Jedro

Tožena stranka glede razloga ugotavljanja istovetnosti ni popolno ugotovila dejanskega stanja, saj v obrazložitvi sklepa ni navedla oziroma ni v zadostni meri izkazala utemeljenosti dvoma v zatrjevano tožnikovo istovetnost. Zato ni imela podlage za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 ugodilo tožnikovi tožbi in sklep tožene stranke z dne 21. 12. 2010, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s šesto alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007, 111/2008 - odločba US RS in 58/2009) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 20. 12. 2010 od 12.45 ure do dne 23. 3. 2011 do 12.45 ure.

2. Sodišče prve stopnje je po predhodnem zaslišanju tožnika presodilo, da tožena stranka glede razloga omejitve gibanja, določenega v prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca), ni popolno ugotovila dejanskega stanja, da je kršila pravila postopka in napačno uporabila materialno pravo. Tožnik svoje identitete ni izkazal z osebnim dokumentom s sliko, tožena stranka pa ni utemeljila, zakaj dvomi v verodostojnost tožnikove identitete, kot jo je tožnik izpovedal in opisal v prošnji za mednarodno zaščito. Tudi ni razrešila pravno relevantnega vprašanja, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določbo prvega odstavka 75. člena Zakona o tujcih - ZTuj-1. Istovrstne kršitve so podane tudi glede omejitve gibanja na podlagi šeste alineje 55. člena v zvezi z drugo alinejo 51. člena ZMZ. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni v zadostni meri izkazala suma, da tožnik zlorablja postopek v tem smislu, da je podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Navaja, da iz obrazložitve sklepa tudi ni razvidno, na podlagi katerega dejstva je tožena stranka menila, da bi bil tožnik seznanjen z ukrepom prisilne odstranitve preden je izrazil namero zaprositi za azil. 3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se identiteta prosilcev za mednarodno zaščito lahko zanesljivo potrdi le s predložitvijo uradnega dokumenta s sliko. Dvom v tožnikovo identiteto vzbuja celota njegovih izjav in ravnanj. Tožnik ni izkazal svoje verodostojnosti v skladu z elementi, določenimi v tretjem odstavku 21. člena ZMZ. Če prosilec nima nobenega uradnega osebnega dokumenta, obstaja dvom v njegovo istovetnost sam po sebi; za sum zavajanja oziroma zlorabe postopka pa zadostuje že najmanjša stopnja verjetnosti o obstoju okoliščin, ki vzbujajo dvom v verodostojnost prosilčevih izjav, med drugim tudi glede njegove istovetnosti. V obravnavanem primeru je imela na podlagi dejanskih okoliščin zadostno podlago za sum, da tožnik lažno prikazuje razloge, na katere se sklicuje. Tožnik je imel možnost, da za mednarodno zaščito zaprosi prej, kot dejansko je, če je izvorno državo zapustil z namenom iskanja zaščite izven izvorne države. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sodbo prvostopenjskega sodiščaspremeni ter tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka tožniku omejila gibanje na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s šesto alinejo 55. člena ZMZ. Tudi ni sporno, da je prvostopenjsko sodišče na tožnikovo tožbo ta sklep v celoti odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sporno pa je, ali je podan kateri od v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožene stranke navedenih pogojev za omejitev tožnikovega gibanja, predpisan v ZMZ.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni v zadostni meri izkazano izpolnjevanje zakonskega pogoja za omejitev tožnikovega gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, napačna pa je njegova ugotovitev, da tudi ni izkazano izpolnjevanje pogoja za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z šesto alinejo 55. člena ZMZ.

6. Po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti. Po drugi alineji istega člena ZMZ pa se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razloga šeste alineje 55. člena ZMZ, to je, če se ugotovi, da je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

7. Ne glede na to, da za omejitev gibanja zadošča izpolnjevanje le enega od z ZMZ predpisanih pogojev oziroma razlogov iz 51. člena, je treba zaradi morebitno različnega izteka časa trajanja omejitve gibanja na podlagi posameznega razloga presoditi obstoj vsakega od razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji. Omejitev gibanja namreč lahko traja le do prenehanja izpolnjevanja teh pogojev oziroma prenehanja razlogov za omejitev gibanja (tretji odstavek 51. člena ZMZ), ne sme pa trajati dlje od treh oziroma, s podaljšanjem za en mesec, štirih mesecev.

