Jedro

Sodišče ugotavlja vsebino pogodbenega prava po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva, zato lahko sodišče vsebino pogodbe o finančnem leasingu v delu, ki se nanaša na prenos jamčevalnih zahtevkov, ugotavlja samo na podlagi in v mejah trditev tožene stranke. Sodišče prve stopnje ne pazi na stvarno pravno legitimacijo po uradni dolžnosti.

Po sklenitvi komisijske pogodbe postane ta posel neodvisen od komisijske pogodbe v razmerju do tretjega, pa če ta za komisijsko pogodbo ve ali ne. Razlike ne more biti, ker se v razmerju do tretjega posel spelje kot neke vrste fiduciarni posel, za katerega je opredelilna značilnost, da v razmerju do tretjih kot lastnik stvari nastopa fiduciar in praviloma fiduciarno razmerje ni razkrito. Če pa je razkrito, kot naj bi bilo v obravnavani sporni zadevi, pa to v razmerju do tretjih nima vpliva, saj je tretji zavezan in ima pravice le iz posla med njim in komisionarjem.

Določba 805. člena OZ ne kaže na to, da komisionar ne odgovarja za stvarne in pravne napake iz posla s tretjim, ker to določilo ureja razmerja upnikov do komisionarja v tem smislu, da komisionarjevi upniki svojih terjatev do komisionarja ne morejo poplačati iz terjatev, ki jih je ta pridobil na podlagi pogodb, ki jih je sklenil za račun komitenta, ker komisionarjeve terjatve niso njegove, ampak so komitentove, saj te terjatve ne spadajo v premoženje komisionarja. Izjema pa velja za tiste terjatve komisionarjevih upnikov, ki so nastale na podlagi pogodbe, ki jo je komisionar sklenil za komitenta pri izvrševanju njegovega naročila in lahko komisionarjev sopogodbenik zahteva svoje poplačilo neposredno od komisionarja.

Komisonar iz komisijske prodaje v razmerju do tretjih - kupcev iz prodajne komisije v celoti zavezan kot prodajalec po prodajni pogodbi (435. člen OZ), kar pomeni tudi, da odgovarja za morebitne stvarne in pravne napake iz prodaje.

Izrek

Pritožba tožene stranke se glede izpodbijane I. točke izreka sodbe glede zneska 18.622,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se ugodi glede izpodbijane I. točke izreka sodbe za znesek 10.945,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 dalje in glede izpodbijane II. točke izreka sodbe in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 589/2013 z dne 7. 10. 2013 izreklo: “1. Tožena stranka A. M. d. o. o., G., S. ..., G. je dolžna tožeči stranki B.-l., d.o.o., D. c. ..., L., vrniti kupnino v višini 29.567,83 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 dalje do plačila. II. Tožena stranka A. M. d. o. o., G., S. ..., G. je dolžna tožeči stranki B.-l., d. o. o., D. c. ..., L. povrniti stroške postopka v višini 6.194,43 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi obrestmi za čas od poteka prostovoljnega roka za plačilo pa do plačila.” Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške tožene stranke, vključno s stroški te pritožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega paricijskega roka do plačila, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške te pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega roka paricijskega roka do plačila.

