Jedro

Prestrogo je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik za vsak dan, ki je v evidenci voden kot prost, našteti konkretne naloge, ki jih je prav tisti dan opravljal. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da bi tožnik moral za vse dni v tujini konkretno navesti, kaj je delal in to tudi dokazati, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni namreč ugotavljalo, ali je bila narava tožnikovega dela takšna, da je moral delovne obveznosti (bodisi operativne bodisi neoperativne narave) opravljati vse dni, ko je bil na misiji v tujini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača znesek 718,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 dalje (I. točka izreka); kar je tožnik zahteval več, tj. plačilo zneska 2.443,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške v višini 307,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in izpeljanim dokaznim postopkom. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti evidencam, tj. listam obremenjenosti. Zmotni in neutemeljeni so zaključki sodišča prve stopnje o časovni konkretizaciji opravljanja nalog tožnika na misiji. Tožnik je v svojih vlogah in v svoji izpovedi določno navedel, da liste obremenjenosti ne odražajo dejanskega stanja, prav tako je določno navedel, katere naloge je na misiji opravljal v času, ko ni opravljal operativnih nalog, tj. nalog v pisarni, in da je te naloge opravljal vsakodnevno. Evidence tako ne omogočajo zaključka, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek. Iz njih izhajajo izključno operativne naloge, na zeleno označene dneve pa je tožnik opravljal tudi ostale, t. i. neoperativne naloge, saj jih je opravljal vsak dan. Naloge je obširno opisal, o njih pa so izpovedali tudi njegovi nadrejeni ter A.A. in B.B.. Tožnik je lahko in dolžan navesti le, kaj je vse dni delal na misiji oziroma da je imel ves čas delovne zadolžitve, ne more in ni dolžan pa po urah in dnevih natančno opisati vsakega delovnega opravila. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da naj bi bilo le 21 tednov relevantnih za to zadevo. Tožnik se je udeleževal vsakodnevnih obveznih sestankov (brifingov), pripravljal in izdajal je orožje in opremo za patruljiranje, sodeloval je na patruljiranju, vozil poveljnika čete na sestanek, pripravljal naloge na terenu, izdajal dokumente in potne naloge, skrbel za svoje orožje in optiko ter ju pregledoval, opravljal usposabljanja ostrostrelstva, predstavljal ostrostrelstvo drugim vojakom, po vrnitvi s patruljiranja pregledal opremo in nesel orožje v orožarno, pomagal ostalim pripadnikom pri pregledih vozil, prevzemal vodo in malice za patrulje. To so bile vse vsakdanje naloge tožnika. V evidencah so zavedene le operativne naloge (patruljiranje, varovanje objektiv itd.), tožnik pa je poleg teh opravljal tudi neoperativne naloge (vsakodnevni sestanki, čiščenje in priprava orožja in opreme, usposabljanja, vožnja poveljnika čete, izdaja potnih nalogov itd.). Sodišče prve stopnje ne loči med obema vrstama nalog. Če teh nalog tožnik ne bi opravljal, bi bil sankcioniran zaradi kršitve delovnih obveznosti. Tožnik je vsak dan opravljal vsaj nekatere od naštetih nalog oziroma se ni nikoli zgodilo, da bi bil povsem prost. To sta potrdili tudi priči A.A. in B.B., pa se je sodišče prve stopnje do obeh izpovedi opredelilo le pavšalno in pri obeh navajalo časovno (ne)konkretizacijo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da evidence izkazujejo zagotavljanje tedenskega počitka, saj so celo s strani tožene stranke predlagane priče (C.C. in D.D.) izpovedale, da evidence ne vsebujejo vseh nalog. Poleg tega na tem dokumentu ni glave, ni podpisan, nima pečata, ni pravilno knjižen, ni verificiran s strani nadrejenih, zato je vprašljiva verodostojnost evidenc. Te evidence nimajo nobene dokazne vrednosti glede tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je tako kršilo ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic, zmotno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj iz zapisnikov in evidenc izhaja odločilno nasprotje v primerjavi z razlogi sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr) in drugega odstavka 53. člena Zakona o Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl. - ZSSloV). Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog v tujini v času od 31. 10. 2014 do vključno 25. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo nadomestilo za 5 dni neizrabljenega tedenskega počitka. Pri tem je sledilo listi obremenjenosti (B5), iz katere izhaja, da je bilo tožniku omogočenih 16 dni tedenskega počitka in ne 21 dni, kot bi mu po stališču sodišča prve stopnje pripadalo. Do nadomestila za preostale dni tedenskega počitka pa tožnik po stališču sodišča prve stopnje ni upravičen, ker ni podal določnih in konkretiziranih navedb in ker tudi iz izpovedi tožnika in prič ne izhaja, kaj konkretno in v kolikšnem obsegu je moral delati tiste dni, za katere iz list obremenjenosti izhaja, da je bil prost, sam pa trdi, da ni bil. 6. Pritožba utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotnost takšnega stališča. Tožnik je v tem sporu trdil, da mu tožena stranka ves čas, ko je bil napoten na opravljanje dela v tujini v času od 31. 10. 2014 do vključno 25. 4. 2015, ni zagotovila niti dneva tedenskega počitka, da je moral delo opravljati prav vsak dan, tudi tiste dni, ko je sicer zavedeno v evidencah, da naj bi bil prost. Navajal je, da je prav vsak dan moral opraviti vsaj kakšno delovno obveznost, konkretno je navedel tudi naloge, ki jih je opravljal (glej na primer prvo pripravljalno vlogo - list. št. 34) in celo povsem konkretno navedel, da se je sestankov moral udeleževati vsak dan dela v tujini. S takšnimi navedbami je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu v tem sporu, saj je njegov zahtevek utemeljen tudi v primeru, če dokaže, da je neko delovno obveznost (ali več njih) moral opravljati prav vsak dan dela (in ne le, če dokaže, da je delal na dneve, ko naj bi bil po evidenci prost). Prestrogo je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik za vsak dan, ki je v evidenci voden kot prost, našteti konkretne naloge, ki jih je prav tisti dan opravljal. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da bi tožnik moral za vse dni v tujini konkretno navesti, kaj je delal in to tudi dokazati, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni namreč ugotavljalo, ali je bila narava tožnikovega dela takšna, da je moral delovne obveznosti (bodisi operativne bodisi neoperativne narave) opravljati vse dni, ko je bil na misiji v tujini.

