Jedro

Po 178. v zvezi z 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih je tožnik tisti, ki mora dokazati, da je zavarovanec tožene stranke povzročil škodo ter da je zanjo kriv.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da naj mu toženec plača 210.653,00 SIT za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 20.3.1996. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil laično revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno ugotovili, kako je prišlo do nesreče in kje je do nje prišlo. Trdi, da je do trčenja vozil prišlo na površini asfaltiranega dvorišča gasilskega doma. Zato ni pomembno, ali sta bili vozili v fazi vstopanja v križišče ali v fazi srečevanja in je krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke podana. Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja 2., 3., 6. (najbrž misli 5.), 3. točko 7. in 289. člen ZPP. Navaja vsebino teh členov in še dodaja, da je sodišče nepravilno ocenilo izpoved priče J. S. ter se zmotno oprlo zgolj na krivo pričevanje zavarovanca tožene stranke. Kršen je bil tudi Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 do 29/90, v nadaljevanju ZTVCP). Sodišče druge stopnje je zmotno citiralo 50. člen tega zakona.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 489. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik ima prav, ko uveljavlja napako v sodbi sodišča druge stopnje pri citiranju 50. člena ZTVCP (24. vrstica na 3. strani drugostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je res zapisalo namesto pravilno z "desne", pomotoma z "leve". Vendar pa je v nadaljevanju razlogov povsem jasno razvidno, da se sodišče druge stopnje strinja z materialnopravno presojo na prvi stopnji o tem, da tožnik ni upošteval desnega pravila pri srečanju z vozilom, ki je prihajalo z njegove desne strani. Pomotni zapis (lapsus linguae) ni vplival na materialnopravno pravilnost odločitve na drugi stopnji, zato tudi za odločitev na revizijski stopnji ni pomemben.

Ostali ugovori tožnika pa bodisi niso dovoljeni ali pa so neutemeljeni.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče tudi ne sme upoštevati drugačnih dejanskih trditev v reviziji, če te niso bile preizkušene na prvi ali drugi stopnji. Zatrjevanje tožnika v revizijskem postopku, da je prišlo do trčenja na površini asfaltiranega dvorišča gasilskega doma oziroma "izven cestišča", bi zahtevalo novo in drugačno trditveno podlago v zvezi s samim škodnim dogodkom. Sam tožnik je utemeljeval odgovornost zavarovanca tožene stranke s kršitvijo cestnoprometnih predpisov. Te pa je mogoče kršiti le na javni cesti.

Tožnik sicer poskuša doseči drugačno odločitev z navajanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar lahko 2., 3., 6. (najbrž misli 5.), 3. točko 7. in 289. člen ZPP krši le prvostopenjsko sodišče pri izvajanju dokazov. Te določbe same po sebi niso predmet revizijskega preizkusa (primerjaj 1. in 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jih lahko krši le, če izvede obravnavo, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

Kar pa zadeva očitek, da tožena stranka ni ponudila nobenega drugega dokaza razen izpovedbe svojega zavarovanca R. O., revizijsko sodišče ugotavlja, da je vprašanje dokaznega bremena materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje. Sodišče druge in prve stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi 178. v zvezi z 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih ugotovili, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da je zavarovanec tožene stranke povzročil škodo ter da je zanjo kriv. Odločitev temelji na naslednjih ugotovitvah: - do trčenja je prišlo med zavijanjem zavarovanca tožene stranke v križišču enakovrednih cest (prometna signalizacija je bila postavljena šele po škodnem dogodku), - tožnik je sam povedal, da se pred križiščem ni imel namena ustaviti, ker je bil prepričan, da ima prednost, - v odškodninskem zahtevku zavarovalnici z dne 27.3.1996 je tožnik navajal kot razlog za škodni dogodek le močno spolzko cesto (zaradi topljenja snega), - izvedenec cestnoprometne stroke je iz fotografij ugotovil, da je prišlo do čelnega trčenja v "fazi vozil pod kotom", kar pomeni, da je bilo vozilo zavarovanca tožene stranke "v zavijanju v levo", - priča J. S. v trenutku trčenja ni bil na kraju nesreče in ni vedel povedati, ali sta bili vozili, ko ju je po nesreči videl, že premaknjeni ali ne (zato njegova izpoved za odločitev ni pomembna).

Ni torej res, da sta se sodišči oprli le na izpoved zavarovanca tožene stranke. Res pa je, da tožnik ni uspel dokazati krivde zavarovanca tožene stranke. Zato sam nosi breme neuspelega dokazovanja.

Končno revizijsko sodišče še ugotavlja, da na drugi in prvi stopnji tudi ni bilo kršitev procesne narave, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Ker torej sodišči druge in prve stopnje nista bistveno kršili določb pravdnega postopka in tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, tožnikova revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.