Jedro

Tožnik ni dokazal, da bi bil toženec izključno kriv za prometno nezgodo, temveč je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen ob ugotovitvi, da je bil prav tožnik tisti, katerega ravnanje je bilo nedopustno in v nasprotju z določili ZTVCP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožniku znesek 210.653,00 SIT z obrestmi od delnega zneska 170.099,40 SIT za čas od 3.6.1996 do dneva plačila s 24 % zamudnimi obrestmi in od delnega zneska 40.553,00 SIT za čas od 25.12.1996 do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 5.912,70 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.3.1999 dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje izvedencu dr. J. K. odmerilo stroške za pristop na glavno obravnavo v netto znesku 15.100,00 SIT in izvedenino obračunalo kot avtorski honorar. Ugotovilo je, da dajatve avtorski agenciji in davki znašajo 21,91 %, kar znaša 3.308,00 SIT. Tožniku je naložilo, da plača stroške izvedenca v skupnem znesku 18.408,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh možnih pritožbenih razlogov ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vendar drugemu sodniku. Pritožil se je tudi zoper izdani sklep, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da ga pritožbeno sodišče tudi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je do prometne nesreče prišlo, ker je O. pripeljal iz dvorišča gasilnega doma v križišče s prednostno cesto, zavijal levo, vozil po skrajni levi strani cestišča po robu dvorišča gasilnega doma in tako zaprl pot tožniku, ki je vozil po skrajni desni strani cestišča. Sodišče je zmotno ugotovilo protipravnost ravnanja in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnik ni imel namena ustaviti, saj je notorno, da je močno zaviral. Sploh pa ni ugotovilo, da je O. v času trčenja vozil po skrajni levi strani cestišča, ampak je samo pavšalno navedlo, zakaj ni verjelo izpovedi priče J. S. Poudarja, da je do nesreče prišlo v fazi srečavanja v križišču, ne pa v fazi vstopanja v križišče. Kršilo je tudi določbe pravdnega postopka, saj obstojijo nasprotja med tem kar izhaja iz listin, zapisnikov, zaslišanja prič in strank. Dokazni sklep o postavitvi izvedenca z dne 3.2.1998 je v nasprotju s sklepoma z dne 5.2.1998 o imenovanju sodnega izvedenca in z dne 16.4.1998 o dopolnitvi izvedenskega poročila, ker je sodišče brez vednosti pravdnih strank zahtevalo še ugotovitev prometne signalizacije v času spornega dogodka. Napačno je bl zavrnjen dokazni predlog za opravo ogleda na kraju samem in za zaslišanje prič A. G. in J. G. Izvedenec je tudi zasliševal zavarovanca tožene stranke O. R., kar ni dopustno. V obrazložitvi pritožbe zoper sklep pa pritožnik nasprotuje temu, da bi plačal davek in avtorski honorar v višini 21,91 %, ker je to v nasprotju z Zakonom o plačilu davkov, saj mora te plačati tisti, kateremu je priznana izvedenina. Pritožbi sta neutemeljeni. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ne dvomi v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno pa so bile kot pravna podlaga za odločitev o tem sporu tudi uporabljene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Glede na prvi odstavek 178. člena ZOR se pri nesreči premikajočih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na strani tožnika je bilo zato dokazno breme, da je toženec odškodninsko odgovoren, to je, da je njegovo nedopustno oziroma protipranvo ravnanje povzročilo tožnku škodo. Da mu to ni uspelo dokazati, je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje. O kraju, kjer je vozil O. pred nesrečo in krajem same nezgode, je tožnik večkrat spreminjal svoje navedbe, v pritožbenem postopku pa trdi, da je ta vozil po robu dvorišča gasilnega doma, ko mu je zaprl pot. Ker trdi, da je sam vozil po skrajni desni strani cestišča, do nezgode sploh ne bi moglo priti. Ker je ugotovljeno, da v času prometne nezgode križišče ni bilo signalizirano, ampak se je to zgodilo šele meseca septembra 1996, torej po prometni nezgodi, ki je bila 20.3.1996, je bil Omovšek tisti, ki je za tožnika prihajal z njegove desne strani in ki je imel prednost, tako da bi ga moral tožnik pustiti mimo. Čeprav v pritožbi tožnik trdi, da je močno zaviral, tega ni verjeti glede na njegovo izpoved na list. št. 16, saj je tedaj izpovedal na vprašanje, ali je sicer imel namen ustaviti v križišču, da ne, ker je bil pač v dobri veri, da je prednostna cesta tista, po kateri se je pripeljal. Da je do nezgode prišlo na tožnikovem voznem pasu, ni sporno, vendar pa to v ničemer ne obremenjuje toženca, ki je pač zavijal levo in je, ker mu tožnik ni dal prednosti, čeprav jo je imel, z njim trčil. 50. čl. ZTVCP določa, da mora voznik v križišču ali pri srečanju z drugim vozilom pustiti mimo vozilo, ki prihaja z njegove leve strani. Tožnik je bil torej tisti, ki je s svojo vožnjo prekršil navedeno pravilo, zato protipravnosti ravnanja ni na strani toženca, ampak na tožnikovi strani. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo glede na podatke izvedeniškega mnenja, da je do trčenja prišlo v fazi zavijanja vozil pod kotom, kar pomeni pri zavijanju toženca v levo in kot že povedano tudi ni šlo za križišče s prednostno cesto. Glede na navedeno je zato irelevantno ali je prišlo do prometne nesreče v fazi vstopanja v križišče ali v fazi srečevanja. Pravilna je tudi ugotovitev, da v primeru, če bi do prometne nesreče prišlo, kot zatrjuje tožnik, na asfaltiranem dvorišču tik ob steni gasilnega doma, bi to pomenilo le, da tožnik ni vozil po cestišču, ampak izven njega, in torej ne po skrajni desni strani cestišča, kot zatrjuje. Neutemeljen je tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče sploh ni ugotavljalo, ali se je O. v času trčenja nahajal na skrajni levi strani cestišča, saj je prav iz obrazložitve sodbe razvidno, da je upoštevalo izpoved O., da je zaradi odrinjenega snega ob cesti, vozil bolj po sredini cestišča. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v zvezi z izpovedbo priče J. S. je prepričjiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ker je bil S. v času prometne nesreče v trgovini, zato je brez teže pritožbena trditev, da je S. pripeljal neposredno za tožnikom. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki v zvezi s kršitvami pravil pravdnega postopka. Tožnik zatrjuje kršitev 13. točke 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, vendar pa tega z ničemer ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa nasprotij ni ugotovilo. Po določilu 250. čl. ZPP izvede sodišče dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Po določilu 1. odst. 259. čl. ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega mnenja. Po določilu 3. odst. 7. čl. ZPP pa lahko sodišče izvede tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so ti dokazi pomembni za odločitev. Zato je neutemeljen tudi očitek, da sta sklepa sodišča z dne 5.2.1998 in 16.4.1998 v nasprotju s sklepom sodišča, v katerem je bilo izvedencu naloženo, da v izvedenskem mnenju opiše prometno signalizacijo, česar v dokaznem sklepu o postavitvi izvedenca ni. Tožnik je sam predlagal postavitev izvedenca, prvostopenjsko sodišče pa je v skladu z 259. čl. ZPP vodilo dokazovanje z izvedenci in v tem okviru izvedencu postavilo vprašanja, pomembna za razjasnitev stvari. Očitek, da je izvedenec zasliševal O. - pričo tožene stranke, oziroma, da je le-ta zastopal toženo stranko, je brez kakršnekoli podlage. Toženo stranko je zastopal v tej pravdi na podlagi pooblastila R. Č., ne pa priča O. Izvedensko mnenje je izvedenec izdelal, kot je sam izpovedal in izhaja tudi iz samega izvedenskega mnenja, na podlagi podatkov v spisu, ogleda in izjav, ki sta jih dala oba udeleženca prometne nezgode. Sodišče je utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov za zaslišanje prič A. G. in J. G. ter ogled. V dokaznem postopku je samo odločilo, da si pridrži odločitev o izvedbi teh dokazov do prejema poročila izvedenca, potem pa je na glavni obravnavi 23.3.1999 ne da bi izvedlo te dokaze, dokazovanje zaključilo. Takšna odločitev ni v nasprotju z določbami ZPP, saj, ker nobena od predlaganih prič ni bila prisotna na kraju prometne nezgode, zato ne bi mogla izpovedovati o pravnorelevantnih dejstvih, ki bi lahko vplivala na odločitev, pa tudi ogled na kraju samem ne bi mogel doprinesti k drugačni rešitvi. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedba teh dokazov ni bila potrebna in bi njihova izvedba bila celo vprašljiva s stališča načela hitrosti in ekonomičnosti postopka, ki ga sodišče tudi mora upoštevati. Glede na to, da je iz podatkov spisa, predvsem fotografij in tudi skice samega križišča, ki ni bila sporna, sporno je bilo le mesto trčenja, jasno vidno križišče, kjer se je zgodil škodni dogodek, ogled pa se opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda, bi bila izvedba tudi tega dokaza povsem nepotrebna. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katere mora po 2. odst. 354. čl. ZPP paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče odmerilo izvedenino. Izvedenino izvedencu prizna sodišče v netto znesku, skupaj z materialnimi stroški, do katerih je upravičen po pravilniku o tarifi za plačilo storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev. Seveda pa je izvedenec upravičen do bruto izvedenine, ki je za 21,91 % višja od netto izvedenine z ozirom na to, da se izvedenina obračunava kot avtorski honorar. Stroški izvedenca tako znašajo 18.408,00 SIT v celoti in tak znesek je dolžan plačati tožnik, ki je dokaz z izvedencem predlagal. Po 107. čl. Zakona o dohodnini je, kadar je izplačevalec osebnih prejemkov in drugih dohodkov, od katerih se davek plačuje od vsakega posameznega dohodka, domača pravna oseba ali zasebnik, ta dolžna za zavezanca izračunati in izplačati davek, kar je v danem primeru tudi storilo Okrajno sodišče v Kamniku. Prvostopenjsko sodišče je zato od celokupnih stroškov izvedenca v znesku 18.408,00 SIT pravilno obračunalo davek in tudi provizijo avtorski agenciji RS, s katero ima sodišče pogodbo o načinu izplačevanja avtorskih honorarjev, ter izplačalo netto znesek, davek in provizijo. Zato je tudi pritožba zoper sklep neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. tč. 380. čl. ZPP/77. Na podlagi določila 1. odst. 498. čl. ZPP, ki je začel veljati 14.7.1999, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 s spremembami, ki se uporabljajo na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.