7. Utemeljeno pa tožnik sodišču prve stopnje po vsebini očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je namreč o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisov zvočnih posnetkov zaslišanj prič, in med samimi temi prepisi. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi izpovedi prič povzelo le v nekaterih delih, v preostalem delu (ki se prav tako nanaša na relevantna dejstva), pa izpovedi ni povzelo in posledično jih pri dejanskih zaključkih nepravilno ni upoštevalo. Tako v zvezi z razlikovanjem med operativnimi in neoperativnimi nalogami tožnika ni povzelo (in upoštevalo), da je C.C. na vprašanje, kako so bile oziroma ali so bile precizno določene individualne veščine kot npr. čiščenje orožja, izpovedal, da ne, sploh za poveljstvo čete ne, ker so to specifične naloge, nekatere naloge pa moraš zagotavljati ves čas. D.D. je na vprašanje, ali so bile vse naloge predvidene vnaprej z razporedom, izpovedal, da ne, predvsem logistične naloge (npr. vožnja vozila na servis) niso bile in da so bile v razporedu samo operativne naloge, "ad-hoc" naloge pa so bile vojakom tudi ustno odrejene. Tožnik je izpovedal tudi, da so bili brifingi oziroma sestanki vsak dan ob šestih, to pa je potrdil tudi A.A..

8. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožniku pripadalo kvečjemu 21, in ne 22 dni tedenskega počitka. V času od nastopa napotitve do tožnikovega misijskega dopusta (od 26. 1. do vključno 12. 2. 2015) je 10 polnih tednov, od dopusta do izteka napotitve tožnika 25. 4. 2015 pa je polnih 12 tednov, zato je bil tožnik upravičen do 22 dni tedenskega počitka.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje narekuje načelo ekonomičnosti in pravica obeh strank do pritožbe, hkrati pa ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tožba je bila vložena v juliju 2017).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik v tem sporu podal zadostno trditveno podlago. Sodišče prve stopnje bo moralo o utemeljenosti tožbenega zahtevka (v razveljavljenem delu) sklepati na podlagi skrbne in vestne dokazne ocene izvedenih dokazov. Pri tem pa bo moralo zaključiti, da tožena stranka tožniku ni zagotavljala tedenskega počitka, če bodo dokazi pokazali, da je bila narava tožnikovega dela takšna, da je opravljal delovne obveznosti vse dni, ko je bil na misiji v tujini. V okviru dokazne ocene liste obremenjenosti pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati še razlikovanje med operativnimi in neoperativnimi tožnikovimi nalogami na misiji, na kar je tožnik utemeljeno opozarjal že med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.