Jedro

Védenje druge pogodbe stranke o sklenjeni komisijski pogodbi oziroma osebi komitenta, na katerega se sklicuje revident, na pravno naravo razmerja med komisionarjem in tretjo osebo ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 599,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo zahtevku za vračilo kupnine v višini 29.567,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo pritožbo tožene stranke in glede vračila zneska 18.622,36 EUR potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 102/2014-8 z dne 7. 11. 2014 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: - ali v primeru sklenitve prodajne pogodbe v zvezi s komisijsko pogodbo, če je kupec seznanjen z obstojem komisijske pogodbe in posel organizira kupec, za pravne napake stvari odgovarja komisionar kot prodajalec ali odgovarja komitent; kakšne trditve mora podati stranka, da se lahko uporabi 64. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in - kakšno je razmerje med določbo 64. člena SPZ in 490. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka je pri toženi stranki februarja 2006 kupila rabljeno osebno vozilo Mercedes v vrednosti 46.486,40 EUR in ga oddala v finančni leasing R. B. Januarja 2008 je specializirana enota za nadzor državne meje B. vozilo kot ukradeno zasegla. Tožeča stranka je obvestila toženo stranko o ugotovljeni pravni napaki in zahtevala, da ji izroči zaseženo vozilo. Ker tožena stranka tega ni storila, je bila prodajna pogodba razvezana po samem zakonu.

7. Vozilo Mercedes je bilo predmet komisijske pogodbe (prodajna komisija), sklenjene med F. S. kot komitentom in toženo stranko kot komisionarko.

Revizijske navedbe

8. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem revidetka trdi, da je treba ločiti položaj, ko kupec z obstojem komisijske pogodbe ni seznanjen, od položaja, ko je kupec s tem, da prodajalec nastopa le kot komisionar, seznanjen, poleg tega pa je kupec celo ves posel organiziral. S tem, ko se je tožeča stranka seznanila s pooblastiteljem oziroma dejanskim lastnikom stvari, se je seznanila tudi s tem, da je komisionar zgolj pooblaščenec prodajalca ter da se posel sklepa na račun prodajalca, ki bo po sklenitvi posla tudi pridobil vse koristi posla.

9. Trditve v točki 2.1.a. revizije v zvezi z naravo pogodbe, sklenjene med S. in toženo stranko, presegajo okvir dopuščenega vprašanja.

10. V sodbah nižjih sodišč ugotovljeno dejstvo, da je bilo vozilo tožeči stranki oziroma njenemu leasingojemalcu odvzeto kot ukradeno, utemeljuje sklepanje, da je bilo vozilo obremenjeno s pravno napako (488. člen OZ). Kdo ob dejstvu, da je tožeča stranka vedela za obstoj in stranki komisijske pogodbe, tožeči stranki kot kupki odgovarja za to pravno napako, tožena stranka kot komisionar in prodajalec ali S. kot komitent, je predmet revizije.

11. S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent (prvi odstavek 788. člena OZ).

12. Komisionar pravna dejanja, ki so predmet njegovega izpolnitvenega ravnanja, opravlja kot komitentov posredni zastopnik, to je v svojem imenu in za račun komitenta. Pravna dejanja komisionarja (v obravnavanem primeru sklenitev prodajne pogodbe) učinkujejo neposredno za komisionarja. Zato je komisionar tudi subjekt pravic in obveznosti, ki nastanejo s sklenitvijo pogodbe, ki jo za račun komitenta komisionar sklene s tretjo osebo (drugo pogodbeno stranko). Iz tega sledi, da je izpolnitev obveznosti po pogodbi, ki jo z drugo pogodbeno stranko sklene komisionar, upravičen zahtevati le komisionar, ne pa tudi komitent. A contrario druga pogodbena stranka lahko izpolnitev nasprotne obveznosti zahteva le od komisionarja, ne pa tudi od komitenta.

13. V obravnavanem primeru je šlo za prodajno komisijo, s katero se je tožena stranka kot komisionar zavezala za S. kot komitenta opraviti prodajo vozila. V primeru prodajne komisije ima komisionar (tožena stranka) v razmerju do druge pogodbene stranke položaj prodajalca, druga pogodbena stranka (tožeča stranka) pa položaj kupca. Zato je komisionar tisti, ki kupcu odgovarja tako za pravne kot tudi za stvarne napake na prodanem avtomobilu. O komisionarjevi odgovornosti za stvarne napake prodane stvari je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v sodbi II Ips 620/2000 z dne 20. 8. 2001. 14. Védenje druge pogodbene stranke o sklenjeni komisijski pogodbi oziroma osebi komitenta, na katerega se sklicuje revident, na pravno naravo razmerja med komisionarjem in tretjo osebo ne vpliva (enako stališče je zavzeto v bistvenem enaki pravni ureditvi kot je slovenska tudi v sodbi nemškega Zveznega sodišča BGH, NJW 1965, 520(1) ). Ne glede na to, ali kupec ve za komisijsko pogodbo ali ne, sta stranki prodajne pogodbe le dve, to sta prodajalec (komisionar) in kupec. Komitent ni stranka prodajne pogodbe, zato zanj pravice in obveznosti iz prodajne pogodbe tudi ne morejo nastati. Če torej komisionar ne izpolni obveznosti (ali jo izpolni z napakami), lahko druga pogodbena stranka, kljub védenju, da je v ozadju posla določen komitent, izpolnitev obveznosti terja le od komisionarja, ne pa tudi od komitenta.(2)

