Jedro

Tožnik se zagovora, na katerega je bil pravilno vabljen, ni udeležil zaradi bolniškega staleža. Tožena stranka je izpolnila svojo obveznost po 2. odst. 83. čl. ZDR četudi ni preložila zagovora, saj tožnik ni predložil opravičila, da se iz utemeljenih razlogov zagovora ne more udeležiti, ampak jo je le obvestil, da je v bolniškem staležu. Pri tem je potrebno upoštevati, da se tudi v primeru, ko se delavec zaradi bolezni opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, od delodajalca ne pričakuje, da zagovor preloži, saj bi preložitev glede na kratek subjektivni rok pomenila, da bi bil nato prekludiran s podajo odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep tožene stranke št. 100-1203/2007/9 z dne 28. 8. 2007 in sklep tožene stranke št. 100-1203/2007/4 z dne 24. 8. 2007 o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti sodne odločbe in da mu je dolžna od 28. 8. 2007 dalje obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače do plačila, po prehodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska ter mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, vse v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je predložil toženi stranki bolniški list, zato je bila tožena stranka seznanjena, da se tožnik predvidenega zagovora ne more udeležiti in bi morala preložiti datum zagovora na drug termin. Ker tega ni storila je kršila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožniku ni omogočila zagovora. Povsem neprepričljivo je stališče sodišča, da zgolj dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu samo po sebi še ne pomeni tudi opravičljivega razloga za odsotnost iz zagovora. Do takega zaključka pa je sodišče prišlo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik predložil opravičilo za odsotnost z dela, ne pa opravičilo, da se ni sposoben udeležiti zagovora. Torej bi po stališču sodišča, delavec moral predložiti delodajalcu bolniški list, iz katerega bi bilo razvidno, da mu njegova bolezen onemogoča udeležbo na zagovoru pri delodajalcu in bi to pomenilo, da bi moral zdravnik presojati kakšne delovne zmožnosti delavec sploh ima, kar pa je po mnenju pritožbe nepravilno, saj če zdravnik da delavcu bolniški list, ki opravičuje delavčevo odsotnost z dela zaradi bolezni, vsekakor tudi to pomeni opravičilo za odsotnost delavca z zagovora. Zato je po prepričanju tožnika zaključek sodišča, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, materialno pravno zmoten in bi bilo iz tega razloga potrebno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito razveljaviti. Prav tako je po prepričanju tožnika zaključek sodišča, da je dokazano, da je tožnik izrekel denarno kazen vozniku A.K. za prekoračeno hitrost, za katero naj mu ne bi izdal potrdila in si s tem pridobil protipravno premoženjsko korist, materialno pravno zmoten, predvsem zato, ker sodišče ni presodilo vseh izvedenih dokazov, temveč je le enostransko sledilo izpovedi J. in A.K.. Sodišče pa ni verjelo pričama L. in M., ki sta izpovedala, da sta videla, da se A.K. in tožnik prepirata in ker se je A.K. upiral normalni pričakovani izvedbi postopka pred uradno osebo ter ji je s takim prepirljivim obnašanjem onemogočal, da bi ta opravila svoja dejanja, tožniku ni preostalo drugega kot da je voznika spustil dalje zgolj z ustnim opominom in zato obravnavane prekoračitve hitrosti ni zabeležil v poročilo o opravljenem delu in niti v list evidenčne knjižice laserskega merilnika. Po mnenju tožnika pa je naslovno sodišče tudi preseglo svoja pooblastila s tem, ker je sicer le v razlogih sodbe ocenilo, da so pri tožniku podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ. Pri tem pa tožnik meni, da v našem pravnem sistemu velja vsak obdolženec za nedolžnega, dokler mu z pravnomočno kazensko sodbo ni dokazano, da je kriv storitve očitanega mu dejanja. Torej le kazensko sodišče je tisto, ki je pristojno za ugotavljanje ali so podani vsi elementi kaznivega dejanja, ki se očitajo tožniku ali ne. Zato naslovno sodišče ni bilo pristojno odločati o kazenski odgovornosti tožnika. Tožnik tudi meni, da ni mogoče govoriti o tem, da je podan resen in utemeljen razlog za izredno odpoved delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: tožnik je dne 10. 8. 2007 med 7. in 9. uro v kraju R. ustavil državljana Republike Hrvaške A.K. in mu očital, da je prehitro vozil, ter da je dolžan plačati kazen v višini 50,00 EUR. A.K. je kazen plačal, s tem, da mu tožnik ni izdal potrdila o plačani globi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo ravnanje, ko je kot policist zahteval od udeleženca v prometu plačilo kazni, ne da bi mu izdal potrdilo o plačilu kazni, pomeni naklepno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/200), na to določbo pa se izpodbijana odpoved tudi sklicuje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi se sicer sklicuje tudi na določbo 1. alinee 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že, da je podan razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, niti ni bistveno ali je podan odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji).