Pritožba najprej meni, da je stališče sodišča prve stopnje glede aktivne stvarne legitimacije napačno. Stvarna legitimacija pomeni, da je stranka nosilec pravic in obveznosti iz spornega razmerja, in je povezana z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Na aktivno stvarno legitimacijo mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker tožeči stranki ne pripada aktivna stvarna legitimacija za predmetni zahtevek, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Sodišče prve stopnje je kot dokaz upoštevalo pogodbo o finančnem leasingu št. ... z dne 6. 2. 2006 in Splošne pogoje o finančnem leasingu. Vendar sodišče pogodbe o leasingu in splošnih pogojev ni presojaIa z vidika prenosa jamčevalnih zahtevkov, čeprav bi bilo to dolžno storiti. Sodišče je navedlo le, da pravice in obveznosti, o katerih sta se z leasing pogodbo dogovorili tožeča stranka in leasingojemalec, nimajo učinka med pravdnima strankama, saj pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. To ponavadi drži, vendar ne v predmetnem primeru. V predmetnem primeru je bil ves posel speljan zato, ker je leasingojemalec R. B. želel pridobiti vozilo in je poiskal F. S. kot lastnika vozila in tožnika kot leasingodajalca, slednji pa je želel posel speljati preko toženke. Glede na okoliščine konkretnega primera je torej tudi za razmerje med pravdnima strankama potrebno upoštevati določbe pogodbe o leasingu in splošnih pogojev. Iz splošnih pogojev pa izhaja, da je tožeča stranka vse zahtevke v zvezi z morebitnimi stvarnimi in pravnimi napakami vozila prenesla na kupca vozila oz. leasingojemalca, to je R. B. Ker je torej tožeča stranka vse zahtevke iz naslova napak prenesla na R. B., sama ni aktivno stvarno legitimirana v predmetnem postopku, ampak bi lahko kakršnekoli zahtevke uveljavljal le R. B. Pritožba nadalje meni, da tožena stranka tudi ni pasivno legitimirana in stališče sodišča prve stopnje, da je toženka pasivno legitimirana, predstavlja napačno uporabo materialnega prava (določbe glede prodajne in komisijske pogodbe) in bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka je s F. S. 6. 2. 2006 sklenila pogodbo o komisijski prodaji in na podlagi te pogodbe nastopala kot komisionar v poslu s tožečo stranko. Da je tožena stranka v prodajni pogodbi nastopala le kot komisionar, je bila seznanjena tudi tožnica. Tudi v računu št. KP - ... z dne 6.2.2006 je bilo navedeno, da je prodaja vozila posredovana po komisijski pogodbi od prodajalca F. S. Dejanski prodajalec in lastnik vozila je bil tako F. S. Zaradi navedenega toženka ne odgovarja za morebitne stvarne in pravne napake vozila, ampak za slednje odgovarja komitent - dejanski prodajalec F. S. Potrebno je ločiti položaj, ko kot prodajalec nastopa komisionar in kupec z dejstvom obstoja komisijske pogodbe ni seznanjen, od položaja, ko je kupec s tem, da prodajalec nastopa le kot komisionar, seznanjen in poleg tega še ves posel organizira kupec. Da je ves posel organizirala tožnica, sta potrdili tudi priči M. M. in R. B., navedeno pa bi lahko potrdila tudi priča B. Š. Priča R. B. je celo izpovedala, da ji je tožnica kot pogoj postavila, da se pogodba sklene pri toženki, priča M. M. pa, da jih je toženka prosila, če bi naredili pogodbo. V nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic in vestnosti ter poštenja je, da nek posel organizira ena stranka, drugo stranko pritegne le kot “stranskega” subjekta, nato pa želi na to drugo stranko, v konkretnem primeru toženo stranko, prevaliti vso odgovornost. Toženka je kot komisionar od predmetnega posla zaslužila zgolj provizijo in bi bila tako v primeru obstoja prvostopne sodbe neupravičena oškodovana, tožnica pa neupravičeno obogatena.

Pritožba izpostavlja, da sodna praksa glede vprašanja, ali v primeru sklenitve prodajne pogodbe v zvezi s komisijsko pogodbo za pravne napake odgovarja komisionar ali pa dejanski lastnik - komitent, ni ustaljena. Da je temu tako, izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 202/2013 z dne 20. 6. 2013. S tem sklepom je vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče, da je šlo v obravnavanem primeru za prodajno komisijo in da kupcu za pravno napako prodane stvari odgovarja komisionar. V primeru, v katerem je sodišče dopustilo revizijo, je drugostopno sodišče presodilo, da za pravne napake odgovarja komisionar. Glede na to, da je sodišče dopustilo revizijo, je očitno, da je stališče sporno in ni izraz ustaljene sodne prakse.

Da je pravilno stališče, da komisionar ne odgovarja za pravne in stvarne napake stvari, izhaja tudi iz 805. člena OZ. Iz tega, da komisionarjevi upniki ne morejo za izterjavo svojih terjatev segati na pravice in stvari, ki si jih je komisionar pri izpolnjevanju naročila pridobil v svojem imenu, toda za komitenta, sledi, da komisionar tudi ne odgovarja za napake stvari. Če komisionar od posla nima koristi (razen provizije), bi bilo neutemeljeno mu naložiti breme odgovornosti za napake stvari.

Pritožba še navaja, da je stranka dolžna do prvega naroka navesti le dejstva, pravna naziranja pa lahko podaja še po prvem naroku. Glede pravnih stališč torej ne velja prekluzija. Poleg tega stranka pravne podlage niti ni dolžna navesti, ampak je dolžna navesti le dejstva. Sodišče sicer navaja, da se je seznanilo z vsemi izraženimi pravnimi naziranja pravdnih strank, vendar glede uporabe 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni navedlo ničesar. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj se do odločilnih navedb tožene stranke ni opredelilo, s tem, ko ni uporabilo 64. člena SPZ, pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je namreč pridobila lastninsko pravico na podlagi 64. člena SPZ. Pogoji po tem členu so dobra vera pridobitelja v trenutku izročitve, odplačen pravni posel, veljaven pravni posel in da prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet. Med pravdnima strankama je bil sklenjen veljaven pravni posel, toženka pa v okviru svoje dejavnosti daje takšne premičnine (vozila) v promet. Da se toženka ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, izhaja že iz imena toženke (avtohiša), to pa tekom postopka ni bilo sporno. Da je šlo za odplačen pravni posel, izhaja iz računa št. KP - ... V skladu z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Domneva se torej, da je bila tožnica v času izročitve vozila v dobri veri. Vsa dejstva za uporabo 64. člena SPZ so bila tako podana do prvega naroka in bi bilo zato sodišče dolžno zadevo presoditi tudi z vidika 64. člena SPZ. V skladu z navedenim členom je tožnica na vozilu pridobila lastninsko pravico. Tožnica bi kot lastnica vozila bila in je upravičena zahtevati vozilo nazaj s strani policije, česar pa očitno ni storila. Možnost pridobitve lastninske pravice od nelastnika na podlagi 64. člena SPZ je potrjena tudi v sodni praksi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanje priče B. Š.. Navedena priča bi lahko opisala potek sklepanja prodajne in komisijske pogodbe. Izpoved te priče je torej pomembna za ugotovitev poteka sklepanja komisijske in prodajne pogodbe ter posledično vpliva na odločitev sodišča. Zaradi navedenega bi bilo sodišče dolžno dopustiti dokaz z zaslišanjem priče B.Š.. S tem, ko sodišče tega ni storilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba poudarja, da tožena stranka vztraja na tem, da zahtevek niti po temelju ni utemeljen, le za primer, če višje sodišče temu ne bi sledilo, pa uveljavlja, da tudi dosojena višina ni pravilna. Tožnica bi bila dolžna priložiti potrdila o vseh plačilih, ki jih je prejela na podlagi leasinga za sporno vozilo. Toženka dokazil o vseh plačilih ne more priložiti, saj s temi dokazi ne razpolaga, saj gre za plačila na relaciji tožnica - leasingojemalec. Toženka je v vlogi z dne 12. 12. 2008 predlagala, da tožnica predloži dokazila o plačilih, česar pa tožnica ni storila. Iz tega, da tožnica ni predložila dokazil o plačilih in da ni pri svojem izračunu niti upoštevala plačila z dne 9. 2. 2006 v višini 10.945,47 EUR, izhaja velika verjetnost, da je tožnica prejela še več plačil. Ker tožnica torej ni dokazala višine svojega zahtevka, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti, podrejeno, v kolikor sodišče temu ne bi sledilo, pa ga vsaj znižati za 10.945,47 EUR.