15. Drži, kar trdi revident, da mora komisionar izročiti komitentu vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil in da mora na komitenta prenesti terjatve in druge pravice, ki jih je pridobil nasproti tretjemu, s katerim je opravil posel v svojem imenu in na njegov račun (drugi in tretji odstavek 797. člena OZ). Med strankama ni spora o tem, da je komitent kupnino za prodano vozilo prejel. Prejem kupnine pa ne pomeni tudi komitentovega prevzema odgovornosti za pravilno izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe. Odgovornost za pravilno izpolnitev ostane na komisionarju, ki je stranka prodajne pogodbe.

16. Neposredno pravno razmerje med komitentom in pogodbeno stranko komisionarja je z določbami OZ vzpostavljeno le v primeru komisionarjevega stečaja (drugi odstavek 806. člena OZ) ter v primeru, če pridobi komitent pravice nasproti tretjemu na podlagi cesije ali prenosa pogodbe. Ker v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od teh situacij, je komisionar tisti, ki kupcu odgovarja za nepravilno izpolnitev.

17. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem revidentka graja odločitev sodišča druge stopnje o pomanjkanju trditev za uporabo 64. člena SPZ. Trdi, da je vsa pravnorelevantna dejstva za uporabo te določbe podala pravočasno, to je do prvega naroka za glavno obravnavo.

18. SPZ v 64. členu določa posebne primere pridobitve lastninske pravice na premičnini, in sicer za primere, ko ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti. Lastninsko pravico na premičnini pridobitelj pridobi, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz 64. člena SPZ. Ti so a) dobra vera pridobitelja, b) pridobitev stvari na podlagi odplačnega pravnega posla, c) izpolnjenost drugih pogojev iz 40. člena SPZ (stvar pridobljena na podlagi veljavnega pravnega naslova, med prenosnikom in pridobiteljem je bil sklenjen razpolagalni pravni posel in stvar je bila pridobitelju izročena drugače kot s posestnim konstitutom) in č) pridobitev stvari od osebe, ki v okviru svoje dejavnosti daje takšne premičnine v promet. Izpolnjevanje zakonskih pogojev mora, z izjemo dobre vere, ki se domneva, trditi in dokazati stranka, ki se na pridobitev lastninske pravice od nelastnika sklicuje. V obravnavanem primeru torej tožena stranka.

19. Pravilno je stališče drugostopenjskega sodišča, da tožena stranka trditvenemu bremenu ni zadostila, zato se sodišču prve stopnje do (ne)uporabe 64. člena SPZ ni bilo treba opredeliti. Do vključno prvega naroka za glavno obravnavo tožena stranka ni trdila, da je tožeča stranka vozilo pridobila od osebe, ki v okviru svoje dejavnosti daje vozila v promet. Dejstvo, da je dejavnost tožene stranke razvidna iz firme družbe, četudi je morda iz sodbe II Ips 18/2006 z dne 17. 4. 2008 razbrati nasprotno, dolžne trditvene podlage ne more nadomestiti. Ni namreč dolžnost sodišča, da samo sklepa na obstoj nezatrjevanih dejstev, ampak je dolžnost strank, da dejstva zatrjujejo in jih v primeru, da so med strankama sporna, tudi dokažejo.

20. Ob gornji ugotovitvi, da tožena stranka v zvezi s 64. členom SPZ ni podala zadostne trditvene podlage, se je kot nepomembno za obravnavano zadevo izkazalo tretje dopuščeno vprašanje. Vrhovno sodišče zato nanj ni odgovorilo.

21. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka

22. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (Ur. l. št. 67/2003 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) tožeči stranki priznalo stroške odgovora na revizijo (1050 točk) in materialne stroške (20,5 točk) povečane za 22% DDV, skupaj 599,46 EUR.

23. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

Op. št. (1): Komentar k par. 383 Handelsgesetzbucha (Hopt v Hanedlsgesetzbuch, 34. Auflage, C. H. Beck, München, 2010, str. 1464).

Op. št. (2): Enako tudi V. Kranjc v Gospodarsko pogodbeno pravo, str. 305.