Jedro

Pri tožniku je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da je zdravljenje v smislu pričakovanega izboljšanja zaključeno in da na podlagi takšnega dokončnega stanja tožnik ni več zmožen za delo voznika, pač pa za drugo delo z omejitvami. To pomeni, da se tožnikova začasna nezmožnost za delo lahko ugotavlja ne več za delo voznika, ker je bilo ugotovljeno, da za to delo ni več zmožen, pač pa v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti ne glede na to, ali so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 10. 4. 2009 in 26. 1. 2009 ter, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 23. 10. 2008 do 18. 1. 2009. Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno, da se pritožbi ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. Meni, da je sklicevanje sodišča na dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 30. 9. 2005 in z odločbo z dne 18. 4. 2006, neutemeljeno in pravno zmotno, saj gre za dva ločena in med seboj neodvisna postopka, ki temeljita na različnih pravnih in dejanskih temeljih in urejata različne pravice. Odločba ZPIZ z dne 30. 9. 2005, ki je dokončna in pravnomočna je zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in torej ne daje tožniku nobenih pravic iz naslova invalidnosti, prav tako pa mu ne nalaga nobenih dolžnosti in ne določa nobenih omejitev. Ker postane le izrek odločbe pravnomočen in izvršljiv je irelevantno, kaj izhaja iz obrazložitve odločbe. Na odločbo, ki tožniku ne prizna nobenih pravic ni mogoče vezati nobenih pravnih posledic. Z odločbami Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri tožniku niso bile ugotovljene omejitve pri delu ter je tako zmotno odločanje sodišča prve stopnje, glede ugotavljanja o tem, ali je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da ga je onesposobljalo za delo z omejitvami navedenimi v izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje. Gre za bistveno kršitev določb po 1. odstavku 399. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo postopkovno določbo 249. člena ZPIZ-1 v povezavi s členom 210 in 213 ZUP, ko je tako v nasprotju s citiranimi določbami štelo, da odločbi ZPIZ-a nalagata tožniku delo z omejitvami in tako zmotno ugotavljalo zdravstveno stanje tožnika za delo z omejitvami, s čimer pa je bilo tudi nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Podana je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do navedb tožnika podanih v tem smislu na naroku z dne 11. 9. 2009 in se o teh odločilnih dejstvih ni izjasnilo in tudi ni obrazložilo, zakaj smatra navedbe tožnika za neutemeljene in ne na materialno ne na procesno pravni podlagi sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj je obrazložitev odločbe ZPIZ relevantna za tožnikovo omejitev pri delu. Pri tem gre tudi za zmotno uporabo materialnega prava in sicer 34. člena ZZVZZ v povezavi s katerim se v primeru ugotovljene omejene delazmožnosti nato ugotavlja pravica do začasne zadržanosti z dela in zdravstveno stanje ocenjuje v okviru del omejene delovne zmožnosti. Tožnikovo delo in poklic je voznik tovornjaka, zato pa je bil v spornem obdobju začasno nesposoben. Če pa bi sodišče pravilno ugotavljalo njegovo začasno zadržanost z dela v okviru njegove dejavnosti brez omejitev, pa bi moralo sodišče za ugotovitev, da je bil sposoben opravljati delo z omejitvami, angažirati izvedenca medicinske stroke. Ker le-tega ni angažiralo, sodišče ni moglo ugotoviti ne, ali je bil tožnik v spornem obdobju sposoben za delo z omejitvami in ne tega ali je bil sposoben za delo brez omejitev in je tako kar na „pamet“ in brez ustrezne strokovne podlage odločalo o zdravstvenem stanju tožnika, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev postopka po 1. odstavku 399. člena ZPP v povezavi s členom 243 ZPP in 287 ZPP in se sodba v tem delu sploh ne da preizkusiti, kar je tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP. Pritožba nadalje meni, da je izkazan obstoj okoliščin, ki utemeljujejo odobritev staleža za nazaj. S sodbo Ps 3037/2007 z dne 22. 10. 2008 je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 28. 9. 2007 do 22. 10. 2008. Od 23. 10. 2008 dalje pa je bilo priznanje pravic po tej sodbi zavrnjeno, saj se je sodišče postavilo na stališče, da ima oporo v izvedenskem mnenju samo do dneva izdaje sodbe ne pa za vnaprej, do pravnomočnosti. Tožnik se je zoper zavrnilni del pritožil, sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo šele s sodbo z dne 26. 3. 2009, ki jo je tožnik prejel 5. 6. 2009 in je bil tožnik do tedaj v negotovosti in ni vedel ter ni mogel vedeti, do katerega obdobja mu bo sploh priznana delovna nezmožnost s strani sodišča. Tožnik je sodbo sodišča prve stopnje prejel šele 5. 1. 