Prvostopno sodišče je navedlo, da je glede višine sledilo navedbam tožnice, ki je zahtevek oblikovala tako, da je višino kupnine (11.140.000 SIT oz. 46.486,40 EUR) znižala za 23 obrokov leasinga v skupni višini 16.918,57 EUR, ki jih je do odvzema vozila prejela od leasingodajalca. Nadalje sodišče navaja, da zaključka glede višine ne negira niti s strani toženke predložena listina, saj plačilni nalog z dne 9. 2. 2006 dokazuje nakazilo, nižje od navedene dosežene koristi (nakazilo 10.945,47 EUR). Vendar zaključek sodišča glede plačilnega naloga z dne 9. 2. 2006 ni pravilen. Iz datuma plačilnega naloga je razvidno, da je bilo to plačilo plačano takoj po sklenitvi leasing pogodbe, iz pogodbe o leasingu in iz izpovedbe priče R. B. pa izhaja, da je ta znesek predstavljal polog ob podpisu leasing pogodbe. Pri izračunu višine zahtevka je tako potrebno upoštevati zatrjevanja tožnice o plačilih 23 obrokov v skupni višini 16.918,57 EUR, poleg tega pa še vsaj polog v višini 10.945,47 EUR. Tožeča stranka je znesek kupnine znižala le za znesek 23 obrokov, ne pa tudi za znesek pologa. Kljub temu bi moralo sodišče ob predloženem plačilnem nalogu 9. 2. 2006 dosojen znesek znižati še vsaj za znesek 10.945,47 EUR.

Pritožba očita še, da je sodišče napačno odmerilo stroške. Tožeči stranki je priznalo 20 točk za dopis, 50 točk za urnino za narok 17. 12. 2008, 50 točk za poročilo stranki in 875 točk za odgovor na pritožbo. Navedeni stroški tožnici ne pripadajo. Ni znano, za kakšen dopis naj bi šlo, vsekakor pa ni šlo za noben dopis, ki bi se nanašal na toženko, narok 17. 12. 2008 je trajal manj kot pol ure in torej stranki ne pripada urnina, poročilo stranki je vključeno v ostale storitve, z odgovorom na pritožbo pa tožnica ni uspela in ji zanj ne pripadajo stroški. Poleg tega tudi ni znano, kako je sodišče prišlo do seštevka taks 1.941,68 EUR.

Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila.

V odgovoru na pritožbo glede ugovora aktivne stvarne legitimacije navaja, da pravna teorija loči med stvarno oziroma materialno in procesno legitimacijo. Stvarna legitimacija stranke pomeni, da je stranka tudi nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi. Pozitivni predpisi pojmov aktivna in pasivna legitimacija ne opredeljujejo. V praksi se pogosto to enači z vprašanjem obstoja ali neobstoja materialnopravnega razmerja med strankama, torej obstoja stvarne legitimacije. V konkretnem primeru to materialnopravno razmerje med strankama predstavlja prodajna pogodba za rabljeno osebno vozilo M.-B. .., št. šasije ... za znesek kupnine 11.140.000,00 SIT (oziroma sedaj 46.486,40 EUR), kot izhaja iz računa, ki ga je izdala sama tožena stranka št. KP - ... z dne 6. 2. 2006. Iz tega računa jasno izhaja navedba: “kupec: B. - l. d. o. o. (poleg se nahaja žig tožeče stranke in podpis odgovorne osebe)” in “prodajalec: B. Č. (podpis uslužbenke tožene stranke in žig tožene stranke) A. M. D.O.O. Direktor T. M. (podpis in žig tožene stranke)”. Iz predmetnega računa jasno izhaja obstoj materialnopravnega razmerja med pravdnima strankama, ki ima vsebino kupoprodajnega razmerja. Na podlagi tega kupoprodajnega razmerja je tožeča stranka zoper toženo dne 15. 8. 2008 vložila tožbo “zaradi vračila kupnine”, kot to izhaja iz navedbe na licu citirane tožbe, ne nazadnje pa tudi sama tožena stranka ne zanika pravnega posla, sklenjenega med pravdnima strankama, zato je ugovor aktivne stvarne legitimacije neutemeljen.