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. ZDR v 2. odstavku 83. člena določa, da mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 199. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Iz 177. člena ZDR izhaja, da mora v disciplinskem postopku delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor. Glede na določbe 2. odstavka 83. člena ZDR to velja tudi za primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravica do zagovora pred izredno odpovedjo vključuje tudi predhodno pisno obdolžitev o očitanih kršitvah, pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, saj se ta pravica lahko uresniči in izčrpa le po predhodni seznanitvi z očitki kršitev. Tožena stranka je storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila in je s tem izpolnila tudi svojo obveznost iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Pri tem ni bistveno, da je tožnik v času zagovora bil v bolniškem staležu in se zato zagovora ni udeležil. V primeru, da je delavec v bolniškem staležu ne zadošča zgolj, da delavec delodajalca obvesti o staležu, temveč mora delavec izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, zaradi katerih se zagovora ne more udeležiti in predložiti tudi ustrezne dokaze – ustrezno medicinsko dokumentacijo, da se tožena stranka lahko prepriča o opravičenosti izostanka iz zdravstvenih razlogov. Vendar tudi v primeru, če se delavec zaradi bolezni opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, se od delodajalca ne more pričakovati, da bo zagovor tudi dejansko priložil na kasnejši datum in delavcu omogočil zagovor kasneje, saj bi takšna priložitev, glede na kratke prekluzivne roke odpovedi po 2. odstavku 110. člena ZDR lahko pomenila, da bi bil delodajalec prekludiran z podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Torej osnovna zakonska dolžnost delodajalca pred izredno odpovedjo, v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR je, da delavcu omogoči zagovor. Delavcu ni potrebno omogočiti zagovora, če se le-ta neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor in tudi bolniški stalež sam po sebi še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora pred odpovedjo, saj so lahko razlogi za stalež različni in vedno ne vplivajo na možnost zagovora. Odločilnega pomena so torej konkretne okoliščine bolniške odsotnosti, ki se dokazuje predvsem z ustrezno medicinsko dokumentacijo. Ker se tožnik torej ni odzval vabilu na zagovor dne 28.8.2007 in tudi ni predložil medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da se zagovora zaradi zdravstvenega stanja dejansko ne more udeležiti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po z 2. odstavku 83. člena ZDR.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je naslovno sodišče preseglo svoja pooblastila s tem, ko je v razlogih sodbe ocenilo, da so pri tožniku podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ. Po mnenju pritožbe je le kazensko sodišče pristojno za ugotavljanje ali so podani vsi elementi kaznivega dejanja, ki se očita tožniku ali ne. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). V povezavi z 2. alineo 1. odstavka 115. člena ZDR to pomeni, da mora biti (ob navedeni obliki krivde), hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in po drugih okoliščinah takšna, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi, po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ni odvisna od odločitve v kazenskem postopku, ki morda poteka celo istočasno ali pa sploh ne poteka. Delovno sodišče namreč ob presoji zakonitosti odpovedi iz navedenega razloga samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, tudi če zoper delavca ni bil uveden kazenski postopek (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006 in VIII Ips 16/95, VIII Ips 92/95 in VIII Ips 3/2000). Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 79/96 in UP 173/96 izhaja, da delovna sodišča lahko v delovnem sporu ugotavljajo znake kaznivega dejanja, določba 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR pa sodišču celo naroča, da to mora storiti. Ugotovitve o poteku in zaključku kazenskega postopka zoper tožnika torej ne predstavljajo odločilnih dejstev v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi.

Sodišče prve stopnje je torej navedlo, da ima opisano dejanje tožnika vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ in ni ugotavljalo ali so podani vsi elementi kaznivega dejanja, kot je to zmotno zapisala tožeča stranka v pritožbi. Zato tudi sodišče prve stopnje ni preseglo svoja pooblastila, ko je presojalo ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, saj je delovno sodišče ob presoji zakonitosti odpovedi lahko preizkusilo ali ima očitana kršitev tudi znake kaznivega dejanja, zato je sklicevanje pritožbe v tem delu neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da vsi izvedeni dokazi kažejo, da je tožnik dne 10. 8. 2007, v bližini naselja R., med opravljanjem policijske službe, državljanu R Hrvaške za domnevno prekoračitev hitrosti vožnje izrekel denarno kazen 50 EUR, ki jo je državljana Hrvaške tudi plačal, tožnik pa mu za plačilo kazni ni izdal potrdila. S tem je državljana R Hrvaške oškodoval za naveden znesek, sebi pa je v enakem znesku pridobil protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo zakaj je verjelo priči J.K. in njenemu sinu A.K. in zakaj ni verjelo priči L.D. in B.M. in z to obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da predstavlja ravnanje tožnika razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj je z opisanim ravnanjem tožnik kršil 9. odstavek 57. člena Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 3/2007), po katerem mora kršitelj, ki bi lahko z odhodom, zaradi prebivanja v tujini, izognil plačilu globe, plačati globo takoj na kraju prekrška, o plačani globi pa se izda potrdilo. Iz navedenega izhaja, da si je tožnik z zlorabo uradnega položaja pridobil protipravno premoženjsko korist in opisano dejanje ima tako tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 95/2004).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).