2009 in šele na ta datum izvedel, do kdaj mu je sodišče priznalo delovno nezmožnost. Takoj je odšel k osebnemu zdravniku, ki pa je predlagal, da se tožniku prizna delovna nezmožnost še za navedeno obdobje, tako da tožnik ni obiskal osebnega zdravnika v obdobju od 17. 7. 2008 do 19. 1. 2009, ker je v tem obdobju še tekel sodni postopek in ni bilo nobenega razloga, da bi tožnik v teku sodnega postopka obiskoval osebnega zdravnika. Iz izvedenskega mnenja S.T. izhaja, da je pri tožniku stanje nespremenjeno in se ne bo izboljšalo ter je torej jasno, da je bilo takšno stanje tudi na dan 22. 10. 2008 ter tudi 5. 1. 2009 in 19. 1. 2009 in je tako še danes. Pritožba meni, da je potrebno uporabiti 232. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi za primer trajanja sodnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ne tiste, ki jih navaja pritožba in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 10. 4. 2009 in v zvezi s tem odločbo imenovanega zdravnika z dne 26. 1. 2009 ter ugotavljalo ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 23. 10. 2008 do 18. 1. 2009. Pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj ga bi sodišče storilo s tem, ko je napačno uporabilo postopkovno določbo 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), v povezavi s členom 213. in 3. odstavkom 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Ur. l. RS, št. 22/2005), tako da je v nasprotju z navedenimi določbami smatralo, da odločbi ZPIZ-a z dne 30. 9. 2005 in 18. 4. 2006 nalagata tožniku delo z omejitvami in tako tudi zmotno ugotavljalo zdravstveno stanje tožnika za delo z omejitvami.

Postopka za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja in invalidskega in pokojninskega zavarovanja sta res dva ločena postopka, vendar pa se v obeh postopkih ugotavlja delazmožnost posameznika oz. zavarovanca. Razlika je v tem, da se pri tožencu v smislu določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) ugotavlja, ali je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja začasno zmožen za delo ali ne. V invalidskem postopku se glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju in sicer se ugotavlja preostala delovna zmožnost ali eventuelno izguba delovne zmožnosti, na podlagi takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in ni mogoče več pričakovati izboljšanja. Konkretno je bilo pri tožniku v invalidskem postopku ugotovljeno, da je zdravljenje v smislu pričakovanega izboljšanja, zaključeno in, da na podlagi takšnega dokončnega stanje tožnik ni več zmožen za delo voznika, pač pa za drugo delo z omejitvami. To pa pomeni, da se tožnikova začasna nezmožnost za delo lahko ugotavlja ne več za delo voznika, ker je bilo ugotovljeno, da za to delo ni več zmožen, pač pa se začasna nezmožnost za delo ugotavlja le v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti, ne glede na to, ali so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja ali ne. Na to ali so posameznemu zavarovancu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, ne vpliva le dejstvo, da je pri njem ugotovljena preostala delovna zmožnost, ampak mora izpolnjevati še pogoje, določene z zakonom. Med drugim tudi pogoje določene za posamezne zavarovance. V konkretnem primeru je v 3. odstavku 66. člena ZPIZ-1 določeno, da pridobi zavarovanec iz 15. člena tega zakona pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. V nobenem primeru, tudi če so zavarovancu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, dolžnost razporeditve na drugo delo, določene omejitve pri delu oz. ocena delovne zmožnosti, ne sodijo v izrek, ker se takšne ugotovitve nanašajo na dejansko stanje. To pa ne pomeni, da na dejstva, ki so glede tožnikove delazmožnosti ugotovljena v dokončno zaključenem invalidskem postopku sodišče in enako toženec, nista vezana. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da ni v izreku naloženih nobenih omejitev. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ugotovitev dokončno zaključenega invalidskega postopka in pravilno ugotavljalo ali je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo z ugotovljenimi omejitvami. Glede vezanosti na invalidski postopek in na ugotovitve v dokončni odločbi in katero delo se ocenjuje pri začasni nezmožnosti, po zaključenem invalidskem postopku, je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije tako npr. v zadevi VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007, v večih zadevah pa tudi pritožbeno sodišče, npr. v zadevi opr. št. Psp 271/2008, Psp 343/2009 in 704/2009. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje tudi ni možno očitati, da je odločalo „na pamet“, brez ustrezne strokovne podlage in da se v tem delu sodba ne da preizkusiti in da se ni opredelilo do navedb tožnika podanih na naroku dne 11. 9. 2009. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi v odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Očitana kršitev po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve. Ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v izreku sodbe in v razlogih sodbe. Kršitev postopka iz 14. točke je podana takrat, ko sodbe, zaradi nerazumljivega ali protislovnega izreka, zaradi pomanjkanja sleherne obrazložitve, pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovne obrazložitve ter nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe objektivno zaradi navedenih napak ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sicer na kratko, na strani 3 in 4 obrazložitve sodbe obrazložilo odločilne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka za čas od 23. 10. 2008 do 18. 1. 2009 ter pri tem navedlo, da je upoštevalo dvoje in sicer 1. ali je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da ga je onesposobljalo za delo z omejitvami, kot je navedeno v izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 23. 2. 2008 in ali so podani utemeljeni razlogi, zaradi katerih ni mogel tožnik do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, kar je pogoj, da imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija oceni odsotnost, daljšo od treh dni, za nazaj. Ugotovilo je, da medicinska dokumentacija za sporno obdobje ne obstaja in da je zadnji razpoložljivi specialistični izvid datiran z dnem 17. 4. 2008. V času od 17. 7. 2008 do 19. 1. 2009 tožnik ni obiskal niti svoje osebne zdravnice, katera je predlog imenovanemu zdravniku za podaljšanje bolniškega staleža z dne 20. 1. 2009 utemeljila zgolj s tem, da je bil tožniku s sodbo priznan bolniški stalež le do 22. 10. 2008 in da je tudi nadalje nezmožen za delo. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni z ničemer dokazal, da v spornem obdobju ne bi zmogel opravljati drugega dela z omejitvami, niti ni izkazal obstoj okoliščin, ki bi utemeljevale odobritev bolniškega staleža za nazaj. Pri tem je štelo, da nedokončan socialni spor Ps 3037/2007 ni takšna objektivna okoliščina, ki bi v smislu 232. člena Pravil utemeljevala odobritev bolniškega staleža za nazaj. Navedeno je za odločitev sodišča prve stopnje odločilno, saj gre v danem primeru za to, ali je možno tožniku za nazaj od 23. 10. 2008 do 18. 1. 2009 priznati začasno nezmožnost za delo glede na predlog osebne zdravnice z dne 19. 1. 2009. Tudi pritožbeno sodišče šteje, da je določba 232. člena Pravil jasna in, da nedokončani spor ni takšna okoliščina, zaradi katere bi se tožniku lahko priznala odobritev bolniškega staleža za nazaj.

Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je odločalo „na pamet“ in da bi moralo angažirati izvedenca medicinske stroke. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 11. 9. 2009 izhaja, da med strankama ni sporno mnenje sodnega izvedenca dr. S.T. z dne 7. 1. 2009, kakor se nahaja v sodnem spisu Ps 2382/2008 in ga je v spis vložila toženka na glavni obravnavi. Iz navedenega mnenja izhaja, da tožnik ni sposoben za voznika in vse obremenitve, ki jih to delovno mesto zahteva, je pa sposoben za vsa lahka dela, brez dvigovanja in prenašanje bremen nad 8 kg, brez pripogibanja in prisilne drže hrbtenice, ne bi pa mogel uporabljati osebnega avtomobila v službene namene, to pa so enake omejitve, kakor jih je ugotovila invalidska komisija II. stopnje dne 23. 2. 2006. Navedeno omejitve so ves čas posledica težav z ledveno hrbtenico in sicer zaradi stalnih bolečin in težav z ledveno hrbtenico in desno nogo, zaradi obrabnostne spremembe ledvene hrbtenice, zaradi izbočenja medvretenčnih ploščic med 3. in 5. ledvenim vretencem in zastarele okvare na 5. ledveni korenini desno. Izvedensko mnenje je bilo sicer podano glede tožnikovega zdravstvenega stanja v času od 16. 5. 2007 do 22. 7. 2007, iz zdravstvene dokumentacije, pa tudi iz navedb v tožbi izhaja, da je stanje bilo tudi v letu 2008 nespremenjeno. Za sporno obdobje, kakor ugotavlja sodišče prve stopnje medicinska dokumentacije ne obstaja. Tožnik v času od 17. 7. 2008 do 19. 1. 2009 ni obiskal niti svoje osebne zdravnice.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem pravilno uporabilo materialno pravo, to so določbe ZZVZZ in Pravil. Ugotovilo namreč je, da je tožnik od leta 2004 nedvomno imel težave s hrbtenico in posledično tudi z desno nogo, zaradi česar mu je toženec, kot to izhaja iz tožbenih navedb, praktično kontinuirano priznalo bolniški stalež, ob tem pa je v invalidskem postopku z odločbami z dne 30. 9. 2005 in z dne 18. 4. 2006 bilo ugotovljeno, da je tožnik s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 8 kg, brez pripogibanja in prisilnih drž hrbtenice ter delo, kjer ne bo uporabljal osebnega vozila v službene namene. Navedeno dokončno odločbo so organi tožene stranke pravilno upoštevali pri ocenjevanju tožnikove začasne delanezmožnosti.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.