Po stališču odgovora na pritožbo se je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno postavilo na stališče, da pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o finančnem leasingu št. ... nimajo učinka med pravdnima strankama, saj pogodba pravilom ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki. Ne drži trditev tožene stranke, da povedano v konkretnem primeru ne velja in za to trditev tožena stranka tudi ne ponudi konkretnih argumentov, saj zgolj navedba, da je bil v konkretnem primeru ves posel speljan zato, “ker je leasingojemalec R. B. želel pridobiti vozilo in je poiskal F. S. kot lastnika vozila in tožnico kot leasingodajalca”, ne predstavlja obrazloženega argumenta, ki v konkretnem primeru odreka uporabo kogentnega določila 1. odstavka 125. člena OZ. Ponovne navedbe toženke o cediranju jamčevalnih zahtevkov na kupca oz. leasingojemalca so bile prvič navajane v pritožbi zoper sodbo z dne 25. 2. 2009, zato sodišče teh navedb ni smelo upoštevati, saj je toženka z njimi prekludirana, kot jasno izhaja iz sklepa o ugoditvi reviziji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št.III Ips 56/2011, ki je bil izdan v tem konkretnem primeru glede tega konkretnega vprašanja.

Da je tožena stranka s F. S. sklenila komisijsko pogodbo, je tudi za tožnico nesporno, vendar, kot že omenjeno v 1. točki tega odgovora na pritožbo, skladno s 1. odstavkom 125. člena OZ pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. V konkretnem primeru ustvarja komisijska pogodba učinke med F. S. in toženo stranko, prodajna pogodba ustvarja učinke med pravdnima strankama, leasing pogodba pa učinke med toženo stranko in leasingojemalcem R. B. Nikakor ni mogoče enačiti teh treh različnih pravnih poslov in prav tako ne mešati pogodbenih strank po teh poslih. Za pravne in stvarne napake vozila resnično odgovarja komitent - dejanski prodajalec F. S., ampak le v razmerju do tožene stranke, ne pa do tožnice. Tožnica ni v nikakršnem pravnem razmerju s F. S., saj ni z njim sklenila nikakršnega pravnega posla.

Toženkina navajanja glede načela prepovedi zlorabe pravic in načela vestnosti in poštenja so popolnoma neustrezna za konkretni primer. Toženka je gospodarska družba, ki se ukvarja s prodajo in servisom vozil, kot izhaja iz njenega celotnega naziva in jo v pravnem poslu zavezuje skrbnost dobrega gospodarstvenika. Toženka je ravnala neskrbno s tem, ko ni dovolj dobro preverila statusa prodajanega vozila. Prav tako ne drži toženkino stališče, da bo v primeru obstoja izpodbijane sodbe neupravičeno oškodovana, tožnica pa neupravičeno obogatena. Tožnica je toženki kot prodajalki plačala celoten znesek kupnine, stvar prodaje pa je imela takšno pravno napako, ki je izključila kupčevo pravico, kupec pa o njej ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena. Tožena stranka ima vse možnosti vložitve odškodninske tožbe zoper F. S., saj med njima obstaja pravno razmerje, pri čemer pa tožnica ni v nikakršnem pravnem razmerju z imenovanim.

Sklicevanje tožene stranke na dopuščeno revizijo v zadevi II DoR 202/2013 ne more imeti nobene posledice v konkretni zadevi, saj je šlo v navedenem primeru za spor med komisionarjem in komitentom in ne za spor med prodajalcem in kupcem, ki poteka v konkretnem primeru. Glede na navedeno ne gre za isto dejansko stanje, zaradi česar je tako sklicevanje pravno neupoštevno.

