Jedro

V obravnavanem upravnem sporu tožena stranka dvoma v zatrjevano istovetnost tožnika ni niti omenila in je odločitev utemeljila samo z dejstvom, da ni predložil dokumenta iz 75. člena ZTuj-1, pri čemer je tožnik sam povedal tako ob podaji prošnje, kot tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, da mu osebni dokument ali potni list v Sudanu nikdar ni bil izdan. Tožnik na zaslišanju tudi ni kazal znakov neverodostojnosti pri odgovorih na vprašanja, ki so se nanašala na njegovo identiteto in identiteto njegovih pokojnih družinskih članov – matere in očeta.

Iz obrazložitve tudi ni razvidno, na podlagi katerega dejstva je tožena stranka menila, da je bil tožnik seznanjen z ukrepom prisilne odstranitve preden je izrazil namero zaprositi za azil.

Izrek

1.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2142-301/2010/3 (1231-10) z dne 21. 12. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zaradi ugotavljanja istovetnosti ter zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, odločila, da se tožniku (roj. …. 11. 1989 v kraju Suba), ki je državljan Sudana, začasno omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 20. 12. 2010 od 12.45 ure do dne 20. 3. 2011 do 12.45 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 20. 12. 2010 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Organ se sklicuje na določilo 1. odstavka 51. člena ZMZ. Ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji istovetnost prosilca ni bila ugotovljena. Prosilec za mednarodno zaščito ob podaji prošnje in tudi kasneje ni predložil dokumenta, s katerim je istovetnost možno ugotavljati, niti ni na drug verodostojen način utemeljil svoje identitete. Zaradi navedenega je podan zakonski pogoj iz 51. člena ZMZ. Sklicuje se na 2. odstavek 43. člena ZTuj-1. Prosilec za mednarodno zaščito je ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite z dne 20. 12. 2010 navedel osebne podatke, ki jih ni z ničemer dokazal. Iz dokumentacije upravne zadeve (depeša PP Kozina 2253-27/2010/16 (3B695-09) z dne 10. 12. 2010) izhaja, da je bil prosilec dne 9. 12 2010 prijet s strani policistov PP Kozina, in sicer na makadamski poti ob avtocesti na Kozini, nasproti počivališča Ravne. Iz omenjene depeše tudi izhaja, da je v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil že dne 8. 12. 2010 iz smeri Italija – Slovenija oziroma po stari železniški progi Trst – Kozina. Prav tako iz dokumentacije upravne zadeve tudi izhaja, da je bil prosilec dne 9. 12. 2010 nastanjen v Centru za tujce Postojna, kjer je šele dne 11. 12. 2010 podal lastnoročno izjavo, da namerava v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. V prošnji za mednarodno zaščito dne 20. 12. 2010 je prosilec navedel, da je v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil dne 9. 12. 2010, čeprav iz dokumentacije upravne zadeve (depeša PP Kozina 2253-27/2010/16 (3B695-09)) izhaja, da je Republiko Slovenijo vstopil že dne 8. 12. 2010 ob 15.00 uri. V Republiko Slovenijo je prišel nevede, namenjen je bil v obmejne kraje z Republiko Slovenijo, kjer bi si poiskal priložnostno delo, ki naj bi bilo tam po njegovih informacijah dosegljivo. S strani uradne osebe je bil soočen z dejstvom, zakaj za mednarodno zaščitno ni zaprosil že dne 8. 12. 2010 ob ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo ter dne 9. 12. 2010 na samem kraju, ko je bil prejet s strani policistov PP Kozina oziroma, ko je bil istega dne nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Pojasnil je, da je za mednarodno zaščito zaprosil ob prijetju s strani policistov PP Kozina, dne 9. 12. 2010, a so mu policisti dejali, da to ni mogoče. Dan prej, dne 8. 12. 2010 ob vstopu v Republiko Slovenijo po stari železniški progi Trst – Kozina, prosilec, kot je navedel v podaji prošnje za mednarodno zaščito, ni poiskal mednarodne zaščite zaradi vremenskih razmer.

Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da iz ravnanja prosilca izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru da če bi bil v matični državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo dne 8. 12. 2010 oziroma dne 9. 12. 2010, ko je bil prijet s strani policistov PP Kozina ali, ko je bil istega dne nastanjen v Center za tujce v Postojni.

Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da iz ravnanja prosilca izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v matični državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo dne 8. 12. 2010 oziroma dne 9. 12. 2010, ko je bil prijet s strani policistov PP Kozina ali, ko je bil istega dne nastanjen v Centru za tujce v Postojni, pa tega ni storil. Prosilec je imel v postopku s policisti na voljo prevajalca za arabski jezik g. A.A., a prošnje za mednarodno zaščito kljub temu ni podal. Prošnjo za mednarodno zaščito je prosilec podal šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce v Postojni, in sicer dne 11. 12. 2010, ko je tudi napisal lastnoročno izjavo o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po njegovih navedbah je pred prihodom v Republiko Slovenijo bil dalj časa tako v državi članici EU - Grčiji, kot tudi v Italiji. Prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je prosilec tako vložil šele potem, ko je ugotovil, da mu grozi prisilna odstranitev iz Republike Slovenije. Prosilec je s takšnim ravnanjem namenoma zlorabil institut mednarodne zaščite. Prosilec je namreč vse do trenutka, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, dne 11. 12. 2010 bil obravnavan v skladu z Zakonom o tujcih, ki v takih primerih predvideva prisilno odstranitev iz države. Prosilec je na način, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito očitno zlorabil postopek podaje prošnje za mednarodno zaščito, saj je s podajo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji želel le preprečiti prisilno odstranitev iz države. Organ se sklicuje na prvo in drugo alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s šesto alinejo 55. člena istega zakona. ZMZ v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave (prva alineja) ali na zato namenjen objekt azilnega doma ali drugi ustrezen objekt ministrstva (druga alineja). Pristojni organ je odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, saj njegove navedbe kažejo na izrazito begosumnost, zato meni, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje zlorabljanje postopka mednarodne zaščite. Pri tem je pristojni organ upošteval, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo dlje časa zadrževal že v Italiji in Grčiji.

V tožbi tožnik pravi, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil izpostavljen stalnemu preganjanju in je bil življenjsko ogrožen. Takoj ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni vedel, kje in kako, zato je neutemeljen očitek, da je zaprosil šele nekaj dni po vstopu v Republiko Slovenijo.

Dejansko stanje tako ni bilo popolno ugotovljeno. Predlaga odpravo sklepa tožene stranke. Ker je tožeča stranka prosilec za azil v Republiki Sloveniji in je brez sredstev za preživljanje naslovno sodišče vljudno prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po upravno-sodni praksi Upravnega sodišča in stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 31/2010 z dne 18. 2. 2010 sodišče v upravnem sporu po določilu 4. odstavka 51. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) zaradi omejitve gibanja oziroma osebne svobode prosilca za azil na podlagi zaslišanja tožnika preizkusi zakonitost izpodbijanega akta tako, da „preverja tožnikove izjave, na katerih temelji odločitev tožene stranke in po potrebi izvaja druge dokaze, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 31/2010 z dne 18. 2. 2010, 14. odstavek obrazložitve). To velja tudi z uveljavitvijo ZMZ-B (Uradni list RS, št. 99/2010, 1. odstavek 99. člena), kajti določilo 54. člena ZMZ-B se očitno ne nanaša tudi na sklep v zvezi z omejitvijo gibanja oziroma osebne svobode prosilca za azil. Upoštevajoč to izhodišče sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje v zvezi s pravno podlago za omejitev osebne svobode iz 1. alinee 51. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007 in 99/2010) nepopolno ugotovila. To določilo pravi, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Določilo je identično s prvotnim določilom 1. alinee 51. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 11/2007), glede katerega je Upravno sodišče že zavzelo naslednjo interpretacijo, ki je relevantna tudi za odločitev v tej zadevi (na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 694/2010 z dne 25. 5. 2010, I U 1780/2010-14 z dne 10. 12. 2010, I U 1199/2009-15 z dne 15. 7. 2009) in jo sodišče z dodatkom glede ZMZ-B ponavlja v naslednjem odstavku: ZMZ izrecno določa, da potem, ko uradna oseba prosilca pozove, da predloži dokazila o izkazovanju istovetnosti (1. odstavek 43. člena ZMZ), se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja področje tujcev (2. odstavek 43. člena ZMZ). Razlika med ZMZ in ZMZ-B je v tem, da zdajšnji prvi odstavek 43. člena ZMZ določa rok, ki ga mora organ postaviti prosilcu, da predloži dokazila o izkazovanju istovetnosti. Ta rok ne sme biti krajši od 15 dni. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku dala rok 21 dni, da predloži vse dokaze, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Iz omenjenih sodb izhaja, ob upoštevanju določila 4. odstavka 3. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), da je po ZMZ izrecno in dovolj določno opredeljeno, v smislu standardov, ki jih je postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice na podlagi določila 5(1)(f) člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da prosilec izkazuje oziroma dokazuje svojo istovetnost s „tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca, /.../ ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost“ (1. odstavek 75. člena ZTuj-1). Smiselna uporaba določb ZTuj-1 v postopkih odločanja po ZMZ pomeni, da ne velja v vsakem primeru - ne glede na specifične okoliščine vsakega konkretnega primera - da mora prosilec izkazati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. Takšno smiselno uporabo določb ZTuj-1 namreč zahteva narava azilnih postopkov, saj je lahko okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, posledica resničnega preganjanja in na drugi strani je lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo na zakonit način in z uradnimi dokumenti element, ki govori proti verodostojnosti prosilca za azil. Zato bi razlaga določbe 2. odstavka 43. člena ZMZ, ki bi izhajala iz tega, da mora prosilec vedno izkazati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, brez objektivne in upravičene podlage diskriminirala verodostojne begunce v razmerju do tistih, ki prosijo za zaščito iz razlogov, ki nimajo povezave z ZMZ. Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 tako pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je „potrebno“ začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ). Iz tega sledi, da je z vidika pogojev za omejitev osebne svobode od dejanskih okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali mora prosilec dokazati istovetnost, ali pa je dovolj, da jo izkaže (zatrdi).

Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010 sprejelo tak standard glede omejevanja svobode gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti. Vrhovno sodišče namreč v tej sodbi pravi, da „za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih – ZTuj-1 (75. člen). Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Pri tem je pravno pomembno vprašanje, ali je prosilec imel osebni dokument oziroma ali mu je bil v izvorni državi takšen dokument (s katerim bi lahko izkazal svojo identiteto v smislu predhodno navedene določbe ZTuj-1) dejansko izdan. Pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete /.../ pa je tudi prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev, zakaj nima oziroma ni mogel predložiti osebnega dokumenta.“ V obravnavanem upravnem sporu tožena stranka dvoma v zatrjevano istovetnost tožnika ni niti omenila in je odločitev utemeljila samo z dejstvom, da ni predložil dokumenta iz 75. člena ZTuj-1, pri čemer je tožnik sam povedal tako ob podaji prošnje, kot tudi na zaslišanju na glavni obravnavi, da mu osebni dokument ali potni list v Sudanu nikdar ni bil izdan. Tožnik na zaslišanju tudi ni kazal znakov neverodostojnosti pri odgovorih na vprašanja, ki so se nanašala na njegovo identiteto in identiteto njegovih pokojnih družinskih članov – matere in očeta. Tožene stranke na glavni obravnavi ni bilo in tožena stranka tudi ni podala nobenega upravičenega razloga, zakaj je na glavno obravnavo ne bo in je v odgovoru na tožbo navedla, naj se glavna obravnava opravi brez nje. Tožena stranka tako sodišču ni dala možnosti, da bi se sodišče prepričalo, kako bi v takih okoliščinah, ko tožnik zatrjuje, da mu osebni dokument, kot ga smiselno zahteva ZTuj-1, v matični državi sploh ni bil izdan, tožena stranka ugotavljala istovetnost tožnika, za kar naj bi bila potrebna omejitev njegove osebne svobode. Tožena stranka je sicer v drugem delu akta, kjer je utemeljevala odločitev, da se ukrep izvaja v centru za tujce, v enem stavku navedla, da je tožnik begosumen, vendar ni z ničemer tega utemeljila, tako da iz obrazložitve ni razvidno, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen. Dejstvo, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v Italiji in Grčiji, še ne pomeni, da je begosumen, pri čemer je treba begosumnost upoštevati samo v neposredni povezavi z 1. alineo 51. člena ZMZ, kajti begosumnost sama po sebi ni zakonska podlaga za omejitev osebne svobode. To pomeni, da z vidika 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ izpodbijani sklep ni zakonit. V tem delu sklepa gre torej za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev pravil glede obveznih sestavin obrazložitve upravnega akta (2., 3. in 5. točka 214. člena ZUP) in napačno uporabo materialnega prava (1. alinee 51. člena ZMZ).