8. V zvezi z razlogom za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki ga je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v drugih primerih (I Up 30/2010, I Up 35/2010, I Up 46/2010), da za omejitev gibanja iz tega razloga ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-1 (75. člen), temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi. Ukrep na tej podlagi lahko torej tožena stranka odredi prosilcu, ki ni imel osebnega dokumenta oziroma mu po njegovem zatrjevanju tak dokument v izvorni državi ni bil izdan (v obravnavanem primeru tožnik ni imel osebnega dokumenta in je zatrjeval, da mu tak dokument v izvorni državi ni bil izdan) le, če obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav o okoliščinah, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito ter o drugih pomembnih okoliščinah, med drugim tudi o istovetnosti, ki pa jih mora tožena stranka obrazložiti. Da je prosilčeva splošna verodostojnost, pomemben kriterij za verjetnost njegove istovetnosti, tožena stranka sicer navaja v pritožbi. Vendar pa v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča iz obrazložitve sklepa tožene stranke niso razvidne okoliščine in razlogi, ki v obravnavanem primeru kažejo na utemeljenost dvoma tožene stranke v tožnikovo zatrjevano istovetnost, torej ki utemeljujejo obstoj prav tega razloga za omejitev gibanja.

9. Upoštevajoč navedeno se Vrhovno sodišče strinja s prvostopenjskim sodiščem, da tožena stranka glede razloga ugotavljanja istovetnosti ni popolno ugotovila dejanskega stanja, saj v obrazložitvi sklepa ni navedla oziroma ni v zadostni meri izkazala utemeljenosti dvoma v zatrjevano tožnikovo istovetnost. Zato ni imela podlage za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

10. Omejitev tožnikovega gibanja pa je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljena iz razloga šeste alineje 55. člena v zvezi z druge alinejo 51. člena ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka utemeljeno ugovarja, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o utemeljenosti omejitve gibanja na tej pravni podlagi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je tožniku na tej pravni podlagi omejila gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, ker je ugotovila, da je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

11. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je tožnik sum zavajanja postopka vnesel s svojim ravnanjem, saj se je pred prihodom v Slovenijo nahajal v Grčiji (dve leti in deset mesecev) in Italiji (od oktobra 2010), kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito šele tri dni po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države in s svojimi izjavami, da je v obmejnih krajih s Slovenijo želel poiskati priložnostno delo, ki naj bi bilo tam dosegljivo.

12. Takšno ravnanje in izjave tožnika pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na to, da je tožnik namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Slovenije. Ni namreč verjetno, da bi tako prošnjo vložil šele po več kot dveh letih, odkar je zapustil izvorno državo, če bi mu v njej res grozilo preganjanje v smislu ZMZ, ves ta čas pa se je nahajal v državah članicah Evropske unije, za katere je očitno tudi sam menil, da so zanj varne. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da se prosilcu za mednarodno zaščito v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ lahko omeji gibanje že na podlagi suma zavajanja ali zlorabe postopka, je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka v obravnavanem primeru imela podlago za omejitev gibanja na tej pravni podlagi.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče ob takšnem v tem delu obravnavane zadeve pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo (določbo šeste alineje 55. člena v zvezi z druge alinejo 51. člena ZMZ). Če pa je prvostopenjsko sodišče menilo, da za odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja tožniku na tej pravni podlagi ni dovolj ugotovljeno dejansko stanje, bi te svoje pomisleke lahko odpravilo na podlagi tožnikovih izjav na zaslišanju dne 28. 12. 2010. Lahko bi na podlagi tožnikovih izjav v prošnji in na zaslišanju ob pravilni uporabi določbe prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ samo napravilo sklep o dejanskem stanju ter odločilo, ali je ta razlog za omejitev gibanja podan.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 iz razlogov, navedenih v tej sodbi.