Jedro

Možnost umika tožbe je izraz načela dispozitivnosti v pravdnem postopku in ni dolžnost sodišča, da se spušča v to, zakaj je do umika prišlo. Sodišče umika tožbe niti s sklicevanjem na 3. odstavek 3. člena ZPP ne more preprečiti, saj ne gre za razpolaganje z zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 45402/2009, z dne 12. 07. 2008, razveljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 160,15 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 142,15 EUR za čas od dne 05. 07. 2006 do plačila in od zneska 18,00 EUR za čas od 13. 06. 2008 do plačila ter se v tem obsegu postopek ustavi. V preostalem delu 1. točke izreka in v 3. točki izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 37,10 EUR, v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo, s katero je sodišče v preostalem delu 1. točke in v 3. točki izreka sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče s sodbo samo odloči o zadevi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Pritožba navaja, da je tožeča stranka predložila vse račune, ki so navedeni v predlogu za izvršbo in da ti računi izkazujejo točno tisto terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje. Podatki, navedeni na predloženih računih, se ujemajo s podatki, navedenimi v predlogu za izvršbo. Tako se ujemajo številka računa, navedena na posameznem računu, številka veznega dokumenta, navedena na obvestilu o zapadlih obveznostih z dne 23. 06. 2008, datum izdaje računa, datum zapadlosti računa in znesek posameznega računa. Računi, ki jih je predložila tožeča stranka, so verodostojne listine in izkazujejo terjatev tožeče stranke do tožene. Sodišče zato ni pravilno zavrnilo zahtevka tožeče stranke, saj v okviru proste presoje dokazov ni presojalo formalne in vsebinske pravilnosti računa, temveč je zahtevek zavrnilo le zaradi številk, ki naj se ne bi ujemale. S tem je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sama številka računa ni tista, ki dokazuje terjatev, temveč je račun verodostojen, če je formalno in materialno pravilen, to pa predloženi računi nedvomno so. Sodišče je zato napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi za sprejeto odločitev (da predloženi računi ne dokazujejo terjatve) v nasprotju z vsebino listin, in sicer računov (ki dokazujejo terjatev tožeče stranke do tožene stranke).

Pritožba nadalje meni, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Sodišče je namreč ustavilo postopek za glavnico v znesku 160,15 EUR z zamudnimi obrestmi, od tega za znesek 142,15 EUR po računu št. 6044656, ki je v predlogu za izvršbo naveden pod točko 10 (račun št. 06300009548). Z ustavitvijo postopka v tem delu je prvostopenjsko sodišče posredno priznalo, da gre za en in isti račun, ki je podlaga za vtoževano terjatev. Zato izrek v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka, nasprotuje drugemu delu izreka, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek, in razlogom sodbe, da predloženi računi ne izkazujejo terjatve tožeče stranke. Nerazumljiva je obrazložitev, da dobropis ni listina, s katero bi se dokazovala terjatev tožeče stranke. Tožeča stranka je le v obrazložitvi umika navedla, da umika zahtevek za vrednost dobropisa v znesku 142,15 EUR.

Pritožba očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava, saj bi moralo uporabiti določbo 9. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01, in kasnejše spremembe; OZ), ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Tožena stranka je imela obveznost plačevati avtorski honorar tožeči stranki na podlagi samega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95, s kasnejšimi spremembami; ZASP), za kar ji je tožeča stranka izdajala račune.

Pritožba tudi meni, da je izrek sodbe prvostopenjskega sodišča nerazumljiv, saj ni jasno in pregledno, za koliko je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s toženo stranko dne 04. 09. 2001 sklenila pogodbo številka 6162 o javni priobčitvi glasbenih del v hotelih in gostinskih lokalih. Z dopisom z dne 10. 03. 2003 je tožeča stranka navedeno pogodbo preklicala, od tožene stranke pa je zahtevala plačilo avtorskih honorarjev neposredno na podlagi določb ZASP. Tožena stranka se je branila, da ima do tožeče stranke poravnane vse obveznosti, razen obveznosti po računu št. 0830045854 z dne 29. 05. 2008 in sicer neplačanih 50% zneska, kar je tekom postopka tudi poravnala in je tožeča stranka v tem delu umaknila tožbo. Tožeča stranka je umaknila tožbo tudi v delu, ki se nanaša na dobropis št. D603182 z dne 11. 07. 2006, referenca: 6044656, po računu, ki je v predlogu za izvršbo naveden pod zaporedno številko „Oznaka zahtevka 10“, in sicer za vrednost dobropisa v višini 142,15 EUR.

6. Pritožbene navedbe glede verodostojnosti računov so za odločitev v tej zadevi nerelevantne. Sodišče prve stopnje namreč računom, ki jih je predložila tožeča stranka, ne odreka lastnosti verodostojne listine. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen iz razloga, ker se številke računov, ki jih je tožeča stranka predložila kot dokaz, niso ujemale s številkami računov, ki so bile navedene v predlogu za izvršbo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da trditve iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine niso dokazane, saj predloženi računi ne izkazujejo vtoževane terjatve. Tožena stranka je tekom postopka izrecno ugovarjala tožbenemu zahtevku iz razloga, ker tožeča stranka ni predložila računov, ki jih je navedla v predlogu za izvršbo. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da pojasni identičnost računov, navedenih v izvršilnem predlogu in računov, ki so bili predloženi kot dokaz. Tega tožeča stranka ni pojasnila. Predložila je zgolj obvestilo o zapadlih obveznostih, kjer so navedene številke pod oznako vezni dokument, ki se ujemajo s številkami, ki so navedene v predlogu za izvršbo kot številke posameznih računov. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje pritožnik (sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 190/2003 z dne18. 05. 2004) izhaja tudi, katere minimalne sestavine mora vsebovati račun kot zasebna poslovna listina. Med njimi je tudi zaporedna številka računa. Tožeča stranka je šele v pritožbi s pomočjo razpredelnice skušala pojasniti povezavo med številkami računov in številkami veznih dokumentov, kar pa je prepozno in pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati pri svojem odločanju. Identifikacija računov je še posebno pomembna, ker stranki imata sklenjeno pogodbo in številne račune.

7. Pritožba nima prav, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi z ustavitvijo postopka za glavnico v znesku 160,15 EUR z zamudnimi obrestmi, od tega za znesek 142,15 EUR po računu št. 6044656, ki je v predlogu za izvršbo naveden pod točko 10 (račun št. 06300009548) posredno priznalo, da gre za en in isti račun, ki je podlaga za vtoževano terjatev. Ni mogoče zahtevati od sodišča prve stopnje, da bi iz delnega umika tožbe z dne 29. 09. 2010 moralo razbrati povezavo med „oznako zahtevka 10“ in številko računa 6044656 zgolj zaradi navedbe, da se umik tožbe nanaša na dobropis št. D603182 z dne 11. 07. 2006, referenca: 6044656. Možnost umika tožbe je izraz načela dispozitivnosti v pravdnem postopku in ni dolžnost sodišča, da se spušča v to, zakaj je do umika prišlo. Sodišče umika tožbe niti s sklicevanjem na 3. odstavek 3. člena ZPP ne more preprečiti, saj ne gre za razpolaganje z zahtevkom (prim. Galič v: Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 214).

8. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja svoje terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in njen zahtevek zavrnilo. Iz pavšalne navedbe pritožbe, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker ni jasno in pregledno, za koliko je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ni razvidno, v čem naj bi bila nerazumljivost in pritožbeno sodišče na tako pavšalno navedbo ne more odgovoriti.

9. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).