Navedbe tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice od nelastnika po 64. členu SPZ je v konkretnem primeru brez pomena. Tožeča stranka ponovno poudarja, da 489. člen OZ določa, da če se pokaže, da si tretji lasti kakšno pravico na stvari, mora kupec o tem obvestiti prodajalca, razen če mu je to že znano, in zahtevati od njega, da stvar v primernem roku oprosti take pravice ali zahteve; če pa so predmet pogodbe stvari, določene po vrsti, mu mora izročiti drugo stvar brez pravne napake. Tožena stranka je bila dolžna po pozivu tožeče stranke predmet kupoprodajne pogodbe oprostiti pravice oziroma zahteve. Tega ni storila, zaradi česar je bila pogodba razdrta. Slednje je med strankama nesporno oz. je razdor pogodbe tožena stranka s prvo pripravljalno vlogo celo pripoznala. Jamčevanje za stvarne in pravne napake je namreč namenjeno varstvu kupca in se zatorej prodajalec ukradenega vozila ne more sklicevati na dobro vero, temveč mora predmet prodaje oprostiti pravice ali zahteve ter kupcu predmet prodajne pogodbe tudi izročiti, če mu je bil odvzet. V nasprotnem primeru je pogodba razdrta. Če pa je razdrt zavezovalni pravni posel, tudi razpolagalni ne more učinkovati. Temu stališču pritrjuje tudi sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v sodbi II Cp 1484/2009 zavzelo jasno stališče, da se predpostavlja, da si tretji lasti kakšno pravico na stvari, če je policija odvzela kupcu stvar, ker je ugotovila, da je ukradena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog tožene stranke za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. Š. Tožena stranka niti ni pojasnila katero pravno relevantno dejstvo želi dokazati z izvedbo tega dokaza, saj ugotovitev poteka sklepanja komisijske in prodajne pogodbe za ta postopek ni pomembno, saj ni sporno, da sta bili ti pogodbi sklenjeni in tudi ni sporno, med katerimi strankami sta bili sklenjeni.

Tožnica je pojasnila, da je od plačanega zneska kupnine za sporno vozilo v višini 46.486,40 EUR odštela znesek 16.918,57 EUR, kar predstavlja 23 poravnanih obrokov leasinga, zaradi česar tožeča stranka v tem postopku vtožuje še razliko do celotne kupnine, to je 29.567,83 EUR. Tožena stranka ni navedla nobenih konkretnih dejstev niti predložila dokazov, s katerimi bi te tožničine trditve izpod bila, le pavšalno je navajala, da obstaja “velika verjetnost, da je tožnica prejela še več plačil”. 212. člen ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka niti ni trdila, da je tožeča stranka prejela več plačil, ampak je v svojih navedbah zgolj dopuščala možnost, da bi tožeča stranka lahko dosegla večjo korist iz pravnega razmerja z leasingojemalcem B., kar pa ne predstavlja navedbe konkretnih dejstev, ki bi izpodbili navedbe tožeče stranke o višini prejete koristi, prav tako pa ni toženka v tej zvezi ponudila nobenih dokazov. Trditve toženke, da tožeča stranka naj ne bi upoštevala plačila v višini 10.945,47 EUR niso bile navedene do prvega naroka za glavno obravnavo, zaradi česar je tožena stranka z njimi prekludirana.

