizaciji ampak dejstvo, da je izgubil lastništvo čeravno za kaj takega ni bilo pogojev po samem zakonu - ZNZGP. Sodišče se zato v presojo upravne odločbe tudi nima kaj spuščati ampak lahko ugotavlja ali so nastopili zakonski pogoji dne 8.10.1972 za prenehanje lastnine tožnika in nastanek državne lastnine po samem zakonu, to je stvar sodišča. Takšnih pogojev pa sodišče ni niti raziskovalo, pa bi jih moralo. Sodišče je namreč dolžno po tožbi presoditi ali je prišlo do nastanka državne lastnine in ga pri tem ne veže ugotovitvena odločba upravnega organa, ki za takšno odločbo niti ni bil pristojen po ZNZGP niti po drugem zakonu. Če sodišče trdi, da je do državne lastnine prišlo na podlagi samega zakona, mora te okoliščine utemeljiti s konkretnimi dejstvi, ki so do tega pripeljali in sicer da je bil tožnik tuji državljan in da na dan 8.10.1972 ni bil državljan Jugoslavije, za kar pa mora obstajati ustrezna odločba upravnega organa, ki pa je ni, dalje da zemlje ni imel v posesti in da niso obstajale izjeme, med njimi tudi izjema po XII. točki Navodila. Dedovanje je bila izjema od nacionalizacije, ne glede ali je nastala pred 8.10.1972 ali kasneje, saj je tudi navodilo začelo veljati na tem območju 8.10.1972. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, in je nato na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno in jasno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini glede na datum uveljavitve ZNZGP na območju, na katerem leži sporna parcela (nekdanja cona B STO), neutemeljen in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožnik nima prav, ko pravi, da ne napada odločbe o nacionalizaciji ampak dejstvo, da je izgubil lastništvo, čeprav za to ni bilo pogojev, saj bi sodišče s tem, ko bi ugotavljalo nastop pogojev za nacionalizacijo, presojalo ravno to odločbo, česar pa ne more in pritožnik zmotno meni, da nacionalizacijska odločba, ki je ugotovitvena odločba upravnega organa, sodišča ne veže. Kot je bilo namreč v podobnih zadevah že večkrat poudarjeno in je to navedlo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je za nacionalizacijo na podlagi 7.a člena ZNZGP na območju bivše cone B odločilen datum 8.10.1972, za prehod lastnine pa so pravno pomembne tudi odločbe upravnega organa, saj je bil prehod lastnine izveden le, če so bile v upravnem postopku ugotovljene predpostavke za nacionalizacijo po ZNZGP in le v takem primeru je bila nepremičnina nacionalizirana z dnem uveljavitve navedenega zakona. Ker je bila odločba o nacionalizaciji (priloga B1) z dne 3.7.1972, s katero so bili ugotovljeni pogoji za odvzem lastništva tožniku, izdana v upravnem postopku, je bila njena pravilnost lahko predmet preizkusa le v upravnem postopku s predvidenimi pravnimi sredstvi in sodišče ne more v sodnem postopku presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo dejansko pravilno ugotovljeni. Pritožba tožeče stranke je že zato po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena, in zato tudi vprašanje, ali je tožena stranka, ki bi torej lahko izpolnila tožbeni zahtevek, če bi mu bilo ugodeno, pasivno legitimirana, ni več relevantno. Ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pomanjkljivosti ni našlo, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).