Jedro

Uveljavljanje pobotnega ugovora v drugem postopku ne predstavlja ravnanja, ki bi pretrgalo zastaranje. Gre namreč za obrambno sredstvo, s katerim je tedanji toženec (sedaj tožnik) svojo terjatev sicer sodno uveljavljal, a zgolj do višine vtoževane terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške tega pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi, v skupnem znesku 10.305,17 EUR v 15 dneh, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku proti prvi toženi stranki in tej naložilo, da plača tožniku 240.624,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2001 (I. tč.), v posledici tega pa še pravdne stroške, in sicer 4.052,88 EUR (III. tč.). Zahtevek proti drugi toženi stranki je zavrnilo, s stroškovno posledico (II. in IV. tč.).

2. Proti I. in III. točki sodbe vlaga pritožbo prva toženka, predlaga spremembo tega dela sodbe v smer zavrnitve zahtevka, s stroškovno posledico, priglaša pa še pritožbene stroške. Kritizira stališča sodišča glede ugovora zastaranja in že razsojene stvari kot napačna. Opozarja, da se tožnik na pretrganje zastaranja ni skliceval na temelju pobotnega ugovora, ki ga je podal v sporu Pg 84/2009, pač pa na temelju tega, da do zastaranje ne more priti pred zastaranjem pregona kaznivega dejanja. Pa tudi če bi tožnik uveljavljal pretrganje zastaranja zaradi pobotnega ugovora, to ni utemeljeno, saj je prišlo do pretrganja zastaranja kvečjemu glede dela terjatve, ki je bil stavljen v pobot. Kot nerazumljivo pa graja argumentacijo sodišča, češ da je bilo že v postopku Pg 84/2009 pravnomočno odločeno o temelju terjatve, oziroma samo o njeni višine glavnice 30.645,45 EUR, glede presežka pa, da je treba še odločiti. Če bi bilo o terjatvi, ki je predmet tu obravnavanega spora, res že odločeno (pa ni), bi bilo treba tožbo kvečjemu zavreči. Opozarja, da je pravnomočen lahko le izrek sodbe. Pravnomočno je bil tako ugotovljen le obstoj terjatve tožnika do višine glavnice 30.645,45 EUR, o terjatvi tožnika (tam toženca) v preostali višini, ki pa je sedaj tu sporna, pa še ni bilo odločeno, a je sedaj ta zastarala. Tožnik je v postopku Pg 84/2009 uveljavljal le pobot, ni pa vložil nasprotne tožbe.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje sicer ni obremenjena z implicite očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus pravilnosti in zakonitosti. Slednji pa pokaže, da sta utemeljena oba bistvena očitka pritožbe, kar pomeni, da so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje napačni.

6. Ni sporno, da je tožnik prvi toženi stranki nakazal znesek 271.240,19 EUR (tedaj 65.000.000,00 SIT) 9. 1. 2001, da je iz tega naslova kot toženec uspel s svojim pobotnim ugovorom proti njej kot tožnici v postopku Pg 84/2009 v višini 30.615,45 EUR, za razliko 240.624,74 EUR pa je tu obravnavano tožbo vložil 23. 2. 2010. Tožnik trdi, da je ta znesek nakazal neupravičeno, ker je bil k temu zaveden oziroma je bil ogoljufan.

7. Ugovor zastaranja toženke je utemeljen in ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi pobotnega ugovora zastaranje pretrgano. Po določbi 365. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tâko upnikovo (tožnikovo) dejanje je bilo v našem primeru uveljavljanje terjatve v pobot, vendar po naravi pobotnega ugovora največ do višine terjatve, proti kateri se je toženec branil s pobotnim ugovorom. To jasno in logično izhaja iz učinkov pobotnega ugovora, tako glede litispendence, kot kasneje učinka pravnomočno razsojene stvari, glede česar pritožba pravilno navaja, da se slednja nanaša le na znesek glavnice, ki ga obsega izrek konkretne sodne odločbe (1). Tožnik se je v sporu Pg 84/2009 zgolj branil, zato je po definiciji lahko dosegel le zavrnitev tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je svojo terjatev sodno uveljavljal le do višine terjatve, proti kateri se je branil. Nasprotne tožbe ni vložil, to je storil šele leta 2010, kar je po preteku splošnega petletnega zastaralnega roka (346. čl. OZ) (2). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi kazenski postopek zastaranja ni pretrgal (3), je le to nastopilo, tožbeni zahtevek pa tako ni utemeljen.

8. Čeprav v posledici zgoraj navedenega brezpredmetno, pa je zmotno tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da je „o temelju terjatve že pravnomočno odločeno“. Takšen zaključek je brez kakršnekoli pravne podlage. Kot že zgoraj navedeno, postane pravnomočen le izrek sodne odločbe in ima prav pritožba, da bi v tem primeru (quod non) moral slediti kvečjemu sklep o zavrženju tožbe.

9. Ker je torej relevantno dejansko stanje v zadostni meri pravilno razjasnjeno, a materialno pravo zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremenilo, in sicer tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo tudi proti njej (351. čl. ZPP v zvezi s 5. al. 358. čl. ZPP).

10. Ker je tožnik v pravdi v celoti propadel, je dolžan tudi drugi toženki povrniti vse stroške, ki so bili za pravdo potrebni, vključno s pritožbenimi, in sicer 10.305,17 EUR (za postopek na prvi stopnji 4.162,25 EUR; 1.756,30 EUR nagrade za postopek, 1.621,20 EUR nagrade za narok, 20 EUR materialnih stroškov, 71,04 EUR potnih stroškov, povečano za 20 % DDV; za pritožbeni postopek pa 6.142,92 EUR ; 3.525,00 EUR za sodno takso za pritožbo, 2.161,60 EUR za odvetniške storitve, 20 EUR za materialne stroške, slednji postavki povečani za 20 % DDV.) Skupni znesek pravdnih stroškov je dolžan tožnik plačati v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

(1) Tudi za tim. kontradiktorni zahtevek, ki ga tudi ovira pravnomočnost, čeprav ni dobesedno zajet v pravnomočni sodbi, tu ne gre (prim. D. Wedam Lukić, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2009, str.166).

(2) Zastaralni rok je začel teči od dne zatrjevanega prikrajšanja, to je 9. 1. 2001, po neizpodbijani oceni sodišča prve stopnje pa najkasneje 22. 6. 2004 (glej 13. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

(3) Tožnik tega s pritožbo ni mogel izpodbijati, ker zanjo (vsaj proti prvi toženki) ni imel interesa, ni pa odgovoril na pritožbo (v tej smeri), kar bi sicer lahko storil.