Vendar pa je sodišče moralo presojati utemeljenost tožbe tudi z vidika druge uporabljene pravne podlage za omejitev osebne svobode in sicer z vidika 6. alinee 55. člena ZMZ v zvezi z 2. alineo 51. člena ZMZ. Po tem določilu tožena stranka prosilcu lahko omeji gibanje oziroma osebno svobodo, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, in sicer če se ugotovi, da je prosilec vložil prošnjo samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. V zvezi s tem je ključnega pomena to, da vsak prosilec, ki smatra, da je v izvorni državi preganjan, vloži prošnjo za azil med drugim tudi zaradi tega, ker želi preprečiti odstranitev iz države. Zato je v določilu 6. alinee 55. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 11/2007/99/2010) bistvena pojmovna zveza /.../„samo zato“ /.../, ki je v prejšnjem določilu 6. alinee 55. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) ni bilo, ampak je v prejšnji različici tega določila bilo navedeno /.../„z namenon“/.../. Spremenjena ureditev ZMZ je tako skladna z besedilom določila člena 23(4)(j) Direktive EU št. 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 (Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005), ki uporablja pojmovno zvezo /.../„samo zaradi tega, da bi odložil“/.../. To pa pomeni, bolj kot prosilec v prošnji za mednarodno zaščito kot razloge za prebeg v Slovenijo navede okoliščine, ki kažejo na morebitno ali očitno preganjanje v smislu 2. člena ZMZ, manj ima tožena stranka možnosti ukrep omejitve osebne svobode utemeljiti na določbi 6. alinee 55. člena ZMZ. Tožnik je ob podaji prošnje, takoj ko je tožena stranka začela z vprašanji o razlogih za prihod v Sloveniji, navedel vojne razmere na jugu Sudana, da je bil zaprt in pretepen, kar je na zaslišanju potrdil in tudi povedal, da ga išče policija. Splošno znano je tudi, da je Sudan država, od koder prihaja veliko število beguncev v Evropo. Te okoliščine so bistvene za pravilno uporabo določila 6. alinee 55. člena ZMZ in po oceni sodišča na podlagi zaslišanja tožnika kažejo, da sum, da bi tožnik zlorabil postopek, v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri izkazan. Tožena stranka je namesto navedenega upoštevala, da je tožnik podal prošnjo šele potem, ko je ugotovil, da mu grozi prisilna odstranitev; to je sicer res druga bistvena okoliščina za pravilno uporabo določila 6. alinee 55. člena ZMZ, vendar pa iz obrazložitve sklepa ni razvidno, na podlagi katerega dejstva je tožena stranka menila, da je bil tožnik seznanjen z ukrepom prisilne odstranitve preden je izrazil namero zaprositi za azil. Tožena stranka pravi samo, da je bil tožnik obravnavan po ZTuj-1, vendar pa je v spisu sklep št. 2253-29672010/4 (216-11), da se postopek odstranitve tožnika do pravnomočno končanega postopka mednarodne zaščite prekine, ki pa je bil izdan 10 dni potem, ko je tožnik podal pisno izjavo, da želi zaprositi za azil. Sodišče je ta dejstva sicer preverilo na zaslišanju, vendar je tožnik povedal, da mu je bil sklep o odstranitvi v arabskem jeziku vročen preden je izrazil namero zaprositi za azil, kar pa očitno ne ustreza podatkom v spisu, saj potem sklep št. 2253-296/2010/4 (216-11) ne bi imel datuma 21. 12. 2010. Drugega akta, ki bi dokazoval, da je bil tožnik pred 11. 12. 2010 seznanjen s tem, da bo po ZTuj-1 odstranjen iz Slovenije, pa v spisu ni. Ostale okoliščine, ki jih je tožena stranka upoštevala v zvezi z 6. alineo 55. člena ZMZ, pa so po ustaljeni upravno-sodni praksi bolj relevantne z vidika pravne podlage iz 5. alinee 55. člena ZMZ, na katero pa tožena stranka ni oprla izpodbijanega sklepa. Vendar je tožena stranka tudi v zvezi s temi okoliščinami napačno upoštevala, da je tožnik namero za azil izrazil šele tri dni po prihodu v Center za tujce, čeprav se je to zgodilo dva dni po prihodu v Center za tujce. Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem potrdil tudi izjavo, ki jo je dal ob podaji prošnje za azil, da je že policajem ob prijetju izrazil namero zaprositi za azil, vednar ob samem prijetju ni imel na voljo prevajalca.

Zato je sodišče ob upoštevanju vseh navedenih pravno relevantnih okoliščin v zvezi z 6. alineo 55. člena ZMZ ugotovilo, da tožena stranka ni v zadostni meri izkazala suma, da tožnik zlorablja postopek v tem smislu, da je podal prošnjo samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 10572006 in 62/2010). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.