Tožeča stranka priglaša stroške odgovora ne pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja: - da tožeča stranka vtožuje vračilo dela kupnine v znesku 29.567,83 EUR s pripadki, ker trdi, da je bilo vozilo M. B. ..., ki ga je dne 10. 2. 2006 kupila pri toženi stranki za kupnino tedanjih 11.140.000,00 SIT oz. sedaj 46.486,40 EUR, dne 8. 1. 2008 zaseženo s strani specializirane enote za nadzor državne meje, ker je bilo prijavljeno kot ukradeno v Republiki Italiji in to dejstvo, da je bilo sporno vozilo tožeči stranki zaseženo, med pravdnima strankama ni sporno in glede na določilo prvega odstavka 490. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tako prodajna pogodba, sklenjena med tožečo stranko kot kupcem in toženo stranko kot prodajalko dne 6. 2. 2006 (listina račun št. KP-... prilogi št. A 1, B 2) razvezana po samem zakonu; da ni mogoče slediti trditvam tožene stranke in tudi ne izpovedbi prokurista tožene stranke o tem, da je le-ta vršila le prenos lastništva, saj je tudi prokurist tožene stranke M. M. navedel, da je tožena stranka izpeljala komisijsko pogodbo; - da je potrebno ločiti med komisijsko pogodbo, ki jo je tožena stranka sklenila s svojim komitentom F. S. in pri kateri gre za mandatno pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo v svojem imenu in za račun svojega naročnika - komitenta F. S. prodala vozilo in prodajno pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki; - da gre pri komisijski pogodbi za pogodbo, po kateri nastane tako imenovano notranje razmerje med strankama komisijske pogodbe, s katero komisionar prevzame nalogo, da bo kot posrednik zastopnik v svojem imenu in za račun komitenta opravil dogovorjeni posel in to notranje razmerje je prav zaradi narave komisijskega posla, s katerim je komisionar pooblaščen, da v svojem imenu, vendar za račun komitenta opravi posel, potrebno ločiti od posla, ki ga komisionar realizira zaradi izvršitve komisijskega posla; - da pri tem drugem poslu, kjer komisionar nastopa v svojem imenu, gre za zunanje razmerje, kjer kot pogodbena stranka do tretjega nastopa le komisionar in zato pogodba, ki jo komisionar sklene s tretjim učinkuje le zanj, komisionar je subjekt pravic in obveznosti in ker je bila v obravnavanem primeru med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba (določila člena 435 OZ), iz nje izhajajo vse pravice in obveznosti tožene stranke kot prodajalca in na drugi strani tožeče stranke kot kupca; - dejstvo, da tožena stranka ni bila lastnik vozila, ki ga je tožeči stranki prodala v okviru izvajanja prodajne komisije, na njen pravni status do tretjega, to je kupca ne vpliva, saj je komitent toženi stranki kot komisionarju dolžan omogočiti, da bo lahko realiziral prodajno pogodbo (določilo 789 člena OZ in drugi odstavek 776. člena OZ) torej, da bo komitent vozilo izročil kupcu in da je bilo vozilo kupcu izročeno ni dvoma (stranki temu dejstvu nista oporekali, pa tudi zaslišana prokurist tožene stranke in priča B. R. sta to potrdila), saj ga je tožeča stranka predala sočasno z nakupom v najem po Pogodbi o finančnem leasingu št. ... z dne 6. 2. 2006 (l. št. A 6); - da je tožena stranka tako v razmerju do tožeče stranke, kar je edino relevantno za ta postopek, nastopala kot prodajalka, zato tudi odgovarja kot prodajalka za morebitne stvarne in pravne napake na predmetu prodaje; -da je tožeča stranka toženo stranko skladno z določbo 489. člena OZ obvestila o ugotovljeni pravni napaki in zahtevala, da ji tožena stranka izroči vozilo, ki ji je bilo zaseženo, če pa tega ne bo storila v roku 8 dni, je skladno z določilom prvega odstavka 490 člena OZ opozorila toženo stranko, da se šteje prodajana pogodba za razvezano po samem zakonu; - da tožeča stranka ni vstopila v nikakršen odnos s komitentom, ampak je pravni posel nakup oziroma prodajo vozila vršila zgolj s toženo stranko in zaradi navedenega je odgovornost tožene stranke v razmerju do tožeče stranke dejansko odgovornost prodajalca nasproti kupcu za pravne napake na prodani stvari; - da skladno z določilom 488. člena OZ prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvari, ki je z njo obremenjena, kupec pa mora o pravni napaki obvestiti prodajalca (razen če mu je to že znano), kar je tožeča stranka storila z dopisom z dne 6. 3. 2008; - da mora kupec od prodajalca zahtevati, da mu izroči stvar oproščeno take pravice tretjega, če pa so predmet pogodbe stvari določene po vrsti, pa mu mora prodajalec izročiti drugo stvar brez pravne napake in če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu, do česar je prišlo tudi v konkretnem razmerju pravdnih strank, saj je bilo vozilo dne 8. 1. 2008 leasingojemalcu tožeče stranke odvzeto; - da je tako tožeča stranka od tožene stranke povsem utemeljeno uveljavljala vrnitev kupnine, ki jo je plačala na račun tožene stranke kot kupnino za vozilo, ki ji je bilo kasneje odvzeto in o pasivni legitimaciji tožene stranke ne more biti nobenega dvoma; - da med pravdnima strankama ni bilo sporno, potrjujejo pa ga tudi listine (pogodba o finančnem leasingu s planom plačil in splošnimi pogoji - listina A 6 do A 8) in pa izpovedi obeh zaslišanih, da je tožeča stranka obravnavano vozilo takoj oddala naprej v leasing, vendar to ne vpliva in ne more vplivati na pogodbeni odnos med pravdnima strankama, saj leasing kljub temu, če ima tudi elemente prodajne pogodbe, ni prodaja in tožeča stranka je bila tudi v trenutku zasega obravnavanega vozila lastnica le-tega; - da iz pogodbe o finančnem leasingu št. … z dne 6. 2. 2006, ki sta jo sklenila tožeča stranka kot leasingodajalec in B. R. kot leasingojemalec ne izhaja, da bi tožeča stranka s to pogodbo prenesla lastništvo vozila in je upoštevaje pogodbo in splošne pogoje prenos lastništva le ena od možnosti, ki jo leasingojemalec lahko uveljavi ob koncu leasinga, jasno pa dejstvo lastništva tožeče stranke dokazuje prometno dovoljenje (listina B 10), kjer je kot lastnik navedena tožeča stranka, čeprav je bilo dovoljenje izdano R. B.; - da je tožena stranka sicer nasprotovala tudi višini zahtevanega vračila kupnine, vendar je v obrazložitev svojega nasprotovanja višini navedla le zelo posplošen in nekonkretiziran ugovor, da bi lahko tožeča stranka z leasingom zaslužila tudi več kot predstavlja znesek znižanja vtoževane terjatve; - da je tožeča stranka pojasnila, da je pri določitvi višine upoštevala korist, ki jo je že pridobila za to vozilo, torej 23 obrokov leasinga, ki jih je do odvzema vozila že prejela od leasingodajalca in je ta znesek odštela od zneska plačane kupnine oziroma je za ta znesek znižala zahtevek, ki ga v plačilo uveljavlja do tožene stranke in sodišče glede višine zahtevka v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, ki jih je slednja podkrepila tudi s priloženimi listinami; - da višina kupnine, plačane za obravnavano vozilo s strani tožeče stranke dne 10. 2. 2006 v višini tedanjih 11.140.000,00 EUR oziroma sedaj 46.486,40 EUR med strankama ni bila sporna, izkazana pa je tudi z izdanim računom za kupnino (A 1, B 2) in izpisom pregleda odlivnega plačilnega naloga (A 2), kar oboje glasi na ta isti znesek; - da tožeča stranka leasing pogodbe leasingojemalcu B. ni odpovedala v letu 2006 oziroma je pristala na to, da namesto leasingojemalca B. leasing vozila koristi nekdo drug, ki je do zasega vozila 8. 1. 2008 poravnal 23 obrokov oziroma 16.918,57 EUR; - da je tožena stranka višini ugovarjala le posredno, zaslišana priča B. pa je povedal, da sam ni plačal prav nobenega obroka 1easinga in da je še po oddaji vozila v letu 2006 dobival opomine za plačilo obrokov in odpovedi leasinga zaradi zamud oziroma neplačanih obrokov leasinga, zato sodišče ugotavlja, da dosežena korist za tožečo stranko ni mogla biti večja (višja) kot to navaja tožeča stranka in takšnega zaključka ne negirajo niti s strani tožene stranke predložena listine, saj plačilni nalog z dne 9. 2. 2006 (B 9) dokazuje nakazilo, nižje od navedene dosežene koristi, (nakazilo sedanjih 10.945,47 EUR, v kar je zajet tudi DDV), do zasega 8. 1. 2008 je tudi sicer zapadlo le 23 obrokov (po planu plačil mesečni obroki od 6. 3. 2006 dalje - listina A 7), iz izpovedi priče B. pa jasno izhaja, da sam ni plačal niti enega obroka, kar pomeni, da bi bila dosežena korist kvečjemu lahko manjša od tiste, ki jo navaja tožeča stranka.

Pritožba zmotno vztraja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v sporni zadevi in se pri tem zmotno sklicuje na Pogodbo o finančnem leasingu in njenih splošnih pogojih, saj je v tej sporni zadevi glede upoštevanja vsebine leasing pogodbe in vsebine njenih splošnih pogojev že bilo nedvoumno pojasnjeno s sklepom VS RS III Ips 56/2011z dne 21. 5. 2013 v zvezi z revizijo tožeče stranke: “da je odločilno ali je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno podala trditve, iz katerih bi sledil zaključek, da tožena stranka ni aktivno stvarno legitimirana za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Tožena stranka bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje trditi, da je tožeča stranka s Pogodbo o finančnem leasingu prenesla vse pravice iz jamčevalnih zahtevkov na leasingojemalca in kot dokaz predložiti to pogodbo (oziroma se nanjo sklicevati). Tega pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni storila. Trditve tožene stranke o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke temeljijo na pogodbenih določilih. Sodišče ugotavlja vsebino pogodbenega prava po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva, zato lahko sodišče vsebino pogodbe o finančnem leasingu v delu, ki se nanaša na prenos jamčevalnih zahtevkov, ugotavlja samo na podlagi in v mejah trditev tožene stranke (7.člen ZPP). Teh tožena stranka ni podala (pravočasno). Sodišči nižjih stopenj sta zato kršili razpravno načelo, ko sta o ugovoru aktivne legitimacije presojali na podlagi določb predložene pogodbe po uradni dolžnosti, čeprav se tožena stranka ni pravočasno sklicevala na pogodbena določila, ki naj bi tak ugovor utemeljevala.” Tako je pritožbeno navajanje vsebine pogodbe o finančnem leasingu in splošnih pogojih, ki odkazujejo na prenos aktivne legitimacije glede jamčevalnih zahtevkov na leasingojemalca, zgolj neuspešen poskus, kako prepričati pritožbeno sodišče v zmotno presojo sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožeče stranke, če pa je to povsem pravilno sledilo razlogom iz revizijske odločbe. Iz iste revizijske odločbe izhaja še, da sodišče prve stopnje ne pazi na stvarno pravno legitimacijo po uradni dolžnosti, tako da je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. (1) Pritožbeno sodišče v celoti kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno stališče, da komisionar ne odgovarja kot prodajalec v primeru prodajne komisije in pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne materialno pravne zaključke sodišča prve stopnje, da postane po sklenitvi komisijske pogodbe ( določbe členov 788 do 806 OZ), s katero se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent, ta posel neodvisen od komisijske pogodbe v razmerju do tretjega, pa če ta za komisijsko pogodbo ve ali ne. Razlike ne more biti, ker se v razmerju do tretjega posel spelje kot neke vrste fiduciarni posel, za katerega je opredelilna značilnost, da v razmerju do tretjih kot lastnik stvari nastopa fiduciar in praviloma fiduciarno razmerje ni razkrito. Če pa je razkrito, kot naj bi bilo v obravnavani sporni zadevi, pa to v razmerju do tretjih nima vpliva, saj je tretji zavezan in ima pravice le iz posla med njim in komisionarjem.

Tako je brez pomena, kar se trudi prikazati pritožba, ali je kupec vedel za komitenta ali ne, ker po povedanem razkritje komitenta v pravnem smislu v ničemer ne vpliva na posel s tretjim.

Pritožba si tudi napačno razlaga določbo 805. člena OZ, ki po njenem stališču kaže na to, da komisionar ne odgovarja za stvarne in pravne napake iz posla s tretjim, ker to določilo ureja razmerja upnikov do komisionarja v tem smislu, da komisionarjevi upniki svojih terjatev do komisionarja ne morejo poplačati iz terjatev, ki jih je ta pridobil na podlagi pogodb, ki jih je sklenil za račun komitenta, ker komisionarjeve terjatve niso njegove, ampak so komitentove, saj te terjatve ne spadajo v premoženje komisionarja. Izjema pa velja za tiste terjatve komisionarjevih upnikov, ki so nastale na podlagi pogodbe, ki jo je komisionar sklenil za komitenta pri izvrševanju njegovega naročila in lahko komisionarjev sopogodbenik zahteva svoje poplačilo neposredno od komisionarja (2).

Zgoraj navedeno pomeni, da je komisonar iz komisijske prodaje v razmerju do tretjih - kupcev iz prodajne komisije v celoti zavezan kot prodajalec po prodajni pogodbi (435. člen OZ), kar pomeni tudi, da odgovarja za morebitne stvarne in pravne napake iz prodaje. Argumenta, da ne odgovarja za pravne napake, po navedenem ni, saj delitve na odgovornosti za stvarne in pravne napake pri klasični prodajni pogodbi ni, komisijska prodajna pogodba pa ima v razmerju v proti kupcu vse značilnosti klasične prodajne pogodbe. Tako je tožena stranka kot komisionar pasivno legitimirana v sporni zadevi.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka, ki je bila komisionar v razmerju do tožeče stranke nastopa kot prodajalec, ne glede na vse okoliščine primera, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem po toženi stranki predlagane priče Š., saj ugotavljanje okoliščin v v zvezi s sklepanjem prodajne pogodbe ni bilo potrebno, poleg tega pa pritožbeni očitek meri na nepopolno ugotovitev dejanskega stanje, ne pa na bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne en ne drug pritožbeni razlog pa ni utemeljen.

Glede na navedeno tako pritožbeno sodišče sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka kot prodajni komisionar tožeči stranki odgovorna za pravno napako iz posla (488. člen OZ) in da je dolžna toženi stranki povrniti plačano kupnino (490. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je podalo obširne in jasne razloge glede svoje presoje in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, sodišču prve stopnje pa se ni pripetila tudi nobena od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

Pritožba zmotno meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti glede pravnega naziranja tožene stranke po 64. členu SPZ, saj tudi za pravna naziranja velja, da morajo stranke pravočasno podati ustrezne trditve, nakar se je sodišče dolžno do njih opredeliti na vseh možnih pravnih podlagah, tožena stranka pa trditve v zvezi s 64. členom SPZ ni podala pravočasno do vključno na prvem naroku za glavno obravnavo (dne 17. 12. 2008 - listna številka 16 - 19 spisa) , zato se sodišču prve stopnje glede tega sploh ni bilo potrebno izjasniti (3).

Prav pa ima pritožba, da je sodišče prve stopnje glede višine vtoževane terjatve spregledalo, da je tožena stranka še pravočasno, na naroku dne 17. 12. 2008 navedla med drugim (listna številka 17 spisa), da plačilni nalog v višini 2,622.973,00 SIT (listina B 9) dokazuje plačilo B. R. tožeči stranki in da je B., zaslišan kot priča pojasnil (listna številka 65 spisa), da je plačal polog za avtomobil s položnico na račun B. l. n sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo te izpovedbe, zato je zaenkrat njegova presoja, da je tožbeni zahtevek po višini v celoti utemeljen preuranjena za vplačani polog sedaj 10.945,47 EUR, tožena stranka pa konkretnih trditev, podprtih z dokazi, da bi bilo po leasing pogodbi plačno več kot 23 obrokov, ni podala.

Tako je pritožbeno sodišče glede na vse navedeno presodilo, da je pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka sodbe glede zneska 18.622,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 neutemeljena ter jo je v tem delu zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), pritožbi pa je ugodilo glede izpodbijane I. točke izreka sodbe za znesek 10.945,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 dalje in glede izpodbijane II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na stroške postopka, ker je od končne odločitve o glavni stvari odvisna tudi odločitev glede stroškov postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o zadevi ne more odločiti samo, sicer bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Kot je navedeno je v posledici ugoditve pritožbi glede dela glavne stvari, bilo ugoditi tudi pritožbi glede izpodbijane II. točke izreka sodbe v zvezi s stroški postopka (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločitev v tej sporni zadevi (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje v zvezi z višino še spornega dela tožbenega zahtevka in nato pravilno uporabiti materialno pravo. Sodišče prve stopnje bo moralo pri odmeri stroškov tudi natančno pojasniti, zakaj je določene stroške priznalo kot potrebne.

Op. št. (1): Primerjaj tudi sklep VS RS III Ips 177/2007 z dne 5.10.2010. Op. št. (2): Primerjaj N. Plavšak N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del, 4. knjiga , GV Založba, Ljubljana 2004, stran 325 in 326).

Op. št. (3): Primerjaj odločbo pod 1.